Na podlagi 153. člena Poslovnika državnega zbora je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 21. maja 2004 potrdil uradno prečiščeno besedilo Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti, ki obsega:

– Zakon o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti – ZTZPUS (Uradni list RS, št. 59/99 z dne 23. 7. 1999)
– popravek Zakona o tehničnih zahtevah in o ugotavljanju skladnosti (Uradni list RS, št. 31/2000 z dne 7. 4. 2000),
– Zakon o kmetijstvu – ZKme (Uradni list RS, št. 54/2000 z dne 16. 6. 2000) in
– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti – ZTZPUS-A (Uradni list RS, št. 37/04 z dne 15. 4. 2004).

Ta zakon ureja način predpisovanja tehničnih zahtev za proizvode in postopkov ugotavljanja skladnosti s predpisanimi zahtevami ter izdajo tehničnih predpisov, s katerimi pristojni ministri na podlagi tega zakona za posamezne proizvode oziroma družine proizvodov natančneje uredijo najmanj enega od naslednjih elementov:
– tehnične zahteve, ki jih morajo izpolnjevati,
– postopke ugotavljanja skladnosti s predpisanimi zahtevami,
– določitev organov oziroma zahtev za organe, ki sodelujejo v postopkih ugotavljanja skladnosti (v nadaljnjem besedilu: organi za ugotavljanje skladnosti),
– listine, ki morajo biti priložene ob dajanju v promet oziroma ob začetku uporabe,
– obveznost in način označevanja.
Ta zakon ureja tudi izvajanje nadzora nad izpolnjevanjem zahtev iz tehničnih predpisov in veljavnost listin o skladnosti in znakov skladnosti, izdanih v tujini.
Ta zakon se ne uporablja za predpisovanje tehničnih zahtev in izvajanje postopkov ugotavljanja skladnosti za tiste proizvode, ki so urejeni s posebnimi zakoni.
Ne glede na prejšnji odstavek se določbe 12. do 15. in 18. člena tega zakona uporabljajo za proizvode, ki so urejeni s posebnim zakonom, če posebni zakon tega izrecno ne uredi drugače.

Ministri v skladu s svojimi pristojnostmi po predpisih o delovnem področju ministrstev lahko, po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za koordinacijo tehnične zakonodaje, ob upoštevanju mednarodnih načel in prevzetih obveznosti iz dvostranskih in večstranskih sporazumov o preprečevanju in odpravi nepotrebnih ovir v mednarodni trgovini, izdajo tehnične predpise, s katerimi predpišejo tehnične zahteve za proizvode oziroma družine proizvodov (v nadaljnjem besedilu: proizvodi) in postopke ugotavljanja skladnosti, vključno z rednimi in izrednimi pregledi proizvodov v uporabi, kadar je to nujno zaradi zavarovanja javnega interesa, ki se izkazuje predvsem kot:
– zagotovitev varnosti,
– varovanje življenja in zdravja ljudi, živali in rastlin,
– varstvo okolja,
– varstvo potrošnikov in drugih uporabnikov,
– varstvo premoženja.

Proizvodi smejo biti dani v promet oziroma se smejo začeti uporabljati oziroma se smejo uporabljati samo, če so skladni s predpisanimi tehničnimi zahtevami, če je bila njihova skladnost ugotovljena po predpisanem postopku in če so označeni v skladu s predpisi.

Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, pomenijo:
– »proizvod« je vsak proizvod, ki nastane kot rezultat predelovalnih dejavnosti,
– »tehnični predpis« je predpis, ki določa lastnosti proizvoda ali z njim povezanega postopka in načina proizvodnje. V zvezi s tem lahko vključuje ali izključno obravnava tudi izrazje, simbole, pakiranje, deklariranje in označevanje,
– »tehnična specifikacija« je dokument, ki predpisuje tehnične zahteve, ki jih mora izpolnjevati proizvod, kadar je to primerno, pa tudi postopke, s katerimi je mogoče ugotoviti, ali so dane zahteve izpolnjene,
– »dati v promet« pomeni prvič odplačno ali brezplačno dobaviti proizvod v Evropski skupnosti,
– »začetek uporabe« je začetek uporabe proizvoda v Republiki Sloveniji pri končnem uporabniku,
– »dobavitelj« je proizvajalec, njegov zastopnik s sedežem v Republiki Sloveniji, če proizvajalec nima sedeža v Evropski skupnosti, uvoznik oziroma druga fizična ali pravna oseba, ki je dala proizvod v promet ali omogočila njegovo uporabo,
– »postopek ugotavljanja skladnosti« je vsak postopek, s katerim se neposredno ali posredno ugotavlja, ali so izpolnjene predpisane zahteve,
– »organ za ugotavljanje skladnosti« je od dobavitelja neodvisen laboratorij, certifikacijski organ, kontrolni organ oziroma drug organ, ki sodeluje v postopku ugotavljanja skladnosti in je lahko državni organ, pravna oseba ali fizična oseba,
– »akreditiranje« je strokovni postopek, s katerim se s podeljeno akreditacijsko listino formalno prizna usposobljenost za izvajanje opredeljenih nalog na področju ugotavljanja skladnosti,
– »distributer« je vsaka pravna ali fizična oseba, ki poklicno sodeluje v dobavni verigi, njena dejanja pa ne vplivajo na skladnost proizvoda.

S tehničnim predpisom se lahko določi, da se domneva, da je proizvod skladen z zahtevami tehničnega predpisa, če proizvod ustreza zahtevam neobveznih standardov, na katere se tehnični predpis sklicuje.
Če se tehnični predpis sklicuje na standarde v skladu s prejšnjim odstavkom, minister, pristojen za izdajo posameznega tehničnega predpisa, v soglasju z ministrom, pristojnim za trg, v Uradnem listu Republike Slovenije objavi seznam standardov, katerih uporaba ustvari domnevo o skladnosti.

S tehničnimi predpisi se lahko določi obvezna uporaba tehničnih specifikacij, ki jih pristojni ministri izdajo kot posebne publikacije.
Tehnične specifikacije pripravljajo strokovni odbori, ki jih imenuje minister, pristojen za posamezen proizvod. Način priprave tehničnih specifikacij predpiše minister z navodilom. Seznam izdanih tehničnih specifikacij se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, javnosti pa so dosegljive pri pristojnem ministrstvu.

S tehničnimi predpisi se določijo proizvodi, za katere mora dobavitelj, preden so dani v promet oziroma preden se začnejo uporabljati:
– zagotoviti izvedbo postopkov ugotavljanja skladnosti s predpisanimi tehničnimi zahtevami,
– izdati oziroma zagotoviti izjavo o skladnosti, preskusno poročilo, certifikat ali drugo listino o skladnosti (v nadaljnjem besedilu: listine o skladnosti),
– izdelati in hraniti tehnično dokumentacijo v predpisanem obsegu, obliki in rokih,
– zagotoviti označitev s predpisanimi znaki skladnosti.
Predpisani postopki ugotavljanja skladnosti so lahko opredeljeni neposredno v tehničnih predpisih ali posredno v standardih ali v tehničnih specifikacijah.
Proizvodov, ki niso skladni s predpisanimi tehničnimi zahtevami, in proizvodov, za katere ni predpisana označitev z znaki skladnosti, ni dovoljeno označiti z znaki skladnosti ali drugimi znaki, ki so podobni predpisanim znakom skladnosti do te mere, da bi lahko ustvarili zmedo na trgu ali zavedli potrošnike.

Zahtevnost predpisanih postopkov ugotavljanja skladnosti mora biti odvisna od tehnične zahtevnosti proizvodov in ocene možne nevarnosti, povezane z njihovo uporabo.
Ob upoštevanju kriterijev iz prejšnjega odstavka se s tehničnim predpisom določi postopek, več postopkov ali pa ustrezna kombinacija različnih postopkov, kot so:
– proizvajalčevo samostojno ugotavljanje skladnosti proizvoda pod določenimi pogoji,
– ugotavljanje skladnosti proizvoda, ki ga izvaja organ za ugotavljanje skladnosti, bodisi na enem vzorcu bodisi na statistično izbranem vzorcu iz proizvodnega procesa,
– proizvajalčevo vodenje sistema zagotavljanja kakovosti proizvodnega procesa,
– ugotavljanje primernosti in izvajanje nadzora proizvajalčevega sistema zagotavljanja kakovosti proizvodnega procesa, ki ga izvaja organ za ugotavljanje skladnosti.

S tehničnimi predpisi se določijo organi za ugotavljanje skladnosti ali pa predpišejo zahteve, ki jih morajo izpolnjevati organi za ugotavljanje skladnosti.

Kadar je postopek ugotavljanja skladnosti naloga uprave, se s tehničnim predpisom določi organ za ugotavljanje skladnosti.

Predpisane zahteve iz 9. člena tega zakona se nanašajo na:
– razpolaganje s strokovno usposobljenim osebjem in potrebno opremo,
– zagotavljanje neodvisnosti in nepristranosti v razmerju do pravnih ali fizičnih oseb, ki so neposredno ali posredno povezane s proizvodom, katerega skladnost se ugotavlja,
– zagotavljanje poslovne tajnosti,
– zavarovanje odgovornosti za opravljeno delo, razen v primeru, da je odgovornost zavarovana s strani države na podlagi zakona,
– druge pogoje, ki zagotavljajo ustrezno opravljanje predpisanih nalog.

Kadar so s tehničnim predpisom predpisane zahteve v skladu s prejšnjim členom, smejo organi za ugotavljanje skladnosti izvajati določene naloge le na podlagi odločbe, ki jo izda minister, pristojen za trg, v soglasju z ministrom, ki je izdal tehnični predpis.
Odločba iz prejšnjega odstavka je lahko časovno omejena ali velja do preklica. Organ, določen za ugotavljanje skladnosti, mora zahteve za določitev izpolnjevati trajno. Če jih v času določitve preneha izpolnjevati, se odločba prekliče. Zoper odločbo o preklicu ni pritožbe, možen pa je upravni spor.

Pred izdajo odločbe o določitvi organa za ugotavljanje skladnosti iz prejšnjega člena minister, pristojen za trg, v sodelovanju z nacionalno akreditacijsko službo pri organu za ugotavljanje skladnosti ugotovi izpolnjevanje zahtev za izvajanje nalog iz posameznega tehničnega predpisa.
Šteje se, da organ za ugotavljanje skladnosti izpolnjuje zahteve v smislu prejšnjega odstavka, če je bila njegova usposobljenost za delovanje predhodno preverjena po pravilih akreditacije ali akreditaciji enakovrednih pravilih v skladu z zakonom.

Vlada Republike Slovenije natančneje predpiše način določanja organov za ugotavljanje skladnosti, ugotavljanja izpolnjevanja zahtev in preklica odločbe iz prvega odstavka 12. člena tega zakona ter predpiše pristojnosti državnih organov in postopek za izvedbo priglasitve organov za ugotavljanje skladnosti sopogodbenicam v okviru mednarodnih pogodb s področja izvajanja postopkov ugotavljanja skladnosti, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.

Organi za ugotavljanje skladnosti, določeni za izvajanje nalog v skladu s prvim odstavkom 12. člena tega zakona, izdajo listine o skladnosti na podlagi zahteve stranke. Medsebojna vprašanja v zvezi s pridobitvijo in vzdrževanjem listin o skladnosti uredita organ za ugotavljanje skladnosti in stranka s pisno pogodbo.

Izpolnjevanje zahtev tega zakona, na njegovi podlagi izdanih predpisov in predpisov, navedenih v 20. členu, nadzorujejo inšpekcijski organi v skladu s pristojnostmi za posamezne proizvode, ki izhajajo iz predpisov o organizaciji in delovnem področju ministrstev oziroma drugih predpisov, ki določajo njihovo pristojnost in naloge.
Pristojni inšpektorji imajo poleg pooblastil in ukrepov, ki izhajajo iz posameznih predpisov, ki se nanašajo na njihovo delo, na podlagi tega zakona dodatna pooblastila, da:
– zahtevajo vse potrebne informacije in vpogled v izdane listine o skladnosti ter tehnično dokumentacijo,
– izvedejo ustrezne preglede in preskuse proizvodov glede skladnosti s predpisi tudi potem, ko so bili ti dani v promet oziroma so se začeli uporabljati,
– odvzemajo vzorce proizvodov in jih oddajo v pregled skladnosti,
– prepovedo uporabo listin o skladnosti za neskladne proizvode,
– odredijo odpravo ugotovljenih neskladnosti,
– zahtevajo, da se proizvodi opremijo s predpisanimi oznakami, oziroma odredijo odstranitev nedovoljenih oznak,
– prepovedo dajanje v promet, omejijo promet ali odredijo umik iz prometa neskladnih proizvodov in izvedejo dodatne ukrepe, ki zagotovijo, da se bo prepoved upoštevala,
– prepovedo začetek uporabe, omejijo uporabo ali odredijo prenehanje uporabe neskladnih proizvodov in izvedejo dodatne ukrepe, ki zagotovijo, da se bo prepoved upoštevala,
– v času, ki je potreben za izvedbo raznih pregledov in preskusov, začasno prepovedo vsakršno dobavo, ponudbo dobave ali razstavljanje proizvodov, kakor hitro obstaja utemeljen sum, da so ti proizvodi neskladni s predpisi,
– odredijo uničenje neskladnih proizvodov, če je to nujno za zavarovanje zdravja in varnosti ljudi.
Pristojni inšpektorji lahko odredijo ukrepe iz prejšnjega odstavka:
– dobavitelju;
– distributerju v okviru njegove dejavnosti;
– drugi pravni ali fizični osebi, kadar je to potrebno za zagotovitev njihovega sodelovanja pri dejanjih za zagotovitev izpolnjevanja zahtev iz prvega odstavka tega člena.
Če pristojni inšpekcijski organ ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem ali opremo za izvedbo potrebnega pregleda ali preskusa iz prejšnjega odstavka, izvedbo takih posameznih dejanj v okviru inšpekcijskega nadzorstva poveri usposobljeni instituciji.
Stroške inšpekcijskega postopka (dnevnica, potni stroški, stroški analiz in drugi stroški, ki so nastali v zvezi z uvedenim postopkom), ki se je končal neugodno za zavezanca, trpi zavezanec.
Pritožbe zoper odločbe, izdane za izvedbo pooblastil iz drugega odstavka tega člena, ne zadržijo njihove izvršitve.

Vlada Republike Slovenije lahko predpiše vsebino in način obveščanja drugih držav oziroma mednarodnih subjektov o tistih ukrepih državnih organov, ki z omejitvijo dajanja nekega proizvoda v promet oziroma z odreditvijo njegovega umika iz prometa zaradi zavarovanja javnega interesa vplivajo na mednarodno trgovino.

V Republiki Sloveniji veljajo listine o skladnosti in znaki skladnosti, če so bili izdani v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificirala Republika Slovenija.

Zahteve iz ustreznih tehničnih predpisov ne veljajo za proizvode, ki so proizvedeni oziroma dani v promet v drugi državi članici Evropske skupnosti, v skladu z njenimi predpisi, ki niso harmonizirani s pravom Evropskih skupnosti.
Če pristojni državni organ na podlagi listin in drugih zbranih podatkov ugotovi, da proizvod iz prejšnjega odstavka ne zagotavlja enakovredne ravni zavarovanja javnega interesa, kot ga zahteva ustrezen tehnični predpis, lahko zavrne dajanje v promet ali zahteva umik proizvoda iz prometa.
Pristojni državni organ lahko izvede ukrepa iz prejšnjega odstavka pod naslednjimi pogoji:
– če je v pisnem obvestilu dobavitelju navedel določbe ustreznega tehničnega predpisa, ki so podlaga prepovedi dajanja v promet oziroma zahtevajo umik proizvoda iz prometa, in
– če je na podlagi razpoložljivih podatkov o stanju tehnike in znanosti ugotovil, da obstajajo utemeljeni razlogi, povezani z varovanjem javnega interesa, za uveljavitev zahtev iz ustreznega tehničnega predpisa in da blažji ukrepi ne bi zagotovili ustrezne ravni varnosti, in
– če je pred sprejemom ukrepa dal možnost dobavitelju, da v roku, ki ni krajši kot 30 dni, odgovori na navedbe pristojnega državnega organa in,
– če pred izdajo odločbe glede vrste ukrepa preuči pripombe in svoje stališče pisno obrazloži.
S tehničnim predpisom se lahko določi postopek ugotavljanja enakovredne ravni zavarovanja javnega interesa.

Proizvodi, ki jih je pred dajanjem v promet potrebno preskusiti, se lahko dajo v promet Republiki Sloveniji, če so bili preskušeni v organih za ugotavljanje skladnosti držav članic Evropske skupnosti pod pogojem, da so rezultati teh preskusov na razpolago pristojnim državnim organom. Šteje se, da so organi za ugotavljanje skladnosti usposobljeni za izvajanje postopkov ugotavljanja skladnosti, če je njihova usposobljenost preverjena po pravilih akreditacije ali akreditaciji enakovrednih pravilih.

Z globo od 2,500.000 tolarjev do 10,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba oziroma z globo od 2,500.000 tolarjev do 5,000.000 tolarjev samostojni podjetnik posameznik, ki v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti:
– da v promet oziroma začne uporabljati oziroma uporablja proizvod v nasprotju s 3. členom tega zakona,
– da v promet oziroma začne uporabljati proizvod v nasprotju s prvim odstavkom 7. člena tega zakona,
– v nasprotju s tretjim odstavkom 7. člena tega zakona označi proizvode z znaki skladnosti ali drugimi znaki, ki so podobni znakom skladnosti do te mere, da bi lahko ustvarili zmedo na trgu ali zavedli potrošnike,
– v nasprotju z 12. členom tega zakona izvaja naloge organa za ugotavljanje skladnosti v postopkih ugotavljanja skladnosti,
– v nasprotju s 16. členom tega zakona ne ravna v skladu z izvršljivimi odločbami pristojnih inšpekcijskih organov,
– v nasprotju z 23. členom tega zakona ne deklarira oziroma označi proizvoda v slovenskem jeziku, čeprav to zahteva tehnični predpis, izdan na podlagi tega zakona.
Z globo od 250.000 tolarjev do 500.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki stori dejanje iz prejšnjega odstavka.
Z globo od 250.000 tolarjev do 500.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.

Do izdaje tehničnih predpisov na podlagi tega zakona oziroma drugih zakonov se še nadalje uporabljajo tisti tehnični predpisi nekdanje SFRJ, ki se uporabljajo na dan uveljavitve tega zakona in še nadalje veljajo predpisi izdani na podlagi zakona o standardizaciji (Uradni list SFRJ, št. 37/88 in 23/91) oziroma na podlagi zakona o standardizaciji (Uradni list RS, št. 1/95).

Na podlagi tega zakona se določbe prvega odstavka 4. člena ter 5. in 6. člena zakona o standardizaciji (Uradni list RS, št. 1/95) do 31. 12. 2001 uporabljajo za izdajo tehničnih predpisov s področja kmetijskih pridelkov, živil, živalske krme, semen in sadilnega materiala, kmetijskih in gozdnih rastlin, gozdnih lesnih sortimentov in mineralnih gnojil.
(Opomba: glej tudi 133. člen ZKme)

Do drugačne ureditve z zakonom, vendar najdalj do 21. 12. 2001, se na podlagi tega zakona določba prvega odstavka 32. člena zakona o standardizaciji (Uradni list RS, št. 1/95) uporablja za izdajo dovoljenj za odmik od norm kakovosti s področja živil, kmetijskih pridelkov, živalske krme, mineralnih gnojil in gozdnih lesnih sortimentov.
Dovoljenje za odmik od norm kakovosti, navedenih v prejšnjem odstavku, izda minister, pristojen za kmetijstvo in gozdarstvo z izjemo živil, za katera izda dovoljenje za odmik minister, pristojen za prehrano, v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravstvo.
Postopki iz drugega odstavka 32. člena zakona o standardizaciji (Uradni list RS, št. 1/95), začeti pred uveljavitvijo tega zakona, se dokončajo po do sedaj veljavnih predpisih.
(Opomba: glej tudi 133. člen ZKme)

Do drugačne ureditve z zakonom se na podlagi tega zakona lahko izdajo tehnični predpisi, s katerimi se določi obveznost deklariranja oziroma označevanja proizvodov v slovenskem jeziku.
Tehnične predpise iz prejšnjega odstavka izda minister, pristojen za trg.

Izvajanje nadzora postopkov preskušanja in certificiranja v skladu s pravilnikom o nadzoru izvajanja postopkov preskušanja in certificiranja (Uradni list RS, št. 40/97) preide z dnem uveljavitve tega zakona z Urada za standardizacijo in meroslovje na ministrstvo, pristojno za trg.

Predpis iz 14. člena tega zakona izda Vlada Republike Slovenije v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do začetka uporabe Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03) se globe, določene v prvem in drugem odstavku 19. člena zakona, v postopku o prekršku izrekajo kot denarne kazni.
Določba tretjega odstavka 19. člena zakona se začne uporabljati z dnem začetka uporabe Zakona o prekrških.

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.