Na podlagi 9. in 12. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99 in 110/02, v nadaljevanju: ZVKD), 30. člena statuta Občine Brežice (Uradni list RS, št. 49/99, 86/99 in 79/02) ter na predlog Javnega zavoda RS za varstvo kulturne dediščine, Območne enote Novo mesto je Občinski svet občine Brežice na 12. redni seji dne 28. 6. 2004 sprejel

Z namenom, da se ohranijo zgodovinske, kulturne, umetnostno-arhitekturne, zgodovinske in estetske vrednote ter zagotovi nadaljni obstoj, se za kulturni spomenik lokalnega pomena z lastnostmi umetnostno arhitekturnega spomenika in zgodovinskega spomenika razglasi enoto dediščine:
Pišece – Cerkev sv. Mihaela z župniščem (EŠD 3246)
Spomenik stoji na parcelah št. 452/2, 452/3, k. o. Pišece.
Lastnik spomenika je Župnijski urad Pišece, Pišece 15, 8255 Pišece.

Lastnosti, ki utemeljujejo razglasitev za spomenik lokalnega pomena:
Cerkev, prvič omenjena leta 1406, je bila zgrajena v letih 1791-1795 na mestu starejše prednice, od katere je ohranjen le spodnji del zvonika. Leta 1825 so zvonik povišali, predelali zakristijo in jo arhitekturno postopoma povezali z zupniščem, ki oblikuje vzhodni del cerkvenega kompleksa. Dela so zaključili leta 1837. Po požaru leta 1861 so temeljito obnovili zunanjščino, leta 1878 pa je slikar Tomaž Fantoni poslikal notranjščino cerkve.
Cerkvena stavba je značilen primer poznobaročne arhitekture, ki obsega dvopolno obokano ladjo, prezbiterij, obokan s potlačeno kupolo, ter starejši zvonik z zakristijo. Zahodno fasado cerkve krasijo trije kipi ter poslikava, notranjščina pa se ponaša zlasti s kvalitetno oltarno opremo, od katere izstopajo veliki glavni oltar z množico kipov, prižnica in stranska oltarja, ki sta bila skupaj s kamnitim tlakom iz pohorskega marmorja in korno pregrado prinešena iz cerkve dominikank v Radljah ob Dravi. Župnišče, ki v svoji strukturi skriva starejše dele, je prizidano cerkvenemu kompleksu.

Varovano območja kulturnega spomenika obsega celoten stavbni kompleks in njegov ožji prostor na parcelah št. *2 in 452/3, k. o. Pišece, ki sta vrisani na kopiji katastrskega načrta v merilu 1: 2000, le-ta je sestavni del tega odloka.
Vplivno območje se opredeli s posebnim odlokom oziroma naknadno.

Varovano območje kulturnega spomenika, definirano v prejšnjem členu, se varuje kot celota, za varovanje spomenika pa velja režim, ki ohranja spomenik v njegovi avtentični pričevalnosti. Za vsako spremembo funkcije kulturnega spomenika ali njegovega dela in za vsak poseg v spomenik, njegove dele ali zemljišče je potrebno predhodno pisno soglasje Javnega zavoda RS za varstvo kulturne dediščine.
Spomenik je varovan v skladu z Zakonom o varstvu kulturne dediščine ter je v skladu z 11. členom tega zakona vpisan v Register nepremične kulturne dediščine.
Varstveni režim za varovano območje določa:
– varovanje kulturnih, arhitekturnih, krajinskih, likovnih, urbanističnih in zgodovinskih vrednot v celoti, v njihovi izvirnosti in neokrnjenosti ter varovanje vseh vedut objekta;
– prepoved predelav vseh likovnih in tehničnih prvin objekta, ki so ovrednotene kot del spomenika;
– podrejanje vsake rabe in vseh posegov v stavbo ohranjanju in vzdrževanju varovanih spomeniških lastnosti in/ali rekonstrukciji najbolj kvalitetne historične podobe spomenika;
– prepoved vseh posegov v strukturo in arheološke plasti znotraj spomenika razen pooblaščenim osebam, s predhodnim pisnim soglasjem Javni zavod RS za varstvo kulturne dediščine;
– prepoved vseh predelav zaščitenih gabaritov, tlorisov in drugih značilnih stilnih elementov stavbe;
– oblikovanje območja okoli stavbe v skladu s konservatorskim programom, ki ga je izdelal Javni zavod RS za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Novo mesto;
– znotraj varovanega območja spomenika je prepovedano postavljanje objektov trajnega in začasnega značaja, vključno z nosilci reklam, anten in ostalih naprav, razen v primerih, ki jih na podlagi kulturnovarstvenih pogojev s kulturnovarstvenim soglasjem odobri Javni zavod RS za varstvo kulturne dediščine;
– omogočanje predstavitve celote in posameznih zaščitenih elementov ter dostopnost javnosti v meri, ki ne ogroža varovanje spomenika in ne moti v njej odvijajoče se dejavnosti.
Varovano območje je namenjeno:
– trajni ohranitvi kulturnih, arhitekturnih, likovnih, urbanističnih in zgodovinskih vrednot;
– povečanju pričevalnosti kulturnega spomenika;
– predstavitvi kulturnih vrednot spomenika in premične dediščine in situ, v tisku in drugih medijih;
– znanstveno-raziskovalnemu delu;
– učno-demonstracijskemu delu.

Po predhodnem soglasju je mogoče na spomeniku izvajati prenovitvena oziroma sanacijska dela, restavratorske posege in dela vzdrževalnega značaja v dobrobiti ohranjanja obstoječih kvalitet in njihovih dopolnitev, ki so natančneje definirani v konservatorskem programu, ki ga je izdelal Javni zavod RS za varstvo kulturne dediščine, Območne enote Novo mesto.
Vsi posegi se izvajajo v skladu z obstoječimi pravnimi predpisi ter smernicami, pogoji in soglasjem pristojne območne enote zavoda za varstvo kulturne dediščine.

Odločbe iz prejšnjega odstavka določajo pogoje za raziskovanje, načine vzdrževanja, pogoje za posege, fizično zavarovanje, pravni promet, način upravljanja in rabe spomenika, dostopnost spomenika za javnost in časovne okvire dostopnosti, posamezne druge ukrepe in prepovedi za učinkovito varstvo spomenika.
Varstveni režim lahko omejuje lastninsko pravico le v obsegu, ki je nujen za izvajanje varstva spomenika.
Varovano območje se vriše na karto načrta parcel Geodetske uprave RS.

Pristojni organ mora v 30 dneh po uveljavitvi tega odloka na podlagi 16. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine predlagati zaznambo nepremičnega spomenika v zemljiški knjigi.
Pristojni organ Občinske uprave občine Brežice mora v treh mesecih po uveljavitvi tega odloka na podlagi 13. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine izdati lastniku spomenika odločbo o varstvu.

Nadzor nad izvajanjem tega odloka opravlja Inšpektorat Republike Slovenije za področje kulturne dediščine.

Ta odlok začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.