Na podlagi 3. točke drugega odstavka 23. člena Zakona o javnih financah (Uradni list RS, št. 79/99, 124/00, 79/01, 30/02, 56/02 – ZJU in 110/02 – ZDT-B) v povezavi s 26. členom Uredbe o enotni metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja (Uradni list RS, št. 82/98, 86/98 in 43/99) izdaja Vlada Republike Slovenije

(1) S to uredbo se ureja izdelava investicijske dokumentacije za vse investicije s področja javne železniške infrastrukture, ki so predmet javnih naročil po predpisih, ki urejajo javna naročila in javne finance.
(2) Ta uredba določa enotno metodologijo priprave in ocenjevanja investicij s področja javne železniške infrastrukture, ki obsega:
– vrsto in obvezno vsebino investicijske dokumentacije,
– opredelitev postopkov in udeležencev pri pripravi investicijske dokumentacije ter ocenjevanju investicij,
– osnove za vrednotenje in ocenjevanje investicij,
– merila za ugotavljanje učinkovitosti investicij, ki so podlaga za odločanje o investicijah.

Posamezni izrazi, uporabljeni v tej uredbi, imajo naslednji pomen:
1. »analiza občutljivosti« je analiza učinkov in tveganj, ki so posledica spreminjanja ključnih stroškov in koristi investicije;
2. »analiza stroškov in koristi« je način ekonomskega vrednotenja, pri katerem se v denarju izrazijo stroški in koristi, upoštevajo pa se tudi stroški in koristi, ki se jih ne da izraziti v denarju;
3. »analiza stroškovne učinkovitosti« je primerjava stroškov različnih tehnologij izdelave ali zagotavljanja enakih ali podobnih končnih izdelkov ali storitev, pri čemer ni nujno, da je njihova vrednost izražena v denarju;
4. »celovit projekt« sestavlja več investicijskih projektov, od katerih vsak predstavlja tehnično-tehnološko in ekonomsko zaokroženo celoto, kot na primer naložba v gradnjo železniške proge na celotnem poteku trase med dvema pomembnejšima središčema (koridor), modernizacija železniške proge, vgradnja signalnovarnostnih in telekomunikacijskih naprav, itd.;
5. »diskontiranje« je postopek za pretvarjanje bodočih denarnih vrednosti v primerljivo sedanjo vrednost s pomočjo diskontne stopnje;
6. »diskontna stopnja« je letna odstotna mera, po kateri se sedanja vrednost denarne ali kake druge obračunske enote nacionalnega gospodarstva v naslednjih letih zmanjšuje s časom;
7. »ekonomska analiza« je skupni naziv za ovrednotenja, pri katerih se upoštevajo vsi ekonomski stroški in koristi;
8. »ekonomska doba investicije« je privzeto obdobje, za katerega ugotavljamo učinke investicije. Obsega obdobje od pričetka realizacije investicije, poskusnega in rednega obratovanja s predpisano standardno kvaliteto;
9. »grajeno javno dobro« so zemljišča, namenjena takšni splošni rabi, kot jo glede na namen njihove uporabe določa zakon oziroma predpis, izdan na podlagi zakona in na njih zgrajeni objekti, če so namenjeni splošni rabi;
10. »interna stopnja donosnosti« je tista diskontna stopnja, pri kateri je neto sedanja vrednost projekta enaka nič;
11. »investicije« so naložbe v povečanje in ohranjanje premoženja države in drugih vlagateljev. Investicije so aktivnosti pri rabi resursov, ki bodo prinesle koristi v prihodnosti;
12. »investicijska dokumentacija« je opredeljena in navedena v metodologiji in predstavlja osnovo za odločanje v investicijskem ciklusu;
13. »investicijska vzdrževalna dela« pomenijo izvedbo popravil, gradbenih, inštalacijskih in obrtniških del ter izboljšav, ki sledijo napredku tehnike, z njimi pa se ne posega v konstrukcijo objekta in tudi ne spreminja njegove zmogljivosti, velikosti, namembnosti in zunanjega videza, inštalacije, napeljave, tehnološke naprave in oprema pa se posodobijo oziroma izvedejo druge njihove izboljšave;
14. »Investicijski projekt« je skupek vseh aktivnosti v okviru neke investicije, pri katerem se uporabljajo omejeni resursi z namenom pridobivanja koristi;
15. »investitor ali soinvestitor« je pravna oseba, ki je opredeljena v investicijski dokumentaciji. Investitor je lahko hkrati tudi naročnik;
16. »javna železniška infrastruktura« so objekti in naprave, potrebni za nemoteno odvijanje javnega železniškega prometa, ter pripadajoča zemljišča, ki funkcionalno služijo njihovi namenski rabi; sestavni deli javne železniške infrastrukture so opredeljeni v 10. členu Zakona o železniškem prometu (Uradni list RS, št. 83/03 – prečiščeno besedilo);
17. »kategorija proge« pomeni delitev prog na glavne in regionalne proge;
18. »minimalna varianta« je varianta, ki vključuje stroške za ohranjanje zmogljivosti na obstoječem nivoju v ekonomski dobi investicijskega projekta;
19. »modernizacija« je izvedba del na obstoječi javni železniški infrastrukturi, s katerimi se dopolni – dogradi ali poveča njena zmogljivost ali zmogljivost posameznih sklopov. Dela se izvedejo z upoštevanjem novejših in zahtevnejših tehničnih specifikacij in standardov;
20. »negotovost« je verjetnost, da bo v procesu investiranja, poskusni in redni proizvodnji, prišlo do spremembe izhodiščnih pogojev ter posledično do spremembe rezultata; če je možno to verjetnost številčno izraziti, jo imenujemo stopnja tveganja;
21. »neto sedanja vrednost« je razlika med diskontiranim tokom vseh koristi in diskontiranim tokom vseh stroškov investicije;
22. »novogradnja« je prva graditev proge, tira, objekta, ki je povezana s pridobitvijo zemljišča, ustrezne projektne dokumentacije in s pridobitvijo gradbenega dovoljenja;
23. »obnova« je ohranjanje obratovalne sposobnosti javne železniške infrastrukture oziroma njenih delov na predpisani tehnični ravni in s tem zagotavljanje ustrezne varnosti, urejenosti in zanesljivosti obratovanja;
24. »odgovorni vodja za izvedbo investicijskega projekta« je oseba, ki jo v ta namen imenuje naročnik;
25. »ovrednotenje« je postopek določitve ciljev, raziskave različnih variant ter primerjave stroškov in koristi pred odločitvijo o nameravani investiciji;
26. »objekt gospodarske javne infrastrukture« je tisti gradbeni inženirski objekt, ki tvori omrežje, ki služi določeni vrsti gospodarske javne službe državnega ali lokalnega pomena ali tvori omrežje, ki je v javno korist;
27. »projektna dokumentacija« je sistematično urejen sestav načrtov oziroma tehničnih opisov in poročil, izračunov, risb in drugih prilog, s katerimi se določijo lokacijske, funkcionalne, oblikovne in tehnične značilnosti nameravane gradnje in obsega idejno zasnovo, idejni projekt, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, projekt za razpis in projekt za izvedbo. Predstavlja podlago za izdelavo investicijske dokumentacije;
28. »rekonstrukcija objekta« je spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, zunanji izgled in namembnost objekta, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave;
29. »relativna neto sedanja vrednost« je razmerje med neto sedanjo vrednostjo projekta in diskontiranimi investicijskimi stroški;
30. »stalne cene« so enotni imenovalec vseh vrednostnih izrazov. To so cene, ki veljajo v času izdelave investicijske dokumentacije. Stalne cene lahko vključujejo tudi pričakovane strukturne spremembe, ki se preverjajo v analizi občutljivosti;
31. »tehnična dokumentacija« je sistematično urejen sestav listin, slikovnega gradiva, načrtov in besedil oziroma drugih sestavin kot so jamstva, spričevala, potrdila, seznami, sheme, navodila in podobne sestavine, ki določajo pravila za uporabo oziroma obratovanje in vzdrževanje objekta in obsega projekt izvedenih del, projekt za obratovanje in vzdrževanje objekta in projekt za vpis v uradne evidence;
32. »tekoče cene« so cene, kakršne pričakujemo v času realizacije investicije; pri analizi delno realiziranih investicij so tekoče cene dejansko realizirane cene za realizacijo investicije na osnovi situacij oziroma obračunov del;
33. »upravljavec investicije« je pravna oseba, ki upravlja izvedeno investicijo po predaji v uporabo in skrbi za zagotavljanje predvidenih učinkov;
34. »upravljavec javne železniške infrastrukture« je oseba javnega prava, ki je odgovorna za pripravo, organizacijo in vodenje gradnje ter vzdrževanja javne železniške infrastrukture, vodenje prometa na njej in za gospodarjenje z njo;
35. »varianta brez investicije« je varianta, ki ne vključuje nobenih investicijskih izdatkov za ohranjanje obstoječih kapacitet;
36. »vzdrževalna dela v javno korist« so dela, ki se izvajajo zaradi izboljšanja prometno – tehnoloških in varnostnih lastnosti proge ali gradijo pomožni objekti na javni železniški infrastrukturi ali pomožni objekti za opravljanje javnih gospodarskih služb na področju železniškega prometa in s katerimi se ne posega v prostor zunaj progovnega pasu oziroma v prostor zunaj zemljišč, namenjenih za gradnjo javne železniške infrastrukture.

(1) Ta uredba se uporablja v postopku izdelave investicijske dokumentacije in pri sprejemanju odločitev o:
– investicijskih vzdrževalnih delih na javni železniški infrastrukturi,
– investicijah v obnovo, modernizacijo in novogradnjo javne železniške infrastrukture,
– investicijah v tisto železniško infrastrukturo, ki se priključuje javnemu železniškemu omrežju,
– investicijah v železniško infrastrukturo, ki so sofinancirane s sredstvi države,
– prodaji ali opustitvi uporabe javne železniške infrastrukture.
(2) Ta uredba se uporablja pri izdelavi investicijske dokumentacije v celotnem investicijskem ciklusu, to je od faze načrtovanja, faze izvedbe do faze obratovanja investicije.

Pri izračunih tekočih cen se upoštevajo inflacijske stopnje, predvidene v proračunskem memorandumu Republike Slovenije.

Za potrebe vrednotenja se uporablja splošna diskontna stopnja, ki je predpisana z uredbo, ki določa enotno metodologijo za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja.

Investicije v javno železniško infrastrukturo so z gradbeno-tehničnega vidika in glede na vrsto upravnega postopka, ki ga zahteva posamezna investicija, opredeljene kot:
1. investicijska vzdrževalna dela;
2. obnova:
– remont zgornjega ustroja,
– obnova spodnjega ustroja,
– obnova vozne mreže,
– obnova signalno-varnostnih in telekomunikacijskih naprav,
– obnova objektov nizkih in visokih gradenj;
3. modernizacija:
– rekonstrukcija progovnih odsekov in postaj,
– vgradnja sodobnih sistemov signalno-varnostnih naprav,
– vgradnja sodobnih sistemov telekomunikacijskih naprav,
– elektrifikacija prog,
– uvedba centralnega vodenja prometa,
– izvedba daljinskega vodenja vozne mreže,
– izvedba avtomatskega zavarovanja železniško-cestnih nivojskih prehodov,
– izvedba poslovnih in tehničnih informacijskih sistemov;
4. novogradnja:
– gradnja novih prog (glavne, regionalne, hitre proge),
– gradnja drugega tira k enotirni progi,
– gradnja obvoznih prog,
– gradnja objektov nizkih in visokih gradenj.

Glede na fazo, v kateri se investicija nahaja, je dolžan investitor oziroma upravljavec za investicije v javno železniško infrastrukturo zagotoviti naslednje vrste investicijske dokumentacije:
– dokument identifikacije investicijskega projekta (DIP),
– predinvesticijsko zasnovo (PIZ),
– investicijski program ali novelacijo investicijskega programa (IP),
– študijo izvedbe nameravane investicije (ŠI),
– poročilo o izvajanju investicijskega projekta (PII),
– poročilo o spremljanju učinkov investicije (PSUI).

(1) Investitor v fazi načrtovanja oziroma pred odločitvijo o investiciji zagotovi naslednje dokumente, ki predstavljajo strokovno osnovo za odločitev o investiciji in odločitev o nadaljnji izdelavi investicijske dokumentacije:
– dokument identifikacije investicijskega projekta,
– predinvesticijsko zasnovo,
– investicijski program.
(2) Vrsta dokumentov, ki jih je investitor dolžan zagotoviti v tej fazi, je odvisna od vrednosti investicije, izračunane po stalnih cenah v času priprave investicijske dokumentacije z vključenim davkom na dodano vrednost, in sicer:
– za investicije, katerih vrednost znaša med 50.000.000 in 100.000.000 tolarjev, je obvezna izdelava dokumenta identifikacije investicijskega projekta, ki ima lahko značaj investicijskega programa. Ta dokument je treba izdelati tudi v primerih, ko je investicijska vrednost nižja kot 50.000.000 tolarjev, je pa investicija tehnološko zahtevna, v primerih, ko obstaja več variant za doseganje določenih ciljev ali kadar ima investicija v svoji ekonomski dobi pomembne finančne posledice,
– za investicije, katerih vrednost znaša nad 100.000.000 tolarjev, je treba izdelati dokument identifikacije investicijskega projekta in investicijski program,
– za investicije, katerih vrednost znaša nad 500.000.000 tolarjev, je treba izdelati dokument identifikacije investicijskega projekta, predinvesticijsko zasnovo in investicijski program.
(3) Študija izvedbe nameravane investicije predstavlja pripravo na izvedbo in mora biti izdelana do začetka postopka javnega razpisa za izvedbo gradbenih, obrtniških in instalacijskih del.
(4) V fazi izvedbe investicije se izdeluje poročilo o izvajanju investicije. Poročilo se izdela najmanj enkrat letno in je namenjeno pravočasnemu ugotavljanju odstopanj od planirane izvedbe investicije. Predstavlja tudi osnovo za odločitev o morebitni izdelavi novelacije investicijskega programa.
(5) V fazi obratovanja investicije se izdeluje poročilo o spremljanju učinkov investicije, ki prikaže dejanske učinke investicije v primerjavi s predvidenimi v investicijskem programu.

(1) Investicijska dokumentacija mora vsebovati vse potrebne podatke, na osnovi katerih je možno oceniti finančne, ekonomske, tehnične, tehnološke, ekološke, prostorske, razvojne in varnostne posledice odločitve o investiciji.
(2) Investicijska dokumentacija mora biti izdelana strokovno in usklajena s projektno in tehnično dokumentacijo v posameznih fazah investicijskega procesa. Dokumentacija, na osnovi katere je izdelana posamezna vrsta investicijske dokumentacije, mora biti verificirana s strani naročnika.

(1) Dokument identifikacije investicijskega projekta vsebuje podatke, ki so potrebni za določitev investicijske namere in njenih ciljev v obliki funkcionalnih zahtev, ki jih bo morala investicija izpolnjevati. Dokument identifikacije investicijskega projekta lahko vsebuje tehnične ali tehnološke elemente rešitev in je osnova za odločanje o nadaljnji izdelavi investicijske dokumentacije ali nadaljevanju investicije.
(2) Dokument identifikacije za investicije v javno železniško infrastrukturo vsebuje najmanj naslednje podatke:
– opredelitev investitorja ter določitev strokovnih delavcev oziroma služb, odgovornih za nadzor in pravočasno izdelavo ustrezne investicijske ter projektno – tehnične in druge dokumentacije,
– analizo sedanjega stanja z opisom problematike in razlogov za investicijsko namero (opis sedanjega stanja in problematike z vidika vrste investicijskega projekta – proga, objekt, oprema),
– opredelitev ciljev investicije,
– predlagane variantne rešitve (najmanj minimalna varianta oziroma varianta »brez« investicije in varianta »z« investicijo) z opredelitvijo vrste ukrepa, tehničnimi opisi variant, predvidenim upravnim postopkom za izvedbo investicijskega projekta, zahtevano investicijsko, projektno in drugo dokumentacijo s terminskim planom,
– določitev vrednosti investicije po stalnih in tekočih cenah,
– opredelitev osnovnih elementov, ki določajo investicijo (predhodna idejna zasnova ali študija, lokacija, varstvo okolja, terminski plan izvedbe, kadrovsko-organizacijska shema s prostorsko opredelitvijo),
– predvidene vire financiranja.
(3) V primeru, ko investicijski program glede na vrednost ocenjene investicije (investicije manjših vrednosti) ni obvezen, lahko dokument identifikacije investicijskega projekta pridobi značaj investicijskega programa, tako da se obvezni vsebini doda še:
– analizo stroškov in koristi posamezne variante in
– izbor optimalne variante.
(4) Na osnovi dokumenta identifikacije investicijskega projekta za investicije v javno železniško infrastrukturo se ugotovi smiselnost in možnost izdelave predinvesticijske zasnove in/ali investicijskega programa za investicije v javno železniško infrastrukturo.

(1) V predinvesticijski zasnovi za investicije v javno železniško infrastrukturo so obravnavane vse variante, za katere je verjetno, da bi na ekonomsko, finančno, terminsko in tehnično sprejemljiv način izpolnile cilje iz dokumenta identifikacije investicijskega projekta. Prikazana mora biti najmanj minimalna varianta oziroma varianta "brez" investicije in varianta "z" investicijo. Pri tem se upoštevajo tehnične, finančne, zakonske in druge omejitve in ugotovijo posledice posameznih variant ter utemelji predlog optimalne variante.
(2) Predinvesticijska zasnova povzame rezultate predhodnih del in analiz, med katere sodijo študije in raziskave povpraševanja, ekonomske analize, prometne študije, ki utemeljujejo vrsto, potrebnost, smotrnost in koristnost investicije ter usklajenost s predvideno strategijo razvoja; prometno tehnološke raziskave in študije ter tehnološki načrt z izborom in pregledom potrebne opreme; idejne zasnove in druge rešitve; geološke, geomehanske, seizmološke, vodnogospodarske, ekološke in druge raziskave; podatki o možnih lokacijah investicijskega projekta ter analiza vplivov na okolje in drugih vplivov s predvidenimi ukrepi.
(3) Predinvesticijska zasnova obravnava posamezne variante na primerljivih podlagah, tako da je možno čimbolj zanesljivo izbrati in utemeljiti optimalno varianto.
(4) Predinvesticijska zasnova za investicije v javno železniško infrastrukturo vsebuje najmanj naslednje podatke:
– povzetek dokumenta identifikacije investicijskega projekta za investicije v javno železniško infrastrukturo z določitvijo investitorja ter ciljev,
– analizo sedanjega stanja z vidika vrste investicijskega posega (geografski in funkcionalni pomen področja, tehnično – eksploatacijske karakteristike – proge, objekta, opreme, obseg transportnega dela, prometno – tehnološki del, analiza varnosti železniškega prometa, organizacija vzdrževanja železniške infrastrukture) z opisom problematike, prikaz potreb po predmetnem investicijskem projektu ter usklajenost investicijskega projekta s strateškim dokumentom razvoja slovenske železniške infrastrukture in z mednarodnimi sporazumi s področja transporta, katerih podpisnica je Republika Slovenija, z zakonom o železniškem prometu, z zakonom o varnosti v železniškem prometu in drugo zakonodajo, ki ureja to področje,
– analizo variant gradbeno – tehničnih in tehnoloških rešitev z oceno investicijskih stroškov najmanj na osnovi idejnih zasnov oziroma programskih rešitev,
– analizo možnih lokacij variant z vplivom na okolje, analizo možnih lokacij z vidika zagotavljanja skladnega regionalnega razvoja,
– analizo zaposlenih po posameznih variantah,
– okvirni strateški in operativni plan realizacije investicijskega projekta,
– okvirno finančno konstrukcijo posameznih variant z dinamiko investiranja,
– izračun finančnih in ekonomskih kazalcev (doba vračanja investicijskih sredstev, neto sedanja vrednost, interna stopnja donosnosti, relativna neto sedanja vrednost) posameznih variant v ekonomski dobi investicije ter opis koristi, ki se ne dajo ovrednotiti z denarjem; za predinvesticijske zasnove večjih predračunskih vrednosti je potrebno poleg finančnih in ekonomskih meril upoštevati tudi razvojna merila, tehnično poenotenost – interoperabilnost, prometno varnost in okoljska merila,
– analizo občutljivosti vsake od variant,
– opis meril in kriterijev za oceno variant,
– primerjavo variant s predlogom in utemeljitvijo izbora variante.

(1) Investicijski program s svojim tehnično-tehnološkim in ekonomskim delom predstavlja strokovno osnovo za odločitev o izvedbi investicije. Podrobno razčlenjuje posamezne vidike investicijskega projekta, upoštevaje vse značilnosti in posebnosti prometnega in infrastrukturnega dela železniškega sistema. Investicijski program je podrobno razdelana optimalna varianta, ki temelji na projektni dokumentaciji višje stopnje – najmanj na idejnem projektu ter na prostorsko izvedbenem aktu z lokacijsko informacijo, na tehnološkem projektu s specifikacijo opreme in na geoloških, geomehanskih, seizmoloških, vodnogospodarskih, prometnih, ekoloških in drugih raziskavah.
(2) Investicijski program mora vsebovati najmanj:
– uvodno pojasnilo z opredelitvijo namena in cilja investicijskega projekta,
– povzetek investicijskega programa,
– osnovne podatke o investitorju in uporabniku investicijskega projekta,
– mesto investicije v razvojno – planskih dokumentih,
– analize sedanjega stanja javne železniške infrastrukture z vidika vrste investicijskega posega (tehnično – eksploatacijske značilnosti javne železniške infrastrukture – proga in progovne naprave, objekti nizkih gradenj, objekti visokih gradenj, postajne zmogljivosti, oprema) z opisom problematike,
– analizo obsega transportnega dela z napovedjo,
– prometno – tehnološko analizo (proga, postaje, službena mesta, glavne karakteristike organizacije prometa, kapacitetna analiza),
– analizo varnosti železniškega prometa,
– analizo vzdrževanja javne železniške infrastrukture (obstoječega vzdrževanja oziroma obsega vzdrževanja v pogojih »brez« investicije, bodočo organiziranost vzdrževanja oziroma vzdrževanja v pogojih »z« investicijo),
– izbor variante (opis variant, opredelitev kriterijev za vrednotenje variant, primerjava variant),
– opredelitev projekta,
– gradbeno – tehnični del (opis investicijskega projekta z navedbo nivoja izdelane projektne dokumentacije),
– analizo zaposlenih za minimalno varianto oziroma varianto "brez" investicije ter varianto "z" investicijo,
– analizo lokacije (opredelitev investicijskega projekta z vidika makro in mikro lokacije ter z upravno teritorialnega vidika),
– analizo vplivov investicijskega projekta na okolje s prikazom ukrepov za ublažitev negativnih vplivov z oceno stroškov,
– organizacijo vodenja projekta z opredelitvijo odgovornega vodje projekta, prikaz dinamike projektnih aktivnosti in dinamike fizičnega izvajanja del, opis prometnega režima v času izvajanja investicijskega projekta,
– investicijsko vrednost projekta z navedbo osnov in izhodišč za izračun,
– vire financiranja investicijskega projekta po stalnih in tekočih cenah (v primeru financiranja s posojili tudi izračun stroškov financiranja in odplačil posojil),
– vrednotenje investicijskega projekta (izračun upravičenosti investicijskega projekta v ekonomski dobi, izračun finančnih in ekonomskih kazalcev po dinamični metodi – neto sedanja vrednost, interna stopnja donosnosti, relativna neto sedanja vrednost), analizo občutljivosti investicijskega projekta ter kvalitativno analizo učinkov,
– predstavitev in razlago rezultatov.

(1) Novelacijo investicijskega programa se izdela:
– če se spremenijo ključne predpostavke iz investicijskega programa (na primer sprememba tehnologije, terminskega plana izvedbe, virov financiranja, sprememb na tržišču itd.) v takem obsegu, da se bodo najmanj za 20% spremenili stroški ali koristi investicije, računani po stalnih cenah iz investicijskega programa,
– če se ugotovijo odstopanja, ki so v mejah odstopanj iz analize občutljivosti, odstopanja, ki so posledica pomanjkljivosti pri projektiranju, in odstopanja, na katera projektanti niso mogli vplivati.
(2) Potrebnost izdelave novelacije investicijskega programa se preveri pred pričetkom izvajanja investicije in ob poročilih o izvajanju investicije ter v primeru, ko je od veljavnega investicijskega programa do odločitve o investiciji preteklo več kot eno leto.

(1) Študija izvedbe nameravane investicije je popis vseh potrebnih aktivnosti za izvedbo investicije, vključno z aktivnostmi za zagon obratovanja. Lahko je tudi sestavni del investicijskega programa.
(2) Študija izvedbe nameravane investicije vsebuje:
– organizacijsko rešitve vodenja projekta (podatki o investitorju, opredelitev modela vodenja projekta, odgovorne osebe za pripravo in izvedbo projekta),
– postopek izbora izvajalcev del in dobaviteljev opreme (seznam zakonodaje, ki se upošteva pri oddaji javnega naročila, postopek oddaje javnih naročil),
– terminski plan vseh aktivnosti za realizacijo projekta (strateški plan aktivnosti, operativni plan izvedbe),
– pregled dokumentacije (vrste investicijske, projektne, tehnične in druge dokumentacije, pregled potrebne in že izdelane dokumentacije),
– opredelitev načina in pristojnosti vzdrževanja investicijskega projekta po vzpostavitvi obratovanja,
– analizo vpliva investicije na spremembo tehničnih predpisov o obratovanju in vzdrževanju javne železniške infrastrukture,
– način zaključnega prevzema in vzpostavitve obratovanja.
(3) Študija izvedbe je prilagojena posebnostim investicijskega projekta in mora biti pripravljena najkasneje do začetka postopka javnega razpisa v skladu z zakonom o javnih naročilih.

(1) Poročilo o izvajanju investicijskega projekta je namenjeno pravočasnemu ugotavljanju odstopanj od planirane izvedbe ter ukrepom za njihovo odpravo. V fazi izvedbe investicije se izdeluje poročilo o izvajanju investicije (najmanj enkrat letno ali ob najmanj 20% odstopanjih od IP).
(2) Poročilo o izvajanju investicijskega projekta vsebuje najmanj:
– primerjavo poteka realizacije projekta v odnosu na opredelitve v investicijskem programu (predstavitev investicijskega projekta, pregled stanja na projektu, ugotovitev odstopanj in analiza vzrokov, vrednostni prikaz odstopanj po posameznih sklopih, predvideni ukrepi za realizacijo investicije),
– opredelitev nove investicijske vrednosti (pregled sklenjenih pogodb in aneksov, določitev nove investicijske vrednosti projekta v stalnih cenah, opredelitev nove finančne dinamike izvajanja projekta, izračun investicijske vrednosti po tekočih cenah),
– primerjavo realizacije investicije po časovnih presekih po stalnih in tekočih cenah,
– primerjavo dejanske porabe finančnih sredstev s predvideno v investicijskem programu (nadziranje porabe proračuna investicijskega projekta), prikaz virov financiranja,
– opis vzrokov in posledic morebitnih odstopanj in ukrepov za njihovo odpravo.
(3) Poročilo o izvajanju investicijskega projekta predstavlja strokovno osnovo za odločitev o morebitni izdelavi novelacije investicijskega programa.

(1) Namen poročila je ugotavljanje dejanskih učinkov investicije v primerjavi z učinki opredeljenimi v investicijskem programu.
(2) Poročilo o spremljanju učinkov za investicije v javno železniško infrastrukturo vsebuje najmanj:
– izvedbeno – tehnični del (tehnični opis izvedene investicije, opis izvedenih del na osnovi projekta izvedenih del, dodatne zahteve na projektu v času obratovanja),
– doseganje načrtovanega obsega transportnega dela,
– rezultate nadzorovanja vpliva investicije na okolje (prikaz in opis rezultatov prvih meritev po predpisih o varstvu okolja, opredelitev dodatnih ukrepov za preprečitev negativnih vplivov na okolje),
– vrednost investicije,
– vire financiranja,
– izračun upravičenosti investicije (post project evaluation),
– primerjavo rezultatov investicije z izhodiščnim stanjem.

(1) Izdelavo dokumenta identifikacije investicijskega projekta, predinvesticijske zasnove in investicijskega programa mora zagotoviti naročnik.
(2) Naročnik, ki po zakonu o javnih naročilih ni hkrati tudi investitor, mora najprej verificirati investicijsko dokumentacijo, na osnovi katere investitor potrdi izvedbo investicije.
(3) Za pregled in izdelavo ocene investicijske dokumentacije, ki predstavlja strokovno osnovo za odločitev o investiciji oziroma odločitev o nadaljnji izdelavi investicijske dokumentacije, se imenuje strokovna komisija pri ministrstvu, pristojnemu za promet (v nadaljnjem besedilu: strokovna komisija). Ta na osnovi investicijske dokumentacije, verificirane s strani naročnika, pripravi strokovno oceno v skladu s 18. členom te uredbe. Do nje se mora investitor opredeliti tako, da s pisnim sklepom ministra, pristojnega za promet:
– odobri nadaljnjo izdelavo investicijske dokumentacije oziroma odobri izvedbo investicije,
– zavrne predloženo investicijsko dokumentacijo z obrazložitvijo razlogov.

(1) Strokovno oceno o skladnosti investicijske dokumentacije z metodologijo in o upravičenosti investicije z vidika veljavnih meril učinkovitosti poda strokovna komisija.
(2) Strokovna ocena upravičenosti je obvezna za dokument identifikacije investicijskega projekta, kadar ta predstavlja osnovo za odločitev o investiciji, za predinvesticijsko zasnovo in za investicijski program.
(3) V strokovno ocenjevanje ne morejo biti vključene osebe, ki so sodelovale pri pripravi investicijske dokumentacije.

Izdelavo študije izvedbe investicije zagotovi naročnik hkrati z izdelavo investicijskega programa oziroma najkasneje do začetka postopka javnega razpisa v skladu z zakonom o javnih naročilih.

(1) Odgovorni vodja za izvedbo investicijskega projekta, ki ga imenuje naročnik, pripravi poročilo o izvajanju investicije najmanj enkrat letno.
(2) Poročilo je dolžan pripraviti tudi ob izdaji uporabnega dovoljenja in kadar pride pri izvajanju investicije do sprememb ključnih predpostavk iz investicijskega programa po vsebini in v takem obsegu, da se spremenijo stroški ali koristi investicije najmanj za 20%. V tem primeru mora pripraviti tudi predlog za novelacijo investicijskega programa. O potrebni izdelavi novelacije odloči odgovorna oseba naročnika.

(1) Poročilo o spremljanju učinkov izvedene investicije v javno železniško infrastrukturo pripravi upravljavec investicije v obratovanju. Prvo poročilo se izdela najkasneje dve leti po začetku normalnega obratovanja.
(2) Upravljavec pošlje poročilo investitorju, ki ga prouči ter na njegovi podlagi pripravi predlog za morebitne korektivne ukrepe.
(3) Kolikor rezultati v poročilu odstopajo od predpostavk v investicijskem programu, je treba po izvedbi korektivnih ukrepov ponovno izdelati poročilo o spremljanju učinkov.

Glede na vrsto investicijske dokumentacije je treba smiselno uporabiti naslednji osnovni postopek vrednotenja:
1. določitev ciljev:
– cilji se določijo na osnovi evidentiranja potreb in možnosti ter načinov njihovega uresničevanja,
– cilji morajo biti usklajeni s strateškimi in operativnimi dokumenti ter predpisi, ki določajo razvoj javne železniške infrastrukture,
– cilji morajo biti merljivi in opredeljeni tako, da je možno ugotavljati in preverjati njihovo uresničevanje,
– cilji morajo biti definirani tako, da je možno identificirati ekonomične variante za njihovo realizacijo;
2. priprava predlogov variant za doseganje ciljev:
– za oceno izvedljivosti ciljev investicije je obvezna izdelava najmanj primerjave minimalne variante (ali variante "brez" investicije) z varianto "z" investicijo. Variante se med seboj razlikujejo glede na različne možne tehnične rešitve, lokacije, investicijske stroške, vire in načine financiranja, roke izvedbe in druge pomembnejše elemente investicije,
– variante obsegajo investicijo v celoti ter posamezne ekonomsko – tehnične celote, ki so podlaga za projekt za razpis ter razpisno dokumentacijo za oddajo del,
– v posameznih primerih se upoštevajo variante, ki so posledica vsebinskih razlik pri oddaji del ali načinov financiranja (fazna gradnja, koncesije, gradnja na ključ itd.);
3. opredelitev vrednostnega in fizičnega obsega stroškov in koristi vsake od variant:
a) v vrednotenje so vključeni vsi stroški in koristi, ki jih investicija povzroča v celotnem investicijskem ciklusu,
b) ocenjevanje količin temelji na predpisani projektni dokumentaciji ter na tehnoloških načrtih, standardih in normativih dejavnosti, prostorskih izvedbenih aktih z lokacijsko informacijo itd.,
c) stroški in koristi, ki jih upoštevamo pri ovrednotenju, so:
– naložbe v zemljišča, javno železniško infrastrukturo (objekti in naprave ter oprema) ter ostali investicijski stroški (stroški dokumentacije, stroški nadzora, stroški financiranja itd.) ter investicijsko vzdrževanje v ekonomski dobi investicije,
– stroški obratovanja v ekonomski dobi investicije oziroma v opazovanem obdobju od 20 do 30 let,
– koristi, ki jih lahko izrazimo v denarju, in nedenarne koristi (posredne in neposredne),
d) stroški in koristi se ugotavljajo po dinamični metodi za celotno ekonomsko dobo investicije,
e) izhodiščni podatki morajo biti usklajeni s podatki, s katerimi razpolagajo ali jih objavljajo institucije z javnimi pooblastili,
f) vsi denarno prikazani stroški in koristi so izraženi na primerljivih osnovah (stalne cene, diskontiranje, eskontiranje),
g) vsaka varianta vsebuje izračun finančno-tržnih, ekonomskih in drugih kazalcev učinkovitosti investicij ter opis meril, ki jih ni možno izraziti v denarju,
h) pri ocenjevanju programov za javna naročila investicijskega značaja se uporablja splošna diskontna mera, ki upošteva stanje in tendence dolgoročne obrestne mere in tveganja v okolju splošnega gospodarskega (ne)ravnotežja;
4. ugotavljanje občutljivosti variant: investicijska dokumentacija, ki se izdeluje v fazi načrtovanja investicije, vsebuje analizo občutljivosti investicije, tako da:
– opredeli kritične parametre investicijskega projekta, pri katerih so projekcije nezanesljive, po vrstnem redu vplivanja na končni rezultat investicije oziroma po stopnjah tveganja,
– izkaže ugotovitve o možnih vplivih na končni rezultat oziroma o možnih odmikih od projekcij;
5. izbor optimalne variante in predstavitev rezultatov:
– vsako od variant je potrebno presojati tudi z vidika omejitvenih dejavnikov (finančnih, zakonskih, regionalnih, okolje-varstvenih, institucionalnih itd.),
– v predstavitvi rezultatov morajo biti navedeni cilji, obravnavane variante, primerjava variant, optimalna varianta, način ocenjevanja izvedbe in obratovanja investicije.

(1) Cilji, ki so opredeljeni v strateških dokumentih razvoja železniške infrastrukture, so osnova za oblikovanje meril, s katerimi se ocenjujejo investicije v javno železniško infrastrukturo. Naslednja merila za ocenjevanje investicij v železniško infrastrukturo, ki vsebinsko ustrezajo zahtevanim merilom, kot jih v 24. in 25. členu opredeljuje Uredba o enotni metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja, so:
– finančna merila,
– ekonomska merila,
– razvojna merila,
– tehnična poenotenost (interoperabilnost),
– prometna varnost,
– okoljska merila.
(2) Finančna merila ugotavljajo upravičenost projekta s stališča investitorja oziroma pokažejo finančno zmožnost projekta, da pri predvidenih prihodkih v ekonomski dobi sam pokriva vse odhodke, vključno z vračanjem kreditov skupaj z obrestmi, kolikor so bili ti najeti za izvedbo investicije. Izračunajo se iz finančnega toka, ki zajema vse vhodne in izhodne elemente v fazi priprave, izvedbe in obratovanja investicije. Kot relevantni kazalci finančne učinkovitosti se izračunata finančna interna stopnja donosnosti (ISD(f)), finančna neto sedanja vrednost (NSV(f)) in finančna relativna neto sedanja vrednost (RNSV(f)).
(3) Ekonomska oziroma družbeno-ekonomska merila pri izračunu vključujejo tudi učinke, ki jih projekt prinaša ne le upravljavcu infrastrukture, temveč tudi drugim ekonomskim subjektom. Tako ekonomska merila poleg neposrednih koristi vključujejo tudi posredne koristi, kot so prihranek pri času potovanja, povečanje varnosti, vpliv na okolje in druge koristi za uporabnike prevoza in družbo kot celoto. Ekonomsko upravičenost investicije izkazujejo kazalci ekonomska interna stopnja donosnosti (ISD(e)), ekonomska neto sedanja vrednost (NSV(e)) in ekonomska relativna neto sedanja vrednost (RNSV(e)).
(4) Razvojna merila dodatno poudarjajo razvojne elemente oziroma prispevke, ki jih ima določena investicija v širšem in ožjem prostoru. Izkazujejo se z vključenostjo v razvojne dokumente in vplivom na regionalni razvoj, ki se odraža predvsem v zmanjšanju razlik pri razvoju regije in med regijami.
(5) V okviru tehnične poenotenosti (interoperabilnosti) so dodatno poudarjene gradbeno tehnične karakteristike železniške infrastrukture za tiste naložbene projekte, s katerimi se zagotavlja skladnost slovenskega z evropskim železniškim omrežjem. Tehnično poenotenje železniškega omrežja se nanaša na vse predpise ter tehnične in obratovalne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se zagotovi varnost in urejenost prometa za predpisan nivo obratovanja in se lahko nanaša na sosednje ali notranje železniško omrežje. Elementi infrastrukture, kot so največja dovoljena progovna hitrost, osna obremenitev, svetli profil, signalno-varnostne naprave in telekomunikacijske naprave, morajo pri obnovi oziroma gradnji novih prog dosegati vrednosti, ki so predpisani za tehnično poenotenje evropskega železniškega omrežja.
(6) Pogoje za varen, urejen in neoviran javni železniški promet, ki se opravlja po enotnem tehnično – tehnološkem procesu določa Zakon o varnosti v železniškem prometu (Uradni list RS, št. 85/00, 110/02 – ZGO-1 in 45/04). Stopnjo varnosti odražajo oziroma nanjo direktno vplivajo predvsem naslednji kazalci:
– zmanjšanje števila izrednih dogodkov na opravljeno enoto prometnega dela,
– zmanjšanje števila izrednih dogodkov na km proge,
– zmanjšanje števila izrednih dogodkov na nivojskih križanjih,
– odprava oziroma zmanjšanje vpliva človeškega faktorja.
(7) Presoja vplivov na okolje je eden ključnih elementov, po katerih se ocenjujejo investicije v javno železniško infrastrukturo. Oceno posledic, ki bi jih imela realizacija predlaganega investicijskega projekta oziroma posameznih variant na okolje, se izdela v obliki poročila o vplivih na okolje. Samo metodologijo za izdelavo poročila o vplivih na okolje določa Navodilo o metodologiji za izdelavo poročila o vplivih na okolje (Uradni list RS, št. 70/96). Rezultati poročila podajo primernost investicije z vidika vplivov na okolje.

(1) Posamezna merila se smiselno uporabljajo glede na vrsto investicije in kategorijo proge, kjer se bo investicija izvajala. Vsako osnovno merilo oziroma element osnovnega merila ima določen razpon vrednosti, ki ga lahko zavzame posamezni investicijski projekt pri konkretnem ocenjevanju.
(2) Opredelitev osnovnih meril in njihovih elementov za ocenjevanje investicij v javno železniško infrastrukturo ter njihov razpon je podan v prilogah št. 1 in 2, ki sta sestavni del te uredbe, in predstavlja usmeritev strokovni komisiji pri ocenjevanju.
(3) Na predlog strokovne komisije minister, pristojen za promet, s sklepom določi posameznemu razponu ustrezen ponder, praviloma za obdobje štirih let.
(4) Na osnovi vseh učinkov, ki se vrednotijo po različnih merilih, se opredeli funkcija učinkovitosti oziroma koristnosti posameznega investicijskega projekta, ki kaže, ali so vlaganja upravičena.

Postopki za pripravo in ocenjevanje investicijske dokumentacije ki so v teku, se dokončajo skladno s predpisi, ki so v veljavi ob začetku postopka.

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.