Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. pri Ž. na seji dne 9. julija 2004

1. Odločba Senata za prekrške št. Pp-5081/02 z dne 8. 4. 2003 in odločba Sodnika za prekrške Novo mesto št. P-4600/01 z dne 22. 5. 2002 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne Sodniku za prekrške Novo mesto v novo odločanje.

1. Pritožnik izpodbija prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo o prekršku. Z drugostopenjsko odločbo je Senat za prekrške zavrnil pritožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno in potrdil prvostopenjsko odločbo. Z njo je bil pritožnik spoznan za odgovornega cestnoprometnega prekrška po tretjem odstavku 33. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen in stranska kazen treh kazenskih točk.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev 22. člena Ustave v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave ter nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Prvostopenjski organ za postopek o prekrških naj ne bi popolno in pravilno ugotovil dejanskega stanja, svojo odločitev naj bi oprl zgolj na pričanje policista, zavrnil naj bi tudi zaslišanje prič, ki jih je predlagal pritožnik. Pritožnik naj bi v postopku vseskozi zatrjeval drugačna dejstva. S tem naj bi mu organ kršil pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Člen 22 oziroma 14 Ustave naj bi sodišče kršilo s tem, ker je brez dejanskih dokazov temeljilo odločitev na apriorni nezmotljivosti uradne osebe.

3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-486/03 z dne 16. 10. 2003 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo.
4. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana Senatu za prekrške in Sodniku za prekrške Novo mesto, ki nanjo nista odgovorila.
5. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Sodnika za prekrške Novo mesto št. P-4600/01.
6. Pritožnikov očitek v zvezi s tem, da dokazi, ki jih je predlagal (zaslišanje prič), niso bili izvedeni, ter dejstvom, da nastopa v postopku o prekršku policist kot edina priča, se nanaša na pravico do izvajanja dokazov v korist obdolženca (tretja alineja 29. člena Ustave).
7. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126) sprejelo stališče, da morajo biti obdolžencu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Ustavno sodišče je prav tako zavzelo stališče (sklep št. U-I-345/98 z dne 19. 11. 1998, OdlUS VII, 208), da je določba 29. člena Ustave specialna v razmerju do pravic iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) in iz 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva). Določba 29. člena Ustave našteva minimalne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem ("fair trial") oziroma v jeziku Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71 in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – MPDPP) in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) "fair hearing".
8. Za pošteno sojenje je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve, in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena. Pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca je ustrezna pravici stranke v civilnem in upravnem postopku, da predlaga dokaze in se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke ter do rezultatov dokazovanja.
9. Ustavno sodišče je navedlo merila za presojo kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz tretje alineje 29. člena Ustave. Navedlo je, da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pa mora po ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč (tako npr. v sklepu št. Up-786/03 z dne 26. 2. 2004, ki je priložen).
10. Po presoji Ustavnega sodišče je pritožnikov očitek, da mu je bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, utemeljen. V postopku na prvi stopnji je pritožnik podal zagovor in v njem predlagal zaslišanje dveh prič, ki bi lahko potrdili pritožnikov zagovor oziroma dejstva v zvezi s storjenim prekrškom. Tega dokaza prvostopenjski organ za postopek o prekršku ni izvedel. Prvostopenjski organ odločitve o dokaznem predlogu ni argumentirano obrazložil, prav tako pa ni pojasnil, zakaj dokaza z zaslišanjem predlaganih prič ni izvedel. Drugostopenjski organ zatrjevane kršitve ni odpravil. S tem prvostopenjski in drugostopenjski organ nista zadostila kriterijem pravnih jamstev izvajanja dokazov v obdolženčevo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave. Ker je bilo treba izpodbijane odločbe razveljaviti že iz tega razloga, Ustavno sodišče ni ugotavljalo, ali predstavlja dejstvo, da je prvostopenjski organ oprl svojo odločitev zgolj na izpoved policista kot priče, pri tem pa se ni opredelil do pritožnikovih dokaznih predlogov, kršitev pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
11. Ker je Ustavno sodišče odločbi razveljavilo, je zadevo vrnilo Sodniku za prekrške Novo mesto v novo odločanje v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUstS (2. točka izreka). V novem postopku bo moral Sodnik za prekrške odločiti v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz te odločbe, prej pa bo moral odločiti, ali so še podani pogoji za izdajo odločbe o prekršku.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.