Na podlagi 153. člena Poslovnika državnega zbora je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 17. junija 2004 potrdil uradno prečiščeno besedilo Zakona o brezplačni pravni pomoči, ki obsega:

– Zakon o brezplačni pravni pomoči – ZBPP (Uradni list RS, št. 48/01 z dne 13. 6. 2001) in
– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči – ZBPP-A (Uradni list RS, št. 50/04 z dne 6. 5. 2004).

Brezplačna pravna pomoč po tem zakonu obsega uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničiti.
Za sodno varstvo po tem zakonu se poleg varstva pravic, obveznosti in pravnih razmerij ter varstva pred obtožbami v kazenskih zadevah pred za to ustanovljenimi domačimi in mednarodnimi sodišči štejejo tudi vse oblike izvensodnega poravnavanja sporov, določene z zakonom.
Brezplačna pravna pomoč po tem zakonu pomeni pravico upravičenke oziroma upravičenca (v nadaljnjem besedilu: upravičenec) do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.
Vsakdo, ki je pod pogoji po tem zakonu lahko upravičenec do brezplačne pravne pomoči in je v spornem razmerju, si mora prizadevati, da se sporno razmerje reši izvensodno, če so za to zagotovljeni ustrezni pogoji po zakonu.

Brezplačna pravna pomoč se odobri na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon.
Brezplačna pravna pomoč se odobri kot redna, izredna, izjemna, posebna ali nujna brezplačna pravna pomoč.
O odobritvi brezplačne pravne pomoči odloča predsednik okrožnega sodišča oziroma predsednik specializiranega sodišča prve stopnje (v nadaljnjem besedilu: pristojni organ za BPP). Predsednik sodišča lahko za odločanje pooblasti drugega sodnika, ki ima položaj svetnika na okrožnem oziroma specializiranem sodišču.
Strokovne in administrativno-tehnične naloge v zvezi z odobritvijo brezplačne pravne pomoči opravlja strokovna služba brezplačne pravne pomoči (v nadaljnjem besedilu: strokovna služba).

Z zakonom je lahko brezplačna pravna pomoč drugače urejena, kot je urejena s tem zakonom, če je glede na vrsto postopka in glede na oblike pravne pomoči to potrebno.
V primerih, ko se uveljavlja brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, se določbe tega zakona uporabljajo le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom.
Upravičenec, ki mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, ne more te pravice v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči uveljavljati po tem zakonu.

Država skrbi za uresničevanje načela enake dostopnosti do sodnega varstva tako, da v proračunu zagotavlja sredstva za plačilo storitev osebam, ki so po tem zakonu pooblaščene za izvajanje pravne pomoči, da oprosti upravičence plačila stroškov postopka, da, če tako določa zakon, nudi davčne ali druge olajšave osebam, ki so po tem zakonu pooblaščene za izvajanje pravne pomoči, če se odpovedo plačilu za opravljene storitve, ter da zagotavlja sredstva in pogoje za organizacijo in delovanje služb in organov, pristojnih za vodenje postopkov in za odločanje o pravici do brezplačne pravne pomoči.

Pravno pomoč po tem zakonu lahko izvajajo le osebe, določene s tem zakonom.

Dodeljena brezplačna pravna pomoč se lahko omeji ali odvzame iz razlogov, določenih s tem zakonom.

Brezplačna pravna pomoč po tem zakonu se lahko odobri za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji, pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije in pred vsemi organi, institucijami ali osebami v Republiki Sloveniji, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov (v nadaljnjem besedilu: sodni postopki), ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.
Brezplačna pravna pomoč se odobri tudi za postopke pred mednarodnimi sodišči ali arbitražami, če s pravili mednarodnega sodišča ali arbitraže ni urejena pravica do brezplačne pravne pomoči oziroma, če posameznik po pravilih o brezplačni pravni pomoči do nje ni upravičen.

Brezplačna pravna pomoč po tem zakonu se ne odobri v naslednjih zadevah:
– zaradi kaznivih dejanj razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja, razen če oškodovanec verjetno dokaže, da mu je bila zaradi storitve takih dejanj povzročena pravno priznana škoda;
– v sporih zaradi znižanja preživnine, kadar preživninski zavezanec ni poravnal zapadlih obveznosti iz naslova preživnine, razen, če jih ni poravnal zaradi okoliščin, na katere nima vpliva;
– v odškodninskih sporih zaradi povrnitve nepremoženjske in premoženjske škode pri žalitvi časti in širjenju neresničnih trditev, razen, če oškodovani upravičenec verjetno dokaže, da je to vplivalo na njegov premoženjski in finančni ali družbeni položaj.

Odobrena brezplačna pravna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke.

Upravičenci po tem zakonu so:
1. državljani Republike Slovenije, ki v Republiki Sloveniji stalno prebivajo;
2. tujci z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in osebe brez državljanstva (apatridi), ki zakonito prebivajo v Republiki Sloveniji;
3. drugi tujci pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo;
4. nevladne organizacije in združenja, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu ter so vpisane v ustrezen register v skladu z veljavno zakonodajo, v sporih v zvezi z opravljanjem dejavnosti v javnem interesu oziroma z namenom, zaradi katerega so ustanovljene;
5. druge osebe, za katere zakon ali mednarodna pogodba, ki obvezuje Republiko Slovenijo določa, da so upravičenci do brezplačne pravne pomoči.
Osebe iz 2. točke prejšnjega odstavka so glede pravice do brezplačne pravne pomoči izenačene z državljani Republike Slovenije.
Vzajemnost iz 3. točke prvega odstavka tega člena je podana, če so po predpisih države tujca tudi slovenski državljani v državi tujca upravičeni do brezplačne pravne pomoči. Zaprosilo o tujem pravu pošlje na zahtevo tujca ministrstvo, pristojno za pravosodje, po diplomatski poti. Obvestilo tuje države o njenem pravu na področju brezplačne pravne pomoči ima v postopku za odobritev brezplačne pravne pomoči značaj javne listine po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek.

Oseba, ki je po 10. členu tega zakona lahko upravičenec do brezplačne pravne pomoči, lahko zaprosi za brezplačno pravno pomoč v katerikoli fazi postopka (npr. ob začetku izvensodnega ali sodnega postopka, kakor tudi v katerikoli fazi postopka, ki že teče).
Dodeljena brezplačna pravna pomoč zajema tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči še niso bila opravljena.
Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (redna brezplačna pravna pomoč).
Pri upravičencih do brezplačne pravne pomoči iz 4. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona se finančni položaj prosilca ne ugotavlja.

Finančni položaj prosilca se ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke in dohodke ter prejemke njegove družine, ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina, razen če ni s tem zakonom določeno drugače.
Finančni položaj prosilca se v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči ne ugotavlja, če prosilec na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene dajatve (izredna brezplačna pravna pomoč).

Do brezplačne pravne pomoči je upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka.
Šteje se, da bi bilo socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine minimalne plače, določene z zakonom, ki ureja minimalno plačo (v nadaljnjem besedilu: minimalni dohodek).

V dohodek prosilca oziroma njegove družine se štejejo dediščine, darila, dohodki in prejemki, ki so viri dohodnine ter vsi dohodki in prejemki, čeprav niso obdavčljivi, prejeti doma in v tujini, razen:
– dodatka za pomoč in postrežbo in drugih prejemkov za nego in pomoč ter dodatki za tujo nego in pomoč;
– otroškega dodatka;
– dodatka za nego otroka;
– pomoči za opremo novorojenčka;
– stroškov za prevoz na delo in prehrano med delom;
– štipendij in drugih prejemkov, ki so namenjeni ali omogočajo usposabljanje in izobraževanje;
– dohodkov iz občasnega dela invalidov, ki so vključeni v institucionalno varstvo in jih pridobijo izven kriterijev redne zaposlitve;
– sredstev, namenjenih odpravi posledic elementarne nesreče;
– nagrada za otroka v rejništvu, ki jo prejema prosilčeva družina;
– odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.
Od ugotovljenega lastnega dohodka se odštejejo izplačane preživnine v višini izvršljivega pravnega naslova.

Pri ugotavljanju lastnega dohodka (samske osebe oziroma prosilca in njegove družine), kot podlage za odobritev brezplačne pravne pomoči se upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za prosilca – samsko osebo oziroma za prosilca in njegovo družino v obdobju oziroma za obdobje šest koledarskih mesecev pred mesecem vložitve prošnje.
Pri ugotavljanju lastnega dohodka se vsi dohodki in prejemki upoštevajo v višini, ki jih prosilec oziroma njegova družina dejansko prejme.
Dohodek iz dejavnosti, iz katerih je davčni zavezanec po predpisih o dohodnini dolžan plačevati davek od dohodkov iz dejavnosti in dohodek iz kmetijske dejavnosti, se v lastni dohodek štejeta v skladu z metodologijo, ki je za upoštevanje dohodka iz dejavnosti oziroma dohodka iz kmetijske dejavnosti predpisana na podlagi zakona, ki ureja socialno varstvo.

Če lastnega dohodka ni mogoče izračunati na način iz prejšnjega člena, ker so prosilec ali njegovi družinski člani prenehali prejemati periodične dohodke v obdobju iz prvega odstavka prejšnjega člena, se periodični dohodki, ki so jih prejemali, pri ugotavljanju lastnega dohodka ne upoštevajo.
Če so prosilec ali njegovi družinski člani v obdobju iz prvega odstavka prejšnjega člena šele začeli prejemati periodični dohodek, se pri ugotavljanju višine lastnega dohodka upošteva višina zadnjega prejetega periodičnega dohodka.
Periodični dohodki po tem zakonu so plače, pokojnine, preživnine, rente in drugi dohodki, ki jih prosilec oziroma njegova družina prejemajo v enakih oziroma podobnih zneskih.

Priložnostni dohodki, ki jih je prosilec oziroma njegova družina prejel samo enkrat za enkratno opravljeno delo v obdobju iz prvega odstavka 15. člena tega zakona, se v lastni dohodek upoštevajo v sorazmernih deležih (1/6).

Občasni, neperiodični dohodki, ki so po tem zakonu dediščine, darila, odškodnine, odpravnine, nagrade in drugi dohodki, ki jih je prosilec oziroma njegova družina prejel samo enkrat v obdobju iz prvega odstavka 15. člena tega zakona, se upoštevajo v višini prejetih dohodkov, razdeljenih v sorazmernih deležih (1/6).

Ne glede na določbe tega zakona se brezplačna pravna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 20 minimalnih plač.
Kot premoženje se po tem zakonu ne upošteva:
– stanovanje, ki ga zakon določa kot primerno stanovanje, in v katerem prosilec živi oziroma v njem ne živi iz razlogov, ki niso na njegovi strani;
– predmeti, ki so po predpisih o izvršbi in zavarovanju izvzeti iz izvršbe, razen gotovina iz 5. točke 79. člena zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in 89/99 – ZPPLPS);
– osebno vozilo v vrednosti do višine 18 minimalnih plač in
– premoženje, ki daje dohodke, ki se po tem zakonu upoštevajo pri ugotavljanju lastnega dohodka prosilca.
Kot premoženje iz prvega odstavka tega člena po tem zakonu se šteje vse premično in nepremično premoženje, s katerim prosilec in njegovi družinski člani lahko razpolagajo.
Odločba o dodelitvi brezplačne pravne pomoči se po uradni dolžnosti zaznamuje v zemljiški knjigi.

Premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov iz prejšnjega člena se ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca, ki jo izpolni na obrazcu o premoženjskem stanju prosilca in njegove družine. Strokovna služba za BPP lahko preveri premoženjsko stanje prosilca pri pristojnih organih, ki o posamezni vrsti premoženja vodijo evidenco. V vsakem primeru pa mora strokovna služba za BPP premoženjsko stanje preveriti, če to zahteva pristojni organ za BPP ali če to zahteva državni pravobranilec.
Državni organi in organizacije so dolžni brezplačno posredovati zahtevane podatke za namene iz prejšnjega odstavka.
Če je prosilec v izjavi iz prvega odstavka tega člena namenoma navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine zato, da bi mu bila odobrena brezplačna pravna pomoč, se prošnja z odločbo zavrne in jo prosilec ne more vložiti nadaljnjih 6 mesecev od dneva izdaje odločbe.
Če je drugačno premoženjsko stanje prosilca oziroma njegove družine ugotovljeno po odobritvi brezplačne pravne pomoči, veljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči.

Pri ugotavljanju finančnega položaja prosilca in njegovih družinskih članov se ne upoštevajo dohodki in premoženje tistih družinskih članov, ki v zadevi, za katero vlaga prosilec prošnjo za brezplačno pravno pomoč, nastopajo kot nasprotne stranke oziroma kot nasprotni udeleženci v postopku.

Ne glede na določbe tega zakona o finančnem položaju, se brezplačna pravna pomoč lahko dodeli tudi, če lastni dohodek prosilca oziroma lastni dohodek družine ne presega dvakratnega zneska iz drugega odstavka 13. člena tega zakona in če njegovo premoženje in premoženje njegove družine ne presega vrednosti premoženja iz prvega odstavka 19. člena tega zakona, če je prošnja za odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena z družinskimi razmerami prosilca, z zdravstvenim stanjem prosilca, z izrednimi finančnimi obveznostmi, ki jih bremenijo ali z drugimi razlogi, na katere niso mogli oziroma ne morejo vplivati in so se zaradi njih znašli v položaju materialne ogroženosti (izjemna odobritev brezplačne pravne pomoči).
Šteje se, da je prošnja za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena z družinskimi razmerami, če so stroški za preživljanje družine obremenjeni z izrednimi stroški za potrebno zdravljenje družinskega člana, s stroški za vzdrževanje invalidnega ali drugače prizadetega družinskega člana, s stroški za vzgojo in izobraževanje otrok s prilagojenimi potrebami in drugimi stroški, ki so nastali zaradi višje sile ali zaradi razlogov, ki niso na strani prosilca ali družinskih članov.
Šteje se, da je prošnja za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena iz zdravstvenih razlogov prosilca, če so stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem obremenjeni z opravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje.
Šteje se, da je zahteva za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena, če je prosilcu in njegovi družini nastala izredna finančna obveznost, za katero prosilec ni vedel oziroma z njo ni mogel računati, ker je nastala kot posledica višje sile (potres, poplave itd.).
Mnenje o dejstvih iz prejšnjih odstavkov tega člena mora na zahtevo pristojnega organa za BPP podati tudi pristojni center za socialno delo, če ima podatke o prosilcu in njegovi družini.

Za družinske člane prosilca po tem zakonu se štejejo naslednje osebe:
– zakonec oziroma oseba, ki živi s prosilcem najmanj eno leto v življenjski skupnosti, ki je po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76, 30/86 – ZNP, 1/89 in Uradni list RS, št. 13/94 – ZN, 82/94 – ZN, 26/99 – ZPP, 70/2000 – ZZNPOB) v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo;
– otroci prosilca, dokler jih je ta dolžan preživljati – v primeru študija najdlje do zaključka dodiplomskega študija oziroma do dopolnjenega 26 leta starosti ali otroci prosilca, ki zaradi daljše bolezni ali poškodbe ali služenja vojaškega roka, šolanja niso končali v predpisanem roku, in sicer še toliko časa, za kolikor se je šolanje zaradi teh razlogov podaljšalo;
– pastorki prosilca, če so v varstvu in vzgoji pri prosilčevem zakoncu oziroma osebi, ki živi s prosilcem najmanj eno leto v življenjski skupnosti, ki je po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo;
– vnuki ali nečaki prosilca ali osebe iz prve alinee tega člena, če ta oseba preživlja vnuke ali nečake, ki so brez staršev;
– odrasla oseba, ki jo je na podlagi zakona ali drugega akta v pretežnem delu dolžan preživljati prosilec ali kdo od njegovih družinskih članov, če ta oseba nima lastnih dohodkov in premoženja po merilih po tem zakonu.
Samska oseba je oseba, ki nima družinskih članov iz prejšnjega odstavka.

Pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da:
– zadeva ni očitno nerazumna ali
– je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj ali
– je pričakovani izid zadeve za prosilca oziroma njegovo družino življenjskega pomena ali
– ima zadeva verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožati ali se braniti ali ugovarjati v postopku s pravnimi sredstvi glede na izid zadeve ali
– je nerešena zadeva razlog, da se je oseba znašla v življenjski stiski.
Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.
Prosilcu se brezplačna pravna pomoč ne odobri, če se ugotovi, da je bila v isti zadevi tožba že umaknjena iz razlogov, ki so na strani prosilca za brezplačno pravno pomoč.
Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov se brezplačna pravna pomoč dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega in drugega odstavka tega člena v zvezi z ustavno pritožbo pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije in za postopek pred mednarodnimi sodišči ter mednarodnimi arbitražami, če je zatrjevana kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, in če so izpolnjeni pogoji, določeni z zakonom, ki ureja ustavno pritožbo oziroma pogoji za začetek postopka ali udeležbo v postopku pred mednarodnimi sodišči ter mednarodnimi arbitražami (posebna brezplačna pravna pomoč).

Prvi pravni nasvet za vse upravičence iz prvega odstavka 10. člena tega zakona je brezplačen in zanj ni potreben postopek ugotavljanja pogojev iz III. poglavja tega zakona.
Za prvi pravni nasvet iz prejšnjega odstavka se šteje pojasnilo upravičencu o pravnem položaju v njegovi zadevi in kratek nasvet o možnosti za sklenitev izvensodne poravnave, o pravicah in obveznostih pri uvedbi postopka, o pristojnosti sodišča, o procesnih pravilih, stroških in načinu izvršitve odločbe.
Pravni nasvet iz prejšnjega odstavka se upravičencem lahko posreduje tudi v splošnem upravnem postopku v zadevah zdravstvenega, pokojninskega, invalidskega in socialnega zavarovanja ter zavarovanja za primer brezposelnosti.
Upravičenec ima v isti zadevi pravico samo do enega prvega pravnega nasveta.

Brezplačna pravna pomoč se v isti zadevi lahko dodeli:
– za pravno svetovanje, ki presega prvi pravni nasvet;
– za sestavo, overitev in potrditev listin o pravnih razmerjih, dejstvih in izjavah;
– za pravno svetovanje in zastopanje za sklenitev izvensodne poravnave;
– za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči na prvi in drugi stopnji;
– za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi;
– za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z ustavno pritožbo;
– za pravno svetovanje in zastopanje pred mednarodnimi sodišči;
– za pravno svetovanje in zastopanje pri vložitvi pobude za oceno ustavnosti;
– kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.
Če prosilec v prošnji ne navede določene oblike pravne pomoči, odloči o tem pristojni organ za BPP po proučitvi zadeve in po lastnem preudarku.
Za pravno svetovanje iz prvega odstavka tega člena se šteje preučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev in postopkov za njihovo zavarovanje.
Za pravno zastopanje iz prvega odstavka tega člena se šteje svetovanje in zastopanje v postopkih pred domačimi in mednarodnimi sodišči ter institucijami, ustanovljenimi za izvensodno poravnavanje sporov.
Brezplačna pravna pomoč se lahko dodeli tudi kot oprostitev plačila stroškov v postopku pred sodišči, predvsem kot oprostitev plačila:
1. sodnih taks;
2. stroškov za izvedence, priče, tolmače, vročevalce in prevode, stroškov zunanjega poslovanja sodišča ali drugega organa Republike Slovenije in drugih opravičenih stroškov;
3. pologov varščine za stroške oziroma stroškov izvedbe postopka (predujmi);
4. stroškov za javne listine in potrdila, ki so potrebna v postopku pred sodiščem;
5. drugih stroškov postopka.
Sredstva za plačilo stroškov iz 2., 3., 4. in 5. točke prejšnjega odstavka se zagotavljajo iz sredstev iz 44. člena tega zakona.

Brezplačna pravna pomoč se dodeli praviloma za vsako posamezno zadevo posebej.
Pristojni organ za BPP lahko na predlog prosilca ali po lastni presoji odobri brezplačno pravno pomoč tudi za več zadev skupaj, če so te medsebojno povezane zaradi istega dejanskega stanja (npr. kazenska in civilna-odškodninska zadeva) ali ker je od rešitve več zadev odvisna rešitev celotnega spornega predmeta (npr. motenje posesti in prenehanje služnosti).

Brezplačna pravna pomoč se odobri praviloma v obsegu, kot jo uveljavlja prosilec in za čas, potreben glede na obliko, ki je bila odobrena.
Pristojni organ za BPP lahko:
– določi drugačen obseg posameznih oblik brezplačne pravne pomoči, če oceni, da bo tudi s posameznimi oblikami pravne pomoči dosežen pričakovani rezultat;
– dodeli brezplačno pravno pomoč za zaprošene oblike pravne pomoči le delno, tako da odobritev veže na dokončanje posameznih faz postopka v isti zadevi (npr. v prvi fazi samo pravno svetovanje pri odvetniku, v drugi fazi po nasvetu in priporočilu odvetnika pravno svetovanje in zastopanje v postopku na prvi stopnji);
– določi oziroma omeji vrsto storitev oziroma število ur pravnega svetovanja;
– omeji brezplačno pravno pomoč na določeno število ali vrsto dokaznih sredstev, ki so povezani z nesorazmernimi stroški.
Pristojni organ za BPP lahko veže dodelitev brezplačne pravne pomoči na določen rok in pogoj (npr. rok za sklenitev izvensodne poravnave, rok za vložitev tožbe).
Če prosilec ne izpolni roka ali pogoja iz prejšnjega odstavka, mu preneha pravica do brezplačne pravne pomoči oziroma se šteje, da gre za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, če so stroški že nastali (npr. uporabil je pravni nasvet odvetnika, da je potrebno v določenem roku vložiti tožbo, vendar kljub temu ni dal odvetniku pooblastila za vložitev tožbe, odobrena pa mu je tudi pravna pomoč za postopek na prvi stopnji).
V primeru iz prejšnjega odstavka prosilec v tej zadevi ne more več zaprositi za brezplačno pravno pomoč, razen če dokaže, da okoliščine za opustitev potrebnih dejanj niso bile na njegovi strani. O teh okoliščinah odloča pristojni organ za BPP.

Pravno pomoč po tem zakonu izvajajo odvetniki, ki so po zakonu, ki ureja odvetništvo, vpisani v imenik odvetnikov, in odvetniške družbe, ustanovljene po zakonu, ki ureja odvetništvo, ter notarji v zadevah, ki jih opravljajo po zakonu, ki ureja notariat (v nadaljnjem besedilu: odvetnik).

Odvetnika za izvajanje pravne pomoči določi pristojni organ za BPP z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Če za izvajanje pravne pomoči ne določi odvetnika ali osebe iz enajstega odstavka 31. člena tega zakona, ki jo je predlagal prosilec, pristojni organ za BPP v odločbi navede razloge za takšno odločitev.
Pristojni organ za BPP določi odvetnika iz seznama, ki ga organu predloži območni zbor odvetnikov oziroma iz seznama, ki ga predloži Notarska zbornica Slovenije.
Če odvetnik iz prvega odstavka zaradi opravičljivih razlogov ne more prevzeti izvajanja pravne pomoči, na napotnici iz 39. člena tega zakona navede poleg svojega imena in priimka še razlog, zaradi katerega ne more prevzeti izvajanja pravne pomoči.
O utemeljenosti razlogov iz prejšnjega odstavka odloča pristojni organ za BPP po predhodnem mnenju Odvetniške zbornice Slovenije oziroma Notarske zbornice Slovenije, ki je obvezujoče.
Ne glede na tretji odstavek tega člena lahko odvetnik odkloni izvajanje pravne pomoči iz prvega odstavka 36. člena tega zakona le iz razlogov, na katere ne more vplivati. V tem primeru o tem takoj obvesti pristojni organ za BPP. O utemeljenosti razlogov odloča pristojni organ za BPP brez predhodnega mnenja iz prejšnjega odstavka.
Za pravno pomoč po tem zakonu je odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu odobrene brezplačne pravne pomoči.
Kakršnikoli dogovori med upravičencem do brezplačne pravne pomoči in odvetnikom za višje plačilo ali dogovori za plačilo v odstotku ali pavšalnem znesku od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki, in ki nadomeščajo plačilo po odvetniški oziroma notarski tarifi, so nični.
Odvetnik je dolžan voditi stroškovnik o opravljenih storitvah pravne pomoči ter ga navesti na ali priložiti k napotnici zaradi obračuna in plačila opravljenih storitev pravne pomoči.
Pristojni organ za BPP sme na zahtevo upravičenca ali z njegovo privolitvijo odločiti o razrešitvi postavljenega odvetnika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Namesto razrešenega odvetnika postavi drugega. O razrešitvi se obvesti Odvetniška oziroma Notarska zbornica Slovenije.
Postavljeni odvetnik lahko zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Namesto razrešenega odvetnika pristojni organ za BPP postavi drugega. V tem primeru se ne uporablja določba petega odstavka 32. člena tega zakona.
Če pristojni organ za BPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, se šteje, da upravičencu brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena in se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči.

O prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči odloča pristojni organ za BPP tistega sodišča, na območju katerega ima prosilec stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež, in sicer:
– okrožnega sodišča, v zadevah, za katere so pristojna sodišča s splošno pristojnostjo;
– delovnega in socialnega sodišča, v zadevah individualnih in kolektivnih delovnih sporov ter socialnih sporov;
– upravnega sodišča, v zadevah upravnih sporov in
– tistega od navedenih sodišč, v katerega pristojnost sodi zadeva ustavne pritožbe, pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti, spori pred mednarodnimi sodišči ali izvensodnega poravnavanja sporov.
Če prosilec – tuja oseba ali oseba brez državljanstva, ki je lahko upravičenec po tem zakonu, nima stalnega ali začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji, odloča o prošnji iz prejšnjega odstavka pristojni organ za BPP na enem od sodišč, ki ga prosilec lahko izbere sam.
Po določbah prvega in drugega odstavka tega člena zagotavlja pristojni organ za BPP tudi prvi pravni nasvet iz 25. člena tega zakona.
Strokovne in administrativno-tehnične naloge za pristojni organ za BPP opravlja strokovna služba za BPP, organizirana pri vsakem pristojnem sodišču.
Materialni stroški za delo strokovnih služb za BPP se zagotavljajo iz sredstev iz 44. člena tega zakona.
Za delovna razmerja delavcev v strokovnih službah za BPP veljajo določbe zakona o sodiščih, ki urejajo položaj administrativno-tehničnih delavcev in strokovnih sodelavcev na sodiščih.
Strokovne službe za BPP opravljajo vse strokovne in administrativno-tehnične naloge za pristojni organ za BPP, zagotavljajo upravičencem prvi pravni nasvet iz 25. člena tega zakona, brezplačno svetujejo in nudijo informacije zainteresiranim osebam o možnostih in pogojih za pridobitev brezplačne pravne pomoči ter o drugih vprašanjih, povezanih z odobritvijo in izvajanjem brezplačne pravne pomoči, in pomagajo prosilcu pri sestavi prošnje za brezplačno pomoč, pri ravnanju z napotnico, ter dajejo eventualna navodila pri izvajanju brezplačne pravne pomoči.
V strokovni službi za BPP mora biti zaposlena najmanj ena oseba, ki izpolnjuje pogoje za strokovnega sodelavca po zakonu o sodiščih in najmanj ena oseba, ki izpolnjuje pogoje za administrativno tehnične delavce po zakonu o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 45/95, 26/99 – ZPP, 38/99, 28/2000 in 26/2001 – PZ).
Predsednik sodišča lahko skladno z zakonom razporedi na delo v strokovno službo za BPP strokovne sodelavce na sodišču ali osebe, ki se na sodišču usposabljajo za opravljanje pravniškega državnega izpita.
Število zaposlenih v posameznih strokovnih službah za BPP določi v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje, predsednik sodišča s sistemizacijo delovnih mest.
Prvi pravni nasvet iz 25. člena tega zakona ter brezplačno pravno svetovanje iz 26. člena tega zakona lahko izvajajo tudi osebe, ki brez namena pridobivanja dobička opravljajo dejavnost brezplačne pravne pomoči s soglasjem ministra, pristojnega za pravosodje, in so vpisane v register, ki ga vodi ministrstvo, pristojno za pravosodje.
Osebe lahko pridobijo soglasje iz prejšnjega odstavka, če izpolnjujejo naslednje pogoje, da:
– so registrirane v Republiki Sloveniji;
– po predpisih, po katerih so ustanovljene, lahko opravljajo dejavnost pravnega svetovanja;
– imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z univerzitetnim diplomiranim pravnikom oziroma pravnico z opravljenim pravniškim državnim izpitom ali da ima oseba sama tako izobrazbo;
– imajo ustrezne prostore in opremo za pravno svetovanje;
– s pravili delovanja zagotovijo ustrezen nadzor nad dajanjem pravne pomoči po tem zakonu;
– sklenejo zavarovalno pogodbo za zavarovanje odgovornosti za morebitno škodo pri svetovanju vsaj na najnižjo zavarovalno vsoto.
Število oseb, ki lahko pridobijo soglasje iz prejšnjega odstavka, postopek za preizkus izpolnjevanja pogojev, natančnejše pogoje glede prostorov in opreme ter postopek za izdajo soglasja ter vodenje registra, ki vsebuje podatke o imenu oziroma firmi ter začasnem oziroma stalnem prebivališču ali sedežu, pravila nadzora nad dajanjem pravne pomoči ter višino in način plačila za pravno pomoč in najnižjo zavarovalno vsoto iz prejšnjega odstavka podrobneje predpiše minister, pristojen za pravosodje, s pravilnikom.

Prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vloži prosilec pisno na obrazcu, ki mu morajo biti priložene ustrezne listine.
Če prošnja ni vložena na predpisanem obrazcu, mora biti vsebina posameznih rubrik v prošnji in zaporedje rubrik enaka vsebini obrazca iz prejšnjega odstavka.
Prošnja mora vsebovati predvsem:
– osebno ime, EMŠO, davčno številko, naslov stalnega oziroma začasnega prebivališča prosilca;
– osebno ime, EMŠO, davčno številko in stalno ali začasno prebivališče družinskih članov;
– osebno ime, datum in kraj rojstva in naslov stalnega oziroma začasnega prebivališča, če je prosilec tujec;
– podatke o zadevi;
– navedbo željene oblike pravne pomoči in obsega brezplačne pravne pomoči;
– podatke o dohodkih in drugih prejemkih prosilca in njegovih družinskih članov;
– podatke o premoženjskem stanju prosilca in njegovih družinskih članov;
Če gre za prosilce za brezplačno pravno pomoč iz 4. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona, mora prošnja vsebovati predvsem:
– ime oziroma firmo, stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež prosilca;
– podatke o zadevi;
– navedbo željene oblike pravne pomoči in obsega brezplačne pravne pomoči.
Prosilec lahko prošnji priloži predlog za določitev odvetnika, ki bo izvajal storitve pravne pomoči, iz seznama po drugem odstavku 30. člena tega zakona ali osebe, vpisane v register iz enajstega odstavka 31. člena tega zakona.
Prošnji morajo biti predložene listine, ki dokazujejo obstoj pogojev po tem zakonu in z njimi razpolaga prosilec.
Listine iz prejšnjega odstavka, morajo biti predložene v izvirniku ali overjenem prepisu, razen če strokovna služba za BPP po vpogledu izvirnika na listini s podpisom in žigom sodišča potrdi verodostojnost kopije.
Obrazec za prošnjo ter vrste listin iz prejšnjega odstavka predpiše minister, pristojen za pravosodje.

Pristojni organ za BPP zbere podatke o prosilcu oziroma upravičencu oziroma o nasprotni stranki ter druge podatke iz tretjega odstavka prejšnjega člena zaradi izvajanja tega zakona in na njegovi podlagi sprejetih predpisov, kadar in če je to potrebno:
– da se odobri brezplačna pravna pomoč;
– da se preverijo podatki v prošnji;
– da se zagotovi vrnitev plačanih sredstev zaradi neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči;
– da se v postopku izvršbe izterjajo dolgovani zneski po tem zakonu.
Državni in drugi organi ter organizacije, ki razpolagajo s podatki iz prejšnjega odstavka, morajo zahtevane podatke brezplačno posredovati pristojnemu organu za BPP, ki je zahtevo podal.
Če ni z mednarodno pogodbo določeno drugače, se za pridobivanje osebnih podatkov o tujcu za namene iz prvega odstavka uporabljajo določbe zakona in mednarodnih pogodb, ki obvezujejo Republiko Slovenijo, ki urejajo nudenje mednarodne pravne pomoči v sodnih postopkih.

Prosilec vloži prošnjo za brezplačno pravno pomoč pri pristojnem sodišču ali na okrajnem sodišču, na območju katerega ima stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež. Predsednik okrajnega sodišča mora zagotoviti, da se prejete prošnje nemudoma posredujejo pristojnemu sodišču.
Če ta zakon ne določa drugače, postopa pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek.
O prošnji za brezplačno pravno pomoč odloči pristojni organ za BPP z odločbo, o vprašanjih postopka pa s sklepom.
Zoper odločbe oziroma sklepe pristojnega organa za BPP ni pritožbe, mogoč pa je upravni spor. Tožbo v upravnem sporu lahko vložita tudi državni pravobranilec in državni tožilec. Zadeve v upravnem sporu po tem zakonu se obravnavajo kot nujne.
Nagrada in dejanski stroški odvetnika za sestavo tožbe in za zastopanje v upravnem sporu ter sodne takse za tožbo, se krijejo iz sredstev po 44. členu tega zakona, če upravno sodišče tožbi ugodi. Če upravno sodišče tožbo zavrže oziroma zavrne kot neutemeljeno, plača vse stroške tožnik sam.

Prosilec lahko iz utemeljenih razlogov zaprosi pristojni organ za BPP za prednostno obravnavanje prošnje. Prošnjo za prednostno obravnavo vloži pisno ali na zapisnik pri strokovni službi za BPP ali pri okrajnem sodišču. V tem primeru mora predsednik okrajnega sodišča postopati kot je določeno v prvem odstavku prejšnjega člena.

Če bi zaradi odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje, mu pristojni organ za BPP ne glede na določbe tega zakona o pogojih in postopku za odobritev brezplačne pravne pomoči nemudoma odobri brezplačno pravno pomoč samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam (nujna brezplačna pravna pomoč).
Prošnjo za odločanje v primerih iz prejšnjega odstavka lahko poda prosilec tudi ustno na zapisnik pri okrajnem sodišču, pri čemer mora z listinami dokazati nastop okoliščin iz prejšnjega odstavka (npr. dan vročitve sodbe, v kateri je določen rok za vložitev pritožbe).
Prosilec, ki mu je brezplačna pravna pomoč odobrena na način iz prvega odstavka tega člena, mora takoj ali najkasneje v 8 dneh po odobritvi brezplačne pravne pomoči dokazati izpolnjevanje vseh zahtevanih pogojev po tem zakonu.
Če odobritev po prvem odstavku ni bila utemeljena, ali če prosilec ne ravna po prejšnjem odstavku, se uporabijo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči.

Pri odločanju o prošnji brezplačne pravne pomoči pristojni organ za BPP upošteva načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka.
Z odločbo oziroma s sklepom, s katerim odloči o prošnji za brezplačno pravno pomoč, pristojni organ za BPP:
1. zavrže prošnjo kot nedovoljeno;
2. zavrne prošnjo kot neutemeljeno;
3. ugodi prošnji za brezplačno pravno pomoč.
Z odločbo, s katero ugodi prošnji, pristojni organ za BPP poleg podatkov o upravičencu določi oziroma navede izrecno obliko in obseg odobrene pravne pomoči, ter natančno opredeli zadevo, za katero je odobrena brezplačna pravna pomoč (npr. opis zadeve ali številko vpisnika, pod katero se vodi že začeti sodni postopek).

Odločba, s katero pristojni organ za BPP odloči o prošnji za brezplačno pravno pomoč se vroči tudi državnemu pravobranilcu, državnemu tožilcu in Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije ter pristojnemu sodišču, pred katerim teče postopek, če je ta že v teku.

Na podlagi odločbe, s katero pristojni organ za BPP dodeli brezplačno pravno pomoč, izda strokovna služba za BPP upravičencu »napotnico«.
Napotnica mora biti izdana na obrazcu, ki ga predpiše minister, pristojen za pravosodje.
Napotnico izdaja in podpisuje oseba, zaposlena v strokovni službi za BPP, ki jo je za izdajo in podpisovanje pooblastil pristojni organ za BPP.
Napotnica mora vsebovati predvsem:
– osebno ime oziroma firmo upravičenca do brezplačne pravne pomoči, EMŠO in naslov stalnega ali začasnega prebivališča oziroma sedeža;
– številko in datum odločbe pristojnega organa za BPP o odobritvi brezplačne pravne pomoči;
– kratko oznako zadeve, za katero je odobrena brezplačna pravna pomoč;
– obliko in obseg odobrene pravne pomoči;
– podpis pooblaščene osebe, ki je napotnico izdala;
– dan izdaje napotnice;
– vrsto, obseg in datum opravljenih dejanj pravne pomoči in osebo oziroma organ, ki jo je izvajal (s prilogami);
– skupni znesek stroškov, ki so bili porabljeni za nudenje pravne pomoči;
– datum, ko je bila napotnica vrnjena;
– obračun stroškov in posamezni zneski, ki jih je potrebno izplačati oziroma vrniti;
– podpis osebe, ki je obračun sestavila;
– podpis pristojnega organa za BPP s predlogom za izplačilo;
– pouk o pravnih posledicah kršitev določb tega zakona o ravnanju z napotnico.
Strokovna služba za BPP lahko izda na podlagi odločbe o odobritvi brezplačne pravne pomoči upravičencu tudi več napotnic, če je odobrenih več oblik pravnih pomoči za vsako obliko posebej (npr. posebej za pravno svetovanje in zastopanje, posebej za oprostitev plačila sodnih stroškov postopka) ali za posamezne faze znotraj vsake oblike pravne pomoči (npr. za sestavo tožbe ali pravnega sredstva).

Upravičenec je dolžan napotnico po končani opravi storitev pravne pomoči vrniti takoj, ko so napotnici priloženi vsi stroškovniki in potrdila o oprostitvi plačila stroškov postopka.
K napotnici, ki jo prosilec zaradi obračuna porabljenih stroškov vrne strokovni službi za BPP, morajo biti priloženi stroškovniki za opravljena dejanja pravne pomoči v izvirniku oziroma mora biti priloženo originalno potrdilo sodišča oziroma drugega organa ali osebe o oprostitvi plačila stroškov postopka.
Ne glede na prvi odstavek tega člena mora napotnico strokovni službi za BPP vrniti oseba ali organ, ki je izvajal pravno pomoč, če ta obveznost izhaja iz napotnice.
Če upravičenec ne vrne napotnice v roku 8 dni od dneva, ko je bila napotnica popolna, se šteje, kot da mu brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena in se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči, če so bile iz naslova brezplačne pravne pomoči že opravljene oziroma plačane določene storitve.
Če v primeru iz tretjega odstavka tega člena oseba ali organ, ki je izvajal pravno pomoč, napotnice ne vrne v roku iz prejšnjega odstavka, ni upravičen do plačila storitev brezplačne pravne pomoči.
Enako kot v primeru iz četrtega odstavka tega člena velja tudi, če upravičenec zlorabi napotnico tako, da nanjo kaj pripisuje, izbriše ali kako drugače spreminja njeno vsebino. Morebitni popravki na napotnici so veljavni samo, če jih podpiše oseba, ki je za to pooblaščena.
Potrdilo o izdani napotnici in potrdilo oseb, ki so izvajale pravno pomoč, je izvršilni naslov za izterjavo plačanih storitev pravne pomoči.

Upravičenec mora pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta odobrena.
Upravičenec mora pristojno strokovno službo za BPP v času od odobritve brezplačne pravne pomoči do dneva dokončnega obračuna stroškov obveščati o vseh dejstvih in okoliščinah oziroma vseh spremembah, ki vplivajo ali bi vplivale na pravico do brezplačne pravne pomoči ter na obliko, obseg in obdobje prejemanja.
Upravičenec mora spremembe iz prejšnjega odstavka sporočiti najkasneje v 8 dneh od dneva, ko je zanje zvedel.

Strokovna služba za BPP začne postopek ugotavljanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči po uradni dolžnosti, kadar ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno izdati drugačno odločbo o upravičenosti do brezplačne pravne pomoči, ker upravičenec ni več upravičen do brezplačne pravne pomoči ali je upravičen v ožjem obsegu ali le za nekatere oblike brezplačne pravne pomoči.
Strokovna služba predlaga po izvedenem ugotovitvenem postopku pristojnemu organu za BPP izdajo odločbe, s katero se ugotovi prenehanje upravičenosti do brezplačne pravne pomoči ali določi drug obseg oziroma obliko brezplačne pravne pomoči (neupravičeno prejeta brezplačna pravna pomoč).
O spremembah iz prejšnjega odstavka odloči pristojni organ za BPP takoj. Če to iz objektivnih razlogov ni mogoče, odloči najkasneje s prvim dnem naslednjega meseca po prejemu predloga strokovne službe za BPP.

Za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč se šteje že plačana brezplačna pravna pomoč, ki je bila upravičencu dodeljena na podlagi lažnega prikazovanja ali zamolčanja podatkov oziroma spremembe podatkov v smislu drugega odstavka 41. člena tega zakona.
Upravičenec je dolžan neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč vrniti in plačati vse stroške, ki jih je bil oproščen, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Vračilo oziroma plačilo sredstev je prihodek proračuna Republike Slovenije.
O načinu in času vračila neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči odloči pristojni organ za BPP v odločbi, s katero ugotovi neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč in naloži upravičencu vračilo neupravičeno prejete pomoči.
Ne glede na prejšnji odstavek pa lahko pristojni organ za BPP in upravičenec na predlog upravičenca skleneta pisni dogovor o načinu vračila, pri čemer se upošteva višina lastnega dohodka upravičenca in njegov socialni položaj. Dogovor je izvršilni naslov.
Če dogovor iz prejšnjega odstavka ni sklenjen, in če upravičenec prostovoljno ne vrne oziroma ne plača dolžnega zneska v roku, določenem z odločbo, predlaga pristojni organ za BPP sodišču izvršbo po uradni dolžnosti, pri čemer je odločba pristojnega organa za BPP iz tretjega odstavka tega člena izvršilni naslov.

Sredstva, potrebna za izvajanje tega zakona, se Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije.

Sredstva za plačilo storitev po tem zakonu se izplačujejo na podlagi odredbe predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na predlog pristojnega organa za BPP.

Terjatev stranke – upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči po tem zakonu, na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka.
S prehodom terjatve na Republiko Slovenijo vstopi Republika Slovenija v razmerju do nasprotne stranke v položaj stranke – upravičenca do brezplačne pravne pomoči kot upnika. Predlog za izvršbo po uradni dolžnosti vloži pristojni organ za BPP, ki je odločil o odobritvi brezplačne pravne pomoči.

Če je upravičenec do brezplačne pravne pomoči uspel v postopku ter je na tej podlagi pridobil premoženje in če nasprotna stranka ne izpolni prostovoljno obveznosti iz naslova stroškov postopka, je za dolg proti Republiki Sloveniji subsidiarno odgovoren upravičenec do brezplačne pravne pomoči razen, če je dobil preživnino ali odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Če je upravičenec do brezplačne pravne pomoči delno ali v celoti uspel v postopku, in mu je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča prisojeno premoženje oziroma dohodki razen premoženja iz 47. člena tega zakona, je dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenije izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona.

Če upravičenec do brezplačne pravne pomoči ne uspe v postopku, ni dolžan povrniti stroškov, ki so bili izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči razen, če se njegovo finančno oziroma premoženjsko stanje v enem letu po pravnomočnosti odločbe, s katero je bil postopek, za katerega je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, končan tako spremeni, da bi zmogel delno ali v celoti povrniti stroške brez obresti, ki so bili izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči (npr. sprejem dediščine, darila, sprememba zaposlitve, dobitek pri igri na srečo).
V obdobju iz prejšnjega odstavka je upravičenec dolžan ravnati skladno z 41. členom tega zakona.
Za namene iz prvega odstavka imata državni pravobranilec in državni tožilec pravico do vpogleda v evidenco, ki jo v zvezi z davčnimi obveznostmi zavezanca – upravičenca do brezplačne pravne pomoči vodi pristojni davčni organ ter v druge evidence, ki se vodijo v zvezi z njegovimi dohodki in premoženjem.
Če se ugotovi, da so nastopile okoliščine iz prvega odstavka tega člena, ravna pristojni organ za BPP po določbah tega zakona o spremembi okoliščin in neupravičeno prejeti pravni pomoči.

Za nadzor nad izvajanjem določb tega zakona iz poglavja VIII., IX. in X. je pristojno Računsko sodišče Republike Slovenije.
Za prisilno izterjavo dolžnih zneskov po določbah tega zakona se uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodno izvršbo in zavarovanje. Pristojni organ za BPP, ki je izdal odločbo po tem zakonu, predlaga izvršbo po uradni dolžnosti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije letno obvešča Državni zbor Republike Slovenije, Vlado Republike Slovenije in Varuha človekovih pravic o:
– številu vloženih prošenj za brezplačno pravno pomoč;
– številu izdanih odločb o odobritvi brezplačne pravne pomoči;
– vrsti zadev, za katere je bila odobrena brezplačna pravna pomoč;
– obsegu sredstev, izplačanih za brezplačno pravno pomoč po posameznih sodiščih;
– obsegu vrnjenih sredstev;
– statističnem gibanju števila zadev in sredstev glede na preteklo leto.
Obvestilo iz prejšnjega odstavka mora Vrhovno sodišče Republike Slovenije predložiti najkasneje do 31. marca tekočega leta za preteklo leto.

Pristojni organ za BPP vodi evidenco o brezplačni pravni pomoči.
Evidenca iz prejšnjega odstavka vsebuje predvsem:
– zaporedno številko zadeve;
– podatke o prosilcu oziroma upravičencu (osebno ime oziroma firmo, EMŠO, davčno številko, naslov stalnega ali začasnega prebivališča oziroma sedeža), če je tujec pa osebno ime, datum in kraj rojstva, naslov stalnega in začasnega prebivališča;
– številko in datum odločbe;
– obseg odobrene brezplačne pravne pomoči;
– obseg izplačanih sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči;
– obseg vrnjenih sredstev;
– druge podatke po tem zakonu.
Podatki iz evidence iz prejšnjega odstavka se hranijo v evidenci 20 let po zadnjem vpisu v posamezni zadevi, nato pa se arhivirajo v skladu s predpisi, ki urejajo arhivska gradiva in arhive.
Podrobnejše navodilo o vodenju in o vsebini evidence iz drugega odstavka tega člena izda minister, pristojen za pravosodje.

Če je za odločanje v civilni zadevi, v kateri je udeleženec ali stranka oseba, ki v času vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči prebiva v drugi državi članici Evropske unije, pristojno sodišče Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: domači čezmejni spor), je ta oseba ne glede na državljanstvo upravičena do brezplačne pravne pomoči v Republiki Sloveniji po tem zakonu.
Upravičenec iz prejšnjega odstavka je glede pravice do brezplačne pravne pomoči izenačen z upravičenci iz 1. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona, če ni v tem poglavju določeno drugače.

Civilne zadeve po tem poglavju so civilne zadeve, za katere so v skladu z zakonom, ki ureja sodišča, pristojna sodišča s splošno pristojnostjo, in zadeve, za katera so v skladu z zakonom, ki ureja delovna in socialna sodišča, pristojna delovna in socialno sodišče.

Ne glede na prvi odstavek 19. člena tega zakona se upravičencu iz 52.a člena tega zakona brezplačna pravna pomoč odobri, če verjetno dokaže, da zaradi razlike v življenjskih stroških med državo članico Evropske unije, v kateri prebiva, in Republiko Slovenijo brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne zmore plačila stroškov pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem in stroškov sodnega postopka.

Ne glede na drugo alineo drugega odstavka 28. člena tega zakona se upravičencu iz 52.a člena tega zakona brezplačna pravna pomoč odobri za postopek pred sodiščem na prvi in drugi stopnji.

Upravičenec iz 52.a člena tega zakona ali organ, ki je pristojen za pošiljanje prošenj v državi članici Evropske unije, v kateri upravičenec prebiva, pošlje prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v Republiki Sloveniji ministrstvu, pristojnemu za pravosodje. Prošnja se pošlje pisno na obrazcu, ki ga določi Komisija Evropskih skupnosti in se objavi v Uradnem listu Evropske unije, ali na obrazcu iz prvega odstavka 32. člena tega zakona.
Prošnja mora biti izpolnjena v slovenskem jeziku, priložene listine pa prevedene v slovenski jezik.
Če prošnja in priložene listine niso izpolnjene oziroma prevedene v slovenski jezik, jih ministrstvo, pristojno za pravosodje, vrne upravičencu oziroma organu iz prvega odstavka tega člena skupaj s poukom o uporabi slovenskega jezika v skladu s prejšnjim odstavkom.
Ministrstvo, pristojno za pravosodje, pošlje prošnjo s priloženimi listinami iz drugega odstavka tega člena sodišču, katerega organ za BPP je pristojen za odločanje o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči.
Za odločanje o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči upravičencu iz 52.a člena tega zakona so pristojni organi za BPP naslednjih sodišč:
– okrožnega sodišča, ki je krajevno pristojno za odločanje v zadevi na prvi stopnji,
– okrožnega sodišča, na območju katerega ima sedež okrajno sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje v zadevi na prvi stopnji,
– delovnega oziroma socialnega sodišča prve stopnje, ki je krajevno pristojno za odločanje v zadevi na prvi stopnji.

Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se upošteva tudi okoliščina, ali ima upravičenec iz 52.a člena tega zakona sklenjeno zavarovalno pogodbo za kritje stroškov pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem ali stroškov sodnega postopka oziroma drugo možnost za kritje teh stroškov.
Poziv za odpravo pomanjkljivosti prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, odločba ali sklep, s katerim pristojni organ za BPP odloči o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, in napotnica se pošlje ministrstvu, pristojnemu za pravosodje, ki poskrbi za vročitev upravičencu iz 52.a člena tega zakona.
Če je v odločbi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči določen odvetnik, pristojni organ za BPP tudi njemu vroči izvod odločbe in napotnice.
Ne glede na prvi in tretji odstavek 40. člena tega zakona napotnico strokovni službi za BPP vrne odvetnik iz prejšnjega odstavka. Če napotnice ne vrne v roku iz četrtega odstavka 40. člena tega zakona, ni upravičen do plačila storitev brezplačne pravne pomoči.

Če je za odločanje oziroma za izvršbo v civilni zadevi, v kateri je udeleženec ali stranka oseba, ki v času vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči prebiva v Republiki Sloveniji, pristojno sodišče oziroma organ druge države članice Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: tuji čezmejni spor), je ta oseba ne glede na državljanstvo upravičena do pravne pomoči v zvezi s pošiljanjem prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki je določena v 52.g do 52.l členu tega zakona.

Upravičenec iz prejšnjega člena ima pravico do prvega pravnega nasveta po določbah tega zakona.
Prvi pravni nasvet iz prejšnjega odstavka obsega tudi pojasnilo glede postopka vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči po določbah tega poglavja in pojasnilo glede listin, ki jih je potrebno priložiti prošnji v državi članici Evropske unije, v kateri ima sedež sodišče, pristojno za odločanje v zadevi, oziroma organ, pristojen za izvršbo.

Upravičenec iz 52.f člena tega zakona vloži prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči pri okrožnem sodišču, na območju katerega ima stalno ali začasno prebivališče. Prošnja se vloži pisno na obrazcu, ki ga določi Komisija Evropskih skupnosti in se objavi v Uradnem listu Evropske unije, ali na obrazcu, ki je določen s predpisi države članice Evropske unije, v kateri ima sedež sodišče, pristojno za odločanje v zadevi, oziroma organ, pristojen za izvršbo.
Sodišče iz prejšnjega odstavka pošlje prošnjo skupaj s priloženimi listinami ministrstvu, pristojnemu za pravosodje (v nadaljnjem besedilu: organ pošiljatelj), razen če niso izpolnjeni pogoji iz 52.f člena tega zakona ali če je zadeva očitno nerazumna.
Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če obstajajo okoliščine in dejstva iz drugega odstavka 24. člena tega zakona.
Zoper odločitev, da se prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne pošlje organu pošiljatelju, ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor. Ta zadeva se v upravnem sporu obravnava kot nujna.
Nagrada in dejanski stroški odvetnika za sestavo tožbe in za zastopanje v upravnem sporu ter sodne takse za tožbo se krijejo iz sredstev po 44. členu tega zakona, če upravno sodišče tožbenemu zahtevku ugodi. Če upravno sodišče tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, plača vse stroške tožnik sam.
Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko upravičenec iz 52.f člena tega zakona prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči pošlje neposredno organu, ki je pristojen za sprejemanje prošenj v državi članici Evropske unije, v kateri ima sedež sodišče, pristojno za odločanje v zadevi, oziroma organ, pristojen za izvršbo (v nadaljnjem besedilu: organ prejemnik).

Prošnja, ki jo sodišče pošlje organu pošiljatelju, mora biti izpolnjena v jeziku, ki je objavljen v Uradnem listu Evropske unije kot jezik, v katerem država članica Evropske unije, v kateri je organ prejemnik, sprejema prošnje. V ta jezik morajo biti prevedene tudi priložene listine.
Če strokovna služba za BPP prejme prošnjo oziroma listine, ki niso izpolnjene oziroma prevedene v jezik iz prejšnjega odstavka, zagotovi prevod.
Strokovna služba za BPP pomaga upravičencu iz 52.f člena tega zakona pri izpolnjevanju prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči in poskrbi, da so prošnji priložene vse listine, ki jih je po njenem mnenju potrebno priložiti.

Organ pošiljatelj pošlje prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči s priloženimi listinami organu prejemniku v 15 dneh od prejema prošnje in listin v jeziku iz prvega odstavka 52.i člena tega zakona.

Če poziv za odpravo pomanjkljivosti prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, odločitev pristojnega organa o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči in druge listine, ki so povezane z odločanjem o odobritvi brezplačne pravne pomoči, prejme organ pošiljatelj, jih pošlje okrožnemu sodišču iz prvega odstavka 52.h člena tega zakona.
Sodišče iz prejšnjega odstavka zagotovi prevod poziva, odločitve oziroma listin in jih vroči upravičencu iz 52.f člena tega zakona.
Če poziv, odločitev oziroma listine iz prvega odstavka tega člena prejme neposredno upravičenec iz 52.f člena tega zakona, pa niso prevedene v slovenski jezik, zagotovi prevod sodišče iz prvega odstavka tega člena.
Če mora upravičenec iz 52.f člena tega zakona prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči popraviti ali dopolniti, se uporabljajo določbe 52.i člena tega zakona.

Pristojni organ za BPP zahteva od upravičenca iz 52.f člena tega zakona vrnitev stroškov prevoda iz 52.i in 52.k člena tega zakona, če je prošnja za brezplačno pravno pomoč v državi članici Evropske unije, v kateri je organ prejemnik, pravnomočno zavržena ali zavrnjena, ali če upravičenec prošnjo umakne.
Vrnjena sredstva iz prejšnjega odstavka so prihodek proračuna Republike Slovenije.
O načinu in roku za vrnitev stroškov iz prvega odstavka tega člena odloči pristojni organ za BPP z odločbo. Ne glede na to lahko pristojni organ za BPP in upravičenec na predlog upravičenca skleneta pisni dogovor o načinu vračila, pri čemer se upošteva višina lastnega dohodka upravičenca in njegov socialni položaj. Dogovor je izvršilni naslov.
Če dogovor iz prejšnjega odstavka ni sklenjen in če upravičenec prostovoljno ne vrne dolžnega zneska v roku, določenem v odločbi iz prejšnjega odstavka, pristojni organ za BPP predlaga sodišču izvršbo po uradni dolžnosti, pri čemer je odločba izvršilni naslov.

Za izvajanje določb tega poglavja ministrstvo, pristojno za pravosodje, vodi evidenco domačih čezmejnih sporov in evidenco tujih čezmejnih sporov.
Evidenca domačih čezmejnih sporov vsebuje:
– zaporedno številko zadeve,
– podatke o upravičencu iz 52.a člena tega zakona: osebno ime, EMŠO, davčno številko, naslov prebivališča; če je tuj državljan pa osebno ime, datum in kraj rojstva, naslov prebivališča in državljanstvo,
– podatek o načinu prejema prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči in o vrsti obrazca (prvi odstavek 52.d člena tega zakona),
– številko in datum odločbe ali sklepa iz drugega odstavka 52.e člena tega zakona,
– druge podatke po tem zakonu.
Evidenca tujih čezmejnih sporov vsebuje:
– zaporedno številko zadeve,
– podatke o upravičencu iz 52.f člena tega zakona: osebno ime, EMŠO, davčno številko, naslov prebivališča; če je tuj državljan pa osebno ime, datum in kraj rojstva, naslov prebivališča in državljanstvo,
– podatek o vrsti obrazca iz prvega odstavka 52.h člena tega zakona,
– podatek o odločitvi pristojnega organa države, v kateri je organ prejemnik, o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, oziroma o umiku prošnje,
– druge podatke po tem zakonu.
Podatki iz evidenc iz drugega in tretjega odstavka tega člena se hranijo v evidenci 20 let po zadnjem vpisu v posamezni zadevi, nato pa se arhivirajo v skladu s predpisi, ki urejajo arhivska gradiva in arhive.
Podrobnejše navodilo o vodenju in vsebini evidenc iz drugega in tretjega odstavka tega člena izda minister, pristojen za pravosodje.

Za izvajanje določb tega poglavja pristojni organ za BPP vodi evidenco domačih čezmejnih sporov in evidenco tujih čezmejnih sporov.
Evidenca domačih čezmejnih sporov vsebuje:
– zaporedno številko zadeve,
– podatke o upravičencu iz 52.a člena tega zakona: osebno ime, EMŠO, davčno številko, naslov prebivališča; če je tuj državljan pa osebno ime, datum in kraj rojstva, naslov prebivališča in državljanstvo,
– številko in datum odločbe ali sklepa iz drugega odstavka 52.e člena tega zakona,
– obseg odobrene brezplačne pravne pomoči,
– obseg izplačanih sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči,
– obseg vrnjenih sredstev,
– druge podatke po tem zakonu.
Evidenca tujih čezmejnih sporov vsebuje:
– zaporedno številko zadeve,
– podatke o upravičencu iz 52.f člena tega zakona: osebno ime, EMŠO, davčno številko, naslov prebivališča; če je tuj državljan pa osebno ime, datum in kraj rojstva, naslov prebivališča in državljanstvo,
– podatek o tem, ali je bila prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči poslana organu pošiljatelju, in podatek o razlogih, če mu prošnja ni bila poslana,
– način zagotovitve prevoda v jezik iz prvega odstavka 52.i člena tega zakona,
– obseg sredstev, izplačanih za prevode v skladu z 52.i in 52.k členom tega zakona,
– podatek o odločitvi pristojnega organa države, v kateri je organ prejemnik, o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, oziroma o umiku prošnje,
– obseg vrnjenih sredstvih v skladu z 52.l členom tega zakona,
– druge podatke po tem zakonu.
Podatki iz evidenc iz drugega in tretjega odstavka tega člena se hranijo v evidenci 20 let po zadnjem vpisu v posamezni zadevi, nato pa se arhivirajo v skladu s predpisi, ki urejajo arhivska gradiva in arhive.
Podrobnejše navodilo o vodenju in vsebini evidenc iz drugega in tretjega odstavka tega člena izda minister, pristojen za pravosodje.

Podzakonske akte iz trinajstega odstavka 31. člena, šestega odstavka 32. člena, drugega odstavka 39. člena in tretjega odstavka 52. člena tega zakona izda minister, pristojen za pravosodje, v treh mesecih od dneva uveljavitve tega zakona.
V 60 dneh od dneva uveljavitve tega zakona mora pristojni organ za BPP organizirati delovanje strokovnih služb za BPP.

Ta zakon začne veljati devetdeseti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Podzakonski predpis iz drugega odstavka 39. člena zakona se uskladi z določbami tega zakona v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.
Podzakonski predpis iz petega odstavka 52.m in 52.n člena zakona se izda v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, 7. člen tega zakona pa se začne uporabljati 1. decembra 2004.