Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo je na podlagi 49. člena Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 134/03 – UPB1 in 63/04) in 46. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 63/04) 10. 9. 2004 sprejel

Ta akt vsebuje merila in določa postopke za akreditacijo in ponovno akreditacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov, za priznavanje znanja in sposobnosti, pridobljenih pred vpisom v program, za oblikovanje mnenj k merilom visokošolskih zavodov za izvolitev v naziv in za oblikovanje soglasja k izvolitvi v naziv.
Pri akreditiranju visokošolskih zavodov in študijskih programov Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo (v nadaljnjem besedilu: Svet) upošteva še:
– merila za kreditno vrednotenje študijskih programov po ECTS in opredelitev minimalnega deleža izbirnosti v študijskih programih,
– merila za prehode med študijskimi programi,
– merila za ocenjevanje pedagoških študijskih programov, njihovem obsegu in strukturi.

Ta akt Svet uporablja pri izvajanju svojih, z zakonom o visokem šolstvu (v nadaljnjem besedilu: ZViS) opredeljenih nalog, zlasti pa pri:
– oblikovanju strokovnega mnenja o izpolnjevanju pogojev za ustanovitev oziroma preoblikovanje visokošolskega zavoda – akreditaciji visokošolskega zavoda (ZViS, 14., 16. in 49. člen),
– preverjanju izpolnjevanja pogojev za opravljanje dejavnosti, za katere je bil visokošolski zavod ustanovljen – ponovni akreditaciji visokošolskega zavoda (ZViS, 14., 16. in 49. člen),
– oblikovanju soglasja k študijskim programom – akreditaciji študijskih programov (ZViS, 32. in 49. člen),
– podaljšanju soglasja k študijskim programom – ponovni akreditaciji študijskih programov (ZViS, 16., 32. in 49. člen)
– oblikovanju soglasja k znanstvenoraziskovalnim in umetniškim programom (ZViS, 42. člen),
– oblikovanju mnenja k merilom visokošolskih zavodov za izvolitev v nazive visokošolskih učiteljev, visokošolskih sodelavcev in znanstvenih delavcev (ZViS, 49. člen),
– oblikovanju soglasja k izvolitvi visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev v naziv na samostojnih visokošolskih zavodih (ZViS, 49. člen).

Pri oblikovanju strokovnih mnenj o izpolnjevanju pogojev za ustanovitev oziroma preoblikovanje visokošolskega zavoda se poleg zakonskih določil in nacionalnega programa visokega šolstva Republike Slovenije upoštevajo naslednja merila:
1. Študijska področja. Ustreznost opredelitve študijskih področij po Iscedovi klasifikaciji in znanstvenoraziskovalnih oziroma umetniških disciplin po Frascatijevi klasifikaciji (celovitost, integriranost, interdisciplinarnost, raziskovalna oziroma strokovna utemeljenost, opredelitev notranje organiziranosti, povezanost z okoljem, mednarodna primerljivost ipd.), za katere se visokošolski zavod ustanavlja, ter ustreznost osnutkov predvidenih študijskih in raziskovalnih programov, tudi ob upoštevanju 6., 7. in 8. člena tega akta. Posebej je treba navesti stopnje študijskih programov (za prvo stopnjo tudi univerzitetni ali visokošolski strokovni program), ki jih bo visokošolski zavod izvajal.
Če gre za ustanavljanje univerze, se ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za izvajanje študijskih programov vseh treh stopenj na najmanj treh zaokroženih znanstvenih, umetniških oziroma strokovnih področjih ali disciplinah, pogoji za izvajanje dejavnosti na drugih zavodih – članicah univerze ter pogoji za izvajanje podpornih in razvojnih dejavnosti. Za fakulteto ali umetniško akademijo – članico univerze morajo biti izpolnjeni pogoji za znanstveno-raziskovalno oziroma umetniško in izobraževalno dejavnost s področij ene ali več sorodnih oziroma med seboj povezanih znanstvenih ali umetniških disciplin. Za visoko strokovno šolo – članico univerze morajo biti izpolnjeni pogoji za izvajanje študijskih programov najmanj za prvo stopnjo, in sicer s področja ene ali več sorodnih oziroma med seboj povezanih strok, za izvajanje magistrskih študijskih programov pa tudi pogoji za opravljanje znanstveno-raziskovalnega oziroma umetniškega dela.
Če gre za ustanavljanje samostojnega visokošolskega zavoda – fakultete ali umetniške akademije, se ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za izvajanje študijskih programov najmanj za dve stopnji in za znanstvenoraziskovalno oziroma umetniško in izobraževalno dejavnost s področij ene ali več sorodnih oziroma med seboj povezanih znanstvenih ali umetniških disciplin.
Če gre za ustanavljanje samostojnega visokošolskega zavoda – visoke strokovne šole, se ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za izvajanje študijskih programov najmanj za prvo stopnjo, in sicer s področja ene ali več sorodnih oziroma med seboj povezanih strok. Za izvajanje magistrskih študijskih programov morajo biti izpolnjeni tudi pogoji za opravljanje znanstveno-raziskovalnega oziroma umetniškega dela.
2. Visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci – ustreznost in struktura. Ustreznost visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev – nosilcev študijskih, znanstvenoraziskovalnih oziroma umetniških programov (v nadaljnjem besedilu: nosilci) visokošolskega zavoda se dokazuje:
– z veljavno izvolitvijo v naziv. Nazivi nosilcev morajo ustrezati določilom zakona (ZViS, 52. do 64. člen) in statuta visokošolskega zavoda ter morajo biti pridobljeni po merilih za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev univerze oziroma samostojnega visokošolskega zavoda, h katerim je Svet na podlagi 49. člena ZViS dal pozitivno mnenje. Za predvidene nosilce, ki izvolitve še nimajo, ker predlagatelj še nima pravice voditi izvolitvenih postopkov, Svet oceni njihovo ustreznost na podlagi predloženih biografij in bibliografij, pripravljenih po pravilih iz osnutka meril za izvolitev v naziv, ob upoštevanju 14. člena tega akta;
– z izjavo, v kateri predvideni nosilec zapiše, katere vrste pogodbenega razmerja bo sklenil z visokošolskim zavodom (delovno razmerje, podjemna pogodba, avtorska pogodba); pri nosilcih, ki so že zaposleni v visokem šolstvu oziroma raziskovalni dejavnosti, mora predlagatelj skladno z veljavnimi predpisi upoštevati najvišjo z zakonom dopustno neposredno in dodatno tedensko pedagoško obveznost ter raziskovalno in strokovno oziroma umetniško delo (ZViS, 63. člen, Zakon o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljnjem besedilu: ZDR);
– s soglasjem delodajalcev, pri katerih je zaposlen, če se namerava v novem zavodu dopolnilno zaposliti (ZDR, 146. člen, ZViS, 63. člen);
– z ugotovitvijo o sposobnosti za oblikovanje senata; senat članice univerze oziroma samostojnega visokošolskega zavoda mora imeti najmanj 9, senat univerze pa najmanj 21 članov izmed visokošolskih učiteljev in znanstvenih delavcev, ki so (oziroma bodo) na tem zavodu v delovnem razmerju; člani morajo biti izbrani izmed predlaganih ustreznih nosilcev tako, da so enakopravno zastopane vse znanstvene in umetniške discipline oziroma strokovna področja.
Če bo članica univerze ali samostojni visokošolski zavod študijske programe izvajal tudi zunaj kraja svojega sedeža (v nadaljnjem besedilu: dislocirana enota), se po merilih iz te točke ugotavlja izpolnjevanje pogojev tudi za dislocirano enoto.
3. Prostori in oprema. Prostorske razmere se ocenjujejo po merilih, ki jih uporablja strokovna služba ministrstva, pristojna za investicije v visokem šolstvu.
Ocenjuje se tudi primernost laboratorijev, informacijsko-komunikacijske in druge učne tehnologije ter druge opreme, potrebne za izvajanje študijskih programov ter znanstveno-raziskovalne oziroma umetniške in strokovne dejavnosti.
Kot dokazilo o prostorih se upošteva:
– izpis iz zemljiške knjige ali drugo ustrezno dokazilo o lastništvu ali
– najemna pogodba, sklenjena najmanj za čas trajanja študijskega programa.
Primernost študijskih knjižnic se ocenjuje po merilih, določenih v skladu z zakonom o knjižničarstvu.
Če bo članica univerze ali samostojni visokošolski zavod študijske programe izvajal tudi v dislociranih enotah, se po merilih iz te točke ugotavlja izpolnjevanje pogojev tudi za dislocirano enoto.
4. Spremljanje in ocenjevanje dela. Predvideni samoevalvacijski postopki visokošolskega zavoda morajo zagotavljati sprotno spremljanje in ocenjevanje kvalitete in učinkovitosti dela. V teh postopkih morajo sodelovati tudi študentje.
5. Potrebe in zaposlitvene možnosti. Strateška vloga predlaganega visokošolskega zavoda v gospodarskem, socialnem in kulturnem razvoju oziroma pri ohranjanju nacionalne identitete; analitično utemeljeno potencialno zadostno zanimanje kandidatov za študij, zaposlitvene potrebe oziroma zakonska ureditev poklicev, za katere se zahteva predvidena izobrazba.
6. Finančna sredstva. Ocena finančnih sredstev, potrebnih za ustanovitev (zagonska sredstva) in delovanje visokošolskega zavoda, in predvideni viri se pripravi skladno z metodologijo, ki jo predpiše minister, pristojen za visoko šolstvo. Če je med predvidenimi viri državni proračun, mora predlagatelj priložiti mnenje ministrstva, pristojnega za financiranje visokega šolstva.

Članica univerze ali samostojni visokošolski zavod lahko naknadno, po končani akreditaciji visokošolskega zavoda, začne izvajati študijske programe v dislocirani enoti, če Svet ugotovi, da so izpolnjeni pogoji po merilih iz 2. in 3. točke prejšnjega člena.

Pri ponovni akreditaciji visokošolskih zavodov in njihovih dislociranih enot se smiselno uporabljata 3. in 4. člen tega akta, upoštevajo pa se tudi ugotovitve iz poročil o zunanji evalvaciji visokošolskega zavoda in študijskih programov.

Pri oblikovanju soglasja k študijskemu programu za pridobitev izobrazbe in študijskemu programu za izpopolnjevanje visokošolskega zavoda – članice univerze oziroma samostojnega visokošolskega zavoda (ZViS, 32. člen) se upoštevajo naslednja merila:
– ustreznost raziskovalnih oziroma strokovnih podlag študijskega programa (temeljno oziroma razvojno in aplikativno raziskovanje) ter kadrovskih in materialnih pogojev za njegovo izvedbo,
– ustreznost formalne ter vsebinske strukturiranosti programa (zlasti strokovna konsistentnost, sodobnost vsebin programa ter skladnost vsebin in ciljev programa),
– ustreznost načinov in oblik študija ter študijskih virov,
– ustreznost načinov preverjanja in ocenjevanja znanja ter pogojev za napredovanje in dokončanje študija,
– ustreznost strokovnega oziroma znanstvenega naslova,
– ustreznost evalvacijskih postopkov programa,
– ustreznost programa za pridobitev znanja, ki ga potrebuje gospodarstvo oziroma delodajalci, ter možnosti za zaposlitev diplomantov,
– ocena finančnih sredstev, potrebnih za uvedbo in izvajanje študijskega programa, in predvideni viri,
– usklajenost s predpisi EU pri reguliranih poklicih, še posebej usklajenost z minimalnimi zahtevami za praktično izobraževanje, navedenimi v ustrezni direktivi, in sicer 93/16/EEC za zdravnike, 78/1027/EEC za veterinarje, 80/155/EEC za babice, 77/453/EEC za medicinske sestre, 78/687/EEC za zobozdravnike in 85/432/EEC za farmacevte.

Ob upoštevanju zakona (ZViS, 32. do 42. in 66. člen) in statuta visokošolskega zavoda, pri reguliranih poklicih pa tudi predpisov EU, študijski program vse­buje naslednje obvezne sestavine:
1. splošne podatke o programu:
– navedba naslova (imena) programa,
– navedba stopnje (in vrste) programa: dodiplomski študijski program (univerzitetni študijski program, visokošolski strokovni študijski program); podiplomski študijski program (magistrski študijski program, doktorski študijski program),
– navedba, ali gre za interdisciplinarni, dvojni ipd. program,
– navedba smeri, če jih program ima,
– navedba študijskega področja iz Iscedove klasifikacije, v katerega se program razvršča, in navedba znanstvenih disciplin iz Frascatijeve klasifikacije, na katerih temelji študijski program;
2. opredelitev temeljnih ciljev programa oziroma splošnih in predmetnospecifičnih kompetenc, ki se s programom pridobijo; pojem kompetenc se nanaša na sodobne izobraževalne teorije in projekte, po katerih s tem pojmom označujemo usposobljenost diplomanta kot dinamično kombinacijo lastnosti, ki so povezane z dosežki v danem študijskem programu (študijski oziroma učni dosežki), predvsem glede na doseženo znanje in njegovo uporabo, oziroma glede na to, kaj naj bi bili študenti sposobni napraviti po koncu izobraževalnega procesa, npr.
(a) splošne kompetence:
– sposobnost analize, sinteze in predvidevanja rešitev ter posledic,
– obvladanje raziskovalnih metod, postopkov in procesov, razvoj kritične in samokritične presoje,
– sposobnost uporabe znanja v praksi,
– avtonomnost v strokovnem delu,
– razvoj komunikacijskih sposobnosti in spretnosti, posebej komunikacije v mednarodnem okolju,
– etična refleksija in zavezanost profesionalni etiki,
– kooperativnost, delo v skupini (in v mednarodnem okolju) itd.,
(b) predmetnospecifične kompetence (tu brez aplikacije na posebno disciplinarno področje):
– poznavanje in razumevanje utemeljitve (utemeljitev) in zgodovine (razvoja) temeljne discipline (stroke),
– sposobnost za reševanje konkretnih delovnih problemov z uporabo znanstvenih metod in postopkov,
– koherentno obvladanje temeljnega znanja, sposobnost povezovanja znanja z različnih področij in aplikacije,
– sposobnost umeščanja novih informacij in interpretacij v kontekst temeljne discipline (stroke),
– razumevanje splošne strukture temeljne discipline (stroke) ter povezanosti med njenimi poddisciplinami,
– razumevanje in uporaba metod kritične analize in razvoja teorij ter njihova uporaba v reševanju konkretnih delovnih problemov,
– razvoj veščin in spretnosti v uporabi znanja na določenem strokovnem področju,
– uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije in sistemov na določenem strokovnem področju itd.;
3. podatke o mednarodni primerljivosti programa ob upoštevanju določil 8. člena tega akta;
4. podatke o mednarodnem sodelovanju visokošolskega zavoda, kot npr.:
– sodelovanje v raziskovalnih projektih (v okviru programov Evropske unije ali drugih mednarodnih programov; drugi bilateralni ali multilateralni programi ter meduniverzitetni sporazumi ipd.),
– sodelovanje v tematskih mrežah, intenzivnih programih in drugih projektih, ki pospešujejo vključevanje v skupni evropski visokošolski prostor,
– sodelovanje v programih mobilnosti za študente ter visokošolske učitelje in sodelavce (Socrates/Erasmus, Ceepus, drugi bilateralni ali multilateralni programi ter meduniverzitetni sporazumi ipd.),
– vpis tujih študentov na visokošolski zavod ipd.;
5. predmetnik s kreditnim ovrednotenjem študijskih obveznosti po Evropskem prenosnem kreditnem sistemu (v nadaljnjem besedilu: ECTS) in opredelitvijo deleža izbirnosti v programu ter priloženimi učnimi načrti:
– število in poimenska navedba učnih enot (predmetov, modulov ipd.),
– vrsta in delež učnih enot glede na njihovo vključenost v strukturo programa: npr. skupni predmeti, moduli ipd. za celoten program oziroma za smer, skupine izbirnih predmetov, modulov ipd., izbirni predmeti ipd.,
– razmerje predavanj, seminarjev in vaj ter drugih oblik študija (npr. raziskovalne sestavine, praktične, strokovne, specifične poklicne sestavine ipd.),
– delež praktičnega usposabljanja v programu, način izvedbe ter kreditno ovrednotenje,
– vertikalna in horizontalna povezanost predmetov programa,
– kreditno ovrednotenje celotnega programa in posameznih učnih enot, letno in celotno število ur študijskih obveznosti študenta v programu ter letno in celotno število organiziranih skupnih oziroma kontaktnih ur programa (predavanja, seminarji, vaje) v skladu z zakonom (ZViS, 36. in 37. člen) in merili za kreditno vrednotenje študijskih programov po ECTS, ki jih sprejme Svet,
– priloženi učni načrti po posameznih učnih enotah z navedbo pogojev za vključitev v delo oziroma za opravljanje študijskih obveznosti pri posamezni učni enoti, opisom vsebine enote, navedbo temeljne literature in virov, opisom ciljev in predvidenih študijskih rezultatov, metod poučevanja in učenja ipd.;
6. pogoje za vpis in merila za izbiro ob omejitvi vpisa v skladu z zakonom (ZViS, 38., 38.a in 41. člen);
7. določbe o uporabi oziroma konkretizaciji meril za priznavanje znanja in spretnosti, pridobljenih pred vpisom v program iz 9. člena tega akta;
8. načine ocenjevanja (npr.: ustni /pisni izpiti, kolokviji, eseji oziroma seminarske naloge, dnevniki, praktične naloge oziroma izdelki, projekti, reševanje realnih problemov, reševanje odprtih nalog/problemov, vrstniško ocenjevanje, portfolijo ipd.);
9. pogoje za napredovanje po programu (obveznosti štu­dentov in pogoji za napredovanje iz letnika v letnik; pogoji za ponavljanje letnika in podaljševanje statusa študenta; svetovanje in usmerjanje med študijem idr.);
10. določbe o prehodih med programi v skladu z zakonom (ZViS, 39. in 66. člen) in merili o prehodih, ki jih sprejme Svet, ter statutom visokošolskega zavoda;
11. podatke o načinih in oblikah izvajanja študija (redni in izredni študij; študij na daljavo);
12. pogoje za dokončanje študija v skladu z zakonom (ZViS, 35. člen) ter statutom visokošolskega zavoda;
13. pogoje za dokončanje posameznih delov programa, če jih program vsebuje;
14. navedbo strokovnega oziroma znanstvenega naslova v skladu z zakonom.
V doktorskem študijskem programu se smiselno opredelijo obvezne sestavine iz prejšnjega odstavka, razen sestavin iz točk 8, 11 in 13. Te se v programu opredelijo, če je tako določeno s statutom visokošolskega zavoda.
Študijski program ima lahko tudi druge sestavine, določene s statutom visokošolskega zavoda.

Pri ocenjevanju študijskega programa z vidika njegove med­narodne primerljivosti in trajanja študija (ZViS, 49. člen) se upoštevajo naslednja merila:
– primerljivost koncepta ter formalne in vsebinske strukturiranosti domačega študijskega programa s tujimi;
– primerljivost možnosti dostopa in pogojev za vpis v študijski program;
– primerljivost trajanja študija, napredovanja, dokončanja študija in pridobljenih naslovov;
– primerljivost načinov in oblik študija (sistem in organizacija študijskega procesa, kreditni sistem, uporaba sodobnih informacijskih tehnologij, samostojni študij, tutorstvo, organizacija praktičnega usposabljanja ipd.);
– možnosti za vključevanje študijskega programa v mednarodno sodelovanje (mobilnost) oziroma vključevanje v skupni evropski visokošolski prostor;
– razlike med predlaganim in tujimi programi glede na specifične potrebe in pogoje domačega gospodarstva in javnih služb;
– usklajenost s predpisi EU pri reguliranih poklicih, še posebej usklajenost z minimalnimi zahtevami za praktično izobraževanje, navedenimi v ustrezni direktivi, in sicer 93/16/EEC za zdravnike, 78/1027/EEC za veterinarje, 80/155/EEC za babice, 77/453/EEC za medicinske sestre, 78/687/EEC za zobozdravnike in 85/432/EEC za farmacevte.
Ocena mora temeljiti na primerjavi predlaganega študijskega programa z najmanj tremi priznanimi sorodnimi tujimi programi iz več različnih držav, od tega vsaj dvema iz držav Evropske unije. Tuji programi morajo biti v državi, kjer se izvajajo, ustrezno akreditirani oziroma priznani. Svet lahko zahteva dopolnitev primerjave z dodatnimi tujimi programi.

Visokošolski zavod kandidatom priznava pridobljeno znanje, usposobljenost ali zmožnosti, ki po vsebini in zahtevnosti v celoti ali deloma ustrezajo splošnim oziroma predmetnospecifičnim kompetencam, določenim s posameznim študijskim programom.
Priznava se znanje, usposobljenost ali zmožnosti, pridobljene s formalnim, neformalnim ali izkustvenim učenjem.
Pri priznavanju se:
– upoštevajo spričevala in druge listine (priznavanje »netipičnih spričeval«, portfolijo, listine o končanih tečajih in drugih oblikah izobraževanja),
– ocenjujejo izdelki, storitve, objave in druga avtorska dela študentov (možnost opravljanja študijskih obveznosti – npr. izpitov, kolokvijev ipd. – z ocenjevanjem izdelkov, npr. projektov, izumov, patentov, ki jih je študent izdelal pred vpisom),
– ocenjuje znanje, ki si ga je študent pridobil s samoizobraževanjem ali z izkustvenim učenjem (možnost opravljanja študijskih obveznosti – npr. izpitov, kolokvijev ipd. – brez udeležbe na predavanjih, vajah, seminarjih),
– upoštevajo ustrezne delovne izkušnje (npr. priznavanje praktičnega usposabljanja in drugih učnih enot progama, ki temeljijo na delovni praksi in izkušnjah).
Priznano znanje, usposobljenost ali zmožnosti se lahko upoštevajo kot pogoj za vpis, če ta ni določen z zakonom, kot merilo za izbiro ob omejitvi vpisa ali kot opravljena študijska obveznost. Če se znanje, usposobljenost ali zmožnost prizna kot opravljena študijska obveznost, jo je treba ovrednotiti po merilih za kreditno vrednotenje študijskih programov po ECTS.
Na podlagi meril za priznavanje visokošolski zavod obravnava individualne dokumentirane vloge študentov v skladu z določbami statuta.

V študijskem programu za izpopolnjevanje se smiselno opredelijo obvezne sestavine iz 7. člena, razen sestavin iz točk 3, 4, 10, 13 in 14. Te se v programu opredelijo, če je tako določeno s statutom visokošolskega zavoda.

Pri ponovni akreditaciji študijskega programa za pridobitev izobrazbe oziroma za izpopolnjevanje se smiselno uporabljajo 6., 7., 8., 9. in 10. člen tega akta, upoštevajo pa se tudi ugotovitve iz poročil o zunanji evalvaciji študijskega programa.

Skupni študijski programi so študijski programi za pridobitev izobrazbe, ki jih visokošolski zavod sprejme in izvaja skupaj z enim ali več visokošolskimi zavodi iz Republike Slovenije ali tujine.
Pri akreditaciji skupnega študijskega programa dveh ali več visokošolskih zavodov – članic univerze oziroma samostojnih visokošolskih zavodov, med katerimi so lahko tudi tuji visokošolski zavodi (ZViS, 33.b člen), se smiselno upoštevajo določila 8. člena tega akta, in sicer tako, da se prikaže primerjava sorodnih študijskih programov, ki jih posamični sodelujoči domači in tuji visokošolski zavodi že izvajajo; če skupni študijski program izvajajo samo domači visokošolski zavodi, se določila 8. člena upoštevajo tako kot v drugih primerih. Smiselno se upoštevajo tudi določila 6. člena tega akta, poleg tega pa še naslednja merila:
– ustreznost tujih visokošolskih zavodov, ki so vključeni v predvideno izvajanje skupnega študijskega programa; v državi, v kateri delujejo, morajo biti ob upoštevanju nacionalne zakonodaje akreditirani oziroma ustrezno priznani,
– ustreznost opredelitev o sodelovanju visokošolskih zavodov pri izvajanju skupnega študijskega programa, še zlasti v zvezi s preverjanjem in zagotavljanjem kakovosti, sprejemom študentov, učnimi jeziki, vsebino in obliko diplome oziroma priloge k diplomi ter načinom podeljevanja ipd.,
– ustreznost deleža oziroma deležev študijskega programa, ki ga oziroma jih izvaja eden ali več visokošolskih zavodov iz Republike Slovenije,
– upoštevanje priporočil Odbora Lizbonske konvencije za priznavanje visokošolskih kvalifikacij v Evropski regiji, še zlasti priporočil o priznavanju skupnih programov,
– upoštevanje drugih mednarodnih načel in priporočil za oblikovanje teh programov, sprejetih oziroma oblikovanih v telesih Evropske unije, bolonjskega procesa, Sveta Evrope, Unesca, OECD itd.

Pri ponovni akreditaciji skupnega študijskega programa se smiselno uporablja 12. člen tega akta, upoštevajo pa se tudi ugotovitve iz poročil o zunanji evalvaciji študijskega programa.

Pri oblikovanju mnenja k merilom za izvolitev v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev univerze oziroma samostojnega visokošolskega zavoda (ZViS, 49. člen) se upošteva vključenost zlasti naslednjih meril:
– število in kakovost domačih in tujih objav (samostojna dela, razprave, članki, referati ipd.),
– število in kakovost domačih in tujih dokončanih temeljnih, aplikativnih in razvojnih projektov,
– število in kakovost domačih in tujih razstav, predstav, koncertov in drugih oblik umetniškega nastopanja,
– število in kakovost patentov, inovacij in drugih izvedenih strokovnih del,
– izkazano sodelovanje z gospodarstvom in drugimi uporabniki,
– preverjene pedagoške sposobnosti kandidata (npr. usposabljanje iz visokošolske didaktike, nastopno predavanje, izkušnje ipd.),
– število in kakovost izdanih učbenikov in drugih študijskih pripomočkov,
– število mentorstev diplomantom, specialistom, magistrantom in doktorantom,
– število mentorstev nagrajenim diplomantom, specialistom, magistrantom in doktorantom,
– vabljena predavanja doma in v tujini oziroma gostovanja na tujih visokošolskih zavodih,
– mednarodna citiranost nosilca programa (npr. SCI, SSCI, A&HCI, JCR ipd.),
– znanstvene, umetniške in strokovne nagrade ter priznanja.
V merilih za izvolitev v naziv visokošolski zavod posebej opredeli, katera od naštetih meril se upoštevajo pri izvolitvah v posamezne nazive oziroma pri izvolitvah za posamezna področja, pa tudi način, kako se kvantificirajo.

Pri oblikovanju soglasja k izvolitvi v naziv se upoštevajo merila visokošolskega zavoda za izvolitev v naziv in ocena strokovne komisije visokošolskega zavoda o kandidatu.

Svet začne postopek na podlagi pisnih vlog Vlade RS oziroma ministrstva, pristojnega za visoko šolstvo, univerz, samostojnih visokošolskih zavodov, ustanoviteljev novih visokošolskih zavodov, Sveta za evalvacijo v visokem šolstvu ter drugih predlagateljev, postopke za oblikovanje soglasja iz tretje, pete in sedme alineje ter mnenja iz šeste alineje prvega odstavka 2. člena tega akta pa na podlagi pisnih vlog senata visokošolskega zavoda (v nadaljnjem besedilu: predlagatelji).
Vlogo za akreditacijo skupnega študijskega programa predložijo v predvideni skupni študijski program vključeni visokošolski zavodi iz Republike Slovenije.
Postopek za ponovno akreditacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov Svet začne po uradni dolžnosti.

Vloga za pridobitev mnenja o izpolnjevanju pogojev za ustanovitev oziroma preoblikovanje viso­košolskega zavoda vsebuje:
– podatke o predlagatelju in kratko utemeljitev vloge,
– mnenje senata univerze, če gre za ustanavljanje oziroma preoblikovanje visokošolskega zavoda – članice univerze,
– opredelitev študijskih področij in znanstvenoraziskovalnih oziroma umetniških disciplin, za katere se visokošolski zavod ustanavlja, ter osnutek predvidenih študijskih, znanstveno-raziskovalnih oziroma umetniških programov, načrt vključevanja visokošolskega zavoda v mednarodno sodelovanje in skupni evropski visokošolski prostor (1. točka 3. člena tega akta),
– podatke in dokazila o visokošolskih učiteljih, znanstvenih delavcih in visokošolskih sodelavcih, potrebnih za izvedbo študijskega in znanstvenoraziskovalnega programa, in o sposobnosti za oblikovanje senata ter podatke o predvidenem načinu, postopkih in merilih za izvolitve v naziv (2. točka 3. člena in 14. člen tega akta),
– podatke in dokazila (uporabno dovoljenje, ustrezne pogodbe) o tem, kje in kako bodo zagotovljeni ustrezni prostori (tudi laboratoriji, knjižnice ipd.) in oprema za izvedbo predvidenih študijskih in znanstvenoraziskovalnih programov visokošolskega zavoda (3. točka 3. člena tega akta),
– opis predvidenih samoevalvacijskih postopkov visokošolskega zavoda – spremljanje ter ocenjevanje kvalitete in učinkovitosti dela (4. točka 3. člena tega akta),
– podatke o potrebah v gospodarstvu oziroma drugih dejavnostih in zaposlitvenih možnostih (5. točka 3. člena tega akta),
– oceno finančnih sredstev, potrebnih za ustanovitev in delovanje visokošolskega zavoda, in predvidene vire (6. točka 3. člena tega akta).

Vloga za pridobitev soglasja k študijskemu programu vsebuje:
– podatke o predlagatelju in kratko utemeljitev vloge,
– sklep senata univerze oziroma samostojnega visokošolskega zavoda k predlaganemu študijskemu programu,
– podatke o pridobljenih pisnih strokovnih mnenjih o študijskem programu (interno pridobljena neodvisna ekspertna mnenja),
– študijski program s sestavinami iz 7. člena tega akta,
– podatke za oceno študijskega programa z vidika njegove mednarodne primerljivosti in trajanja študija po merilih iz 8. člena tega akta in priložene najmanj tri tuje priznane oziroma akreditirane študijske programe iz različnih držav, če gre za regulirane poklice, pa tudi sklic na ustrezno direktivo EU,
– podatke o izpolnjenih kadrovskih (reference nosilcev, izvolitve v naziv) in materialnih pogojih (prostori, laboratoriji in knjižnice, oprema ipd.) za izvajanje programa,
– dokazila o izpolnjenih pogojih za izvedbo prakse,
– podatke o možnostih zaposlovanja diplomantov; mnenje panožne gospodarske zbornice ali resornega ministrstva, lahko pa tudi drugih relevant­nih združenj delodajalcev o predlaganem študijskem programu,
– podatke o skupni najvišji dopustni neposredni in dodatni tedenski pedagoški obveznosti ter raziskovalnem in strokovnem oziroma umetniškem delu nosilcev,
– oceno finančnih sredstev, potrebnih za uvedbo in izvajanje študijskega programa, in predvidene vire,
– druge podatke o izpolnjevanju meril iz 6. člena tega akta.
Določila tega člena se smiselno upoštevajo pri obravnavanju vlog za oblikovanje soglasja k znanstvenoraziskovalnim in umetniškim pro­gramom visokošolskih zavodov (ZViS, 49. člen).

Vloga za pridobitev soglasja k skupnemu študijskemu programu vsebuje elemente določil 6. člena tega akta in sicer tako, da se nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih bo imel pri izvajanju skupnega študijskega programa visokošolski zavod iz Republike Slovenije.
Vloga poleg tega vsebuje še pogodbo, sporazum ali drugo uradno potrjeno obliko vzajemne opredelitve sodelovanja visokošolskih zavodov pri izvajanju skupnega študijskega programa, ki vsebuje zlasti navedbe:
– o vseh sodelujočih visokošolskih zavodih z navedbo njihovega statusa po nacionalni zakonodaji, njihove akreditacije oziroma ustreznega drugega javnega priznanja, ter kratko predstavitvijo njihovega delovanja,
– o deležih, ki jih pri izvajanju skupnega študijskega programa prevzemajo posamezni sodelujoči visokošolski zavodi, še zlasti pa o deležih, ki jih prevzemajo visokošolski zavodi iz Republike Slovenije,
– o akreditaciji delov skupnega študijskega programa, ki jih izvajajo sodelujoči visokošolski zavodi iz tujine,
– o načelih in načinih skupnega in transparentnega preverjanja in zagotavljanja kakovosti,
– o pogojih za vpis študentov v skupni študijski program,
– o uporabi učnih jezikov,
– o finančnih obveznostih pri izvajanju skupnega študijskega programa,
– o vsebini in obliki diplome ter načinu podeljevanja diplom,
– o vsebini in obliki priloge k diplomi ter načinu podeljevanja priloge k diplomi,
– o drugih medsebojnih pravicah in obveznostih sodelujočih visokošolskih zavodov pri izvajanju skupnega študijskega programa.
Če je v vlogi za pridobitev soglasja k skupnemu študijskemu programu navedeno, da bodo pri izvajanju sodelovali tudi tuji visokošolski zavodi, si strokovna služba Sveta po uradni dolžnosti pridobi tudi mnenje o teh visokošolskih zavodih, in sicer pri ustreznih nacionalnih centrih mreže ENIC/NARIC oziroma drugih pooblaščenih telesih za posredovanje informacij o visokošolskih sistemih v mednarodnem prostoru.

Vloga za pridobitev mnenja k merilom visokošolskega zavoda za izvolitev v naziv vsebuje:
– podatke o sprejemu meril v senatu,
– merila za izvolitev v naziv.

Vloga za pridobitev soglasja k izvolitvi v naziv vsebuje podatke o kandidatu, njegovi pedagoški usposobljenosti in druga dokazila o izpolnjevanju pogojev v skladu z merili visokošolskega zavoda.

Vloge iz 17., 18., 19., 20. in 21. člena predlagatelji pripravijo tako, da izpolnijo standardizirane obrazce ter jim dodajo dokumentacijo in druge priloge. Obrazci se dobijo pri tajniku Sveta ter na spletnih straneh Sveta.

Tajnik Sveta (v nadaljnjem besedilu: tajnik) zbira vloge, skupaj s strokovnimi službami preverja njihovo formalno popolnost ter z njimi sproti se­znanja predsednika Sveta in predsednike področnih komisij. Če s tem aktom ni določeno drugače, predse­dnik Sveta – oziroma po njegovem pooblastilu tajnik – predlagatelja obvesti o ugotovljenih pomanjkljivostih in zahteva dopolnitev vloge. Tajnik zaznamke o pomanjkljivostih v vlogi in njihovi odpravi dokumentira po posameznih točkah vloge v posebnem obrazcu, ki ga po ugotovitvi formalno popolne vloge posreduje predsedniku Sveta ter predsedniku pristojne področne komisije.
Če predlagatelj vloge ne dopolni v roku, določenem za dopolnitev, jo Svet s sklepom zavrže.
Predsednik Sveta po prejemu formalno popolne vloge z njo pisno seznani predsednike področnih komisij Sveta, da začnejo njihovo obravnavo. Če komisija ugotovi, da je vloga še vedno formalno pomanjkljiva, jo vrne predsedniku, da zagotovi formalno dopolnitev. Kolegij predsednika Sveta lahko določi, da pri obravnavi vloge na pristojni komisiji enakopravno sodelujejo tudi predsednik ali člani drugih komisij, še zlasti, kadar se obravnavajo interdisciplinarna vprašanja, lahko pa odloči tudi, da vlogo obravnavajo še druge zainteresirane komisije.
Komisija ali član Sveta lahko predlaga Svetu imenovanje neodvisne 3- do 5-članske ekspertne skupine. Svet imenuje ekspertno skupino s sklepom, v katerem opredeli njene naloge in roke, do katerih jih mora opraviti.
Imenovanje ekspertne skupine je obvezno, če:
– gre za ustanovitev novega ali preoblikovanje visokošolskega zavoda,
– univerza vlogi ne priloži vsaj dveh interno pridobljenih neodvisnih ekspertnih mnenj iz 18. člena tega akta,
– gre za soglasje k programu samostojnega visokošolskega zavoda.
Komisija lahko po lastnem preudarku ali na pobudo ekspertne skupine Svetu predlaga, da od predlagatelja zahteva vsebinsko dopolnitev vloge; ta mora biti natančno opredeljena. Dopolnjeno vlogo komisija obravnava pono­vno, vendar ne več kot enkrat.
Komisija na svoji seji obravnava vse zbrano gradivo ter ob upoštevanju tega akta in drugih meril oziroma sklepov, ki jih je sprejel Svet, vlogo oceni z eno izmed naslednjih ocen: priporoča, ne priporoča. Oceno skupaj s predlogom sklepa in pisno utemeljitvijo na predpisanem obrazcu posreduje Svetu v dokončno odločitev.
Svet v dveh mesecih po prejemu formalno in vsebinsko popolne vloge oblikuje in sprejme mnenje oziroma soglasje k vlogi. Mnenje oziroma soglasje pisno utemelji.
Svet o akreditaciji študijskih programov prek ministrstva, pristojnega za visoko šolstvo, seznani Vlado Republike Slovenije pred izdajo soglasja k vsakoletnemu razpisu za vpis v dodiplomske in podiplomske študijske programe javnih in koncesioniranih visokošolskih zavodov.

Če gre za manjše spremembe študijskih programov, kot so spremembe imen predmetov ter uvedba novih ali opustitev starih izbirnih predmetov, in kolegij predsednika Sveta nanje nima pripomb, jih Svet sprejme brez poprejšnje obravnave v komisijah.
Spremembe sestavin študijskega programa, kot so: vsebina učnih načrtov, seznam študijske literature ali spremembe habilitiranih nosilcev predmetov in spremembe neobveznih sestavin študijskega programa začnejo veljati z dnem, določenim v sklepu senata visokošolskega zavoda, in jih Svet zavede brez obravnave.

Določila 23. člena tega akta se smiselno uporabljajo tudi v drugih postopkih, ki jih vodi Svet.

Svet najmanj enkrat letno v Uradnem listu Republike Slovenije objavi seznam študijskih programov, h katerim je bilo dano oziroma podaljšano soglasje.

Akreditacijski postopki, ki so se na Svetu začeli pred uveljavitvijo tega akta, se nadaljujejo in končajo ob upoštevanju tega akta.

Do sprejema novih študijskih programov za pridobitev izobrazbe in programov za izpopolnjevanje iz 33., 33.a in 33.b člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 63/04) lahko predlagatelji spreminjajo študijske programe, veljavne na dan uveljavitve tega akta, v skladu s 24. členom tega akta.

Dokler Svet ne bo sprejel novih meril, pri svojem delu smiselno uporablja Merila za prehode med študijskimi programi (Uradni list RS, št. 45/94 in 78/98).

Visokošolski zavodi morajo akreditirati dislocirane enote, v katerih na dan uveljavitve tega akta izvajajo študijske programe in še niso bile akreditirane, v enem letu po uveljavitvi tega akta.

Ponovno akreditacijo visokošolskih zavodov bo Svet začel najpozneje v šestih mesecih po prejemu poročil Sveta za evalvacijo visokega šolstva o zunanjih evalvacijah visokošolskih zavodov.

Ponovna akreditacija novih študijskih programov bo prvič opravljena najpozneje sedem let po njihovem sprejemu v skladu s tem aktom.

Z dnem uveljavitve tega akta prenehajo veljati Merila in postopki za ocenjevanje študijskih programov in visokošolskih zavodov (Uradni list RS, št. 111/02 in 29/04), ki jih je sprejel Svet za visoko šolstvo RS 13. decembra 2002 in 27. februarja 2004.

Ta merila začnejo veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.