Na podlagi četrtega odstavka 24. člena, četrtega odstavka 41. člena, tretjega odstavka 66. člena, petega odstavka 68. člena in drugega odstavka 69. člena Zakona o živinoreji (Uradni list RS, št. 18/02, 110/02 – ZUreP-1, 110/02 – ZGO-1 in 45/04 – ZdZPKG) izdaja minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

(1) Ta pravilnik v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 870/2004 z dne 24. aprila 2004 o vzpostavitvi programa Skupnosti za ohranjanje, opisovanje, zbiranje in rabo genskih virov v kmetijstvu in o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1467/94 (UL L št. 162 z dne 30. 4. 2004, str. 18) ureja način sistematičnega spremljanja in analiziranja stanja biotske raznovrstnosti kmetijskih živalskih genskih virov, način izvajanja monitoringa in mednarodnega sodelovanja na področju ohranjanja biotske raznovrstnosti v živinoreji ter pogoje za ustanavljanje in delovanje genskih bank in naloge genskih bank v živinoreji za ohranjanje pasem domačih živali izven okolja, v katerem so nastale (v nadaljnjem besedilu: ohranjanje ex situ) oziroma v okolju, kjer so nastale (v nadaljnjem besedilu: ohranjanje in situ).
(2) Ta pravilnik ureja tudi vsebino in način vodenja registra stanja pasem, postopke za izračunavanje stopnje ogroženosti in stanja rabe pasem, način izvajanja programa ohranjanja biotske raznovrstnosti v živinoreji, ki se nanaša na vzgojo in usposabljanje ter na ozaveščanje javnosti, spremljanje in izračunavanje genetske variabilnosti, postopek zagotavljanja in vzdrževanja genetskih rezerv na podlagi zootehniške in molekularno genetske karakterizacije pasem in linij domačih živali, spremljanje in izračunavanje stopnje inbridinga in stopnje sorodstva, postopke izračunavanja, določanja, zagotavljanja in vzdrževanja genetskih rezerv po vrstah plemenskega materiala, natančnejše pogoje za priznavanje in preverjanje novih pasem in linij domačih živali in za promet s plemenskim materialom avtohtonih pasem domačih živali, pogoje in način za ohranjanje in rejo slovenskih avtohtonih pasem ter način zagotavljanja sredstev za ohranjanje biotske raznovrstnosti in genetskih rezerv v živinoreji.

Za potrebe tega pravilnika uporabljeni izrazi pomenijo:
– Biološke značilnosti pasem ali linij so podatki o pasmi ali liniji, s katerimi jih ocenjujemo na osnovi lastnosti plodnosti, odpornosti, vitalnosti, rasti in sestave telesa ter prireje.
– Biotska raznovrstnost v živinoreji je del biotske raznovrstnosti živih organizmov, ki se nanaša na vse vrste, pasme in linije domačih živali iz drugega in tretjega odstavka 1. člena Zakona o živinoreji (Uradni list RS, št. 18/02, 110/02 – ZUreP-1, 110/02 – ZGO-1 in 45/04 – ZdZPKG; v nadaljnjem besedilu: zakon), ki jih redimo v Republiki Sloveniji, z namenom prireje hrane živalskega porekla in za potrebe kmetijstva.
– Čiščenje pasme je načrtno odbiranje plemenskih živali z značilnostmi stare pasme in izločanje živali z drugačnimi značilnostmi.
– Dejanska velikost populacije je število vseh živali v neki populaciji iste pasme.
– Depresija zaradi inbridinga je poslabšanje lastnosti vitalnosti, sposobnosti, odpornosti, rasti, preživetja, plodnosti in drugih v zaporednih generacijah kot posledica parjenja v sorodstvu.
– Efektivna velikost populacije je povprečno število živali v neki populaciji, ki prispevajo gene za naslednjo generacijo. Pri populacijah domačih živali je omejujoče ali kritično število samcev, poleg tega pa obstajajo populacije, ki so podvržene cikličnim variacijam glede njihove velikosti, kar je običajno posledica zelo različnih vzrokov. V takem primeru predstavlja efektivno velikost najmanjše število živali v ciklusu.
– Genetska razdalja je merilo za oddaljenost populacij ali dveh vrst na podlagi alelnih zamenjav na lokusih, ki so nastale v času ločene evolucije.
– Genetski material so živali, živalsko seme, jajčne celice, zarodki in drug genetski material, ki se uporabljajo za shranjevanje genetskih informacij plemenskih živali.
– Heterozigotnost je verjetnost, da je osebek heterozigoten na danem lokusu ali nizu lokusov v večlokusnem sistemu.
– Homozigotnost pomeni, da so identični aleli na enem ali več lokusih na homolognih kromosomskih segmentih.
– Inbriding je medsebojno parjenje živali, ki so v sorodu.
– Kmetijski živalski genski viri so vse vrste, pasme in linije domačih živali pomembne za prirejo živalskih proizvodov in za kmetijstvo.
– Kvalitativna lastnost je lastnost pogojena z manjšim številom genov in je običajno diskontinuirana.
– Kvantitativna lastnost je lastnost, ki se deduje v skladu z zakonitostmi kvantitativne genetike. Mednje sodi večina gospodarsko pomembnih lastnosti pri domačih živalih. Za njih je značilna variabilnost.
– Linija je homozigotna skupina živali, ki se glede na fenotip razlikuje od drugih pripadnikov iste pasme oziroma vrste.
– Lokalne prilagojene pasme so pasme domačih živali, ki so v reji na določenem geografskem območju in so prilagojene na klimo, krmo, strukturo in konfiguracijo tega območja ter jih delimo na avtohtone in tradicionalne pasme.
– Molekularno-genetska karakterizacija je opis molekularno genetskih značilnosti in lastnosti pasem.
– Ogroženost pasme je izračunana vrednost stopnje ogroženosti po metodi, ki je določena s tem pravilnikom in je znanstveno primerljiva.
– Ohranjanje ex situ je ohranjanje kmetijskih živalskih genskih virov v živi živali (v nadaljnjem besedilu: in vivo) ali v genetskem materialu živali (v nadaljnjem besedilu: in vitro) izven okolja, kjer so nastali.
– Ohranjanje in situ je ohranjanje kmetijskih živalskih genskih virov in vivo v okolju, v katerem so nastali in razvili svoje posebne lastnosti.
– Ohranjevanje genetske variabilnosti je načrtno izvajanje rejskih in selekcijskih opravil oziroma postopkov, s katerimi se ohranja raznovrstnost genomov.
– Oplemenjevanje pasme je načrtno izboljševanje posameznih lastnosti pasme.
– Osnovna populacija je geografsko omejena skupina osebkov iste vrste in pasme, ki ima genetsko zaključeno podobo in predstavlja izhodiščne plemenske živali.
– Osveževanje pasme je kontroliran vnos genov iz drugih populacij iste ali sorodnih pasem.
– Pasemski standard je zootehniški normativ, ki vsebuje opis nastanka in razvoja pasme, opis zunanjosti pasme, telesne mere, morfološke in biološke značilnosti ter podatke o najpomembnejših gospodarskih lastnostih.
– Pasma je skupina geografsko in regionalno ločenih živali, ki izvirajo od istih prednikov in jih povezujejo lastnosti, ki jih določa pasemski standard, ter jih delimo na lokalno prilagojene (avtohtone, tradicionalne) in tujerodne pasme.
– Program varstva biotske raznovrstnosti v živinoreji je dolgoročni program ukrepov, ki zagotavlja varstvo in vzdrževanje posamezne vrste, pasme in linije domačih živali v Republiki Sloveniji.
– Register pasem je zbirka podatkov, kjer so vpisani in zbrani vsi pomembnejši genealoški, morfološki, rejski in selekcijski podatki o pasmi.
– Stopnja inbridinga (koeficient inbridinga) je merilo za stopnjo parjenja v sorodstvu neke živali ali populacije, ki se kaže v verjetnosti, da sta dva gena na istem lokusu identična po poreklu. To pomeni, da je par genov homozigoten zaradi skupnih prednikov.
– Stopnja sorodstva (koeficient sorodstva) izraža verjetnost, da bosta dva homologna gena (to je gena na istem lokusu, ki ju izberemo po naključju) identična pri dveh živalih, za kateri ugotavljamo stopnjo sorodstva.
– Tradicionalna tehnologija reje je tehnologija posamezne vrste oziroma pasme domačih živali, ki je v rabi v izvornem okolju nastanka avtohtone pasme oziroma tradicionalne pasme in vsi sonaravni postopki reje domačih živali.
– Tradicionalne pasme so pasme domačih živali, ki so se prilagodile na podnebne in druge pogoje določenega geografskega območja. V Republiki Sloveniji se šteje za tradicionalne pasme tiste, ki so pod neprekinjenim rejskim in selekcijskim nadzorom najmanj petdeset let (konji, osli, govedo) oziroma trideset let za ostale vrste.
– Tujerodne pasme so pasme domačih živali, ki so nastale drugje in se še niso prilagodile na podnebne in druge pogoje v Republiki Sloveniji ali niso pod neprekinjenim rejskim in selekcijskim nadzorom najmanj petdeset let (konji, osli, govedo), oziroma trideset let za ostale vrste.
– Zaprta populacija je populacija, v kateri poteka razmnoževanje le med živalmi, ki so iz te populacije in v katero se ne vnaša tujega plemenskega materiala.
– Zootehniška karakterizacija pasme je sinonim za pasemski standard.
– Zootehniška ocena pasme je strokovna ocena stanja pasme skupaj s predlogi rejskih in selekcijskih ukrepov za ohranjanje pasme.

Biotska raznovrstnost v živinoreji je osnova za prirejo hrane živalskega porekla ter ohranjanje krajinske raznovrstnosti, vir dohodkov za preživljanje na kmetijah in del naravne ter kulturne dediščine.

(1) Ministrstvo, pristojno za živinorejo (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), redno in stalno spremlja stanje biotske raznovrstnosti v živinoreji. V ta namen se vodi Register pasem z zootehniško oceno (v nadaljnjem besedilu: register), ki se izpolnjuje vsako leto v mesecu decembru. Register vodi organizacija, ki opravlja naloge javne službe genske banke v živinoreji (v nadaljnjem besedilu: organizacija).
(2) Register vsebuje po vrstah in pasmah domačih živali skupaj z legendo in šifranti podatke, ki so navedeni v prilogi 1, ki je sestavni del tega pravilnika.
(3) Viri podatkov za vodenje registra se pridobivajo od:
– izvajalcev javne službe na področju strokovnih nalog v živinoreji,
– službe za identifikacijo in registracijo – SIR (govedo, drobnica, prašiči) pri ministrstvu,
– Statističnega urada Republike Slovenije – SURS,
– drugih baz podatkov.

(1) Organizacija na podlagi podatkov v registru za vsako pasmo enkrat letno oceni stopnjo ogroženosti. Za ocenjevanje se uporablja število čistopasemskih plemenic, vpisanih v rodovniško knjigo, po tabeli iz priloge 2, ki je sestavni del tega pravilnika.
(2) Pri ocenjevanju pasem, ki so prisotne tudi izven Republike Slovenije, se stopnja ogroženosti oceni posebej na osnovi števila čistopasemskih plemenic v Republiki Sloveniji in posebej na osnovi celotnega števila čistopasemskih plemenic (v Republiki Sloveniji in v drugih državah).
(3) Ob oceni stopnje ogroženosti se doda zaznamek s podatkom o številu doz zamrznjenega semena.

(1) Za vsako pasmo organizacija enkrat letno na podlagi podatkov o deležu genov posamezne pasme v celotni populaciji določene vrste v Republiki Sloveniji oceni stopnjo rabe pasme. Na osnovi te ocene se pasmo razvrsti v naslednje razrede:
– razširjena – delež genov posamezne pasme od števila vseh genov v populaciji živali določene vrste je večji od 30%,
– lokalna – delež genov posamezne pasme od števila vseh genov v populaciji živali določene vrste je od 5–30%,
– druga stopnja rabe – delež genov posamezne pasme od števila vseh genov v populaciji živali določene vrste je manjši od 5%.
(2) Delež genov posamezne pasme se izračunava na osnovi podatkov o strukturi parjenj (čistopasemska, križanja) in iz registra.

(1) Na osnovi sprejetih in potrjenih rejskih programov, ki so vključeni v skupni temeljni rejski program (v nadaljnjem besedilu: STRP) ter drugih potrjenih rejskih programov, in podatkov iz registra, pripravi organizacija strokovne podlage za program varstva biotske raznovrstnosti v živinoreji (v nadaljnjem besedilu: programi), ki obsegajo programe dejavnosti po posameznih letih in za celotno obdobje veljavnosti programa. Pri tem upošteva Strategijo biotske raznovrstnosti v Republiki Sloveniji, Slovenski kmetijsko-okoljski program ter dolgoročne in kratkoročne programe razvoja živinoreje v Republiki Sloveniji, veljavno pravno ureditev biotske raznovrstnosti v živinoreji v Evropski uniji in Republiki Sloveniji ter program Evropske unije: Biodiverzitetni akcijski načrt za kmetijstvo, program FAO (Biodiversity Action Plan For Agriculture, programe FAO), še posebej Stanje svetovnih živalskih genskih virov (State of World Animal Genetic Resources: SoW – AnGR) in mednarodne sporazume, ki jih sprejme Komisija za genske vire za hrano in kmetijstvo pri FAO (Commission on Genetic Resources for Food and Agriculture: CGRFA).
(2) S programom morajo biti skladno s predpisi opredeljeni za vse vrste in pasme skupaj in ločeno za vsako vrsto in pasmo:
– monitoring, sistematično spremljanje in analiziranje stanja biotske raznovrstnosti v živinoreji, ki vključuje po pasmah osnovne podatke o staležu, prostorski razširjenosti, načinu in namenu reje, uporabi prireje in ugotovitev stanja, ogroženosti ter možne načine samega ohranjanja v obliki minimalnega števila živali, doz semena ali zarodkov v skladu z rejskimi programi;
– vsebina in način izvajanja monitoringa;
– časovni okvir monitoringa;
– strokovne zootehniške in molekularno genetske naloge;
– genetska variabilnost in genetske rezerve;
– posebej pri ogroženih slovenskih avtohtonih in tradicionalnih pasmah domačih živali mora biti vključeno tudi nadaljnje iskanje ostankov teh pasem in zagotavljanje plemenskega materiala;
– raziskovalno delo, vzgoja, izobraževanje, usposabljanje in ozaveščanje javnosti ter promocija na področju ohranjanja biotske raznovrstnosti v živinoreji;
– ukrepi ohranjanja biotske raznovrstnosti v živinoreji.
(3) Predlog ukrepov o načinu ohranjanja pasem v obliki ohranjanja ex situ in in vivo (naravni parki, kmetije, šolska in raziskovalna posestva) organizacija opredeli tudi z vidika etnološke, kulturne, zgodovinske in ekološke vloge pasem domačih živali.
(4) Predlog programa pripravijo organizacije v živinoreji. Strokovno mnenje pred odločitvijo ministra, pristojnega za živinorejo (v nadaljnjem besedilu: minister) o sprejemu programa, poda Svet za živinorejo.
(5) Program objavi minister na uradni spletni strani ministrstva ali na drug primeren način tako, da je dostopen javnosti.

Na osnovi sprejetega programa iz prejšnjega člena izvaja organizacija sprotne rejske ukrepe za ohranjanje biotske raznovrstnosti v živinoreji.

Za spremljanje biotske raznovrstnosti v živinoreji se vzpostavi v Republiki Sloveniji enoten informacijski sistem, ki je znanstveno primerljiv s podobnimi informacijskimi sistemi v svetu ter prilagojen za potrebe v Republiki Sloveniji. Vzpostavijo se baze podatkov po vrstah in pasmah živali, ki bodo vir podatkov za izvajanje določil tega pravilnika in predpisov Evropske unije ter za sodelovanje z drugimi, še posebej mednarodnimi podatkovnimi bazami na področju biotske raznovrstnosti v živinoreji. Informacijski sistem vodi organizacija.

Organizacija sodeluje na področju mednarodnih zbirk in baz podatkov ter zagotavlja, da so podatki, ki se nanašajo na Republiko Slovenijo, pravilni in ažurni.

V programu iz 7. člena tega pravilnika mora biti skladno s predpisi opredeljeno, kako se na srednjih kmetijskih šolah, kmetijskih višjih in visokih šolah, kmetijskih fakultetah in oddelkih biotehniške fakultete na dodiplomski in podiplomski stopnji izvajajo vzgoja, izobraževanje in usposabljanje o biotski raznovrstnosti v živinoreji v obliki posebnega predmeta ali neposredno v predmetih na področju živinoreje.

Ministrstvo zaradi ozaveščanja in obveščanja javnosti skupaj z organizacijo letno objavlja podatke o pomenu in stanju ohranjanja biotske raznovrstnosti v živinoreji.

Ministrstvo in organizacija sodelujeta na področju biotske raznovrstnosti v živinoreji v mednarodnih organizacijah na tem področju, še posebej s komisijo za genske vire pomembne za kmetijstvo in prehrano pri organizaciji FAO.

Ministrstvo in organizacija v skladu s predpisi Evropske skupnosti sodelujeta z drugimi državami članicami EU in na ravni Evropske unije na naslednjih področjih:
– izmenjava informacij o nacionalnem programu in implementacij ohranjanja biotske raznovrstnosti v živinoreji,
– koordinacija programov na ravni Evropske skupnosti,
– stalno spremljanje in ocenjevanje evropskih živalskih genskih virov,
– koordinacija ukrepov za ohranjanje, opisovanje, zbiranje in uporabo živalskih genskih virov po metodah in situ, ex situ in v reji,
– sodelovanje pri medsebojnem informiranju, seminarjih in tehničnih konferencah.

(1) Genetska variabilnost pasme je zadostna, kadar je v populaciji tolikšno število živali, da je omogočeno izvajati parjenja živali, ki niso v sorodu.
(2) Kriteriji za oceno genetske variabilnosti znotraj populacij so:
– stopnja inbridinga oziroma stopnje sorodstva med plemenskimi živalmi,
– depresija zaradi inbridinga, katere ocena temelji na regresiji proizvodnih lastnosti na povečanje inbridinga za 10%,
– dejanska in efektivna velikost populacije,
– genetska varianca kvantitativnih lastnosti,
– podatki v registru pasem,
– heterozigotnost, ki jo ocenjujemo s pomočjo frekvenc alel za selekcijsko nevtralne lokuse (polimorfnih mikrosatelitov, DNK (dezoksiribonukleinska kislina) zaporedij, vključno s polimorfizmi posameznih nukleotidov (SNP).

(1) Pri kvantitativnih lastnostih in značilnostih izračunava organizacija genetsko varianco po preizkušenih matematično znanstvenih metodah na podatkih iz preizkusov. Pri izračunu upošteva poreklo, stopnjo inbridinga in molekularne informacije.
(2) Pri kvalitativnih lastnostih in značilnostih ugotavlja organizacija pogostnost odstopanj od standardov pasme ter nabor in pogostnost alel, s katerimi lahko dodatno opredeli značilnosti pasme ali linije. V ta namen se uporabljajo ustrezna genomska orodja.

Osnova za izračunavanje stopnje inbridinga in stopnje sorodstva je poreklo do osnovne populacije. Metodo spremljanja in izračunavanja določi organizacija.

Za preverjanje porekla plemenskih živali uporablja organizacija mednarodno primerljive in uveljavljene biokemijske in molekularno biološke metode, pri katerih je potrebno upoštevati specifične zahteve posameznih populacij, če so tovrstne informacije na voljo.

(1) V vsaki generaciji mora biti najmanj toliko plemenskih živali, da je efektivna velikost populacije vsaj 50.
(2) Rezerve semena plemenjakov, ki pomenijo zagotavljanje razmnoževanja in oplojevanja plemenic v času izrednih razmer, so sestavni del genetskih rezerv in morajo po posamezni pasmi pokrivati potrebe za osemenitev najmanj dveh generacij plemenic.
(3) Pri določanju potrebnih genetskih rezerv po vrstah genetskega materiala upošteva organizacija:
– učinkovitost shranjevanja genetskega materiala (potrebno je upoštevati tudi individualne razlike med plemenskimi živalmi);
– uspešnost uporabe zamrznjenega genetskega materiala;
– dejansko velikost in razpršenost populacije;
– minimalno efektivno velikost populacije iz prvega odstavka tega člena;
– stopnjo ogroženosti populacije, pri ogroženih pasmah ali linijah moramo vsako plemensko žival nadomestiti s potomcem istega spola;
– minimalno število živali-darovalk, ki niso v sorodu (po 25 moškega in ženskega spola). V primeru, da ni na voljo zadostnega števila, se uporabijo vse živali, ne glede na sorodstvo.
(4) Genetski material plemenske živali se lahko ohranja v različnih oblikah: živali, seme, oocite, embriji, telesne (somatske) celice ali DNK (dezoksiribonukleinska kislina). Prednost imajo v praksi že uveljavljene metode ohranjanja.

(1) Za genetske rezerve se mora zagotoviti najmanj 25 plemenjakov in 50 plemenic, ki niso v sorodu.
(2) Organizacija mora zagotavljati potrebno količino genetskega materiala za genetske rezerve.
(3) Pri shranjevanju genetskih rezerv mora biti zagotovljeno, da se preverja uporabnost le-teh. V primeru, da obstaja sum na slabšanje kakovosti genetskega materiala, ga je potrebno obnoviti.
(4) Genetske rezerve živalskih genskih virov, pomembnih za kmetijstvo, stalno spremlja in nadzoruje organizacija, ki pripravi vsaj enkrat letno poročilo o stanju genetskih rezerv. O njih odloča in sklepa Svet za živinorejo, ki predlaga ministru predloge potrebnih ukrepov.

Program iz 7. člena tega pravilnika mora upoštevati vsa določila zakona in podzakonskih predpisov, ki urejajo ohranjanje pasem in linij. Pri tem morata biti posebej opredeljena sistem in plan parjenja, ki omogočata ohranitev proizvodnih in drugih pasemskih značilnosti, vzdrževanje minimalne spremembe stopnje inbridinga na generacijo, vzdrževanje heterozigotnosti in ohranjanje genetske variabilnosti znotraj pasme.

(1) Če je v ogroženo populacijo iz katerega koli razloga vnešen tuj genetski material in še obstajajo živali, ki izkazujejo značilnosti stare pasme, se določi izhodiščna skupina živali, ki se jo razmnoži. Iz razmnožene populacije se odbirajo živali z značilnostmi stare pasme in izločajo živali z značilnostmi tuje, vnešene populacije. V maloštevilčnih populacijah selekcija poteka predvsem pri plemenjakih, vendar tako, da v čim večji meri preprečujemo tveganje inbridinga.
(2) Program mora vključevati načrt razmnoževanja in čiščenja pasme.
(3) Pri načrtnem osveževanju iz drugih sorodnih pasem postopamo enako, kot določata prejšnja odstavka. Ko se populacija zadostno namnoži, se s planiranim parjenjem poveča delež genov izvorne populacije.

(1) Rejski programi za male populacije morajo zagotoviti, da se pri malih populacijah v najkrajšem možnem času doseže minimalna efektivna velikost populacije 50 plemenskih živali, in jo nato vzdrževati.
(2) Za vzdrževanje ustrezne efektivne velikosti populacije je potrebno:
– izenačenje razmerja med spoloma,
– izenačevanje velikosti družin,
– standardizacija trajanja rabe plemenskih živali,
– ohranjanje zastopanosti izvornih nesorodnih linij v vsaki generacij,
– obvladovanje inbridinga in homozigotnosti.
(3) Rejski programi za male populacije morajo vsebovati načrt za zagotovitev in vzdrževanje ustrezne efektivne velikosti populacije in metode za preprečevanje inbridinga in zastopanosti izvornih linij.

Za priznavanje novih pasem in linij domačih živali morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:
– proizvodne lastnosti in značilnosti pasem in linij se ne smejo značilno spreminjati v najmanj treh zaporednih generacijah,
– imeti morajo enoten videz, ki se deduje in jih loči od drugih pasem in linij znotraj vrste,
– so geografsko določene in omejene,
– so prilagojene pogojem reje tega geografskega območja,
– da obstajajo značilne genetske razdalje do drugih sorodnih pasem in linij,
– velikost populacije mora biti najmanj tolikšna, da je efektivna velikost populacije vsaj 50.

Za preverjanje novih pasem in linij domačih živali se izvajajo naslednji preizkusi:
– primerjalna analiza telesnih mer, telesnih mas in oblik (morfologije) telesa in značilnosti pasem najmanj treh zaporednih generacij,
– analiza proizvodnih lastnosti (nivo, potek, variabilnost),
– proučitev prilagojenosti na okolje, klimatske razmere in sezonske ekstreme (pojav bolezni, občutljivost, obolevnost, zmanjšana proizvodnost itd.),
– biokemijske in imunološke razlike mlečnih, krvnih in drugih proteinov,
– identifikacija za pasme in linije značilnih alelnih variant z molekularnimi metodami.

Opis pasme mora vključevati telesne mere, telesno maso, opis in morfologijo telesa in značilnosti, proizvodne lastnosti (plodnost, pitovne in klavne lastnosti, lastnosti mlečnosti, količina in kakovost volne oziroma krzna, preživitvena sposobnost in življenjska prireja) ter prilagojenost okolju. Opis mora vsebovati tudi habitat, krmno bazo, klimatske pogoje, sezonske ekstreme, tehnologijo reje kot tudi zgodovinski izvor pasme, če je znan. Če sta si dve populaciji blizu, morajo biti opravljene dodatne raziskave, ki potrdijo oddaljenost ali sorodnost populacij. Opisa populacij se morata zadostno razlikovati.

Molekularno genetska karakterizacija obsega popis značilnih (privatnih) alel za vse lokuse, ki so zajeti v pasemskem (linijskem) standardu. V ta namen se lahko uporablja različne tipe molekularnih markerjev, vključno z mikrosateliti, mitohondrijsko DNK in polimorfizmi posameznih nukleotidov (SNP). Definicija alel mora omogočati ponovljivost in mednarodno primerljivost rezultatov molekularno genetskih preiskav.

Proizvodne in druge lastnosti, molekularno genetsko karakterizacijo novih pasem ali linij domačih živali iz 24. do 27. člena tega pravilnika meri oziroma ocenjuje na predlog in stroške prijavitelja pristojna organizacija iz 98. člena zakona.

(1) Vlogo za priznanje novih pasem in linij domačih živali vloži na ministrstvo rejska organizacija v skladu z zakonom. Vlogi morajo biti priloženi:
– sedež in naziv vlagatelja,
– dokazila za izpolnjevanje določil iz 24., 25., 26. in 27. člena tega pravilnika,
– dokazila o vodenju zootehniške dokumentacije v skladu z zakonom in zootehniškimi predpisi za določeno vrsto,
– ocena proizvodnih in drugih lastnosti, ki jo izdela organizacija iz 98. člena zakona. Na zahtevo te organizacije mora vlagatelj vloge posredovati meritve iz opravljenih preizkusov za potrebe preveritve rezultatov.
(2) Novo pasmo oziroma linijo domačih živali prizna minister na osnovi mnenja Sveta za živinorejo.

Za priznanje nove pasme in linije je potrebno po priznanju sprejeti rejski program v skladu z zakonom in zootehniškimi predpisi za določeno vrsto domačih živali.

(1) Za ohranjanje avtohtonih pasem domačih živali (ohranjanje in situ) izdela organizacija ukrepe, ki vključujejo zlasti:
– vzdrževanje populacij živih živali v njihovem naravnem (izvornem) okolju,
– tradicionalne tehnologije reje po načelih trajnostnega razvoja,
– vzdrževanje velikosti populacije, ki omogoča izvajanje osnovnih rejskih ukrepov,
– pogoje za izvajanje rejskih in selekcijskih ukrepov,
– raziskovanje in odkrivanje zootehniških in molekularno bioloških karakterizacij avtohtonih pasem,
– prirejo in pridelavo domačih tradicionalnih živalskih proizvodov in izdelkov.
(2) Ukrepe ohranjanja avtohtonih pasem domačih živali (ohranjanje in situ) izvaja organizacija.

Za ohranjanje avtohtonih pasem domačih živali ex situ izdela organizacija ukrepe za sistematično ureditev, ki zagotavljajo pregled nad obveznimi rezervami genskega materiala pri posameznih pasmah domačih živali v skladu z 19. in 20. členom tega pravilnika.

(1) Vse avtohtone pasme iz zakona in tiste pasme, ki se priznajo na novo v skladu z zakonom za slovenske avtohtone pasme, je potrebno prednostno ohranjati v izvornem okolju. Načini reje živali morajo biti pretežno v skladu s tradicionalno tehnologijo. Pri reji imajo prednost proizvodni sistemi z majhnim vložkom.
(2) V selekcijskih čredah, jatah, tropih in v eksperimentalnih pogojih so dovoljeni tudi načini reje, ki odstopajo od tradicionalnih, če omogočajo učinkovitejše selekcijsko delo in zanesljivejše ohranjanje določene pasme.

Za priznanje nove avtohtone pasme iz tretjega. odstavka 68. člena zakona morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji reje:
– da gre za tradicionalno pasmo,
– da je bila populacija pasme zaprta najmanj zadnjih petdeset let (za vrsto govedo, konji in osli) in trideset let za ostale vrste,
– da je načrten vnos genov iz tujih pasem v populacijo pasme dovoljen samo za preprečevanje inbridinga in je jasno določen v rejskem programu.

Za priznane nove avtohtone pasme mora priznana rejska organizacija vložiti vlogo za priznanje rejskega programa v skladu z zakonom in zootehniškimi predpisi za določeno vrsto domačih živali. Vlogi morajo biti poleg dokazil iz 29. člena tega pravilnika priložena še dokazila iz postopka priznavanja te pasme določena po 34. členu tega pravilnika.

(1) S programom iz 7. člena tega pravilnika se določa način zagotavljanja sledljivosti plemenskega materiala v primeru prodaje plemenskega materiala avtohtonih pasem.
(2) V programu se opredeli tudi dovoljen maksimalni letni obseg odprodaje plemenskega materiala posamezne pasme v genski banki.

Register avtohtonih pasem domačih živali je sestavni del registra pasem v Republiki Sloveniji iz 4. člena tega pravilnika. Register avtohtonih pasem domačih živali vodi ministrstvo. Organizacija zagotavlja povezavo med registrom pasem iz 4. člena in registrom avtohtonih pasem domačih živali.

Za priznavanje tradicionalnih pasem domačih živali morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:
– da je pasma prilagojena na podnebne in druge pogoje reje določenega geografskega območja na območju Republike Slovenije,
– velikost populacije mora biti najmanj tolikšna, da je efektivna velikost populacije vsaj 50,
– da je zaprta populacija,
– da je pasma v Sloveniji dokazano zadnjih petdeset let (konji, osli, govedo) in trideset let ostale vrste pod neprekinjenim rejskim in selekcijskim nadzorom.

(1) Vlogo za priznanje tradicionalnih pasem vloži na ministrstvo rejska organizacija. Vloga mora vsebovati:
– sedež in naziv vlagatelja,
– dokazila za izpolnjevanje določil iz 29. člena tega pravilnika,
– dokazila o vodenju zootehniške dokumentacije v skladu z zakonom in z zootehniškimi pravilniki za določeno vrsto,
– strokovno oceno organizacije iz 98. člena zakona.
(2) Tradicionalno pasmo prizna minister na osnovi mnenja Sveta za živinorejo.

(1) Osnovni kriterij za določitev obsega genske banke (ohranjanje in situ) in vivo je število plemenic po posameznih vrstah iz razreda stopnje ogroženosti »ogrožena« (5. člen). Ustanovljene genske banke delujejo po programu v skladu z načeli ohranjanja in zaščite ter karakterizacije pasme in morajo biti rejsko ter selekcijsko oskrbovane.
(2) Od vsake slovenske avtohtone pasme je v genski banki (ohranjanje in situ) vsaj toliko plemenic, kot je to zapisano v razredu »ogrožena« po vrstah v tabeli v 5. členu. Število in razmerje plemenice:plemenjaki mora omogočati nesorodstvena parjenja oziroma kadar to ni mogoče, zagotavljati najmanjši obseg parjenja v sorodstvu. V gensko banko slovenskih avtohtonih pasem so vključene vse avtohtone pasme navedene v zakonu in tiste pasme, ki se priznajo v skladu z zakonom za slovenske avtohtone pasme.
(3) Za tradicionalne pasme s stopnjo ogroženosti »kritična« in »ogrožena«, veljajo enaka določila, kot so določena v prejšnjem odstavku.
(4) Od tujerodnih pasem praviloma ni v genski banki (ohranjanje in situ) nobena pasma; izjema so pasme, ki jih zaradi veterinarskih (zdravstvenega stanja) in zootehniških razlogov (inbriding, ipd) ni mogoče dokupiti.
(5) Osnova za odločitev o vključitvi posamezne pasme v gensko banko (ohranjanje in situ) je letna zootehniška ocena pasem, ki jo opravi organizacija.

(1) Genska banka (ohranjanje ex situ) in vivo (kmetije izven izvornega okolja predvsem na zaščitenih območjih in v nacionalnih parkih, šolska in raziskovalna posestva) je ustanovljena za posamezne avtohtone in druge pasme v primeru, kadar je število plemenskih živali v genskih bankah in situ manjše od števila plemenic določenega v prvem, drugem in tretjem odstavku prejšnjega člena.
(2) Genska banka (ohranjanje ex situ) in vitro je ustanovljena za posamezne avtohtone in druge pasme, ki imajo oceno stopnje ogroženosti »ogrožena« ali »kritična« in v skladu z določili tega pravilnika o genetskih rezervah.

Ta pravilnik začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.