Na podlagi 153. člena Poslovnika državnega zbora je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 15. julija 2004 potrdil uradno prečiščeno besedilo Zakona o prevozih v cestnem prometu, ki obsega:

– Zakon o prevozih v cestnem prometu – ZPCP-1 (Uradni list RS, št. 59/01 z dne 19. 7. 2001),
– Zakon o spremembi Zakona o prevozih v cestnem prometu – ZPCP-1A (Uradni list RS, št. 76/03 z dne 4. 8. 2003) in
– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevozih v cestnem prometu – ZPCP-1B (Uradni list RS, št. 63/04 z dne 10. 6. 2004).

(1) Ta zakon določa pogoje in način opravljanja prevozov potnikov in blaga v notranjem in mednarodnem cestnem prometu ter organizacijo in pristojnosti organov zadolženih za izvajanje in nadzor nad izvajanjem tega zakona.
(2) Prevoz potnikov in blaga v mednarodnem cestnem prometu se opravlja v skladu s tem zakonom in drugimi predpisi, ki urejajo to področje ter mednarodnimi pogodbami, ki jih je sklenila Republika Slovenija.
(3) Če s posameznimi državami ni bila sklenjena pogodba iz prejšnjega odstavka, se prevoz med njimi in Republiko Slovenijo opravlja v skladu s tem zakonom in drugimi predpisi, ki urejajo to področje ter večstranskimi mednarodnimi pogodbami, ob upoštevanju načela vzajemnosti.
(4) Republika Slovenija zagotavlja pravico do opravljanja dejavnosti prevoza pravnim in fizičnim osebam iz drugih držav in priznava diplome, poklicne kvalifikacije ter druge dokaze o strokovni usposobljenosti za opravljanje dejavnosti prevoza na podlagi mednarodnih pogodb oziroma ob upoštevanju načela vzajemnosti.

(1) V tem zakonu uporabljeni izrazi imajo naslednji pomen:
1. Avto-taksi prevoz je dejavnost prevoza potnikov, ki se izvaja z osebnim avtomobilom ali kombiniranim vozilom v komercialne namene.
2. Avtobusna postaja je določen prostor za sprejem in odpravo avtobusov, ki mora imeti pokrite perone, urejene za varno vstopanje in izstopanje potnikov, prostore za zadrževanje potnikov in voznega osebja, za hrambo prtljage, tablo z objavo izvlečkov iz voznih redov, mesto za prodajo vozovnic, sanitarije ter prometni urad in s predpisi določeno opremo.
3. Avtobusno postajališče je posebej zgrajena in označena prometna površina določena za postanek avtobusov, ki omogoča varno vstopanje oziroma izstopanje potnikov.
4. Bilateralni prevoz je prevoz potnikov ali blaga med Republiko Slovenijo in drugo državo.
5. Daljinar je obvezna podlaga za izdelavo avtobusnih voznih redov, ki vsebuje relacije s kilometrskimi razdaljami, voznimi časi ter avtobusnimi postajami, pomembnejšimi avtobusnimi postajališči in avtobusnimi postajališči.
6. Direktni linijski prevoz je način prevoza potnikov, pri katerem potniki po voznem redu vstopajo samo na začetni avtobusni postaji ali pomembnejšem avtobusnem postajališču, izstopajo pa samo na končni avtobusni postaji ali pomembnejšem avtobusnem postajališču.
7. Domači prevoznik je fizična ali pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki ima licenco za opravljanje prevozov ali opravlja prevoze za lastne potrebe v skladu s tem zakonom.
8. Dovoljenje za prevoz je skupno ime za več vrst listin, določenih v tem zakonu ali z mednarodno pogodbo, s katerimi se dovoljuje vozilu, registriranemu izven Republike Slovenije pristop na ceste v Republiki Sloveniji in vožnja po njih, oziroma vozilu registriranemu v Republiki Sloveniji pristop na ceste v državi, katere organ je izdal dovoljenje in vožnja po njih.
9. Dovoljenje Skupnosti za linijski prevoz potnikov je dovoljenje, ki prevozniku omogoča opravljanje linijskih prevozov na ozemlju držav članic Evropske skupnosti.
10. Dovolilnica je javna listina, s katero se dovoljuje pristop vozilu, registriranemu izven Republike Slovenije, na ceste v Republiki Sloveniji in vožnja po njih, oziroma vozilu registriranemu v Republiki Sloveniji, pristop na ceste v državi, katere organ je izdal dovolilnico in vožnja po njih.
11. Dovolilnica CEMT je večstranska dovolilnica, ki jo izda Evropska konferenca ministrov za promet (CEMT), za mednarodni cestni prevoz blaga, ki ga opravljajo prevozniki s sedežem v državi članici CEMT, kadar se prevozi opravljajo med državami članicami CEMT ali tranzitno preko ozemlja ene ali več držav članic CEMT z vozili, ki so registrirana v eni od držav članic CEMT.
12. Hitri linijski prevoz je način prevoza potnikov, pri katerem potniki po voznem redu vstopajo in izstopajo samo na avtobusnih postajah in na pomembnejših avtobusnih postajališčih.
13. Itinerar označuje smer gibanja vozila na liniji.
14. Izvod licence je listina, ki jo izda izdajatelj licence za posamezno vozilo in vsebuje podatke o: izdajatelju, prevozniku, davčni številki prevoznika, številki licence in datumu veljavnosti licence, registrski označbi, znamki in tipu vozila, vrsti prevozov, ki se jih z vozilom lahko opravlja iz naslova izdane licence, datum izdaje izvoda, žig in podpis.
15. Javni prevoz je prevoz, ki je pod enakimi pogoji dostopen vsem uporabnikom prevoznih storitev in se izvaja v komercialne namene.
16. Javni linijski prevoz potnikov v cestnem prometu se opravlja na določenih relacijah, po vnaprej določenem voznem redu, ceni ter splošnih prevoznih pogojih. Opravlja se kot medkrajevni linijski in mestni linijski prevoz potnikov.
17. Javno parkirišče za tovorna vozila oziroma avtobuse je urejen prostor za parkiranje, na katerem je zagotovljeno varno parkiranje ter minimalni higienski pogoji (pitna voda, sanitarije ipd.) za vozno osebje.
18. Kabotaža je vsak prevoz potnikov ali blaga med posameznimi kraji v Republiki Sloveniji, ki ga opravlja tuji prevoznik.
19. Licenca je dovoljenje za izvajanje prevoza potnikov ali blaga v notranjem in mednarodnem cestnem prometu.
20. Licenca Skupnosti je dovoljenje za izvajanje prevozov potnikov ali blaga v mednarodnem cestnem prometu na ozemlju držav članic Evropske skupnosti.
21. Linija je določena relacija in smer vožnje od začetne do končne avtobusne postaje, pomembnejšega avtobusnega postajališča ali avtobusnega postajališča, na kateri se prevažajo potniki v linijskem cestnem prometu, po voznem redu in ceni, ki sta vnaprej določena in objavljena.
22. Medkrajevni linijski prevoz je javni prevoz potnikov med dvema ali več kraji in se lahko opravlja kot potniški, hitri ali direktni linijski prevoz potnikov.
23. Mednarodna pogodba je vsak mednarodni dvostranski ali večstranski sporazum, ki obvezuje Republiko Slovenijo in ki se nanaša na prevoze v cestnem prometu.
24. Mednarodni linijski prevoz je javni prevoz potnikov, med Republiko Slovenijo in drugimi državami, kjer lahko avtobusi ustavljajo na področju Republike Slovenije le na avtobusnih postajah in pomembnejših avtobusnih postajališčih.
25. Mestni linijski prevoz je javni prevoz na ureditvenem območju mesta.
26. Nerazdeljene dovolilnice so tiste dovolilnice, ki niso bile razdeljene prevoznikom po končanem postopku redne delitve.
27. Občasni prevoz potnikov v cestnem prometu je prevoz, ki ne spada pod javni linijski prevoz niti pod posebni linijski prevoz in pri katerem se skupina vnaprej določenih potnikov prevaža pod pogoji, ki so dogovorjeni s pogodbo med prevoznikom in naročnikom prevoza.
28. Pomembnejše avtobusno postajališče je posebej zgrajena in označena prometna površina določena za postanek avtobusov, ki omogoča varno vstopanje oziroma izstopanje potnikov in je zaradi pomembnosti za potnike oziroma prebivalstvo določeno kot pomembnejše postajališče.
29. Potnik je oseba, ki jo prevoznik za plačilo prepelje z vozilom za prevoz potnikov v cestnem prometu.
30. Potniški linijski prevoz je način prevoza potnikov, pri katerem potniki po voznem redu vstopajo in izstopajo na vseh avtobusnih postajah, pomembnejših avtobusnih postajališčih in avtobusnih postajališčih, ki so določene z voznim redom.
31. Potniška spremnica je predpisan obrazec, ki ga mora imeti avtobusni prevoznik pri izvajanju občasnih prevozov potnikov v mednarodnem cestnem prometu in prevozov potnikov z izmeničnimi vožnjami v mednarodnem cestnem prometu.
32. Posebni linijski prevoz je prevoz samo določene vrste potnikov in izključuje ostale potnike. Opravlja se na podlagi pisne pogodbe med prevoznikom in naročnikom prevoza.
33. Prevoz v cestnem prometu je vsak prevoz potnikov ali blaga, oziroma vožnja praznega ali nenatovorjenega motornega vozila po javnih in nekategoriziranih cestah danih v uporabo za cestni promet.
34. Prevoz v notranjem cestnem prometu je vsak prevoz iz prejšnje točke, znotraj meja Republike Slovenije.
35. Prevoz v mednarodnem cestnem prometu je vsak prevoz iz 33. točke tega odstavka, med dvema ali več državami.
36. Prevoz za tretje države je prevoz domačega prevoznika pri katerem potniki vstopijo ali se blago natovori za prevoz v izhodiščni tuji državi in potniki izstopijo ali se blago raztovori v ciljni tuji državi, kakor tudi prevoz tujega prevoznika, pri katerem potniki vstopijo ali se blago natovori za prevoz v Republiki Sloveniji in potniki izstopijo ali se blago raztovori v tuji državi, kjer ta prevoznik nima sedeža.
37. Prevoz potnikov z izmeničnimi vožnjami v mednarodnem cestnem prometu je prevoz predhodno sestavljenih skupin potnikov, v določenih časovnih razmakih, v obe smeri z enega samega mesta odhoda na eno samo mesto prihoda. Vsako skupino, ki jo sestavljajo potniki z že opravljenimi potovanji na cilj, prepelje nazaj na mesto odhoda, v kasnejši vožnji isti prevoznik.
38. Prevoznik je domača ali tuja fizična ali pravna oseba, ki ima licenco za opravljanje prevozov v cestnem prometu ali opravlja prevoze za lastne potrebe.
39. Prevoznik Skupnosti je pravna ali fizična oseba, ki ima licenco Skupnosti za opravljanje prevozov potnikov ali blaga, ali opravlja prevoze za lastne potrebe in ima sedež v državi članici Evropske skupnosti, razen domačega prevoznika.
40. Relacija je razdalja med dvema krajema na liniji, ki sta v voznem redu označena kot avtobusna postaja, pomembnejše avtobusno postajališče ali avtobusno postajališče.
41. Sistem enotne vozovnice je način izvajanja javnih linijskih prevozov potnikov, kjer izvajalci v različnih vrstah prometa izvajajo prevoze na podlagi enotne vozovnice, kar potnikom omogoča uporabo te vozovnice pri različnih izvajalcih v javnem linijskem prometu na območju Republike Slovenije.
42. Skupina vozil je skupina enega vlečnega in najmanj enega priklopnega vozila ali polpriklopnika.
43. Tranzitni prevoz je prevoz potnikov ali blaga čez ozemlje Republike Slovenije brez vstopanja in izstopanja potnikov oziroma nakladanja ali razkladanja blaga v Republiki Sloveniji.
44. Tuji prevoznik je pravna ali fizična oseba, ki ima licenco svoje države za opravljanje prevozov potnikov ali blaga, ali opravlja prevoze za lastne potrebe in ima sedež v drugi državi, ki ni članica Evropske skupnosti.
45. Vozni red je ureditev linije, s katero se določa vrsta prevoza, način prevoza, vrstni red avtobusnih postaj, pomembnejših avtobusnih postajališč in avtobusnih postajališč, njihova oddaljenost od začetne avtobusne postaje, pomembnejšega avtobusnega postajališča ali avtobusnega postajališča, čas prihoda, postanka in odhoda na vsako avtobusno postajo, pomembnejše avtobusno postajališče ali avtobusno postajališče, obdobje, v katerem prevoznik opravlja prevoz na liniji, čas veljavnosti in režim obratovanja linije.
(2) Drugi izrazi s področja cestnega prometa imajo v tem zakonu enak pomen, kot ga določajo drugi predpisi s tega področja in mednarodne pogodbe.

(1) Opravljanje dejavnosti cestnega prevoza potnikov je prevoz oseb, ki ga opravi domači prevoznik, prevoznik Skupnosti ali tuji prevoznik, z motornim vozilom za prevoz potnikov in za opravljeni prevoz dobi plačilo.
(2) Opravljanje dejavnosti cestnega prevoza blaga je prevoz blaga, ki ga opravi domači prevoznik, prevoznik Skupnosti ali tuji prevoznik, z motornim vozilom za prevoz blaga in za opravljeni prevoz dobi plačilo.
(3) Določbe tega zakona ne veljajo za prevoz oseb za lastne potrebe z vozili, ki imajo vključno z voznikom največ devet sedežev in za prevoz blaga za lastne potrebe v cestnem prometu, z motornim vozilom katerega največja dovoljena masa ne presega 3.500 kg. Za druge prevoze za lastne potrebe veljajo določbe tega zakona.

(1) Strokovno-tehnične, organizacijske, razvojne ter določene upravne naloge s področja prevozov potnikov in blaga v notranjem in mednarodnem cestnem prometu ter izvajanja gospodarskih javnih služb, določenih v tem zakonu, izvajata ministrstvo, pristojno za promet in Direkcija Republike Slovenije za ceste. Na podlagi javnega pooblastila izvajata določene upravne naloge Gospodarska zbornica Slovenije in Obrtna zbornica Slovenije.
(2) Ministrstvo, pristojno za promet, opravlja zlasti naslednje naloge:
– priprava zakonov in podzakonskih predpisov s področja prevozov v cestnem prometu;
– vodenje evidenc iz 5. člena tega zakona;
– nadzor nad porabo sredstev, ki jih država zagotavlja za izvajanje gospodarskih javnih služb, določenih s tem zakonom;
– spremljanje stanja in razmer na trgu prevoznih storitev in razvojne naloge s področja cestnih prevozov;
– izmenjava in pridobivanje dovolilnic od drugih držav;
– zagotavljanje pogojev za izvajanje gospodarske javne službe, določene s tem zakonom;
– predlaganje vsebine katalogov standardov strokovnih znanj in spretnosti za odgovorne osebe in voznike iz 10. in 11. člena tega zakona, ki jih določi minister, pristojen za delo;
– izdaja dovoljenj za tuje prevoznike in dovoljenj za opravljanje kabotaže;
– izdaja in odvzem dovoljenj za mednarodne linijske prevoze;
– izdaja dovolilnic in potniških spremnic za občasne prevoze v mednarodnem cestnem prometu;
– izdaja in odvzem dovoljenj za izmenične prevoze v mednarodnem cestnem prometu;
– vodenje registra posebnih linijskih prevozov;
– odločanje v upravnem postopku na drugi stopnji o odločbah, ki jih na prvi stopnji izdajo Direkcija Republike Slovenije za ceste, Gospodarska zbornica Slovenije in Obrtna zbornica Slovenije;
– koordiniranje izvajanja postopkov podeljevanja koncesij in izbire koncesionarja;
– koordiniranje projekta enotne vozovnice v javnem potniškem prometu;
– druge naloge, določene z zakonom ali drugim predpisom.
(3) Direkcija Republike Slovenije za ceste (v nadaljnjem besedilu: Direkcija) opravlja zlasti naslednje naloge:
– sodelovanje pri pripravi zakonov in podzakonskih predpisov s področja prevozov v cestnem prometu;
– strokovni nadzor nad izvajalci gospodarskih javnih služb;
– izdaja dovoljenj in aktov določenih s tem zakonom, katerih izdaja ni v pristojnosti ministrstva, pristojnega za promet;
– izvajanje financiranja gospodarskih javnih služb, določenih s tem zakonom;
– vodenje registra linij in voznih redov, ki so temelj za oblikovanje razpisa potreb po prevozih;
– usklajevanje in določitev voznih redov v javnem linijskem prometu;
– predlaganje cene prevoznih storitev v javnem potniškem prometu;
– razvoj področja javnega linijskega prometa ter načrtovanje in pospeševanje gospodarskih javnih služb;
– priprava strokovnih podlag za določitev standardov minimalne dostopnosti do javnega linijskega prometa;
– priprava in izvedba javnih razpisov potreb po prevozih v javnem linijskem prevozu potnikov;
– izvajanje postopkov podeljevanja koncesij in izbire koncesionarja;
– priprava koncesijskih aktov in koncesijskih pogodb ter določanje kriterijev za izbiro najugodnejšega ponudnika za opravljanje prevozov potnikov v javnem linijskem prometu;
– izdelava strokovnih podlag za uvedbo enotnega tarifnega sistema v javnem linijskem prometu;
– vodenje centralne baze podatkov voznorednega sistema in registra javnega linijskega prometa;
– prevzem skrbništva nad daljinarjem;
– izvedba in spremljanje projekta enotne vozovnice v javnem potniškem prometu v sodelovanju z Direkcijo za železniški promet;
– sklepanje pogodb po pooblastilu ministra, pristojnega za promet;
– druge naloge, določene z zakonom ali drugim predpisom.
(4) Gospodarska zbornica Slovenije in Obrtna zbornica Slovenije izvajata vsaka za svoje člane naslednje naloge:
– izdajanje in odvzem licence in licence Skupnosti ter potrdil o priglasitvi prevozov za lastne potrebe za opravljanje dejavnosti prevozov potnikov in blaga v notranjem in mednarodnem cestnem prometu;
– pripravljanje katalogov standardov strokovnih znanj in spretnosti za odgovorne osebe in voznike iz 10. in 11. člena tega zakona;
– predlaganje članov komisij za preverjanje in potrjevanje kvalifikacij za odgovorne osebe in voznike iz 10. in 11. člena tega zakona;
– zagotavljanje materialnih in prostorskih pogojev ter opreme za preverjanje in potrjevanje strokovnih znanj in spretnosti za odgovorne osebe in voznike iz 10. in 11. člena tega zakona;
– izvajanje postopkov za preverjanje in potrjevanje poklicnih kvalifikacij odgovornih oseb in voznikov iz 10. in 11. člena tega zakona;
– delitev dovolilnic za mednarodni prevoz blaga domačim prevoznikom;
– druge naloge, ki jih ta zakon določa za izdajatelja licence oziroma delilca dovolilnic.
(5) Ministrstvo, pristojno za promet, izvaja strokovni in upravni nadzor nad izvajanjem nalog iz prejšnjega odstavka, ki jih izvajata Gospodarska zbornica Slovenije in Obrtna zbornica Slovenije.
(6) Gospodarska zbornica Slovenije in Obrtna zbornica Slovenije morata za izvajanje nadzora iz prejšnjega odstavka ministrstvu, pristojnemu za promet, zagotoviti vso potrebno dokumentacijo in pojasnila ter dostope do baz podatkov, ki se vodijo ali hranijo na elektronskem mediju ali v drugi obliki in po potrebi pripraviti poročilo o predmetu nadzora. Če se pri nadzoru ugotovijo pomanjkljivosti ali nepravilnosti, odredi ministrstvo, pristojno za promet, z odločbo ustrezne ukrepe za njihovo odpravo.

(1) Ministrstvo, pristojno za promet, vodi evidenco izdanih licenc domačim prevoznikom in evidenco izdanih licenc Skupnosti ter vozil, prijavljenih za cestni prevoz potnikov ali blaga v cestnem prometu (evidenca prevoznikov), ki se deli na evidence določene v tretjem odstavku tega člena. V evidenci se vodijo in vzdržujejo naslednji podatki:
1. matična številka, davčna številka in sedež prevoznika;
2. firma družbe ali samostojnega podjetnika posameznika, davčna številka;
3. ime, priimek, EMŠO, davčna številka in bivališče odgovorne osebe za prevoze in podjetnika posameznika ter poklicna kvalifikacija, ki jo je pridobila odgovorna oseba za prevoze in datum izdaje certifikata o poklicni kvalifikaciji;
4. ime, priimek, EMŠO, davčna številka in bivališče zaposlenega voznika ter poklicna kvalifikacija, ki jo je pridobil voznik in datum izdaje certifikata o poklicni kvalifikaciji, vrsta in trajanje zaposlitve oziroma delovnega razmerja;
5. številka in veljavnost izdane ali odvzete licence, z navedbo vrste prevozov, znamke, tipa in registrske označbe ter drugih podatkov o vozilih in lastniku iz prometnega dovoljenja, za katere so bili izdani izvodi licenc z datumom izdaje le-teh in za vozila, s katerimi razpolaga;
6. času storitve in vrsti storjenega kaznivega dejanja ali prekrška, za katerega so bile kaznovane fizične ali pravne osebe, ki morajo po tem zakonu izpolnjevati pogoj dobrega ugleda ter o času storitve in vrsti storjenega kaznivega dejanja ali prekrška, ki je lahko pogoj za začasni odvzem licence ali posameznega izvoda licence;
7. podatke o poravnanih in neporavnanih davčnih obveznostih;
8. izrečenih ukrepih zoper prevoznike na podlagi tega zakona oziroma mednarodnih pogodb in drugih predpisov.
(2) Evidenca iz prejšnjega odstavka se vodi kot centralna informatizirana baza na osnovi podatkov, ki jih zagotavljajo in uporabljajo ministrstvo, pristojno za promet, Direkcija, ministrstvo pristojno za finance, carina, Davčna uprava Republike Slovenije, ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, policija, ministrstvo, pristojno za pravosodje, Republiški senat za prekrške, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Statistični urad Republike Slovenije, Gospodarska zbornica Slovenije, Obrtna zbornica Slovenije in organi, pristojni za inšpekcijski nadzor cestnega prometa.
(3) Skupna evidenca iz prvega odstavka tega člena se deli na:
– evidenco prevoznikov, ki imajo licenco Skupnosti;
– evidenco prevoznikov v mednarodnem cestnem prometu;
– evidenco prevoznikov v mednarodnem cestnem prometu, ki želijo pridobiti dovolilnice in dovoljenja in ki prejemajo dovolilnice in dovoljenja. V evidenci vodi ministrstvo, pristojno za promet in delilec pri posameznem prevozniku podatke o željah prevoznika za pridobitev dovolilnic po vrsti dovolilnice in po željeni količini in o prejetih, uporabljenih in neuporabljenih dovolilnicah po vrsti, številu, številki dovolilnice in registrski oznaki vozila, s katerim je bila dovolilnica uporabljena;
– evidenco izdanih dovoljenj Skupnosti za linijski prevoz potnikov;
– evidenco prevoznikov v notranjem cestnem prometu;
– evidenco registriranih avtobusnih linij;
– evidenco posebnih linijskih prevozov;
– evidenco izdanih dovoljenj za opravljanje mednarodnih avtobusnih linij;
– evidenco izdanih dovolilnic, potniških spremnic in dovoljenj za prevoz oseb v mednarodnem cestnem prometu;
– evidenco prevoznikov za lastne potrebe;
– evidenco prevoznikov, ki jim je bil izrečen ukrep začasnega odvzema licence;
– evidenco prevoznikov, ki jim je bila preklicana in odvzeta licenca.
(4) Ministrstvo, pristojno za promet, Direkcija, izdajatelj licenc in delilec dovolilnic, zbirajo, obdelujejo, shranjujejo, posredujejo in uporabljajo podatke, potrebne za izdajanje licenc za opravljanje prevozov v cestnem prometu, za delitev dovolilnic in registracijo avtobusnih voznih redov.
(5) Kadar ministrstvo, pristojno za promet, Direkcija, izdajatelj licence in delilec dovolilnic zbirajo podatke o pravni ali fizični osebi iz že obstoječih zbirk podatkov, o tem niso dolžni obvestiti tistega, na katerega se podatki nanašajo. Organi, organizacije in posamezniki, ki imajo podatke oziroma zbirke podatkov iz prejšnjih odstavkov, morajo te podatke na zahtevo posredovati ministrstvu, pristojnemu za promet, Direkciji, izdajatelju licence ali delilcu dovolilnic. Za zagotovitev dostopa do podatkov iz prejšnjih odstavkov, lahko ministrstvo, pristojno za promet vzpostavi neposredno računalniško (elektronsko) povezavo z vsemi navedenimi organi in organizacijami, ki vodijo take podatke ali zbirke podatkov.
(6) Podatki iz prejšnjih odstavkov se vodijo ves čas, ko je prevoznik vpisan v evidenco prevoznikov. V obliki arhiva pa se podatki hranijo še pet let od dne, ko je prevoznik izbrisan iz evidence prevoznikov.
(7) Ministrstvo, pristojno za promet, izbriše prevoznika iz evidence prevoznikov:
– če prevozniku preneha veljavnost licence za opravljanje prevozov v cestnem prometu – z dnem prenehanja veljavnosti licence;
– če je prevoznik izbrisan iz sodnega registra oziroma vpisnika samostojnih podjetnikov posameznikov – z dnem izbrisa.
(8) Podatki iz prejšnjih odstavkov se lahko posredujejo tudi drugim državnim organom, če to zahtevajo in je njihova zahteva povezana izključno s prevozniško dejavnostjo, s katero se ukvarjajo subjekti, katerih podatki se vodijo v evidencah iz tega člena. Podatki iz prejšnjih odstavkov, ki se nanašajo na določenega prevoznika, se lahko posredujejo prevozniku, če to zahteva.
(9) Način vodenja evidenc iz tega člena predpiše minister, pristojen za promet.

(1) Pravica za opravljanje dejavnosti cestnega prevoza potnikov ali blaga v cestnem prometu se pridobi z licenco.
(2) Domača pravna oseba pridobi licenco pri Gospodarski zbornici Slovenije, fizična oseba pa pri Obrtni zbornici Slovenije (v nadaljnjem besedilu: izdajatelj) za naslednje vrste prevozov:
1. v mednarodnem cestnem prometu za:
– mednarodni prevoz blaga v cestnem prometu
– mednarodni prevoz potnikov v cestnem prometu
2. v notranjem cestnem prometu za:
– prevoz blaga v cestnem prometu
– prevoz potnikov v cestnem prometu
– avto-taksi prevoze.
(3) Licence iz prvega odstavka tega člena ni potrebno pridobiti, če gre za naslednje vrste prevozov:
1. Prevoz pošte kot javna storitev;
2. Prevoz poškodovanih oziroma pokvarjenih vozil;
3. Prevoz blaga za lastne potrebe pod pogoji iz 64. člena tega zakona;
4. Prevoz oseb za lastne potrebe pod pogoji iz 61. člena tega zakona;
5. Prevoz z vozili, ki so namenjena potrebam javne varnosti, obrambe, varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami in potrebam državnih organov, medicinskim in humanitarnim prevozom in prevozom s specialnimi vozili, ki so bila po izdelavi predelana za poseben namen in služijo prevozu za lastne potrebe ter se z njimi ne more opravljati prevozov potnikov ali blaga na enak način kot z nepredelanimi vozili (npr. vozila za prevoze čebel, potujoče knjižnice), kar mora biti razvidno iz prometnega dovoljenja.
(4) Prevozniki, ki opravljajo prevoze iz 3. in 4. točke prejšnjega odstavka morajo pred začetkom opravljanja teh prevozov opraviti priglasitev v skladu z 19. členom tega zakona.

(1) Licenco lahko pridobi fizična ali pravna oseba, če izpolnjuje naslednje pogoje:
1. dober ugled;
2. primeren finančni položaj;
3. direktor, samostojni podjetnik posameznik ali pooblaščena oseba, odgovorna za prevoze mora imeti poklicno kvalifikacijo iz 10. člena tega zakona;
4. je lastnik najmanj enega registriranega motornega vozila za posamezne vrste prevozov ali ima pravico uporabe tega vozila na podlagi sklenjene zakupne pogodbe ali leasing pogodbe;
5. da zaposleni vozniki izpolnjujejo pogoje glede strokovne usposobljenosti iz 11. člena tega zakona;
6. da zaposleni vozniki avtobusov ali avto-taksi vozil aktivno obvladajo slovenski jezik;
7. ima ustrezna lastna ali s pogodbo zagotovljena parkirna mesta za motorna in priklopna vozila, s katerimi opravlja prevoze v cestnem prometu, ter ustrezna mesta za vzdrževanje vozil, ki izpolnjujejo minimalne tehnične, organizacijske in okoljevarstvene pogoje, s katerimi se zagotavlja varno in okolju neškodljivo parkiranje ter vzdrževanje vozil v času, ko jih prevoznik ne uporablja.
(2) Določba 7. točke prejšnjega odstavka ne velja za osebne avtomobile in motorna vozila, katerih največja dovoljena masa ne presega 3.500 kilogramov.
(3) Število zaposlenih voznikov iz 5. točke tega člena in delovni čas, za katerega so zaposleni ti vozniki, mora biti takšen, da zagotavlja nemoteno izvajanje delovnega procesa prevozov v cestnem prometu v skladu s predpisi, ki urejajo področje varnosti cestnega prometa, zlasti čas trajanja vožnje in počitkov voznega osebja.
(4) Minister, pristojen za promet, v soglasju z ministrom, pristojnim za okolje in prostor, predpiše minimalne tehnične in druge pogoje za parkirna mesta za motorna in priklopna vozila ter mesta za njihovo vzdrževanje (v nadaljnjem besedilu: parkirna mesta).

(1) Dober ugled po tem zakonu morajo izpolnjevati: pravna oseba in direktor pravne osebe, samostojni podjetnik posameznik, fizična oseba, ki želi opravljati dejavnost prevoza v cestnem prometu in pooblaščene osebe, ki so pri pravni osebi oziroma samostojnemu podjetniku posamezniku odgovorne za prevoze.
(2) Dobrega ugleda po tem zakonu nima oseba:
– ki je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja zoper premoženje, gospodarstvo, varnost javnega prometa, delovno razmerje in socialno varnost, pravni promet, splošno varnost ljudi in premoženja, okolje, prostor in naravne dobrine;
– ki je bila pravnomočno obsojena za druga kazniva dejanja na zaporno kazen daljšo od enega leta.
(3) Dobrega ugleda po tem zakonu tudi nima oseba, ki je bila v zadnjih dveh letih več kot dvakrat s pravnomočno odločbo sodnika za prekrške kaznovana za hujši prekršek, povezan z opravljanjem dejavnosti cestnega prevoza potnikov ali blaga po tem zakonu, ali zakonih s področja varnosti cestnega prometa, prevoza nevarnega blaga, preprečevanja dela in zaposlovanja na črno, prevoznih pogodb, javnih cest in varstva konkurence ali je opravljala prevoze brez ustrezne licence oziroma v nasprotju z določbami mednarodnih pogodb.
(4) Za hujši prekršek iz prejšnjega odstavka se šteje prekršek, za katerega je predpisana denarna kazen, ki je višja od najvišjega zneska predpisane denarne kazni, ki se jo lahko izterja takoj na kraju prekrška (mandatna kazen) zlasti, če gre za kršitve predpisov o času trajanja vožnje in počitkov voznega osebja, dimenzijah in masi vozil, varovanju okolja ter prometni varnosti.
(5) Dober ugled znova pridobi oseba, ko prenehajo pravne posledice obsodbe oziroma, če v dveh letih pred vložitvijo vloge za izdajo licence, ni bila pravnomočno obsojena za prekršek iz tretjega odstavka tega člena.

(1) Za prevoznike v cestnem prometu pomeni primeren finančni položaj po tem zakonu, da ima domači prevoznik na voljo kapital in rezerve v višini najmanj 9000 EUR v tolarski protivrednosti za prvo vozilo ali 18000 EUR za prvo skupino vozil ter 5000 EUR v tolarski protivrednosti za vsako naslednje vozilo ali 10000 EUR za vsako naslednjo skupino vozil.
(2) Primeren finančni položaj ni zagotovljen, če obstajajo več kot dvomesečni zaostanki pri plačilih davkov ali prispevkov za zdravstveno in socialno zavarovanje, ki izhajajo iz dejavnosti domačega prevoznika.
(3) Za dokaz finančne sposobnosti štejejo naslednja dokazila:
– potrdilo, da domači prevoznik ni več kot dva meseca v zaostanku pri plačilu davkov in prispevkov, ki ga izda pristojen davčni organ. Potrdilo ne sme biti starejše od enega meseca;
– izpisek iz sodnega registra, iz katerega je razvidna višina ustanovitvenega kapitala;
– kopija bilance stanja, ki jo je prevoznik za preteklo leto predložil davčnemu organu;
– seznam posameznih opredmetenih osnovnih sredstev;
– dokazilo o lastništvu neobremenjenih nepremičnin, če z njimi odgovarja za svojo dejavnost;
– pogodba o namensko vezanem depozitu v banki;
– garancija banke ali druge finančne institucije.

(1) Za pridobitev licence si morajo direktor, samostojni podjetnik posameznik ali pooblaščena oseba, odgovorna za prevoze, ki je zaposlena pri domačem prevozniku, pridobiti nacionalno poklicno kvalifikacijo za vodenje delovnega procesa na področju prevozov v cestnem prometu, določeno s katalogom standardov strokovnih znanj in spretnosti v skladu z zakonom, ki ureja nacionalne poklicne kvalifikacije.
(2) Določba prejšnjega odstavka ne velja za direktorja, samostojnega podjetnika posameznika ali pooblaščeno osebo, odgovorno za prevoze pri prevozniku, ki opravlja prevoze blaga za lastne potrebe z enim prevoznim sredstvom.

Vozniki avtobusov in tovornih motornih vozil, katerih največja dovoljena masa presega 3.500 kg, si morajo pridobiti nacionalno poklicno kvalifikacijo za prevoz blaga oziroma potnikov v cestnem prometu, določeno s katalogom standardov strokovnih znanj in spretnosti v skladu z zakonom, ki ureja nacionalne poklicne kvalifikacije.

(1) Najnižja starost voznikov vozil, namenjenih za prevoz blaga v cestnem prometu je:
1. 18 let za vozila, katerih največja dovoljena masa vključno s priklopnimi vozili ne presega 7,5 ton;
2. Za druga vozila:
– 18 let pod pogojem, da ima voznik pridobljeno nacionalno poklicno kvalifikacijo za prevoz blaga v cestnem prometu.
(2) Voznik avtobusa, mora imeti dopolnjeno starost 21 let in pridobljeno nacionalno poklicno kvalifikacijo za prevoz potnikov v cestnem prometu.
(3) Če so predvidene relacije, ne glede na smer, daljše od 50 km, mora voznik avtobusa izpolnjevati še enega izmed dodatnih pogojev:
– vsaj eno leto mora delati kot voznik blaga v cestnem prometu z vozilom, katerega največja dovoljena masa presega 3,5 ton;
– vsaj eno leto mora delati kot voznik vozila, ki se uporablja za prevoz potnikov na linijah, ki niso daljše od 50 km ali za druge oblike prevoza potnikov.
(4) Domači prevoznik mora takoj ob zaposlitvi voznika izdajatelju licence sporočiti podatke o vozniku, kakor tudi vsako spremembo teh podatkov.

(1) Pravna oseba in samostojni podjetnik posameznik vloži pri izdajatelju licence vlogo za pridobitev licence s točno navedbo vrste prevozov, za katere želi pridobiti licenco, števila motornih vozil, za katere želi pridobiti izvod licence, podatkov o številu priklopnih vozil ter predloži pisna dokazila o izpolnjevanju s tem zakonom predpisanih pogojev. Priložiti mora tudi izpisek iz sodnega registra ali priglasitveni list, ki ga izda izpostava Davčnega urada Republike Slovenije, iz katerega je razvidno, da ima vpisano ali priglašeno opravljanje dejavnosti prevozov v cestnem prometu.
(2) Fizična oseba vloži pri izdajatelju licence vlogo za pridobitev licence s točno navedbo vrste prevozov, za katere želi pridobiti licenco, števila motornih vozil za katere želi pridobiti izvod licence, podatkov o številu priklopnih vozil ter predloži pisna dokazila o izpolnjevanju s tem zakonom predpisanih pogojev. Če izpolnjuje vse zahtevane pogoje mu izdajatelj izda odločbo o podelitvi licence za opravljanje prevozov v cestnem prometu, s katero se priglasi pri izpostavi Davčnega urada Republike Slovenije. Izdajatelj licence vroči vlagatelju original licence in izvode licence, ko mu ta predloži priglasitveni list, iz katerega je razvidno, da ima priglašeno opravljanje dejavnosti prevozov v cestnem prometu.
(3) Izdajatelj licence odloči o izdaji licence najkasneje v tridesetih dneh po prejemu popolne vloge za izdajo licence.
(4) Licenca se izda za dobo petih let, izvod licence za posamezno vozilo pa za čas veljavnosti licence.
(5) Licence in izvodi licence za posamezno vozilo niso prenosljivi.
(6) Domači prevoznik je dolžan najmanj šest mesecev pred iztekom veljavnosti licence vložiti vlogo za izdajo nove licence v skladu s prvim odstavkom tega člena.
(7) Zoper odločbo izdajatelja licence, je dovoljena pritožba na ministrstvo, pristojno za promet, v roku osmih dni.
(8) Domači prevoznik, ki preneha opravljati dejavnost prevozov, je dolžan o tem najkasneje v osmih dneh obvestiti izdajatelja licence.
(9) Domači prevoznik, ki mu je pretekla veljavnost licence, je dolžan najkasneje v osmih dneh po preteku veljavnosti licence to in vse njene izvode vrniti izdajatelju licence.
(10) Original licence se nahaja na sedežu domačega prevoznika. Pri opravljanju prevozov v cestnem prometu oziroma med vožnjo pa mora imeti voznik domačega prevoznika v vozilu izvod licence.
(11) Podroben postopek za pridobitev licence predpiše minister, pristojen za promet.

Domači prevoznik lahko začne izvajati tiste vrste prevozov potnikov ali blaga v notranjem ali mednarodnem cestnem prometu, ki so navedeni v licenci z dnem vročitve licence, s posameznim vozilom pa z dnem, ko mu je bil vročen izvod licence za to vozilo.

(1) Domači prevoznik mora v primeru spremembe podatkov, ki so vezani na pogoje za izdajo licence, v roku osmih dni po spremembi o tem obvestiti izdajatelja licence.
(2) Če se spremenijo le podatki glede vozil, se izda za nova vozila le nov izvod licence za predmetno vozilo.
(3) Če se spremenijo drugi podatki, vezani na izdajo licence, ki vplivajo na izdano licenco, oziroma so pogoj za njeno pridobitev, se izda nova licenca s pripadajočimi novimi izvodi.
(4) Domači prevoznik prejme novo licenco s pripadajočimi novimi izvodi ob izročitvi licence, katere veljavnost z izročitvijo preneha.
(5) V primeru izgube, kraje ali uničenja licence ali izvoda licence mora prevoznik te v roku osmih dni preklicati v Uradnem listu Republike Slovenije. Ob predložitvi potrdila o preklicu se prevozniku izda dvojnik licence ali izvoda licence.

(1) Če izdajatelj licence sam ali na podlagi poročil pristojnih inšpekcijskih služb, policije ali carine ugotovi, da prevoznik v roku zadnjih dveh let ponavljajoče (dvakrat ali več) krši določbe tega zakona in predpise s področja prevoza nevarnega blaga, preprečevanja dela in zaposlovanja na črno in varstva konkurence ali, da je opravljal prevoze v nasprotju z mednarodnimi pogodbami, mu glede na resnost kršitve in ob upoštevanju skupnega števila izvodov licenc izreče začasno prepoved opravljanja dejavnosti prevoza in začasno odvzame licenco oziroma delno prepove opravljanje dejavnosti prevoza in začasno odvzame posamezen izvod licence.
(2) Poročilo iz prejšnjega odstavka vsebuje firmo ali ime in priimek, sedež ali bivališče prevoznika, ime in priimek, rojstne podatke in bivališče voznika, znamko in registrsko označbo vozila ter podatke in opis kršitve.
(3) Resnost kršitve iz prvega odstavka tega člena izdajatelj upošteva glede na višino izrečene oziroma predpisane kazni. Če so bile izrečene denarne kazni, ki se jih izterja takoj na kraju prekrška (mandatna kazen), lahko izdajatelj izreče prevozniku samo začasni odvzem posameznih izvodov licence, pri čemer število odvzetih izvodov ne sme preseči 50 odstotkov vseh izdanih izvodov. V primeru, če ima prevoznik izdan samo en izvod licence se mu lahko izreče začasni odvzem posameznega izvoda licence ne glede na prej navedene odstotke. Če je prevoznik v roku iz prvega odstavka tega člena storil tudi kršitve navedenih predpisov, za katere je predpisana višja kazen (višja od mandatne), mu izdajatelj lahko izreče začasni odvzem licence.
(4) Začasni odvzem licence ali začasni odvzem posameznih izvodov licence se lahko izreče v trajanju od enega do dvanajstih mesecev. Pri določitvi trajanja ukrepa mora izdajatelj upoštevati tudi število predhodno izrečenih ukrepov v skladu s tem členom. Če se prevozniku izreče ukrep prvič, lahko ta ukrep traja največ tri mesece, drugič največ šest mesecev, tretjič in več pa do dvanajst mesecev. Zoper odločitev je možna pritožba na ministrstvo, pristojno za promet, v roku osmih dni.
(5) V odločbi o začasnem odvzemu licence ali začasnem odvzemu posameznih izvodov licence izdajatelj hkrati naloži domačemu prevozniku, da mu v roku osmih dni po prejemu dokončne odločbe izroči licenco oziroma izvode licence, za čas trajanja ukrepa. O ukrepu iz prvega odstavka tega člena izdajatelj takoj obvesti Direkcijo in ministrstvo, pristojno za promet.
(6) Če prevoznik, ki mu je bil izrečen ukrep začasnega odvzema posameznih izvodov licenc, teh ne izroči v predpisanem roku izdajatelju, se mu izreče začasni odvzem licence.
(7) Če prevoznik, ki mu je bil izrečen ukrep začasnega odvzema licence, te izdajatelju ne izroči v predpisanem roku, se mu licenca trajno odvzame po postopku določenem v 17. členu tega zakona.

(1) Izdajatelj licence z odločbo prekliče veljavnost in odvzame licenco domačemu prevozniku, če je ugotovljen eden od naslednjih razlogov:
– da niso več izpolnjeni pogoji za pridobitev licence;
– da se izvajajo prevozi v nasprotju z izdano licenco;
– če je predložil netočne podatke, ki so potrebni za izdajo licence;
– če je bil prevozniku izrečen začasni odvzem licence v skladu z prejšnjim členom in te v predpisanem roku ne izroči izdajatelju;
– če mu je bil izrečen ukrep iz prejšnjega člena več kot dvakrat v obdobju trajanja licence.
Domači prevoznik mora v roku osmih dni po prejemu dokončne odločbe o preklicu veljavnosti in odvzemu licence to vrniti izdajatelju licence skupaj z izvodi licenc. O preklicu in odvzemu licence izdajatelj licence takoj obvesti ministrstvo pristojno za promet in pristojne inšpekcijske službe.
(2) Pristojni inšpektor poda izdajatelju licence predlog za preklic veljavnosti in odvzem licence, če ugotovi, da domači prevoznik ne izpolnjuje predpisanih pogojev za pridobitev licence ali če ugotovi, da prevoznik opravlja prevoze v nasprotju z izdano licenco.
(3) Zoper odločbo iz tega člena je v roku osmih dni dovoljena pritožba na ministrstvo, pristojno za promet.
(4) Minister, pristojen za promet, podrobneje predpiše način in postopek preklica veljavnosti in odvzema licence.

(1) Voznik domačega prevoznika mora imeti med vožnjo v vozilu:
– izvod licence ali izvod potrdila o priglasitvi prevozov za lastne potrebe za kontrolirano vozilo;
– pogodbo oziroma potrdilo o zaposlitvi voznika; potrdilo o zaposlitvi ne sme biti starejše od šestih mesecev;
– potni nalog, iz katerega morajo biti razvidni podatki o vrsti prevoza, firmi oziroma imenu in sedežu domačega prevoznika, času veljavnosti potnega naloga, imenu in priimku voznika, glavni podatki o začetku, smeri in zaključku vožnje, registrski označbi vozila, stanju kilometrskega števca ob začetku in zaključku vožnje, številu prevoženih kilometrov, številu prepeljanih potnikov in opravljenih potniških kilometrov, oziroma količini prepeljanega blaga in tonskih kilometrih, žigu in podpisu pooblaščene osebe, ki je izdala dokument;
– vsa potrebna dovoljenja oziroma dovolilnice, ko gre za opravljanje mednarodnega prevoza.
(2) Pri opravljanju javnega prevoza potnikov v mestnem prometu in pri opravljanju avto-taxi prevozov, potnega naloga iz tretje alinee prejšnjega odstavka ni potrebno imeti v vozilu.
(3) Pri opravljanju prevozov v cestnem prometu mora imeti voznik prevoznika Skupnosti in voznik tujega prevoznika v vozilu:
– pogodbo oziroma potrdilo o zaposlitvi; potrdilo o zaposlitvi ne sme biti starejše od šestih mesecev;
– vsa potrebna dovoljenja oziroma dovolilnice.
(4) Voznik prevoznika je dolžan na zahtevo pristojnega inšpektorja, carinskega organa ali policista izročiti dokumente iz tega člena na vpogled.
(5) Domači prevoznik je v skladu s tem členom dolžan izdajati potni nalog. Kronološko urejen arhiv izdanih potnih nalogov je potrebno hraniti najmanj eno leto.
(6) Vozila, s katerimi se izvajajo prevozi v cestnem prometu, morajo biti označena in opremljena v skladu s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za promet.

(1) Prevozniki, ki želijo opravljati prevoze za lastne potrebe na podlagi 3. in 4. točke tretjega odstavka 6. člena tega zakona so se dolžni pred pričetkom opravljanja prevozov z vlogo priglasiti pri izdajatelju licence, ki jih vpiše v evidenco prevoznikov za lastne potrebe.
(2) Prevozi iz prejšnjega odstavka se lahko opravljajo samo na podlagi potrdila o priglasitvi prevozov za lastne potrebe, ki ga prevozniku izda izdajatelj licence, če izpolnjuje pogoje iz 3., 5. in 7. točke prvega odstavka 7. člena tega zakona.
(3) Za postopek pridobitve, preklica in odvzema potrdila ter spremembe podatkov, se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo pridobitev, preklic in odvzem ter spremembo podatkov licence.
(4) Določbe tega zakona, ki se nanašajo na licenco ali izvod licence se smiselno uporabljajo za potrdilo o priglasitvi.

(1) Mednarodni cestni prevoz potnikov ali blaga se sme izvajati znotraj držav članic Evropske skupnosti le na podlagi licence Skupnosti.
(2) Licenca Skupnosti nadomesti licenco iz 6. člena tega zakona in velja tudi v Republiki Sloveniji.
(3) Licenco Skupnosti izda izdajatelj licence domačemu prevozniku, ki v cestnem prometu prevaža potnike in blago, če:
– je ustanovljen v Republiki Sloveniji v skladu z njeno zakonodajo;
– v skladu z zakonodajo Evropske skupnosti in domačo zakonodajo izpolnjuje pogoje za pridobitev licence za opravljanje prevozov v cestnem prometu.
(4) Ko prevoznik Skupnosti opravlja prevoze blaga po ozemlju Republike Slovenije, mora biti ustrezen izvod licence Skupnosti, izdan na njegovo ime ali firmo, ves čas prevoza v vozilu in ga je dolžan, na njihovo zahtevo, izročiti na vpogled pristojnemu inšpektorju, policistu ali cariniku.

(1) Glede pogojev in postopka za pridobitev licence Skupnosti, preklic, odvzem, spremembo podatkov ter drugih pravic in obveznosti povezanih z licenco Skupnosti se smiselno uporabljajo določbe III. poglavja tega zakona o licenci.
(2) Ministrstvo, pristojno za promet do 31. januarja vsako leto obvesti Komisijo pri Evropski skupnosti o številu domačih prevoznikov, ki so do 31. decembra preteklega leta pridobili licenco Skupnosti in o številu izdanih izvodov licenc Skupnosti, za vozila, ki so na ta datum udeležena v prometu.

Če izdajatelj licence prevozniku izreče ukrep začasnega odvzema licence ali izvodov licence Skupnosti, o tem takoj obvesti Direkcijo in ministrstvo, pristojno za promet, ki o tem takoj obvesti Komisijo pri Evropski skupnosti.

Če izdajatelj licence prevozniku prekliče veljavnost in odvzame licenco Skupnosti, o tem takoj obvesti Direkcijo in ministrstvo, pristojno za promet, ki o tem takoj obvesti Komisijo pri Evropski skupnosti.

Prevoz potnikov v notranjem cestnem prometu se opravlja kot javni linijski prevoz, posebni linijski prevoz, občasni prevoz, avto-taksi prevoz in kot posebna oblika prevoza.

(1) Javni linijski prevoz je prevoz potnikov v cestnem prometu med avtobusnimi postajami, pomembnejšimi avtobusnimi postajališči in avtobusnimi postajališči na določeni liniji, po vnaprej določenem voznem redu, splošnih prevoznih pogojih in ceniku. Lahko se opravlja kot potniški, hitri ali direktni linijski prevoz.
(2) Javni linijski prevoz potnikov v cestnem prometu se lahko opravlja samo z avtobusi in mora biti dostopen vsem potnikom ne glede na to, da je lahko predmet posebne rezervacije.
(3) Vozni red mora prevoznik pred začetkom uveljavitve objaviti na avtobusnih postajah, pomembnejših avtobusnih postajališčih in avtobusnih postajališčih, na katerih so po voznem redu predvideni postanki. Splošne prevozne pogoje mora prevoznik objaviti na krajevno običajen način.
(4) Javni linijski prevoz potnikov v cestnem prometu se na posamezni liniji lahko opravlja po istem voznem redu tudi z dodatnimi avtobusi.
(5) Prevoznik mora opravljati prevoze v skladu z voznim redom, cenikom, splošnimi prevoznimi pogoji in koncesijsko pogodbo.

(1) Potniki, ki uporabljajo linijski prevoz, z izjemo posebnega linijskega prevoza, morajo ves čas prevoza imeti vozovnice, iz katerih je razvidno:
– točka vstopa in izstopa;
– čas veljavnosti vozovnice;
– cena prevoza.
(2) Potnik mora na zahtevo pristojnega inšpektorja vozovnico predložiti v pregled.

Voznik prevoznika mora pri opravljanju prevozov na liniji takoj obvestiti najbližjo avtobusno postajo, če med vožnjo nastanejo okoliščine, zaradi katere bi imel predvidoma več kot 30 minut zamude.

(1) Voznik prevoznika je dolžan v mejah razpoložljivih mest v vozilu, v skladu z voznim redom in splošnimi prevoznimi pogoji, sprejeti v prevoz vsako osebo in njeno osebno prtljago.
(2) Voznik ne sme ustavljati izven avtobusnih postaj, pomembnejših avtobusnih postajališč in avtobusnih postajališč, ki so določena z voznim redom.

(1) Prevoznik ne sme opustiti nobenega prevoza, določenega z voznim redom.
(2) Izjemoma sme biti na posamezni liniji ali delu linije prevoz začasno prekinjen, če nastanejo in dokler trajajo okoliščine, ki jih ni mogoče predvideti in katerih posledic ni moč odvrniti (višja sila).
(3) O prekinitvi prevoza iz prejšnjega odstavka mora prevoznik obvestiti javnost preko sredstev javnega obveščanja takoj, ko nastopijo okoliščine, ki so povzročile prekinitev, istočasno pa tudi Direkcijo in pristojno inšpekcijo.
(4) Če je prevoznik opustil opravljanje prevoza na posamezni registrirani liniji, katerega izvajanje je pridobil s koncesijo, se mu koncesija za to linijo lahko odvzame in podeli drugemu prevozniku. Če se ugotovi, da ni več potrebe za izvajanje prevoza na tej liniji, se vozni red za to linijo izbriše iz registra voznih redov.

(1) Javni linijski prevoz potnikov, razen prevozov v mestnem prometu in prevozov učencev osnovnih šol, zagotavlja država kot javno dobrino z gospodarsko javno službo in, na podlagi javnega razpisa, najugodnejšim ponudnikom prevozov podeli koncesije.
(2) Vlada Republike Slovenije s koncesijskim aktom določi koncesijska območja, vrsto in obseg prevozov, način opravljanja, pogoje za njihovo zagotavljanje, standarde dostopnosti do javnega linijskega prevoza, prevozne cene in kakovost prevoznih storitev ter ostale sestavine koncesijskega akta v skladu z zakonom.
(3) Direkcija pred podelitvijo koncesij določi potrebe po prevozih (vozne rede), tekom prometnega leta pa največ dvakrat letno s spremembami voznega reda le-tega uskladi z dejanskimi potrebami po prevozih.
(4) Za zagotavljanje javnega linijskega prevoza potnikov se uvede sistem enotne vozovnice. Prevozniki, ki opravljajo javne linijske prevoze potnikov se vključijo v izvajanje sistema enotne vozovnice.
(5) Uvedbo in izvajanje sistema enotne vozovnice uredi Vlada Republike Slovenije z uredbo.

(1) Prevozniki, ki izvajajo javni linijski prevoz potnikov morajo Direkciji posredovati podatke o številu prepeljanih potnikov oziroma prodanih vozovnic na posamezni liniji, podatke o stroških na prevoženi kilometer na tej liniji ter ostale podatke, ki jih določi minister, pristojen za promet in so potrebni za ugotavljanje obsega te vrste prevoza potnikov in upravičenosti dodelitve subvencij.
(2) Podatke iz prejšnjega odstavka morajo posredovati v obliki in rokih, ki jih predpiše minister, pristojen za promet.

(1) Gospodarska javna služba za izvajanje javnega linijskega prevoza potnikov iz 30. člena tega zakona se financira iz cene storitev, proračuna Republike Slovenije in iz drugih virov. Višino sredstev za izvajanje gospodarske javne službe se za vsako leto določi s proračunom Republike Slovenije.
(2) S podeljevanjem koncesij, financiranjem in izvajanjem gospodarske javne službe se zagotavlja predvsem prevoze, katerih namen je preusmeritev potnikov iz osebnih prevozov na javna prevozna sredstva, uporaba kombiniranih oblik prevoza in usklajenost voznih redov vseh izvajalcev javnega potniškega prometa. Pri tem se posebno pozornost namenja kategorijam potnikov v dnevni migraciji in sicer dijakom, študentom, delavcem in potnikom iz demografsko ogroženih območij.
(3) Če se opravljanje prevozov potnikov na določeni liniji v pogojih gospodarske javne službe uvede na predlog lokalne skupnosti in je izvajanje linije pretežno v interesu te lokalne skupnosti, jo je lokalna skupnost dolžna sofinancirati.

(1) Organizacijo in način izvajanja linijskih prevozov v mestnem prometu lahko lokalne skupnosti določijo kot gospodarsko javno službo.
(2) Pri urejanju linijskih prevozov v mestnem prometu in določanju gospodarske javne službe lokalna skupnost upošteva zlasti:
– obseg dnevne migracije in velikost gravitacijskega območja,
– soodvisnost medkrajevnega linijskega prevoza potnikov in mestnega linijskega prevoza,
– povezanost javnega mestnega cestnega prometa z drugimi vrstami prometa,
– zagotovitev dostopa in prostora za invalidske vozičke na avtobusih mestnega prometa.
(3) Sredstva za opravljanje javnega prevoza potnikov v mestnem prometu se zagotavljajo s prodajo prevoznih storitev in iz proračuna lokalne skupnosti.
(4) Linijski prevoz v mestnih občinah, ki imajo več kot 100.000 prebivalcev, se obvezno opravlja kot lokalna gospodarska javna služba.

(1) Posebni linijski prevoz je prevoz samo določene vrste potnikov in izključuje ostale potnike. S posebnim linijskim prevozom se opravlja prevoz delavcev na delo in domov, prevoz šoloobveznih otrok, dijakov in študentov med domom in izobraževalno ustanovo ter prevoz vojakov in njihovih družin med domom in vojašnico.
(2) Posebni linijski prevoz potnikov se izvaja praviloma z avtobusi na podlagi sklenjene pisne pogodbe med naročnikom prevoza in prevoznikom. Seznam potnikov je obvezni sestavni del pogodbe. Med opravljanjem posebnega linijskega prevoza mora v vozilu biti pogodba in seznam potnikov. Prevoz potnikov, ki niso vpisani v seznam je v posebnem linijskem prevozu prepovedan.
(3) Prevoznik je dolžan v roku 8 dni od sklenitve pogodbe iz prejšnjega odstavka, o sklenitvi obvestiti Direkcijo, ki vodi register posebnih linijskih prevozov.

Občasni prevoz potnikov v cestnem prometu je prevoz, pri katerem se skupina vnaprej določenih potnikov prevaža pod pogoji, ki so dogovorjeni s pogodbo med prevoznikom in naročnikom prevoza. Občasni prevoz ne sme vsebovati ponavljajočih elementov linijskega in ne posebnega linijskega prevoza kot so relacija, čas odhoda in prihoda ter mesta vstopa in izstopa potnikov. Prevozi so namenjeni potrebam po enkratnih prevozih in nimajo funkcije prevoza dnevne migracije.

(1) Avto-taksi prevozi se opravljajo na podlagi dovoljenja, ki ga izda lokalna skupnost ali več lokalnih skupnosti skupaj. V dovoljenju določijo območje na katerem se lahko opravlja prevoze. Pri izdaji dovoljenja lokalne skupnosti poleg pogojev iz tega člena upoštevajo tudi pogoje iz 6. in 7. člena tega zakona.
(2) Avto-taksi lahko prevaža potnike znotraj in iz območja določenega v dovoljenju za opravljanje avto-taksi prevozov. Prevzem novih potnikov izven tega območja je prepovedan.
(3) Na območjih lokalnih skupnosti, ki nimajo urejenih taksi prevozov, lahko na poziv potnika tak prevoz opravi prevoznik, ki ima za opravljanje te dejavnosti izdano dovoljenje na območju druge lokalne skupnosti.
(4) Lokalne skupnosti določijo v svojih aktih tudi druge pogoje in način opravljanja avto-taksi prevozov, predvsem pa postopek pridobitve dovoljenja za opravljanje avto-taksi prevozov, barvo vozil in avto-taksi postajališča.

Med prevozom potnikov z avto-taksi vozilom mora biti vključen taksimeter, ki mora biti pregledan v skladu s predpisi, izdanimi na podlagi zakona, ki ureja meroslovje. Taksimeter mora biti nameščen tako, da je viden uporabnikom prevoza.

Prevoznik Skupnosti in tuji prevoznik ne more opravljati avto-taksi prevoza na ozemlju Republike Slovenije, razen če je to določeno z mednarodno pogodbo na podlagi vzajemnosti.

Organizacijo, način in pogoje opravljanja posebne oblike prevozov potnikov z vozili kot je na primer traktor, ki vleče priklopno vozilo za prevoz potnikov (cestni vlak) ali drugo podobno vozilo, določa lokalna skupnost.

Prevoz potnikov v mednarodnem cestnem prometu se opravlja kot prevoz v mednarodnem javnem linijskem prometu, posebnem linijskem prometu, kot občasni prevoz potnikov in kot prevoz potnikov z izmeničnimi vožnjami.

Javni prevoz potnikov v mednarodnem linijskem cestnem prometu (v nadaljnjem besedilu: mednarodni linijski prevoz potnikov) med Republiko Slovenijo in drugimi državami ter tranzitni prevoz čez Republiko Slovenijo se vzpostavljata v skladu z mednarodno pogodbo, ob upoštevanju načela vzajemnosti, na podlagi soglasja za uvedbo in dovoljenja za izvajanje prevozov, ki ju izda Direkcija in pristojni organi drugih držav, opravljata pa se v skladu s pogoji, ki jih določata ta zakon in mednarodna pogodba.

(1) Mednarodni linijski prevoz potnikov se na ozemlju Republike Slovenije lahko opravlja le na podlagi dovoljenja, ki ga izda Direkcija.
(2) Za izdajo dovoljenja morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:
– vozni red mora biti usklajen za del linije, ki poteka na ozemlju Republike Slovenije med domačimi prevozniki in vpisan v seznam usklajenih mednarodnih linij,
– vozni red mora biti usklajen med vsemi izvajalci prevozov na celotni liniji,
– pri izvajanju linij, ki imajo določene postaje na ozemlju Republike Slovenije, mora biti udeležen tudi domači prevoznik s sorazmernim deležem,
– da vse države, preko katerih poteka linija, za del linije, ki poteka preko njihovega ozemlja izdajo dovoljenja za opravljanje mednarodnega linijskega prevoza potnikov, razen v primeru tranzitnega prevoza preko ozemlja Republike Slovenije.
(3) Dovoljenje se izda na zahtevo domačega prevoznika, prevoznika Skupnosti in tujega prevoznika, ki ji je potrebno priložiti vozni red, cenik, itinerar, notarsko overjeno pogodbo o soizvajanju linijskih prevozov in druge priloge, določene z mednarodno pogodbo.
(4) Prevoznik Skupnosti ali tuji prevoznik pošlje zahtevo za izdajo dovoljenja po pristojnem organu države, kjer je vozilo registrirano.
(5) Direkcija izda dovoljenje za del linije, ki poteka preko ozemlja Republike Slovenije, ko pridobi dovoljenja vseh držav preko katerih poteka linija.
(6) Sestavni deli dovoljenja so: potrjen vozni red, cenik in itinerar.
(7) Dovoljenje se ne izda, če prevoznik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev dovoljenja, določenih z mednarodno pogodbo, tem zakonom in na njegovi podlagi izdanimi podzakonskimi predpisi.
(8) Register mednarodnih linij vodi Direkcija.
(9) Dovoljenje iz tega člena se s polnopravnim članstvom Republike Slovenije v Evropski skupnosti nadomesti z dovoljenjem Skupnosti iz 57. člena tega zakona.

Pri opravljanju mednarodnega linijskega prevoza potnikov na ozemlju Republike Slovenije mora biti v vozilu izvirnik dovoljenja iz prvega odstavka prejšnjega člena.

(1) Mednarodni linijski prevoz potnikov se mora opravljati v skladu s cenikom, voznim redom in itinerarjem, ki jih uskladita in določita domači in prevoznik Skupnosti ali tuji prevoznik.
(2) Cenik, vozni red in itinerar mora potrditi Direkcija.

Za stalnost in rednost prevozov na liniji v skladu z izdanim dovoljenjem so odgovorni vsi prevozniki, ki jim je bilo izdano dovoljenje.

(1) Mednarodni linijski prevoz potnikov se lahko opravlja na isti liniji tudi z dodatnimi avtobusi, s tem, da so pogoji za izvajanje in organizacijo prevozov enaki.
(2) Pri opravljanju dodatnih voženj z vzporednim prevozom (bis vožnje) je dovoljeno izpuščanje določenih postajališč, pomembnejših postajališč in avtobusnih postaj.
(3) Z načinom opravljanja prevozov opisanim v prejšnjih dveh odstavkih tega člena, prevoz ne izgubi statusa mednarodnega linijskega prevoza.

(1) Poleg pogojev, ki jih določata ta zakon ali mednarodna pogodba, se lahko v dovoljenju za opravljanje mednarodnega tranzitnega linijskega prevoza potnikov, izdanega prevozniku Skupnosti ali tujemu prevozniku določi tudi, da:
– sme na ozemlju Republike Slovenije sprejemati potnike za prevoz v matično državo ali v tretjo državo;
– smejo potniki, pripeljani iz države prevoznika Skupnosti ali tujega prevoznika, izstopati na ozemlju Republike Slovenije.
(2) Dovoljenje se lahko izda pod pogoji iz prve in druge alinee prejšnjega odstavka, če je v izvajanje takšnih prevozov, z ustreznim deležem, vključen tudi domači prevoznik.

Objavljanje voznega reda, način in pogoji uporabe avtobusnih postaj, pomembnejših avtobusnih postajališč in postajališč ter ostali pogoji v mednarodnem linijskem prevozu potnikov, se izvajajo po določbah tega zakona o notranjem cestnem prevozu, tuji prevozniki pa morajo pri tem upoštevati obveznosti dogovorjene z mednarodno pogodbo.

(1) Če prevoznik iz ekonomskih in drugih utemeljenih razlogov ne more opravljati mednarodnega linijskega prevoza potnikov, za katerega mu je bilo izdano dovoljenje, mora vložiti pri Direkciji zahtevo s podrobno utemeljitvijo razlogov za trajno ustavitev prevoza.
(2) Prevoz se sme trajno ustaviti, ko izda Direkcija ustrezno dovoljenje.

(1) Posebni linijski prevoz v mednarodnem cestnem prometu je prevoz samo določene vrste potnikov in izključuje ostale potnike. S posebnim linijskim prevozom se opravlja prevoz delavcev na delo in domov, prevoz dijakov in študentov do izobraževalnih ustanov, prevoz vojakov in njihovih družin od vojašnic do doma.
(2) Posebni linijski prevoz v mednarodnem cestnem prometu potnikov se izvaja z avtobusi na podlagi sklenjene pisne pogodbe med naročnikom prevoza in prevoznikom. Seznam potnikov je obvezni sestavni del pogodbe. Prevoz potnikov, ki niso vpisani v seznam je v posebnem linijskem prevozu prepovedan.
(3) Prevoznik je dolžan pogodbo priglasiti pri Direkciji, ki vodi evidenco posebnih linijskih prevozov. Med opravljanjem posebnega linijskega prevoza mora v vozilu biti pogodba in seznam potnikov.
(4) Čeprav je posebni linijski prevoz mogoče spreminjati glede na potrebe uporabnikov, se uvršča med mednarodni linijski prevoz.
(5) Ta člen se prične uporabljati s polnopravnim članstvom Republike Slovenije v Evropski skupnosti. Za tuje prevoznike določbe tega člena ne veljajo.

(1) Občasni prevoz potnikov v mednarodnem cestnem prometu se opravlja brez dovolilnice pri naslednjih vrstah prevozov:
1. krožni vožnji »zaprtih vrat«; to so prevozi pri katerih se z istim vozilom prevaža ista skupina potnikov na celotnem potovanju, katera se pripelje nazaj na mesto odhoda. Mesto odhoda mora biti v državi, kjer ima prevoznik sedež,
2. prevozih, pri katerih je vozilo na poti v Republiko Slovenijo polno, na poti nazaj pa prazno. Mesto odhoda mora biti v državi, kjer ima prevoznik sedež,
3. prevozih, pri katerih je vozilo na poti v Republiko Slovenijo prazno in prevzame vse potnike na istem mestu ob tem pa je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:
– potniki sestavljajo skupino v skladu s pogodbo o prevozu, ki je bila sklenjena pred njihovim prihodom v Republiko Slovenijo. Potnike se prepelje nazaj v državo, kjer ima prevoznik sedež,
– potnike je isti prevoznik predhodno pripeljal na ozemlje Republike Slovenije, kjer jih spet prevzame in jih pripelje nazaj na ozemlje države, kjer ima prevoznik sedež,
– potniki so bili povabljeni na pot na ozemlje Republike Slovenije, pri čemer stroške prevoza nosi fizična ali pravna oseba, ki jih je povabila. Potniki morajo tvoriti enovito skupino, ki ni nastala samo zaradi tega potovanja. Prevoznik prepelje potnike na ozemlje države, kjer ima sedež.
4. tranzitnih prevozih preko ozemlja Republike Slovenije, ki so povezani z občasnim prevozom,
5. prevozih praznih avtobusov, ki se uporabljajo izključno za zamenjavo pokvarjenega ali poškodovanega avtobusa.
(2) Dovolilnica je potrebna v primeru:
1. prevoza, pri katerem vstopa vozilo v Republiko Slovenijo prazno zaradi prevzema skupine potnikov in prevoz te skupine na ozemlje države, v kateri ima prevoznik sedež,
2. drugih občasnih prevozov potnikov.
(3) Domači prevoznik mora pridobiti dovolilnico za občasni prevoz potnikov v mednarodnem cestnem prometu, če je mednarodni prevoz v posameznih državah dovoljen samo na njihovi podlagi. Dovolilnico za posamezno državo prevozniku na njegovo vlogo dodeli Direkcija.
(4) Tujemu prevozniku iz države, s katero Republika Slovenija nima sklenjene pogodbe o mednarodnem cestnem prevozu potnikov, lahko carinski organ, ki preverja ustreznost dovolilnic in potniških spremnic ob vstopu ali izstopu iz Republike Slovenije, izda za prevoz izjemno dovoljenje.

(1) Za prevoze potnikov v mednarodnem cestnem prometu z izmeničnimi vožnjami potrebuje tuji prevoznik oziroma prevoznik Skupnosti dovoljenje. Izvirnik tega dovoljenja mora imeti voznik med opravljanjem prevoza v vozilu.
(2) Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se ne izda, če je iz prevoznikove vloge za izdajo dovoljenja razvidno, da so nameravani prevozi v nasprotju z določili tega člena.
(3) Prevoz potnikov z izmeničnimi vožnjami je storitev, ki obsega prevoz predhodno sestavljenih skupin potnikov v določenih časovnih razmakih v obe smeri z enega samega mesta odhoda v državi, kjer ima prevoznik sedež, na eno samo mesto prihoda. Vsako skupino, ki jo sestavljajo potniki z že opravljenimi potovanji na cilj, prepelje nazaj na mesto odhoda v kasnejši vožnji isti prevoznik. Mesto odhoda in mesto prihoda sta mesti, kjer se potovanje začne in konča, pri čemer lokaciji vključujeta tudi okolico v krogu s polmerom 50 km.
(4) Med prevozom z izmeničnimi vožnjami potniki ne smejo vstopati ali izstopati.
(5) V nizu prevozov mora biti vozilo pri prvi povratni vožnji in zadnji vožnji prazno.
(6) Določbe tega člena veljajo tudi za izmenične vožnje v tranzitu preko Republike Slovenije.
(7) Ta člen se z vstopom Republike Slovenije v Evropsko skupnost preneha uporabljati za prevoznike Skupnosti.

(1) Potniška spremnica se uporablja za občasne prevoze in za prevoz potnikov z izmeničnimi vožnjami.
(2) Prevoznik, ki opravlja prevoze iz prejšnjega odstavka mora izpolniti potniško spremnico pred vsako vožnjo.
(3) Potniška spremnica vsebuje vsaj naslednje podatke:
– vrsto prevoza;
– prevoznika;
– itinerar;
– podatke o registrski označbi vozila;
– podatke o voznem osebju;
– seznam potnikov.
(4) Knjige potniških spremnic za avtobusne prevoznike s sedežem v Republiki Sloveniji izdaja Direkcija.
(5) Pravilnik o obliki in vsebini obrazca ter načinu vodenja potniške spremnice za avtobusne prevoznike s sedežem v Republiki Sloveniji, izda minister, pristojen za promet.

(1) Direkcija lahko prekliče veljavnost dovoljenja za mednarodni linijski prevoz ali izmenične vožnje, ki je bilo izdano domačemu prevozniku, tujemu prevozniku ali prevozniku Skupnosti, če prevoznik kljub predhodnemu opozorilu prevoza ne opravlja v skladu z določbami tega zakona, določbami drugih predpisov, ki veljajo v Republiki Sloveniji in določbami mednarodnih pogodb.
(2) Dovoljenje iz prejšnjega odstavka tega člena, ki je bilo izdano tujemu prevozniku ali prevozniku Skupnosti, se prekliče tudi v primeru, če pristojni organ države, v kateri je prevoznik registriran, ne izda ustreznega dovoljenja za domačega prevoznika, ki je soizvajalec te linije.
(3) Dovoljenje iz prvega odstavka tega člena se lahko začasno odvzame za čas od treh do dvanajst mesecev, v primeru ponovne kršitve pa trajno.

(1) Prevozniku Skupnosti in tujemu prevozniku Direkcija lahko v primeru težjih ali ponavljajočih kršitev tega zakona oziroma drugih predpisov v Republiki Sloveniji in mednarodnih pogodb začasno prepove opravljanje prevozov v Republiki Sloveniji. Teža ali ponavljanje kršitev se ugotavlja v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 8. člena tega zakona.
(2) Začasna prepoved opravljanja prevozov se lahko izreče začasno za čas od treh do dvanajst mesecev. Če se ta ukrep izreče prevozniku prvič se mu lahko izreče največ v trajanju šest mesecev.
(3) Zoper odločbo o začasni prepovedi opravljanja prevozov je možna pritožba na ministrstvo, pristojno za promet v roku 15 dni po prejemu odločbe.

(1) Vsak prevoznik potnikov, ki opravlja prevoze v komercialne namene, opravlja prevoze potnikov nediskriminatorno, ne glede na nacionalnost ali kraj ustanovitve, če:
– ima licenco države, kjer je ustanovljen za prevoz potnikov v linijskem prevozu, vključujoč posebni linijski prevoz, občasni prevoz ali izmenične vožnje,
– izpolnjuje pogoje Evropske skupnosti za opravljanje dejavnosti prevoza potnikov v notranjem in mednarodnem cestnem prevozu,
– izpolnjuje predpisane pogoje glede cestne varnosti, ki se nanašajo na standarde za voznika in vozilo.
(2) Določbe prejšnjega odstavka se smiselno uporabljajo tudi za prevoznika za lastne potrebe.

(1) Za mednarodne linijske prevoze je potrebno dovoljenje Skupnosti za prevoz potnikov, ki se izda prevozniku oziroma pravni ali fizični osebi, ki v okviru svoje dejavnosti organizira in upravlja s prevozi potnikov. Dovoljenje se ne more prenesti na drugo osebo, vendar pa lahko imetnik dovoljenja s soglasjem pristojnega organa opravlja prevoze preko podizvajalca, ki mora izpolnjevati pogoje iz prejšnjega člena. V tem primeru mora biti v dovoljenju navedena firma oziroma ime ter vloga podizvajalca. V primerih združenj prevoznikov ali gospodarskih subjektov z namenom opravljanja linijskega prevoza, se dovoljenje izda tistemu, ki je v okviru združenja nosilec upravljanja s prevozi, ostalim pa izvod tega dovoljenja.
(2) Obrazec dovoljenja Skupnosti mora biti po obliki in vsebini v skladu z vzorcem, ki ga določi Komisija.
(3) Dovoljenje Skupnosti za prevoz se izda za obdobje največ pet let.
(4) Dovoljenje Skupnosti vsebuje naslednje podatke:
– vrsto prevoza;
– relacijo, predvsem z navedbo kraja odhoda in kraja prihoda;
– čas veljavnosti;
– postajališča in vozni red.
(5) Dovoljenja Skupnosti izdaja v Republiki Sloveniji Direkcija na zahtevo prosilca. Dovoljenje se izda v soglasju s pristojnimi organi držav, na katerih ozemlju potniki vstopajo oziroma izstopajo.

Dovoljenje za linijski prevoz preneha veljati po preteku roka, za katerega je bilo izdano ali tri mesece zatem, ko dobi Direkcija od imetnika obvestilo, da namerava opustiti dejavnost z navedbo razlogov. Imetnik dovoljenja je dolžan en mesec prej z javno objavo obvestiti uporabnike o opustitvi dejavnosti.

(1) Prevoznik v mednarodnem linijskem prometu je dolžan, razen v primeru višje sile, opravljati prevoze na liniji tako, da zagotavlja stalnost, rednost, varnost ter ostale pogoje določene ob izdaji dovoljenja, dokler mu dovoljenje Skupnosti ne preteče.
(2) Prevoznik je dolžan objaviti itinerar, postajališča, vozni red, cene in splošne prevozne pogoje na tak način, da zagotovi dostopnost informacij vsem uporabnikom.

(1) Direkcija odvzame dovoljenje Skupnosti, če imetnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev, zlasti če država, kjer ima prevoznik sedež, to zahteva.
(2) V primeru težje kršitve ali ponavljajočih se lažjih kršitvah s področja cestne varnosti, zlasti glede vozil ter časa vožnje in počitka za voznika, lahko Direkcija prepove prevozniku opravljanje mednarodnih potniških prevozov na ozemlju Republike Slovenije. O ugotovljeni kršitvi Direkcija obvesti izdajatelja dovoljenja.
(3) Republika Slovenija sodeluje z ostalimi državami članicami Evropske skupnosti glede obveščanja in zagotavljanja informacij, povezanih s:
– kršitvami zakonodaje Evropske skupnosti s področja mednarodnega prevoza potnikov, ki jo povzroči prevoznik iz druge države ter o predloženih ukrepih in kaznih;
– kaznimi zoper domače prevoznike za dejanja storjena v drugi državi članici.

Prevoz oseb za lastne potrebe je prevoz, ki ga izvajajo v nekomercialne in neprofitne namene fizične ali pravne osebe ter državni organi in je takšen prevoz v zvezi z opravljanjem njihove dejavnosti ali nalog z njihovega delovnega področja. Vozila, ki se v ta namen uporabljajo, morajo biti v lasti te fizične ali pravne osebe oziroma organa ali ima ta pravico uporabe teh vozil na podlagi sklenjene zakupne ali leasing pogodbe. Vozilo mora upravljati oseba, zaposlena pri fizični ali pravni osebi oziroma državnem organu ali fizična oseba sama.

Prevoz blaga v notranjem in mednarodnem cestnem prometu se opravlja kot javni prevoz v komercialne namene in kot prevoz za lastne potrebe.

Javni prevoz blaga v komercialne namene je prevoz, za katerega se relacija, cena prevoza in drugi prevozni pogoji določijo s pogodbo med prevoznikom in naročnikom prevoza.

Šteje se, da gre za prevoz blaga za lastne potrebe, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
– blago, ki se prevaža mora biti v lasti domačega prevoznika ali biti prodano, kupljeno, dano v najem, najeto, izdelano, dopolnjeno ali popravljeno s strani domačega prevoznika;
– namen poti mora biti prevoz blaga do ali od domačega prevoznika ali za njegov premik bodisi znotraj podjetja ali zunaj, vendar le za potrebe domačega prevoznika;
– motorna vozila, uporabljena za takšen prevoz, morajo voziti zaposleni pri domačem prevozniku;
– vozila morajo biti v lasti domačega prevoznika ali najeta, s tem, da izpolnjujejo pogoje, ki se nanašajo na uporabo vozil, najetih brez voznika za cestni prevoz blaga. Ta določba se ne nanaša za uporabo nadomestnega vozila v času, ko je vozilo, ki se normalno uporablja v okvari.

(1) Domači prevoznik mora pridobiti dovolilnice za prevoz blaga v mednarodnem cestnem prometu, če je mednarodni prevoz v posameznih državah dovoljen samo na njihovi podlagi.
(2) Dovolilnice za prevoz blaga v mednarodnem cestnem prometu se delijo na kritične in nekritične. Kritične dovolilnice so tiste dovolilnice, katerih pridobljene količine ne zadoščajo za potrebe domačih prevoznikov in CEMT dovolilnice. Ministrstvo, pristojno za promet, mora vsako leto v mesecu septembru na podlagi stanja za to leto določiti seznam kritičnih dovolilnic in ga objaviti v Uradnem listu Republike Slovenije.
(3) Ministrstvo, pristojno za promet, pridobi za opravljanje mednarodnih prevozov dovolilnice iz prvega odstavka tega člena od pristojnega organa druge države na podlagi mednarodne pogodbe, sklenjene s posamezno državo.

(1) Delitev dovolilnic, ekoloških točk, posebnih vrst dovolilnic in CEMT dovolilnic (v nadaljnjem besedilu: dovolilnice) opravlja delilec in sicer Gospodarska zbornica Slovenije in Obrtna zbornica Slovenije, vsaka za tiste prevoznike, katerim je izdala licenco. Pri delitvi dovolilnic delilec upošteva pogoje, kriterije, merila in postopke določene s tem zakonom in podzakonskimi predpisi.
(2) Stroški nastali v zvezi z izdajanjem dovolilnic, bremenijo domačega prevoznika. Te stroške predstavljajo cena obrazca dovolilnice, ki je prihodek proračuna Republike Slovenije in stroški delitve dovolilnic. Višino cene obrazca dovolilnice določi minister, pristojen za promet, višino stroškov delitve dovolilnic določi delilec, po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za promet.
(3) Ministrstvo, pristojno za promet, preda pridobljene dovolilnice od pristojnega organa druge države Direkciji, ki glede na skupno število pridobljenih dovolilnic od tujih držav, prenese delilcu ustrezno število posameznih vrst dovolilnic, upoštevajoč število pravilno uporabljenih dovolilnic v preteklem letu, pri dodatno pridobljenih CEMT dovolilnicah pa tudi kvaliteto voznega parka.

Dovolilnice lahko pridobi domači prevoznik, ki izpolnjuje naslednje pogoje:
– je vpisan v evidenco prevoznikov v mednarodnem cestnem prometu, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za promet;
– ima licenco za mednarodni prevoz blaga v cestnem prometu ali je priglašen za opravljanje prevozov za lastne potrebe;
– je pri delilcu pravočasno vložil vlogo za dodelitev dovolilnic;
– ima poravnane vse davčne obveznosti.

(1) Pri delitvi dovolilnic, glede na število posameznih vrst dovolilnic, pridobljenih od drugih držav, delilec upošteva naslednje kriterije:
– število motornih vozil, registriranih za opravljanje prevozov v mednarodnem cestnem prometu, za katere ima prevoznik veljavne izvode licence;
– število motornih vozil, ki jih prevoznik na osnovi podatkov o uporabljenih dovolilnicah uporablja za posamezno vrsto dovolilnice;
– število in kvaliteta voznega parka (Euro 0, 1, 2, 3…; bolj zelena in varna vozila …), ki se točkuje;
– število voznikov v delovnem razmerju;
– število pravilno uporabljenih in vrnjenih dovolilnic v določenem opazovanem obdobju,
– število prevozov opravljenih z uporabo oprtnega vlaka;
– višina dobička iz poslovanja;
– število kršitev določil tega zakona.
(2) Za delitev ekoloških točk za tranzit preko Republike Avstrije veljajo tudi posebna merila, ki jih v skladu z zahtevami te države predpiše minister, pristojen za promet. Organizatorji-operaterji prevozov z oprtnimi vlaki morajo zagotoviti, da bodo z oprtnimi vlaki možni prevozi vseh vozil, katerih največje dimenzije in mase so v skladu s predpisi o največjih masah in dimenzijah vozil v Republiki Sloveniji.
(3) Pri prevoznikih, ki opravljajo prevoze preko Republike Avstrije na podlagi izdanega dovoljenja za izredne prevoze, se pri delitvi dovolilnic dodatno upošteva še število opravljenih prevozov na podlagi izdanega dovoljenja za izredne prevoze.
(4) Minister, pristojen za promet, predpiše s sodelovanjem ministra, pristojnega za finance, natančnejši postopek in merila za uporabo in izvajanje kriterijev, določenih v prejšnjih odstavkih.

Domači prevoznik, ki želi biti vpisan v evidenco prevoznikov v mednarodnem cestnem prometu, poda delilcu vlogo za vpis. Delilec vpiše prevoznika, ki ima licenco za mednarodni prevoz blaga, oziroma je priglašen za opravljanje prevoza za lastne potrebe, v evidenco prevoznikov v mednarodnem cestnem prometu. O vpisu oziroma zavrnitvi vpisa v evidenco izda odločbo, zoper katero je v roku osem dni od prejema možna pritožba na ministrstvo, pristojno za promet.

(1) Domači prevoznik, ki želi, da mu delilec določi letni plan dodelitve dovolilnic za naslednje leto, mora v tekočem letu, v času med 01.09 in 15.09, pri delilcu vložiti vlogo za določitev letnega plana. Prevozniku, ki v določenem roku vloge ne vloži, oziroma ne plača predpisane upravne takse, delilec letnega plana za naslednje leto ne določi. Tak prevoznik se šteje za novega prevoznika in lahko vlogo za določitev letnega plana vloži v naslednjem letu.
(2) V vlogi za določitev letnega plana prevoznik navede vrste in število dovolilnic, ki jih želi pridobiti. V planu so navedene vse vrste in število dodeljenih dovolilnic za mednarodni prevoz blaga. Plani dodelitve dovolilnic prevoznikom so javni in se lahko po določitvi letnih planov na primeren način objavijo.
(3) Prevoznik jamči za pravilnost podatkov, ki jih navede v vlogi za pridobitev dovolilnic, delilcu pa je dolžan nemudoma sporočiti spremembo teh podatkov. Če se ugotovi, da je prevoznik namenoma podal nepravilne podatke, se izbriše iz evidence prevoznikov v mednarodnem cestnem prometu, z možnostjo ponovnega vpisa v evidenco čez eno leto.
(4) Delilec vodi seznam prevoznikov, ki želijo pridobiti dovolilnice in seznam prevoznikov, ki prejemajo dovolilnice. Prevozniku, ki je vpisan v seznam, se z odločbo določi letni plan dodelitve dovolilnic za mednarodni cestni prevoz blaga. Pri določitvi letnega plana delilec upošteva kriterije, merila in postopek, določen s tem zakonom in podzakonskimi predpisi, ter število dovolilnic, ki jih ima na razpolago. Delilec mora letni plan dodelitve dovolilnic prevoznikom določiti najkasneje do 15.10. tekočega leta.
(5) Pri prevozniku, ki že prejema dovolilnice ali ima že določen letni plan, delilec pri določitvi plana dodelitve dovolilnic upošteva kriterije in merila, ki so določena s tem zakonom in podzakonskimi predpisi, predvsem pa število pravilno uporabljenih in vrnjenih dovolilnic v obdobju od 01.10. preteklega leta do 30.09. tekočega leta. Za določitev letnih planov dodelitve kritičnih dovolilnic je prevoznikom, ki še ne prejemajo kritičnih dovolilnic, na razpolago kvota kritičnih dovolilnic v višini 40% količine neporabljenih kritičnih dovolilnic v obdobju 01.10. preteklega leta do 30.09. tekočega leta.
(6) Povečanje voznega parka ne pomeni avtomatičnega povečanja plana dodelitve dovolilnic. Če prevoznik zmanjša vozni park se mu zmanjša plan sorazmerno z zmanjšanjem števila vozil, razen če tudi s preostalim voznim parkom pravilno uporabi vse dodeljene dovolilnice.
(7) Prevoznik lahko v roku osmih dni od prejema odločbe o določitvi plana vloži pritožbo zoper to odločbo pri delilcu, ki pritožbo obravnava. Pritožba ne zadrži izvršitve.
(8) Ko prvostopenjski organ (delilec) prejme pritožbo jo preizkusi. Če ugotovi, da so bile v postopku storjene kakšne kršitve, oziroma niso bile upoštevane določbe tega zakona glede delitve dovolilnic, svojo odločitev z novo odločbo ustrezno spremeni. V nasprotnem primeru pritožbo prevoznika skupaj z vso dokumentacijo, potrebno za odločanje o stvari, pošlje ministrstvu, pristojnemu za promet. Če se v pritožbenem postopku ugotovi, da prevozniku pripada večje število dovolilnic, kot mu je bilo dodeljeno, mu delilec premalo dodeljene dovolilnice dodeli iz kvote nerazdeljenih dovolilnic, ki je na razpolago za tekoče leto.
(9) Delilec dovolilnic in ministrstvo, pristojno za promet, vročata svoje odločbe ali druge spise, prevoznikom na sedežu, ki so ga navedli v postopku za pridobitev licence. Če prevoznik dvakrat zapored ne prevzame pošte, objavi delilec oziroma ministrstvo, pristojno za promet, odločbo za osem dni na svoji oglasni deski. S tem se šteje, da je vročitev opravljena.

(1) Na osnovi določenega letnega plana opravlja delilec redno delitev dovolilnic v rednih delilnih obdobjih, ki so določeni v podzakonskem predpisu, ki ga izda minister, pristojen za promet. O vsaki dodelitvi dovolilnic delilec odloči z odločbo. Rezultati vsake delitve dovolilnic so javni in so na vpogled pri delilcu.
(2) Dodelitev posebnih vrst dovolilnic in CEMT dovolilnic delilec izvaja enkrat letno v skladu z določbami tega zakona in podzakonskih predpisov.
(3) Zoper odločbo o dodelitvi dovolilnic lahko prevoznik v roku osmih dni od prejema odločbe vloži pritožbo pri delilcu. Pritožba ne zadrži izvršitve.
(4) Ko prvostopenjski organ (delilec) prejme pritožbo, jo preizkusi. Če ugotovi, da so bile v postopku storjene kakšne kršitve, oziroma niso bile upoštevane določbe tega zakona glede delitve dovolilnic, svojo odločitev z novo odločbo ustrezno spremeni. V nasprotnem primeru pošlje pritožbo prevoznika skupaj z vso dokumentacijo, potrebno za odločanje o stvari, ministrstvu, pristojnemu za promet.
(5) Delilec dovolilnic in ministrstvo, pristojno za promet, vročata svoje odločbe ali druge spise, prevoznikom na sedežu, ki so ga navedli v postopku za pridobitev licence. Če prevoznik dvakrat zapored ne prevzame pošte, delilec oziroma ministrstvo, pristojno za promet, odločbo objavi za osem dni na svoji oglasni deski. S tem se šteje, da je vročitev opravljena.

(1) Po opravljeni redni delitvi delilca oblikujeta kvoto nerazdeljenih dovolilnic za delilno obdobje. Delilca lahko kvoto nerazdeljenih dovolilnic glede na potrebe prevoznikov medsebojno preneseta oziroma izmenjata in o tem obvestita Direkcijo.
(2) Nekritične dovolilnice iz kvote nerazdeljenih dovolilnic se delijo vsem prevoznikom glede na njihove vloge vsak delovni dan upoštevaje pogoje, kriterije in merila, ki so določeni v tem zakonu in podzakonskih predpisih. Rezultati vsake delitve dovolilnic so javni in so na vpogled pri delilcu.
(3) Kritične dovolilnice iz kvote nerazdeljenih dovolilnic se delijo samo prevoznikom, ki imajo določen plan dodelitve dovolilnic za mednarodni prevoz blaga za določeno obdobje. Delitev teh dovolilnic se izvaja tedensko na osnovi vlog, ki so prispele v preteklem tednu. Delilec pri tej delitvi upošteva pogoje, kriterije in merila, ki so določeni s tem zakonom in podzakonskimi predpisi. Rezultati vsake delitve dovolilnic so javni in so na vpogled pri delilcu.
(4) Natančnejši postopek delitve nerazdeljenih dovolilnic predpiše minister, pristojen za promet.

(1) V posameznem delilnem obdobju lahko prevoznik z vlogo zaprosi za avans dovolilnic iz naslednjih delilnih obdobij, če prevozniku dodeljeno število dovolilnic v posameznem delilnem obdobju ne zadošča za izvedbo vseh načrtovanih prevozov. Avans dovolilnic iz naslednjega delilnega obdobja pridobijo prevozniki, ki imajo določen odstotek pravilno uporabljenih in vrnjenih dovolilnic iz preteklih obdobij. Delitev se opravlja vsak delovni dan glede na pogoje, kriterije in merila, ki so določeni s tem zakonom in podzakonskimi predpisi.
(2) Natančnejši postopek za pridobitev avansa dovolilnic določi minister, pristojen za promet.

(1) Prenos celotnega letnega plana dodelitve dovolilnic je na drugega domačega prevoznika dovoljen v primeru pravnega nasledstva.
(2) Delni prenos plana dodelitve dovolilnic je na drugega domačega prevoznika dovoljen v primeru delnega ali celotnega prenosa voznega parka na novega uporabnika. Pri prenosu pripada na posamezno vozilo sorazmerni delež dovolilnic glede na celotni plan. Prenos plana CEMT dovolilnic je dovoljen v primeru celotnega prenosa voznega parka. Za prenos voznega parka v smislu tega člena se šteje vsak prenos vozila, za katerega pridobi novi uporabnik vozila izvod licence v skladu s tem zakonom.
(3) Delilec odloči o prenosu plana z odločbo. Prenosi planov so dovoljeni samo na domače prevoznike, ki izpolnjujejo pogoje za dodelitev dovolilnic iz 67. člena tega zakona. Domači prevoznik, ki prevzame plan od drugega, se z dnem prevzema plana ne šteje za novega prevoznika.
(4) Medsebojni prenosi dovolilnic in trgovanje z dovolilnicami med prevozniki, niso dovoljeni. Prevoznik lahko uporabi samo dovolilnico, ki jo je prejel od delilca.

Posebne vrste dovolilnic so časovne in namenske in jih delilec deli v skladu z namenom in za čas njihovega trajanja tistim prevoznikom, ki izpolnjuje kriterije po tem zakonu in za namenske vrste prevozov. Prevozniku, ki mu delilec dodeli te dovolilnice, se zmanjša plan pridobivanja ostalih dovolilnic.

(1) Uporaba dodeljenih CEMT dovolilnic se spremlja in vrednoti po sistemu točkovanja opravljenih prevozov blaga, v določenem obdobju, ob upoštevanju naslednjih kriterijev:
– bilateralni prevozi v sosednje države,
– bilateralni prevozi z državami, ki ne mejijo na Republiko Slovenijo,
– prevozi med tretjimi državami.
(2) Prevoznik pridobiva točke glede na posamezno vrsto dovolilnice CEMT. Delilec iz mesečnega poročila o uporabi CEMT dovolilnice za vsakega prevoznika, ki ima dodeljeno CEMT dovolilnico, izračuna koliko točk je pridobil glede na opravljene vožnje v določenem obdobju. Na podlagi tako opravljenega izračuna delilec prevoznike razvrsti po številu zbranih točk in naredi seznam. Prevoznikom, ki se uvrstijo med zadnjih 15 odstotkov vseh prevoznikov na tem seznamu in opravijo v opazovanem obdobju manjše število voženj, kot je predpisano v podzakonskem predpisu, ki ureja delitev dovolilnic, se dodeljene dovolilnice odvzamejo in dodelijo drugim prevoznikom, ki so za tako vrsto dovolilnice zaprosili. Delilec vodi na podlagi vlog prevoznikov (70. člen) za pridobitev CEMT dovolilnic letni seznam prosilcev, ki je urejen glede na pogoje, kriterije in merila določena v tem zakonu in podzakonskih predpisih in iz tega izdela seznam tistih prevoznikov, ki so prejeli CEMT dovolilnico in seznam tistih, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev CEMT dovolilnic in te niso prejeli (čakalna lista).
(3) Uporabnik dovolilnice mora za vsako vožnjo voditi dnevnik vožnje v skladu s pravili CEMT. Izpolnjene liste dnevnika je treba ob koncu vsakega meseca, poslati delilcu, ki je dovolilnico izdal prevozniku. Prevoznika, ki ne odda pravočasno izpolnjene liste dnevnika, delilec ne točkuje za pretekli mesec.
(4) Prevoznik mora vožnje, ki v dnevniku niso potrjene s carinskim žigom dokazati s prevozno listino (CMR).
(5) Prevozniku, ki je na novo vpisan v evidenco mednarodnih prevoznikov, se eno leto po vpisu v evidenco, v planu ne more dodeliti CEMT dovolilnice.
(6) Dovolilnica CEMT se lahko uporablja za prevoze med državami članicami organizacije CEMT in v tranzitu preko njenih ozemelj. Uporabnik mora pri tem upoštevati morebitne prepovedi glede uporabe njihovega ozemlja, ki jih določajo posamezne države.
(7) Z dovolilnico CEMT ni dovoljeno opravljati kabotaže znotraj posamezne države članice organizacije CEMT ali voženj med državami članicami in državami, ki niso članice te organizacije.
(8) Dovolilnica CEMT se lahko uporablja le za eno vozilo istočasno. Dovolilnica CEMT in dnevnik voženj se mora nahajati v vozilu ves čas potovanja, to je od točke nakladanja do točke razkladanja.
(9) Ime prevoznika, ki je vpisan na dovolilnico CEMT mora biti enako imenu, ki je vpisano v prometnem dovoljenju vozila, v primeru najema ali zakupa pa v najemni ali zakupni pogodbi na prevoznem dokumentu, ki spremlja tovor.
(10) Dovolilnico CEMT lahko podjetje, kateremu je bila izdana, uporablja tudi za najeta ali zakupljena vozila brez voznikov, pod pogojem, da ima za ta vozila sklenjeno najemno ali zakupno pogodbo in kopijo licence za to vozilo na svoje ime. Vozilo mora biti dano v uporabo izključno podjetju, ki ga je najelo ali zakupilo, upravljati pa ga sme voznik, ki je v tem podjetju zaposlen. V vozilu se morajo nahajati sledeči dokumenti:
– pogodba o najemu ali zakupu, iz katere mora biti še posebej razvidno ime najemnika, ime najemodajalca, datum in trajanje pogodbe ter identifikacijski podatki vozila,
– kadar voznik ni oseba, ki je vozilo najela, mora biti v vozilu tudi pogodba o zaposlitvi voznika, iz katere je razvidno ime delodajalca, ime zaposlenega ter trajanje zaposlitvene pogodbe.
(11) Ko je prevozniku prvič dodeljena CEMT dovolilnica, se mu za določeno število zmanjša število dodeljenih kritičnih dovolilnic za posamezne države.

(1) Delilec odvzame CEMT dovolilnico:
– prevozniku, ki mu je prenehala veljavnost licence za opravljanje mednarodnih javnih prevozov blaga in sicer z dnem prenehanja veljavnosti licence oziroma prejema dokončne odločbe o odvzemu licence;
– če prevoznik krši določila mednarodnih pogodb, ki jih je Republika Slovenija sklenila z drugimi državami na področju mednarodnih prevozov stvari;
– če prevoznik krši določila navodil o uporabi večstranskega kontingenta CEMT;
– če prevoznik dvakrat zapored ne vrne delilcu izpolnjene liste dnevnika;
– če ne dosega predpisanega števila voženj v opazovanem obdobju v skladu z drugim odstavkom prejšnjega člena.
(2) Prevoznik mora CEMT dovolilnico, ki mu je odvzeta, vrniti delilcu v osmih dneh od prejema dokončne odločbe o odvzemu CEMT dovolilnice. Če CEMT dovolilnice v predpisanem roku ne vrne, mu je delilec dolžan ustaviti dodelitev vseh drugih dovolilnic in sicer do vrnitve CEMT dovolilnice.
(3) Prevoznik, ki mu je bila odvzeta CEMT dovolilnica, lahko ponovno zaprosi za dodelitev dovolilnice v naslednjem delilnem obdobju.
(4) Prevoznik, ki je izgubil, uničil ali mu je bila ukradena CEMT dovolilnica mora veljavnost te preklicati v Uradnem listu Republike Slovenije. Po prejemu potrdila o objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, mu delilec izda nadomestno CEMT dovolilnico in o tem obvesti Direkcijo in ministrstvo, pristojno za promet, ki prekliče veljavnost dovolilnice pri sekretariatu CEMT.
(5) Odvzete CEMT dovolilnice se dodelijo drugim prevoznikom, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev CEMT dovolilnic glede na vrstni red na čakalni listi iz drugega odstavka prejšnjega člena.

(1) Pridobljene dovolilnice, lahko prevoznik uporabi samo z vozili, za katere ima pridobljene izvode licenc za mednarodni prevoz blaga.
(2) Dovolilnica mora biti ves čas izvajanja mednarodnega prevoza v vozilu in jo mora voznik pokazati in izročiti na vpogled na zahtevo pristojnih nadzornih organov.
(3) Pravilno uporabljene dovolilnice mora prevoznik vrniti delilcu najkasneje v roku osmih dni po uporabi. Če prevoznik ne vrne vseh vrst dovolilnic iz predpreteklega delilnega obdobja, mu lahko delilec v celoti ali delno zaustavi ali zmanjša naslednjo dodelitev dovolilnic. Neuporabljene dovolilnice mora prevoznik vrniti delilcu najkasneje v roku osmih dni po preteku veljavnosti dovolilnice.
(4) Pri vračilu uporabljenih dovolilnic mora prevoznik priložiti seznam porabljenih dovolilnic po postopku in na obrazcu, ki ga predpiše minister, pristojen za promet. Na obrazcu se navede registrska označba vozila, s katerim je bila uporabljena dovolilnica in številka računa, s katerim je bil zaračunan prevoz. Pravilno uporabo dovolilnic delilec presoja na podlagi podatkov iz prevozne listine (CMR).
(5) Če prevoznik dodeljenih dovolilnic ne potrebuje, jih mora vrniti delilcu.
(6) Prevozniku, ki v dveh zaporednih delilnih obdobjih ni prevzel dodeljenih dovolilnic, delilec ustavi dodelitev dovolilnic. Če tak prevoznik ponovno zahteva dodelitev dovolilnic, se šteje za novega prevoznika.
(7) Porabljene dovolilnice domačega prevoznika hrani delilec v obliki arhiva še tri leta od dneva prenehanja veljavnosti dovolilnice.

(1) Delitev in pravilno uporabo dovolilnic spremlja delilec glede na vsako delilno obdobje. V primeru, da prevoznik uporabi dovolilnico v nasprotju z zakonom in drugimi predpisi, mu lahko delilec, brez spremembe plana, število dodeljenih dovolilnic takoj v naslednjem obdobju zmanjša, sorazmerno z nepravilno uporabljenimi ali neuporabljenimi dovolilnicami v prejšnjih obdobjih. Če je bilo prevozniku preko celega delilnega leta, zaradi nepravilne uporabe, večkrat zmanjšano število dodeljenih dovolilnic, mu lahko delilec sorazmerno spremeni plan dodelitve dovolilnic.
(2) Prevoznik, ki je nepravilno uporabil dovolilnico oziroma uporabil ponarejeno dovolilnico, ali je opravil prevoz brez ustrezne dovolilnice in mu je bila na podlagi tega izrečena kazen prepovedi opravljanja prevozov v tuji državi, mu delilec že dodeljene dovolilnice odvzame za enako obdobje kakor je bila izrečena prepoved. Delilec odvzame dodeljene dovolilnice prevozniku tudi v primeru, če s strani pristojnih organov druge države prejme obvestilo, da prevoznik pri opravljanju prevozov na njenem ozemlju krši določila mednarodne pogodbe. Prevoznik mora delilcu vrniti odvzete dovolilnice v roku treh dni po prejemu odločbe o odvzemu, zoper katero je možna pritožba na ministrstvo, pristojno za promet. Pritožba se lahko vloži v roku osmih dni od prejema odločbe in ne zadrži izvršitve.
(3) Nepravilna uporaba dovolilnice pomeni, da so pri tej popravljeni podatki o prevozniku in o registrski številki vozila in da se podatki na dovolilnici ne skladajo s podatki iz prevozne listine. Delilec takšno dovolilnico evidentira kot nepravilno uporabljeno dovolilnico in prevozniku zmanjša delitev dovolilnic v postopku redne delitve dovolilnic za odgovarjajoče število nepravilno uporabljenih dovolilnic. Prevoznik, ki nepravilno uporabi dovolilnico, ne more pridobiti dovolilnic v postopku delitve nerazdeljenih dovolilnic v delilnih obdobjih, ki jih predpiše minister, pristojen za promet.

Pri delitvi dovolilnic in CEMT dovolilnic, delilec poleg določb tega zakona in drugih predpisov, upošteva tudi določila mednarodnih pogodb in določila resolucij organizacije CEMT glede uporabe dovolilnic, ki jih izdaja ta organizacija.

(1) Tuji prevoznik ali prevoznik Skupnosti (v nadaljnjem besedilu: tuji prevoznik), registriran v državi, s katero je sklenila Republika Slovenija pogodbo o mednarodnem prevozu blaga v cestnem prometu, sme opravljati mednarodni prevoz blaga v Republiki Sloveniji, če ima pravilno izpolnjeno dovolilnico ali dovoljenje za prevoz blaga, ki ga izda ministrstvo, pristojno za promet, oziroma brez tega, če tako določa pogodba.
(2) Mednarodni prevoz s tujim motornim vozilom, ki ima priklopno vozilo, se opravlja na podlagi ene dovolilnice.
(3) Če imata tuje motorno vozilo in priklopno vozilo registrski označbi različnih držav, je potrebna dovolilnica le za motorno vozilo, če ni v mednarodni pogodbi določeno drugače.
(4) Dovolilnica ali dovoljenje za prevoz blaga, mora biti v tujem vozilu ves čas, ko je ta na ozemlju Republike Slovenije in mora biti pravilno izpolnjeno. Kontrolo tega izvajajo carinski organi, inšpektorji za cestni promet in policisti.
(5) Carinski organ na mejnem prehodu oziroma na drugem kraju, kjer se opravlja carinska kontrola in carinski nadzor v Republiki Slovenije, preverja ali je v vozilu dovolilnica iz prvega odstavka tega člena. Če ugotovi, da v vozilu ni predpisane dovolilnice, mu prepove vstop ali izstop iz Republike Slovenije, oziroma če to ugotovi na drugem kraju, kjer se opravlja carinska kontrola ali nadzor, prepove nadaljnjo vožnjo, dokler prevoznik ne pridobi ustrezne dovolilnice. Če dovolilnice ne pridobi v roku sedmih delovnih dni, se mu na podlagi vloge izda posebno dovoljenje na podlagi tretjega odstavka 82. člena.
(6) Če drugi pristojni organi pri kontroli prometa ugotovijo, da je tuje vozilo v prometu na cestah v Republiki Sloveniji brez dovolilnice, o tem obvestijo najbližji carinski organ, ki navedenega prevoznika, voznika in vozilo prevzame v nadaljnji postopek.
(7) Carinski organ o tujem prevozniku brez dovolilnice in izvedenih ukrepih obvesti ministrstvo, pristojno za promet.

(1) Tuji prevoznik ali prevoznik Skupnosti mora dovolilnico, ki jo, v skladu z določili tega zakona, predpisov Evropske skupnosti ali mednarodnih pogodb, potrebuje za prevoz, ki ga opravlja, pravilno izpolniti že pred prestopom državne meje Republike Slovenije.
(2) Šteje se, da je dovolilnica pravilno izpolnjena, če so izpolnjene vse rubrike v dovolilnici, še posebej pa naziv ali ime ter naslov prevoznika, ki opravlja prevoz, kraj in datum izdaje dovolilnice ter podpis in žig izdajatelja dovolilnice, registrska številka vozila, ki prevoz opravlja ter datum, ura in kraj vstopa v Republiko Slovenijo oziroma prestopa državne meje.
(3) Če na dovolilnici niso izpolnjeni podatki o prevozniku in vozilu, ki opravlja prevoz ter podatki o prestopu državne meje Republike Slovenije, se šteje, da je bil prevoz opravljen brez dovolilnice in da dovolilnice ni v vozilu.
(4) Dovolilnica se lahko uporabi samo za tisto vrsto prevoza, ki je naveden na dovolilnici in pod pogoji, navedenimi na dovolilnici.
(5) CEMT dovolilnica se mora uporabljati v skladu s pravili organizacije CEMT, predpisanimi v tem zakonu in podzakonskem predpisu, ki ga izda minister, pristojen za promet.

(1) Carinski organ, ki preverja ustreznost dovolilnic in dovoljenj ob vstopu ali izstopu iz Republike Slovenije, izda prevozniku Skupnosti ali tujemu prevozniku za bilateralni ali tranzitni prevoz posebno dovoljenje, v primeru, ko Republika Slovenija nima sklenjene pogodbe o mednarodnem cestnem prevozu blaga z državo, kjer je motorno vozilo registrirano, če:
– prevaža žive živali;
– prevaža hitro pokvarljivo blago;
– je motorno vozilo označeno z začasnimi registrskimi tablicami, pod pogojem, da vozilo ne prevaža blago.
(2) Če ima tuji prevoznik sedež v državi, s katero Republika Slovenija nima sklenjene mednarodne pogodbe o mednarodnem cestnem prevozu blaga in prevaža blago, ki ni zajeto v prejšnjem odstavku, mu carinski organ lahko izda posebno dovoljenje in o tem obvesti Direkcijo.
(3) Posebno dovoljenje za izstop iz Republike Slovenije, izda carinski organ prevozniku Skupnosti ali tujemu prevozniku v primeru iz petega odstavka prejšnjega člena.

(1) Tuji prevoznik ne sme opravljati prevoz blaga iz Republike Slovenije v tretjo državo in obratno, razen če je to posebej določeno v mednarodni pogodbi.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek, sme tuji prevoznik opraviti prevoz blaga iz Republike Slovenije v tretjo državo in obratno v primeru, da je zaradi pomanjkanja ustreznih transportnih zmogljivosti v Republiki Sloveniji treba pritegniti tujega prevoznika. V tem primeru izda ministrstvo, pristojno za promet tujemu prevozniku posebno dovoljenje.
(3) Stroške izdaje in vsebino posebnega dovoljenja iz tega in prejšnjega člena določi minister, pristojen za promet. Ob plačilu posebnega dovoljenja se lahko tujemu prevozniku v primerih iz prvega in drugega odstavka tega člena naloži tudi plačilo cestne takse v skladu s tem zakonom.

(1) Dovolilnica za tujega prevoznika ni potrebna:
1. za prevoz blaga z javnega letališča in na javno letališče, če pride do nesreče letala, ali če mora letalo pristati v sili, ali če so odpovedane letalske linije;
2. za prevoz poškodovanega motornega vozila in njegove prikolice;
3. za prevoz posmrtnih ostankov;
4. za prevoz blaga pri selitvi v ustreznih posebnih vozilih;
5. za prevoz poštnih pošiljk;
6. za prevoz eksponatov, namenjenih za sejme in razstave;
7. za prevoz pripomočkov in drugih potrebščin za gledališke, glasbene in druge kulturne prireditve, cirkuške predstave ali za filmska, radijska in televizijska snemanja;
8. za prevoz mrtvih živali, razen če gre za industrijsko predelavo;
9. za prevoz čebel in ribjega podmladka;
10. za prevoz medicinskega in drugega materiala kot pomoč v primeru naravnih nesreč in za prevoz blaga v humanitarne namene;
11. za prazna vozila, s katerimi se zamenjajo pokvarjena vozila in prevzamejo prevoz blaga iz pokvarjenih vozil;
12. za vozila tehnične pomoči za popravilo pokvarjenih vozil (servisna remontna vozila);
13. za prevoz tovorov izključno v reklamne namene ali za pouk;
14. za vozila z nosilnostjo do 3.500 kg ali največjo dovoljeno maso do 6.000 kg;
15. za vozila, ki izvajajo kombinirani prevoz blaga skladno z mednarodnimi pogodbami in predpisi, ki urejajo kombinirani prevoz.
(2) Za prevoz iz prejšnjega odstavka mora imeti voznik v vozilu dokument, iz katerega je razvidno, da gre za enega od navedenih prevozov.

Direkcija začasno prepove vožnjo tujemu prevozniku po cestah v Republiki Sloveniji, če ne prevaža blaga v skladu s tem zakonom ali z mednarodno pogodbo. Prepoved se izreče za čas od 3 do 12 mesecev.

(1) Z dnem polnopravnega članstva Republike Slovenije v Evropski skupnosti dovoljuje Republika Slovenija na svojem ozemlju uporabo motornih vozil, ki so jih najele pravne ali fizične osebe, ki imajo sedež oziroma prebivališče v drugi državi članici Evropske skupnosti, z namenom prevoza med državama, če:
– je vozilo registrirano v državi, kjer je ustanovljen oziroma ima sedež ali prebivališče najemnik vozila, v skladu z zakonodajo te države članice;
– se pogodba nanaša le na najem vozila brez voznika, brez pogodbe, ki se nanaša tudi na voznika oziroma spremljajoče osebje;
– najeto vozilo uporablja le najemnik v času trajanja najemne pogodbe in z njim upravlja le njegovo osebje;
– so dokumenti, ki dokazujejo izpolnjevanje pogojev iz prve, druge in tretje alinee v vozilu. Ti dokumenti so najemna pogodba iz katere je razviden najemodajalec, najemnik, vozilo, kot tudi pogodba o zaposlitvi za voznika, ki vsebuje tako ime delodajalca, voznika in čas trajanja zaposlitve.
(2) Določbe prvega odstavka tega člena se ne uporabljajo v primeru prevoza za lastne potrebe.

V Republiko Slovenijo je prepovedan vstop tujemu prevozniku z vozilom, ki ne izpolnjuje minimalnih standardov, glede varstva okolja in varnosti v cestnem prometu. Minimalne standarde določi minister, pristojen za standardizacijo in meroslovje.

Prevoznik Skupnosti ali tuji prevoznik sme opravljati kabotažo v mednarodnem cestnem prevozu potnikov le, če tako določa mednarodna pogodba.

(1) Kabotaža je v Republiki Sloveniji dovoljena le za prevoznike, ki imajo licenco Skupnosti in sedež v državi članici Evropske skupnosti, za naslednje prevoze:
– posebne linijske prevoze, kjer obstaja pogodba med organizatorjem prevoza in prevoznikom;
– občasne prevoze in izmenične vožnje v mednarodnem cestnem prometu;
– tranzitne linijske mednarodne prevoze.
(2) Kabotaža se sme izvajati samo na registriranih mednarodnih linijah.
(3) Notranji medkrajevni linijski prevoz in mestni linijski prevoz se ne moreta izvajati kot kabotaža.
(4) Ta člen se prične uporabljati s polnopravnim članstvom Republike Slovenije v Evropski skupnosti.

Izvajanje kabotaže je glede transportnih pogodb in cen, tež in dimenzij cestnih vozil, posebnih pogojev glede določenih vrst potnikov, časov vožnje in počitka, glede na davčno zakonodajo, kot tudi glede dovoljenj, ponudb, linij, voznih redov v celoti vezano na predpise, ki veljajo v Republiki Sloveniji. Kabotaža se opravlja pod enakimi pogoji kot veljajo za prevoze, ki jih opravljajo domači prevozniki.

V primeru kabotaže v obliki občasnega prevoza se mora v vozilu nahajati potniška spremnica, v primeru posebnega linijskega prevoza, pa se mora v vozilu poleg potniške spremnice nahajati tudi pogodba med prevoznikom in organizatorjem prevoza, ki služi kot kontrolni dokument.

(1) Prevoznik Skupnosti ali tuji prevoznik lahko opravi notranji prevoz blaga med posameznimi kraji v Republiki Sloveniji (kabotaža) le, če dobi za tak prevoz posebno dovoljenje. Vlogo za dovoljenje vloži prevoznik Skupnosti ali tuji prevoznik pri pristojnem organu za promet države, v kateri ima sedež, ta pa jo posreduje Direkciji.
(2) Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se sme izdati, če je zaradi pomanjkanja ustreznih transportnih zmogljivosti v državi nujno, da opravi prevoz prevoznik Skupnosti ali tuji prevoznik.
(3) Dovoljenje iz prvega odstavka tega člena izda ministrstvo, pristojno za promet, po predhodno pridobljenem mnenju Gospodarske zbornice Slovenije in Obrtne zbornice Slovenije.

Z dnem polnopravnega članstva Republike Slovenije v Evropski skupnosti se določbe o notranjem prevozu blaga med posameznimi kraji v Republiki Sloveniji (kabotaža) ne uporabljajo za prevoznike iz držav članic Evropske skupnosti, ki imajo licenco Skupnosti. Notranji cestni prevoz blaga v Republiki Sloveniji lahko izvajajo pod enakimi pogoji kot domači prevozniki v skladu z mednarodnimi pogodbami, ne da bi jim bilo potrebno ustanoviti podružnico, predstavništvo ali kakšno drugačno statusno obliko v Republiki Sloveniji.

(1) V primeru krize in resnih motenj na trgu storitev prevoza potnikov in blaga v Republiki Sloveniji zaradi izvajanja kabotaže lahko Vlada Republike Slovenije sprejme potrebne zaščitne ukrepe za zaščito domačih prevoznikov, ki pomenijo ublažitev krize, največ za obdobje šestih mesecev, ki se lahko podaljša samo enkrat.
(2) Vlada Republike Slovenije ustanovi posebni krizni odbor, sestavljen iz predstavnikov: ministrstva, pristojnega za promet, ministrstva, pristojnega za delo, ministrstva, pristojnega za gospodarstvo ter Gospodarske in Obrtne zbornice Slovenije. Krizni odbor, ki ga vodi ministrstvo, pristojno za promet, predlaga vladi ukrepe za odpravo krize na trgu prevoznih storitev.
(3) Kriza na trgu prevoznih storitev se za uporabo tega zakona predpostavlja, kadar gre za nedvoumno preveliko ponudbo na trgu cestnega prevoza potnikov in blaga na dolgi rok in je ogrožen obstoj večjega števila domačih prevoznikov na področju cestnih prevozov potnikov ali blaga v Republiki Sloveniji ter je očitno, da v krajšem času ni moč pričakovati izboljšanja.
(4) Na podlagi mednarodne pogodbe lahko krizni odbor sodeluje z drugimi državami oziroma organizacijami ali postane del širšega medvladnega sodelovanja.
(5) Na podlagi izvajanja reciprocitete pri opravljanju mednarodnih prevozov potnikov in blaga med posameznimi državami lahko minister, pristojen za promet predlaga Vladi Republike Slovenije takojšen sprejem ukrepov za doseganje reciprocitete med sodelujočimi državami.

Za motorno vozilo, registrirano izven Republike Slovenije, ki vozi po cestah v Republiki Sloveniji, razen za motorno vozilo, s katerim se opravlja prevoz iz 84. člena tega zakona, se plača cestna taksa po predpisih o javnih cestah, če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno.

(1) Če sta motorno in priklopno vozilo registrirana v različnih državah, se zaračunava cestna taksa za skupino vozil v znesku, ki velja za državo, v kateri je registrirano vlečno vozilo.
(2) Če je vlečno vozilo iz prejšnjega odstavka registrirano v državi, s katero je z mednarodno pogodbo dogovorjeno, da se cestna taksa ne zaračunava, priklopno pa iz države, s katero take pogodbe ni, se cestna taksa za priklopno vozilo zaračuna v znesku, ki velja za državo, v kateri je to registrirano.
(3) Za motorna vozila registrirana izven Republike Slovenije, ki jih ima v zakupu domači prevoznik, se zaračunava cestna taksa v zneskih, ki veljajo za državo, v kateri je registrirano posamezno vozilo.
(4) Cestno takso iz 95. in 96. člena tega zakona pobirajo carinski organi.

(1) Na avtobusnih postajah se opravlja sprejem in odprava avtobusov ter potnikov, prodaja in predprodaja vozovnic ter rezervacije, prevzem in shranjevanje prtljage, dajanje informacij o prevozih in druge storitve povezane s prevozi potnikov.
(2) Avtobusne postaje opravljajo sprejem in odpravo avtobusov v javnem linijskem, posebnem linijskem, občasnem in izmeničnem prevozu potnikov v skladu z razpoložljivim številom peronov, ki morajo biti ustrezno opremljeni in označeni tako, da je zagotovljena varnost potnikov in drugih oseb, ki se zadržujejo na območju postaje, nemoten prihod in odhod avtobusov ter izvajanje nalog iz prejšnjega odstavka. Za zagotavljanje nalog iz tega in prejšnjega odstavka morajo biti organizirane ustrezne službe.
(3) Pomembnejše avtobusno postajališče opravlja naloge iz prejšnjih odstavkov glede na opremljenost postajališča in potrebe potnikov.
(4) Na avtobusnih postajah in pomembnejših avtobusnih postajališčih se lahko opravlja rezervacijo in prodajo vozovnic samo za registrirane javne linijske prevoze.
(5) Minister, pristojen za promet, predpiše v soglasju z ministrom, pristojnim za okolje in prostor:
– opremljenost avtobusnih postaj, pomembnejših avtobusnih postajališč in avtobusnih postajališč;
– pogoje, storitve in način opravljanja storitev;
– dolžnost obveščanja o izvajanju registriranih javnih linijskih prevozov.

(1) Dejavnost avtobusnih postaj lahko opravlja pravna ali fizična oseba, ki je registrirana za opravljanje te dejavnosti. Dejavnost se financira iz cene storitev in se opravlja pod tržnimi pogoji.
(2) Infrastrukturne objekte in prostore za opravljanje dejavnosti avtobusnih postaj in pomembnejših avtobusnih postajališč zagotavljajo lokalne skupnosti.
(3) Infrastrukturne objekte in prostore upravljajo subjekti, ki izvajajo dejavnost avtobusnih postaj in pomembnejših avtobusnih postajališč. Medsebojne odnose lokalne skupnosti in izvajalci dejavnosti avtobusnih postaj in pomembnejših postajališč uredijo s pogodbo.

(1) Postaja za tovorna vozila opravlja sprejem in odpravo, parkiranje in varovanje tovornih vozil ter zagotavlja bivanje in nastanitev voznega osebja v skladu s splošnimi pogoji poslovanja.
(2) Javno parkirišče za tovorna vozila in avtobuse zagotavlja urejeno in varno parkiranje tovornih vozil in avtobusov ter minimalne higienske pogoje za vozno osebje.
(3) Storitve postaj za tovorna vozila in javnih parkirišč so pod enakimi pogoji dostopne vsem uporabnikom. Delovni čas, cenik opravljanja storitev ter splošni pogoji poslovanja morajo biti objavljeni na vidnem mestu.
(4) Oprema postaj za tovorna vozila in javnih parkirišč iz tega člena mora zagotavljati varno in nemoteno izvajanje nalog določenih v tem členu. Pri tem mora biti upoštevana varnost uporabnikov in drugih udeležencev v prometu, minimalni standardi glede higijenskih pogojev ter varstvo okolja.
(5) Minister, pristojen za promet, predpiše v sodelovanju z ministrom, pristojnim za okolje opremljenost in način opravljanja storitev postaj in javnih parkirišč za tovorna vozila in avtobuse.

(1) Storitve avtobusne postaje oziroma parkirišča za tovorna vozila ali za avtobuse so pod enakimi pogoji dostopni vsem uporabnikom.
(2) Delovni čas, cenik za opravljanje storitev ter splošni pogoji poslovanja avtobusne postaje oziroma parkirišča za tovorna vozila ali za avtobuse morajo biti objavljeni na vidnem mestu.

(1) Domači prevoznik, ki izvaja javni prevoz potnikov ali blaga ali prevoz za lastne potrebe v cestnem prometu, je dolžan izvajati trajno kontrolo nad izvajanjem predpisanih zdravstvenih, delovnih in drugih pogojev, ki jih morajo izpolnjevati vozniki, potrebnih za varno upravljanje z vozilom, nad predpisanimi pogoji glede vozil in izvajanjem drugih predpisanih ukrepov, od katerih je odvisna varnost cestnega prometa.
(2) Z notranjo kontrolo se zagotavlja predvsem nadzor nad:
– zdravstvenimi pogoji, ki jih morajo izpolnjevati vozniki;
– psihofizičnim stanjem voznikov;
– načinom odrejanja posadk na vozila z vidika varnosti cestnega prometa, spoštovanjem delovnega časa, trajanja vožnje in obveznega počitka voznikov;
– izvajanjem dnevnih in periodičnih preventivnih pregledov vozil in opreme;
– brezhibnostjo in pravilno uporabo tahografa ter tahografskih vložkov;
– napravami, opremo in oznakami na vozilih;
– pravilno obremenitvijo vozil (število potnikov, teža tovora, pravilnega natovarjanja, označitve tovora…);
– higiensko-tehničnimi pogoji, ki jih morajo izpolnjevati vozila;
– obnavljanjem in dopolnjevanjem znanja s področja prevozov in varnosti cestnega prometa;
– vodenjem evidenc, spremljanjem in analizo prometnih nesreč in prekrškov v katerih so bili udeleženi vozniki in ukrepanju v zvezi s tem.
(3) Minister, pristojen za promet, predpiše vsebino in način izvajanja notranje kontrole.
(4) Organizacijo notranje kontrole, pristojnosti in izvajanje notranje kontrole uredi domači prevoznik s svojimi akti.
(5) Prevoznik je dolžan odrediti ukrepe za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti, ki jih je pri izvajanju notranje kontrole ugotovil sam ali ki jih je pri nadzoru izvajanja notranje kontrole, ugotovil inšpektor.

(1) Domači prevozniki, ki izvajajo prevoze potnikov v cestnem prometu morajo v času stavke zagotoviti izvajanje mednarodnega linijskega prevoza potnikov, ki je določen z mednarodnimi pogodbami, v javnem linijskem prevozu potnikov v notranjem prometu pa prevoz dnevne migracije potnikov (prevozi na delo in v šolo…).
(2) Domači prevozniki, ki izvajajo prevoz blaga v cestnem prometu, morajo v času stavke zagotoviti nemoteno izvajanje prevozov živih živali, hitro pokvarljivega blaga, življenjskih potrebščin, nevarnih snovi in humanitarnih ter drugih pomoči ob naravnih in drugih nesrečah.

(1) Inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem določb tega zakona in predpisov izdanih na njegovi podlagi, opravlja organ, pristojen za inšpekcijski nadzor prevozov v cestnem prometu. Neposredne naloge inšpekcijskega nadzorstva izvajajo inšpektorji za cestni promet (v nadaljnjem besedilu: inšpektorji), ki lahko zahtevajo pomoč policije in carinskih organov za izvajanje svojih nalog.
(2) Nadzor nad opravljanjem prevozov v cestnem prometu se opravlja na sedežu in drugih poslovnih prostorih prevoznika ali pri opravljanju prevozov, pri čemer imajo inšpektorji pravico ustaviti in pregledati vozilo. V ta namen uporabljajo označena službena vozila in posebno tehnično ter svetlobno opremo.
(3) Zaradi izvajanja ukrepov iz prejšnjega odstavka je voznik dolžan ustaviti na mestu, ki ga odredi inšpektor z dajanjem predpisanih znakov, na način in po postopku ki ga predpiše minister, pristojen za promet, v soglasju z ministrom, pristojnim za notranje zadeve.
(4) Pregled vozila pomeni pregled prevoznega sredstva in blaga, ki se vozi v ali na njem.
(5) Lastnik oziroma oseba, ki ima vozilo v posesti ali ga uporablja ima pravico biti prisoten pri pregledu.

(1) Inšpektor mora imeti univerzitetno ali visoko strokovno izobrazbo ustrezne smeri, najmanj pet let delovnih izkušenj in strokovni izpit za inšpektorja. Za posamezna področja nadzora mora izpolnjevati tudi druge posebne pogoje in funkcionalna znanja, določena v aktu o sistemizaciji delovnih mest.
(2) Strokovni izpit opravlja kandidat, ki je imenovan za inšpektorja in ima opravljen strokovni izpit iz upravnega postopka.
(3) Vsebino in način opravljanja strokovnega izpita predpiše minister, pristojen za promet.
(4) Pooblastilo za opravljanje inšpekcijskega nadzorstva izkazuje inšpektor s službeno izkaznico, ki jo izda minister, pristojen za promet.
(5) Obrazec službenih izkaznic iz prejšnjega odstavka ter postopek za njihovo izdajo predpiše minister, pristojen za promet.

Inšpektorji nadzorujejo zlasti:
– izpolnjevanje pogojev za opravljanje dejavnosti javnih prevozov in prevozov za lastne potrebe;
– prevoz potnikov in blaga v notranjem in mednarodnem cestnem prometu;
– opremljenost avtobusnih postaj, pomembnejših avtobusnih postajališč in avtobusnih postajališč in postaje ter parkirišča za tovorna vozila in avtobuse ter nudenje storitev, ki so predpisane s tem zakonom in predpisi izdanimi na njegovi podlagi;
– oznake in opremljenost vozil, s katerimi se izvajajo prevozi v notranjem in mednarodnem cestnem prometu;
– izvajanje notranje kontrole.

(1) Inšpektor pri opravljanju inšpekcijskega nadzora lahko:
1. odredi odpravo kršitev zakona in drugih predpisov s področja prevozov v cestnem prometu v določenem roku,
2. prepove izvajanje konkretnega prevoza in nadaljnjih prevozov, če ugotovi, da se ta opravlja brez licence oziroma potrdila o priglasitvi ali brez z zakonom predpisanega dovoljenja,
3. prepove uporabo vozil za prevoze v cestnem prometu, če ugotovi, da prevoznik nima izvoda licence za posamezno vozilo oziroma izvoda potrdila o priglasitvi, do odprave ugotovljenih nepravilnosti,
4. lahko prepove uporabo vozil za prevoze v cestnem prometu, če ugotovi, da prevoznik ni označil in opremil vozil v skladu z določbami tega zakona in predpisov izdanih na njegovi podlagi,
5. lahko prepove uporabo avtobusne postaje, pomembnejšega avtobusnega postajališča ali avtobusnega postajališča, če je v nevarnosti življenje ali zdravje ljudi,
6. odredi druge ukrepe po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijsko nadzorstvo in pooblastila inšpektorjev.
(2) Če inšpektor ugotovi, da zavezanec ne spoštuje izrečene prepovedi inšpektorja in da kljub izdani odločbi nadaljuje oziroma ponavlja kršitve lahko začasno, za največ 30 dni, odvzame vozilo, s katerim zavezanec krši predpise. Inšpektor se lahko odloči, da namesto vozila odvzame dokumentacijo (na primer prometno dovoljenje ali registrske tablice) vozila. Inšpektor lahko odvzame tudi druge predmete, s katerimi je bila storjena kršitev predpisov ali so bili uporabljeni pri kršitvi. Začasno odvzeto vozilo se na stroške kršitelja odpelje in hrani na ustrezno varovanem mestu.
(3) Če inšpektor ugotovi, da se prevoznik ali voznik izkazuje z licenco ali potrdilom o priglasitvi, kateri je potekla veljavnost ali je bila preklicana oziroma je bila izdana drugemu prevozniku, to zaseže in jo pošlje izdajatelju.
(4) Če inšpektor ugotovi, da se prevoznik ali voznik izkazuje z dovoljenjem ali dovolilnico oziroma drugim dokumentom, ki ga mora imeti v vozilu skladno z določbami tega zakona in za katerega obstaja dvom o njegovi pristnosti, oziroma, če voznik ne spoštuje pogojev iz dovoljenja oziroma dovolilnice ali tega zlorablja, se mu ga odvzame. Začasno odvzeto dovoljenje ali dovolilnica se skupaj z zapisnikom pošlje Direkciji, licenca ali drug dokument pa organu, ki je dokument izdal. Začasni odvzem lahko traja do ugotovitve pristnosti dokumenta vendar največ do 60 dni.
(5) Pri opravljanju inšpekcijskega nadzorstva ima inšpektor, ne glede na delovni čas, ter brez dovoljenja osebe, katerega delo, poslovne prostore, opremo – vozila in objekt nadzoruje, pravico vstopiti v poslovne prostore ali objekte in pregledati naprave, poslovne knjige, računalniške baze podatkov, pogodbe, listine in druge dokumente domačih ali tujih izvajalcev prevozov, vezane na opravljanje prevozov potnikov in blaga v cestnem prometu ter iz njih po potrebi napraviti izvlečke, jih kopirati ali zaseči. Inšpektor lahko opravi zaseg predmetov v primeru, če obstajajo razlogi za sum, da je bila s temi predmeti ali zaradi njih storjena kršitev predpisov s področja prevozov v cestnem prometu.
(6) Inšpektor ima pravico pridobiti podatke o pravnih osebah, samostojnih podjetnikih posameznikih ter njunih odgovornih in pooblaščenih osebah, voznikih, podatke o lastniku vozil in vozilih ter druge podatke potrebne za vodenje postopkov v zvezi z kršitvami tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov. V ta namen ima inšpektor pravico od oseb zahtevati dokument, s katerim te dokazujejo svojo identiteto.
(7) Za poslovne prostore se štejejo tudi stanovanjski prostori, ki sta jih pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik določila kot svoj sedež ali kot poslovni prostor, kjer se opravlja dejavnost.
(8) Pri pregledu stanovanjskih prostorov lahko inšpektor pregleda le tisti del prostorov, ki je namenjen poslovanju. V primerih, ko pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik vstopu nasprotuje, si mora inšpektor za pregled teh prostorov pridobiti odredbo pristojnega sodišča.
(9) Inšpektorju je potrebno omogočiti nemoteno opravljanje nadzorstva ter mu dostaviti ali izročiti poslovne knjige, pogodbe, listine in druge dokumente ter posredovati zahtevane podatke, pisno pojasnilo ali izjavo v zvezi s predmetom nadzora v roku, ki ga določi inšpektor.
(10) O zasegu oziroma odvzemu predmetov oziroma dokumentacije se izda pisno potrdilo z natančnim opisom zaseženih predmetov in dokumentacije.
(11) Pritožba zoper odločbo iz 2. in 3. točke prvega odstavka in drugega odstavka tega člena ne zadrži njene izvršitve.

Če inšpektor izreče katerega izmed ukrepov ali prepovedi iz prvega odstavka prejšnjega člena, izda pisno odločbo o tem ukrepu v roku osmih dni od ustnega izreka ukrepa osebi, na katero se ukrep nanaša.

(1) V primeru prepovedi iz 2., 3. in 4. točke prvega odstavka prejšnjega člena, je kršitelj dolžan določiti mesto, kjer se bo vozilo nahajalo v času trajanja ukrepa in parkirati vozilo na tem mestu za čas trajanja ukrepa.
(2) Namesto ukrepa iz prejšnjega odstavka lahko inšpektor kršitelju za čas trajanja ukrepa odvzame opremo in dokumentacijo, ki je potrebna za opravljanje dejavnosti prevozov. O odvzemu izda potrdilo.

(1) Carinski organi so pooblaščeni, da na mejnem prehodu oziroma na drugem kraju, kjer se opravlja carinska kontrola in carinski nadzor, preverjajo, ali ima prevoznik Skupnosti ali tuji prevoznik dovoljenje in druge listine, predpisane v tem zakonu, drugih predpisih in mednarodnih pogodbah. Če ugotovijo, da prevoznik Skupnosti ali tuji prevoznik v vozilu nima predpisanih dokumentov, mu prepovejo vstop v Republiko Slovenijo oziroma nadaljnjo vožnjo po cestah v Republiki Sloveniji.
(2) Carinski organi so pooblaščeni, da prevozniku začasno odvzamejo dokumente, ki jih mora imeti v vozilu skladno z določbami tega zakona, če dvomijo o njihovi pristnosti, oziroma če voznik ne spoštuje pogojev navedenih v dokumentu. Začasno odvzete dokumente je treba skupaj z zapisnikom o začasnem odvzemu poslati Direkciji oziroma izdajatelju dokumenta.
(3) Carinski organi izvršujejo odločitve pristojnega organa glede prepovedi opravljanja prevoza na območju Republike Slovenije.

(1) Izvajanje določb, ki se nanašajo na obveznost voznika, da ima med vožnjo v vozilu ustrezno dovolilnico, dovoljenje, izvod licence, potrdilo o priglasitvi, izvod potrdila o priglasitvi in potni nalog, nadzorujejo tudi policisti.
(2) Če policist pri kontroli ugotovi, da se voznik izkazuje z licenco ali potrdilom o priglasitvi, kateremu je pretekla veljavnost ali z izvodom licence oziroma potrdila o priglasitvi, ki ne pripada kontroliranemu vozilu jo zaseže in pošlje s poročilom o prekršku pristojnemu inšpekcijskemu organu.
(3) O nadzoru in izvedenih ukrepih policisti obvestijo prometni inšpektorat Republike Slovenije.

(1) Nadzor nad izvajanjem določb tega zakona opravljajo organi, pristojni za inšpekcijski nadzor prevozov v cestnem prometu, carinski organi in policija na celotnem ozemlju Republike Slovenije samostojno in v skupnih koordiniranih nadzorih.
(2) Koordinacijo in načrtovanje stalnega nadzora v notranjosti Republike Slovenije opravlja Prometni Inšpektorat Republike Slovenije, ki od vseh organov, pristojnih za nadzor, tudi zbira in obdeluje podatke o opravljenih nadzorih in ugotovljenih kršitvah tega zakona in predpisov o varnosti cestnega prometa.
(3) Prometni inšpektorat vodi evidenco o opravljenih nadzorih v skladu s tem zakonom, predpisi s področja varnosti cestnega prometa – predvsem s področja časov voženj in počitkov voznikov, ter v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki zavezujejo Republiko Slovenijo.
(4) V evidenci iz prejšnjega odstavka se vodijo naslednji podatki:
– datum in kraj opravljenega nadzora,
– število kontroliranih oseb in vozil,
– število in struktura ugotovljenih kršitev (predpis in člen),
– ime oziroma firma kršitelja ter država in naslov sedeža,
– registrska številka vozila ter podatki o največji dovoljeni masi vozila,
– morebitne opombe.
(5) Način nadzora in koordinacije med nadzornimi organi natančneje določi Vlada Republike Slovenije.

(1) Z globo od 600.000 do 1,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek domača ali tuja pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik če:
1. opravlja prevoz potnikov ali blaga v notranjem ali mednarodnem cestnem prometu brez ustrezne licence ali licence Skupnosti ali potrdila o priglasitvi prevozov za lastne potrebe ali v nasprotju z izdano licenco ali licenco Skupnosti (6., 14., 19., 20. in 21. člen);
2. če opravlja mednarodni linijski prevoz potnikov v Republiki Sloveniji brez dovoljenja ali dovoljenja Skupnosti (42. in 57. člen);
3. če opravlja v mednarodnem cestnem prevozu potnikov ali blaga nedovoljeno kabotažo (88. in 92. člen);
4. če opravlja brez dovoljenja prevoz blaga iz Republike Slovenije v tretje države oziroma iz tretjih držav v Republiko Slovenijo (83. člen).
(2) Z globo od 100.000 do 300.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka tega člena.
(3) Z globo od 150.000 do 300.000 tolarjev se kaznuje posameznik, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.

(1) Z globo od 400.000 do 600.000 tolarjev se kaznuje za prekršek domača ali tuja pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, če:
1. posodi svojo licenco ali uporablja tujo licenco oziroma izvod licence oziroma licenco Skupnosti ali izvod licence Skupnosti drugi pravni osebi, fizični osebi ali samostojnemu podjetniku posamezniku (peti odstavek 13. člena);
2. posodi svoje dovoljenje ali uporablja tuje dovoljenje ali dovoljenje Skupnosti za mednarodni linijski prevoz potnikov drugi pravni osebi, fizični osebi ali samostojnemu podjetniku posamezniku (42. in 57. člen);
3. ne opravlja prevozov potnikov v skladu z voznim redom (25. člen);
4. ne opravlja mednarodnega linijskega prevoza potnikov v skladu s cenikom, voznim redom in itinerarjem (44. člen);
5. o prekinitvi prevoza v primeru višje sile ne obvesti javnosti preko sredstev javnega obveščanja, pristojnega organa in pristojne inšpekcije (29. člen);
6. opravlja posebni linijski prevoz potnikov brez pisne pogodbe s seznamom potnikov ali v nasprotju z njo ali če v času opravljanja prevoza v vozilu nima te pogodbe in seznama potnikov ali če pogodbe ni priglasil pri pristojnem organu (34. in 50. člen);
7. pri opravljanju posebnih linijskih prevozov prevaža potnike, ki ne sodijo v kategorije potnikov navedenih 34. in 50. členu;
8. opravlja občasne prevoze potnikov v nasprotju s 35. in prvim odstavkom 50. člena;
9. nima akta o notranji kontroli ali ne izvaja trajne kontrole nad izvajanjem predpisanih zdravstvenih, delovnih in drugih pogojev, ki jih morajo izpolnjevati vozniki, potrebnih za varno upravljanje z vozilom, nad predpisanimi pogoji glede vozil in izvajanjem drugih predpisanih ukrepov (notranja kontrola) ali ne odredi ukrepov za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti, ki jih je pri izvajanju notranje kontrole ugotovil sam ali ki jih je pri nadzoru izvajanja notranje kontrole, ugotovil inšpektor (101. člen);
10. ne zagotovi opravljanja prevozov potnikov ali blaga v cestnem prometu v času stavke v skladu s 102. členom tega zakona;
11. ne ravna po izrečenem ali izdanem ukrepu ali prepovedi inšpektorja (106. člen);
12. če se izkaže ali uporabi dovolilnico izdano drugemu prevozniku (74. in 78. člen).
(2) Z globo od 100.000 do 200.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka tega člena.
(3) Z globo od 150.000 do 300.000 tolarjev se kaznuje posameznik, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.

(1) Z globo od 300.000 do 400.000 tolarjev se kaznuje za prekršek domača ali tuja pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik če:
1. če pri opravljanju mednarodnega linijskega prevoza potnikov na ozemlju Republike Slovenije v vozilu nima izvirnika dovoljenja za njegovo opravljanje (43. člen);
2. brez dovoljenja začasno prekine ali trajno ustavi prevoz na mednarodni liniji (48. in 49. člen);
3. brez dovolilnice ali potniške spremnice opravlja občasne oziroma brez dovoljenja opravlja izmenične prevoze potnikov v mednarodnem cestnem prometu (51., 52. in 53. člen);
4. opravi prevoz blaga v mednarodnem cestnem prometu brez dovolilnice (81. člen);
5. med opravljanjem prevoza potnikov voznik avto-taksi vozila nima vklopljenega taksimetra ali ta ni viden uporabnikom (37. člen);
6. v predpisanem roku izdajatelja licence ne obvesti o spremembi podatkov, ki so vezani na pogoje za izdajo licence (15. člen);
7. v predpisanem roku o sklenitvi pogodbe o prevozu potnikov v posebnem linijskem prevozu ne obvesti Direkcije (34. člen).
(2) Z globo od 50.000 do 150.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka tega člena.
(3) Z globo 50.000 tolarjev kaznuje inšpektor na kraju prekrška voznika v primeru kršitve iz 5. točke prvega odstavka tega člena.

(1) Z globo od 200.000 do 300.000 tolarjev se kaznuje za prekršek domača ali tuja pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, če:
1. vozila, ki se uporabljajo za prevoze v cestnem prometu, nimajo oznak in opreme, kot so določene s predpisom, izdanim na podlagi tega zakona (18. člen);
2. voznega reda ne objavi v skladu s 25. in 59. členom tega zakona;
3. v predpisanem roku po prejemu odločbe o preklicu in odvzemu ali po preteku veljavnosti licence te skupaj z vsemi izvodi ne vrne izdajatelju licence (13. in 17. člen);
4. v predpisanem roku ne obvesti izdajatelja licence o prenehanju opravljanja dejavnosti prevozov (13. člen);
5. opravlja prevoze s posameznim vozilom preden mu je bil vročen izvod licence ali potrdila za to vozilo (14. člen);
6. upravljalec avtobusne postaje ali postaje za tovorna vozila oziroma parkirišča za tovorna vozila ali avtobuse, ne objavi na vidnem mestu delovnega časa, cenika in splošnih pogojev poslovanja (100. člen);
7. inšpektorju ne posreduje zahtevanih podatkov, pisnega pojasnila ali izjave v roku, ki ga določi inšpektor ali, če inšpektorju ne omogoči nemotenega opravljanja nadzorstva ali mu ne dostavi poslovnih knjig, pogodb, listin in drugih dokumentov, če inšpektor to zahteva (106. člen).
(2) Z globo od 40.000 do 100.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka tega člena.

(1) Z globo od 150.000 do 250.000 tolarjev se kaznuje za prekršek voznik:
1. če med vožnjo v vozilu nima izvoda licence za vozilo ali izvoda licence Skupnosti oziroma potrdila o priglasitvi prevozov za lastne potrebe (18. in 20. člen);
2. če med vožnjo v vozilu nima potnega naloga (18. člen);
3. če inšpektorju ne pokaže oziroma izroči na vpogled zahtevanih dokumentov ali če mu ne omogoči pregleda opreme, oznak in tovora (18. in 103. člen);
4. če v vozilu nima dovolilnice za opravljanje prevozov blaga v mednarodnem cestnem prometu (81. člen);
5. če v vozilu nima izvirnika dovoljenja za opravljanje linijskih ali izmeničnih prevozov potnikov v mednarodnem cestnem prometu ali predpisane potniške smernice (43. in 53. člen);
6. če pri opravljanju linijskih prevozov pravočasno ne obvesti o zamudi najbližje avtobusne postaje (27. člen);
7. če ustavlja izven mest postankov, ki so določeni v voznem redu (28. člen);
8. če na znak inšpektorja ne ustavi vozila (103. člen).
(2) Globo iz prejšnjega odstavka lahko za prekršek iz 1., 2. in 4. točke izrečeta tudi carinik ali policist.

(1) Z globo od 100.000 do 200.000 tolarjev se kaznuje voznik:
1. če dovolilnica za prevoz potnikov ali blaga ali potniška spremnica v mednarodnem cestnem prometu ni pravilno izpolnjena (51., 53., 81. in 81.a člen);
2. če potni nalog ni izpolnjen v skladu z 18. členom;
3. če med vožnjo v vozilu nima pogodbe oziroma potrdila o zaposlitvi (18. člen);
4. če na zahtevo pristojnega inšpektorja ne predloži v pregled vozovnice (26. člen).
(2) Globo iz prejšnjega odstavka lahko za prekršek iz 1. točke izrečeta tudi carinik ali policist.

(1) Če se začne na podlagi tega zakona postopek o prekršku zoper prevoznika, ki nima sedeža ali podružnice v Republiki Sloveniji, je njegov voznik dolžan o začetku postopka prevoznika ali njegovo odgovorno osebo obvestiti o začetku postopka o prekršku. Prevoznik se je dolžan v roku dveh ur od storitve prekrška udeležiti postopka o prekršku oziroma določiti svojega pooblaščenca, ki je na območju Republike Slovenije. V kolikor se postopka ne udeleži, oziroma v roku ne določi svojega zastopnika se šteje, da je za pooblaščenca določil voznika.
(2) Ob začetku postopka se začasno zaseže vozilo, s katerim je bil storjen prekršek in o tem izda potrdilo. Vozilo se na stroške prevoznika hrani na varovanem prostoru. Vozilo se prevozniku vrne ob koncu postopka o prekršku oziroma, ko plača izrečeno kazen. Za izvedbo postopka določenega v tem členu lahko inšpektor zaprosi za pomoč policije. Prevozniku ali njegovemu pooblaščencu iz prejšnjega odstavka se vozilo vrne pred koncem postopka o prekršku, če pri sodniku za prekrške osebno ali preko druge osebe položi varščino v višini zagrožene kazni, oziroma najvišjega zneska zagrožene kazni, če je kazen določena v razponu. Varščina se lahko položi v gotovini, vrednostnih papirjih, dragocenostih ali v drugih premičnih stvareh večje vrednosti, ki jih je lahko vnovčiti in hraniti.
(3) Če se postopek o prekršku zoper prevoznika ustavi se zaseženo vozilo oziroma položena varščina vrne.
(4) Če prevoznik, ki je kaznovan za prekršek, po pravnomočnosti odločbe o prekršku ne plača izrečene denarne kazni, ali ne poravna povzročene škode ali stroškov postopka in hrambe vozila, se iz položene varščine poravnajo denarna kazen, pridobljena premoženjska korist in stroški postopka ter hrambe vozila, morebitna škoda povzročena s prekrškom, presežek pa se vrne prevozniku.
(5) Če prevoznik namesto zaseženega vozila ni položil varščine se v primeru iz prejšnjega odstavka vozilo proda po predpisih, ki urejajo davčno izvršbo. Iz denarja pridobljenega s prodajo vozila se poravnajo kazni, stroški in škoda določena v prejšnjem odstavku, presežek pa se vrne prevozniku.
(6) O položitvi varščine in njeni vrnitvi izda organ, ki vodi postopek o prekršku, posebno odločbo.

(1) Do polnopravnega članstva Republike Slovenije v Evropski skupnosti je status prevoznika Skupnosti enak statusu tujega prevoznika.
(2) Določba tega člena se smiselno uporablja tudi za voznika tujega prevoznika in voznika prevoznika Skupnosti.

(1) Domačim prevoznikom, ki ob uveljavitvi tega zakona že imajo licenco za opravljanje dejavnosti prevoza, ta licenca velja do izteka njene veljavnosti. Ob vložitvi vloge za izdajo nove licence ali potrdila o priglasitvi v skladu s tem zakonom, morajo izpolnjevati pogoje, kot jih zahteva ta zakon.
(2) Če domači prevoznik, ki z dnem uveljavitve tega zakona nima parkirnega mesta za vozila iz 4. točke prvega odstavka 7. člena tega zakona urejenega v skladu s predpisi o graditvi objektov in podzakonskim predpisom, ki določa minimalne pogoje za parkirišča in mesta za vzdrževanje vozil, mora ob vložitvi vloge za izdajo nove licence predložiti še potrdilo pristojne upravne enote, da je najpozneje do 31. 12. 2001, pri njej vložil zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja oziroma enotnega dovoljenja za gradnjo parkirnih mest za svoja vozila (v nadaljnjem besedilu: dovoljenje za parkirišče). V tem primeru se mu nova licenca izda za rok 30 mesecev. Če se dovoljenje za gradnjo parkirišča v tem roku izda, se na licenci in izvodih licence, veljavnost le-teh podaljša za 12 mesecev, šteto od dneva poteka prej navedenega 30 mesečnega roka, parkirišče pa mora prevoznik zgraditi in zanj pridobiti uporabno dovoljenje, po predpisih o graditvi objektov, pred potekom veljavnosti licence, sicer se mu nova licenca ne more izdati. Če se dovoljenje za gradnjo parkirišča ne izda, se veljavnost licence ne more podaljšati.
(3) Če domači prevoznik razpolaga s parkirnim mestom za vozilo oziroma vozila, to parkirišče pa z dnem uveljavitve tega zakona ne izpolnjuje vseh pogojev, predpisanih s podzakonskim predpisom, ki določa minimalne pogoje za parkirišča in mesta za vzdrževanje vozil, mora ob vložitvi vloge za izdajo nove licence predložiti potrdilo pristojne upravne enote, da je do 31. 12. 2001, pri njej vložil zahtevo za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del v zvezi z obnovo oziroma izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo parkirišča za vozilo oziroma vozila. V tem primeru se mu nova licenca izda za rok 30 mesecev. Če se odločba o dovolitvi priglašenih del ali gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo v tem roku izda, se na licenci in izvodih licence, veljavnost teh podaljša za 12 mesecev, šteto od dneva poteka prej navedenega 30-mesečnega roka, parkirišče pa mora prevoznik rekonstruirati oziroma zgraditi in zanj pridobiti uporabno dovoljenje, po predpisih o graditvi objektov, pred potekom veljavnosti licence, sicer se mu nova licenca ne more izdati. Če se odločba ali dovoljenje iz tega odstavka ne izda, se veljavnost licence ne more podaljšati.
(4) Če domači prevoznik, razpolaga s parkirnimi mesti za svoja vozila, ta parkirna mesta pa z dnem uveljavitve tega zakona ne izpolnjujejo vseh pogojev, predpisanih s podzakonskim predpisom, ki določa minimalne pogoje za parkirišča in mesta za vzdrževanje vozil, vendar je takšno parkirišče opremljeno najmanj s tistimi napravami, ki v skladu s predpisi o varstvu voda zagotavljajo kontrolirano odtekanje površinskih voda in njihovo čiščenje, se mu ne glede na določbe prejšnjih odstavkov tega člena izda nova licenca, vendar le za 12 mesecev. Nova licenca se mu izda pod pogojem, da ob vložitvi vloge za njeno izdajo predloži dokazilo, da je parkirišče opremljeno s prej navedenimi napravami za kontrolirano odtekanje voda in njihovo čiščenje, ter pisno izjavo, da bo pri pristojni upravni enoti najpozneje do 31. 12. 2001 vložil zahtevo za izdajo dovoljenja za obnovo parkirišča. Če prevoznik v predpisanem roku vloži zahtevo za izdajo dovoljenja za obnovo parkirišča, se na licenci in izvodih licence, veljavnost teh podaljša za 30 mesecev, šteto od dneva poteka prej navedenega enoletnega roka, parkirišče pa se mora obnoviti in zanj pridobiti uporabno dovoljenje, po predpisih o graditvi objektov pred potekom veljavnosti licence, sicer se mu nova licenca ne more izdati. Če prevoznik v predpisanem roku ne vloži zahteve za izdajo dovoljenja za obnovo parkirišča, se veljavnost licence ne more podaljšati.
(5) Za dokazilo, da je parkirišče opremljeno najmanj s tistimi napravami, ki v skladu s predpisi o varstvu voda zagotavljajo kontrolirano odtekanje površinskih voda in njihovo čiščenje, se šteje mnenje pristojnega organa za področje vodnega gospodarstva.
(6) Pravna ali fizična oseba, ki želi pridobiti licenco za opravljanje prevozov v cestnem prometu ali potrdilo o priglasitvi prevozov za lastne potrebe in do uveljavitve tega zakona še ni imela izdane licence za opravljanje prevozov v cestnem prometu (novi prevoznik), mora ob vložitvi vloge za izdajo licence priložiti uporabno dovoljenje za uporabo parkirišča oziroma najemno pogodbo za parkirišče, za katero je izdano uporabno dovoljenje.
(7) Lokalne skupnosti v prostorskih aktih upoštevajo tudi potrebe prevoznikov po lokacijah za ureditev parkirnih mest iz tega člena.
(8) Upravne enote morajo vloge prevoznikov za izdajo dovoljenj iz tega člena obravnavati prednostno.

(1) Za novo zaposlene odgovorne osebe za prevoze in voznike se, do določitve vsebine strokovne usposobljenosti in katalogov standardov strokovnih znanj in spretnosti ter začetka izvajanja postopkov za ugotavljanje in potrjevanje nacionalnih poklicnih kvalifikacij, za pridobitev strokovne usposobljenosti v skladu s 3. in 5. točko prvega odstavka 7. člena uporablja pravilnik o pogojih za pridobitev licenc za prevoze v cestnem prometu, načinu in postopku njihove pridobitve ter o načinu vodenja evidence o izdanih licencah (Uradni list RS, št. 50/97, 69/97, 76/97 in 82/98) in pravilnik o programu preizkusa strokovne usposobljenosti ter o postopku in načinu opravljanja preizkusa za pridobitev licence za prevoze v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 33/96, 61/97, 15/98 in 29/99).
(2) Za odgovorne osebe, ki so opravile preizkus strokovne usposobljenosti v skladu s pravilnikoma iz prejšnjega odstavka se šteje, da izpolnjujejo pogoj strokovne usposobljenosti za odgovorne osebe v skladu s tem zakonom.
(3) Voznikom, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljali delo voznika in so izpolnjevali pogoje za delo voznika v skladu z zakonom o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 72/94, 18/95, 54/96, 48/98, 65/99 in 36/2000) se šteje, da izpolnjujejo pogoj strokovne usposobljenosti za voznike v skladu s tem zakonom.

Členi, ki se nanašajo na licenco Skupnosti in členi od 56 do 60 se začnejo uporabljati za prevoznike Skupnosti in domače prevoznike z dnem polnopravnega članstva Republike Slovenije v Evropski skupnosti. Ostale določbe 2. podpoglavja javni prevoz potnikov v mednarodnem cestnem prometu se za prevoznike Skupnosti in domače prevoznike prenehajo uporabljati, kolikor so v nasprotju z zakonodajo Evropske skupnosti. Za domače prevoznike pa se še vedno uporabljajo, če ti opravljajo prevoze potnikov na območja držav nečlanic Evropske skupnosti.

(1) Določbe glede pridobitve in delitve dovolilnic v mednarodnem cestnem prevozu blaga za domačega prevoznika glede prevozov med Republiko Slovenijo in državami članicami Evropske skupnosti, kot tudi za prevoze med državami članicami Evropske skupnosti ali prehod preko njihovega ozemlja, se ne uporabljajo od dneva polnopravnega članstva Republike Slovenije v Evropski skupnosti, v kolikor z mednarodno pogodbo ni določeno drugače.
(2) Od dneva polnopravnega članstva Republike Slovenije v Evropski skupnosti se za prevoze, ki jih opravlja prevoznik Skupnosti v tranzitu preko Republike Slovenije oziroma iz držav članic Skupnosti v Slovenijo ali obratno, ne uporabljajo določbe 81., 81.a, 82., 83. in 84. člena tega zakona. Za prevoze, ki jih opravlja prevoznik Skupnosti iz Republike Slovenije v države nečlanice Evropske Skupnosti ali obratno, se te določbe uporabljajo, če ni z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo, določeno drugače.

V prehodnem obdobju do prenosa nalog na Direkcijo, opravlja naloge, ki so v tem zakonu določene za Direkcijo, ministrstvo, pristojno za promet.

(1) V prehodnem obdobju do oblikovanja gospodarske javne službe za opravljanje javnih linijskih prevozov potnikov oziroma do 31. 12. 2004, se prevoznikom, ki opravljajo javne linijske prevoze potnikov v notranjem cestnem prometu na podlagi registriranih voznih redov, iz proračuna Republike Slovenije dodeli subvencija.
(2) Subvencija iz prejšnjega odstavka se dodeli prevoznikom, ki opravljajo javne linijske prevoze potnikov v notranjem cestnem prometu, sorazmerno glede na število prevoženih kilometrov, kot izhaja iz registra voznih redov pri ministrstvu, pristojnem za promet.
(3) Prevozniki, ki v predpisanem roku, Direkciji ne posredujejo podatkov določenih v 31. členu tega zakona, niso upravičeni do subvencije iz tega člena.
(4) Vlada Republike Slovenije z uredbo predpiše višino, časovna obdobja ter način dodelitve subvencije iz tega člena.

Evidenco izdanih licenc Skupnosti iz prvega odstavka 5. člena tega zakona se prične voditi z dnem polnopravnega članstva Republike Slovenije v Evropski skupnosti.

(1) Z dnem uveljavitve tega zakona, preneha veljati zakon o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 72/94, 18/95, 54/96, 48/98, 65/99 in 36/2000) razen določb 9. do vključno 11. člena, ki se uporabljajo še naprej do podelitve koncesij za opravljanje javnih linijskih prevozov iz 30. člena tega zakona.
(2) Do izdaje izvršilnih predpisov na podlagi tega zakona se še uporabljajo naslednji predpisi v kolikor niso v nasprotju s tem zakonom:
– uredba o cestni pristojbini za tuje vozilo, ki vozi po cestah v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 29/93, 16/95 in 28/95),
– uredba o cestni pristojbini za motorna in priklopna vozila registrirana v Republiki Avstriji s katerimi se opravlja prevoz blaga v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 23/95),
– pravilnik o avtobusnih voznih redih (Uradni list RS, št. 29/2000 in 37/2000),
– daljinar s časi vožnje relacij primestnih in medkrajevnih avtobusnih voznih redov v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 22/2000 in 15/2001),
– pravilnik o delitvi dovolilnic za mednarodni prevoz stvari v cestnem prometu in CEMT dovolilnic (Uradni list RS, št. 88/99),
– pravilnik o oznakah in opremi vozil s katerimi se izvajajo prevozi v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 70/99),
– pravilnik o notranji kontroli (Uradni list RS, št. 70/99),
– navodilo o postopku in načinu dokazovanja poravnave davčnih obveznosti pri pridobivanju dovolilnic za prevoz stvari v mednarodnem cestnem prometu (Uradni list RS, št. 79/98),
– pravilnik o pogojih za pridobitev licenc za prevoze v cestnem prometu, načinu in postopku njihove pridobitve ter o načinu vodenja evidence o izdanih licencah (Uradni list RS, št. 50/97),
– pravilnik o programu preizkusa strokovne usposobljenosti ter o načinu opravljanja preizkusa za pridobitev licence za prevoze v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 33/96, 61/97 in 15/98),
– pravilnik o obrazcu in načinu vodenja kontrolne listine za domačega avtobusnega prevoznika (Uradni list RS, št. 70/95),
– pravilnik o minimalnih tehničnih in drugih pogojih za parkirišča in mesta za vzdrževanje vozil (Uradni list RS, št. 33/96) razen roka določenega v 13. členu, ki se spremeni iz »pet let« v »pet let in 6 mesecev«,
– pravilnik o opremljenosti avtobusnih postaj in pomembnejših avtobusnih postajališč ter načinu opravljanja storitev avtobusnih postaj (Uradni list SRS, št. 35/88).

(1) Izvršilni predpisi, predvideni s tem zakonom, se izdajo v enem letu po uveljavitvi tega zakona.
(2) Uredbo iz 123. člena tega zakona Vlada sprejme v roku 30 dni po uveljavitvi tega zakona.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

(1) Prve koncesije za izvajanje javnega linijskega prevoza potnikov z veljavnostjo do 31. 12. 2008 se podeli prevoznikom, ki so na podlagi registriranih voznih redov iz prometnega leta 2003/2004 opravljali javne linijske prevoze.
(2) Do oblikovanja oziroma do določitve območij pokrajin oziroma regij se v Republiki Sloveniji za urejanje javnega potniškega prometa območje celotne države šteje za eno pokrajino oziroma regijo.

(1) Globe, določene s tem zakonom, se do začetka uporabe Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03) v postopku o prekršku izrekajo kot denarne kazni v mejah, določenih s tem zakonom.
(2) Določbe tega zakona, ki določajo globe za prekršek odgovorne osebe samostojnega podjetnika posameznika, se začnejo uporabljati z dnem začetka uporabe Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03).

Podzakonski predpisi iz 5. in 8. člena tega zakona se izdajo v roku šestih mesecev po uveljavitvi tega zakona.

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.