Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe A., časopisno in založniško podjetje, d.d., Ž., ki jo zastopa mag. B. B., odvetnik v Z., na seji dne 9. septembra 2004

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1249/2001 z dne 12. 6. 2002 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

1. Pritožnica je časopisno in založniško podjetje, ki je bilo v pravdnem postopku obsojeno na plačilo odškodnine za duševne bolečine v višini 650.000 SIT s pripadki. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je novinarka, zaposlena pri pritožnici, v članku objavila neresnične informacije na senzacionalističen način, v nasprotju s pravili novinarske etike, in s tem nedopustno posegla v oškodovančevo čast in dobro ime. V ustavni pritožbi pritožnica navaja, da sta sodišči nepravilno opravili tehtanje med svobodo izražanja po 39. členu Ustave na eni strani in pravicami osebnosti po 35. členu Ustave na drugi strani. Nezakonit poseg v svobodo izražanja v tisku naj bi omejeval javno razpravo, tako da naj ta ne bi mogla opraviti svoje funkcije v demokratični družbi. Zatrjuje tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, saj naj bi sodišče odločilo drugače, kot sicer odločajo sodišča v podobnih primerih, svoje drugačne odločitve pa naj ne bi z ničimer utemeljilo. Navaja, da sporni članek obravnava problematiko nagrajevanja dela režiserjev v primerih, ko direktorji, ravnatelji ali umetniški vodje gledališč tudi režirajo v ustanovi, ki jo vodijo, in da gre za problematiko javnega pomena. Pritožnica navaja, da ne gre za informacijo o ravnanju oškodovanca v zvezi z režiranjem konkretne igre »Nore babe«, pač pa za predstavitev mnenja novinarke, da so tedanje okoliščine direktorjem gledališč, ki tudi sami režirajo, dopuščale možnost zlorabe glede določanja višine honorarjev. Novinarka naj bi to v članku predstavila kot teoretično možnost, ker ni bilo nobenega predpisa, ki bi urejal to vprašanje. Novinarka naj bi obstoječa varovala (potrditev sestave repertoarja s strani sveta hiše) ocenila kot nezadostno varovalo, dodala pa je, da gre za »špekulacijo« novinarke. Pritožnica meni, da je stališče novinarke ostro, mogoče ga je ocenjevati kot prestrogo, vendar še vedno le za kritično mnenje. Navaja, da je novinarka dovolj samokritično predstavila tudi nasprotna stališča. Nikjer naj ne bi bilo zapisano, da je oškodovanec dejansko zlorabljal položaj pri konkretni igri. Navaja, da je v postopku pred sodiščem izrecno navajala, da je po sodni praksi treba upoštevati razloge za izključitev protipravnosti po kriterijih Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: KZ) – torej, če gre za razžalitev, vprašanje namena zaničevanja, če gre za žaljivo obdolžitev, pa za vprašanje, ali je (čeprav je informacija morda neresnična) novinar imel utemeljene razloge verjeti v resničnost zapisanega. Meni, da te presoje sodišče v obravnavani zadevi ni opravilo in ni obrazložilo odstopa od sodne prakse. Sprašuje se, kako je mogoče, da je bila odločitev o ugoditvi zahtevka tudi proti novinarki na inštanci razveljavljena iz razloga, da ni bilo ugotovljeno, ali je škodo povzročila namenoma ali iz malomarnosti, odločitev o ugoditvi zahtevka proti pritožnici kot časopisnemu podjetju in delodajalcu pa potrjena – če sploh ni jasno, ali novinarka ni ravnala tako, kot je treba. Navaja, da tudi strah pred civilnimi sankcijami lahko povzroči nedopustno omejitev svobode izražanja. Kot dodaten argument še navaja, da sodišča niso v zadostni meri upoštevala, da je oškodovanec javna osebnost.
2. Senat Ustavnega sodišča je na seji 25. februarja 2004 sklenil, da sprejme ustavno pritožbo v obravnavo. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo skladno s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljeva­nju: ZUstS) poslalo sodišču, ki je izdalo izpodbijano sodbo, ter skladno z 22. členom Ustave nasprotni stranki v pravdnem postopku (C. C. iz V., ki ga zastopa Č. Č., odvetnica v U.) in jima omogočilo, da na ustavno pritožbo odgovorita.
3. Na ustavno pritožbo je po svoji pooblaščenki odgovorila nasprotna stranka. Meni, da izpodbijani sodbi ni mogoče očitati nesorazmernega poseganja v pravico do svobode izražanja po 39. členu Ustave. Meni, da v postopku ni bilo sporno, da je oškodovanec javna osebnost, ki mora imeti višji tolerančni prag. Vendar ni mogoče terjati, da prenaša takšne posege, kot so očitanje zlorabe poklicnega položaja, samovoljno ravnanje in pridobivanje premoženjske koristi v nasprotju z moralo, kar glede na njegov položaj tako v službeni kot tudi v strokovni javnosti ne more predstavljati hujše diskvalifikacije. Meni, da imata izpodbijani sodbi glede uporabe materialnega prava zadostne razloge in da ju je mogoče preizkusiti in tudi od uveljavljene sodne prakse naj ne bi odstopali. Opozarja na dejansko ugotovitev, ki naj ne bi smela biti predmet ustavnosodne presoje, da novinarka informacij ni preverila niti pri oškodovancu niti pri gledališču, na katerega se informacija nanaša. Meni, da je novinarka ravnala v nasprotju z novinarskim kodeksom, po katerem je novinar informacije, namenjene objavi, dolžan skrbno preveriti, nepreverjene vesti pa označiti kot take. Meni, da odločitev v ničemer ne odstopa od sodne prakse. Meni, da razlogi zagotavljanja demokratične družbene ureditve in razlogi preprečevanja omejevanja javne razprave ne presegajo novinarjeve dolžnosti zagotoviti dostop do informacij na tak način, ki pomeni pošteno in odkrito poročanje. Poudarja tudi, da gre pri spornem pisanju za informacijo in ne za mnenje. Meni tudi, da najhujše oblike krivde v civilnem pravu ne gre enačiti z naklepom v kazenskem pravu. Če bi novinarju vedno morali izkazati naklep, bi varstvo pravice do zasebnosti praktično nikoli ne prišlo v poštev. Navaja še, da dejstvo, da poseg v čast in dobro ime vsebinsko sloni na kazenskem pravu, še ne pomeni, da mora za odškodninsko odgovornost stranka izvršiti zakonske znake nekega konkretnega kaznivega dejanja.

4. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno odstopiti od enotne in uveljavljene sodne prakse. Tako kot glede drugih ustavnih pravic tudi v zvezi s prepovedjo arbitrarnega odstopa od sodne prakse velja, da je za učinkovitost njihovega uresničevanja in varstva bistveno, da stranke in sodišča že v rednem sodnem postopku upoštevajo ustavnopravne vidike varstva človekovih pravic. To najprej velja za stranko postopka – ta naj se že v sodnem postopku sklicuje na obstoj uveljavljene in enotne sodne prakse oziroma naj uveljavlja argument precedensa (če bi že npr. sodba sodišča prve stopnje odstopala od uveljavljene sodne prakse, sodišči druge in tretje stopnje pa bi naziranje sodišča prve stopnje povzeli, stranka pa bi nato argument odstopa od sodne prakse prvič uveljavljala šele v ustavni pritožbi, Ustavno sodišče tega očitka ne bi smelo presojati, saj pritožnik s tem v zvezi ne bi bil izčrpal pravnih sredstev). Če je strankin očitek o odstopu od uveljavljene in enotne sodne prakse konkreten oziroma substanciran in podprt s predložitvijo sodnih odločb, ki naj bi izkazovala obstoj enotne sodne prakse (in torej ne gre za zgolj pavšalno zatrjevanje odstopa od sodne prakse), temu ustreza obveznost sodišča, da na ta očitek tudi odgovori.
5. V obravnavani zadevi Višje sodišče zahteve po odgovoru na očitek o odstopu od sodne prakse, ki izhaja iz 22. člena Ustave, ni spoštovalo. Očitek o odstopu od sodne prakse se v obravnavani zadevi nanaša na posebno vprašanje izključitve protipravnosti za besede, izrečene pri opravlja­nju novinarskega poklica (vprašanje, ali je morebiti protipravnost, podobno, kot velja po KZ, izključena, če je izrečena trditev sicer neresnična, vendar pa storilec izkaže, da je imel utemeljene razloge verjeti v resničnost zapisanega). Ta očitek je dovolj konkretiziran ter podprt s sklicevanjem na več odločb Vrhovnega sodišča, ki vsaj na prvi pogled izkazujejo utemeljenost pritožničine navedbe.(*1) Višje sodišče bi na ta očitek moralo odgovoriti. Višje sodišče je glede tega izreklo le naslednje: »V zvezi z nadaljnjimi pritožbenimi trditvami je treba povedati, da je bilo doslej v sodni praksi že sprejeto stališče, da poseg v čast in dobro ime ni nujno istoveten s katerim od kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime. V vsakem konkretnem primeru je treba opraviti presojo o tem, ali določeno dejanje v določenih okoliščinah predstavlja civilni delikt kot podlago, da se prisodi denarna odškodnina zaradi razžalitve dobrega imena in časti ali pravice osebnosti.« Vendar pa to ni odgovor na pritožničin očitek o odstopu od sodne prakse – pritožničine trditve se namreč niso nanašale na splošno vprašanje enačenja med civilnim deliktom in kaznivim deja­njem, pač pa na specifično vprašanje razlogov za izključitev protipravnosti glede (v konkretnem primeru) izjav novinarja pri svojem delu. Glede tega pa iz omenjene sodne prakse, na katero se sklicuje pritožnica, izhaja, da ravnanje (na primer) novinarke ni protipravno, čeprav je izjava sicer žaljiva in neresnična, če novinar izkaže, da je imel utemeljene razloge verjeti v resničnost izrečenega. Iz obrazložitve Višjega sodi­šča pa izhaja, kot da žaljivost in neresničnost izjave, ko gre za izjave o dejstvih – kakor naj bi bilo tudi v obravnavanem primeru – in ne za komentar ali mnenje, že sama po sebi zadošča za izkaz protipravnosti in da torej sploh ni pravno pomembno, ali je novinarka pri zbiranju in preverjanju pridobljene informacije ravnala tako, kot bi bilo treba in je s tem imela »utemeljene razloge verjeti v resničnost zapisanega«. Višje sodišče je namreč nedvoumno zapisalo: »Kot je bilo že zgoraj zapisano, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so trditve v spornem članku, ki se nanašajo na tožnika, neresnične, v zvezi s tem pa žaljive.« Glede spornega vprašanja odločitev Višjega sodišča očitno odstopa od tistega, kar naj bi po mnenju pritožnice predstavljalo enotno in uveljavljeno sodno prakso in kar izhaja iz tistih sodnih odločb, s katerimi je pritožnica obstoj sodne prakse želela izkazati (drugače kot odločitev sodišča prve stopnje, ki se je – kot pravilno opozarja pooblaščenka oškodovanca – izčrpno ukvarjalo z vprašanjem, ali je novinarka pri zbiranju in zapisu informacije ravnala z zadostno skrbnostjo in v skladu s pravili poklica). Višje sodišče torej na očitek o odstopu od sodne prakse glede okoliščin, ki izključujejo protipravnost neresničnih in objektivno žaljivih izjav, ni odgovorilo. S tem je prekršilo zahteve, ki izhajajo iz 22. člena Ustave.
6. Ustavno sodišče je obravnavano zadevo presojalo z vidika prepovedi arbitrarnega odstopa od sodne prakse, kar je procesno jamstvo, ki izhaja iz 22. člena Ustave. Kršitev tega jamstva je izkazana že s tem, da se Višje sodišče do izrecnega in substanciranega očitka o odstopu od sodne prakse ni opredelilo; nadaljnja presoja, ali dejansko gre za odstop od enotne in uveljavljene sodne prakse in ali je ta morebiten odstop samovoljen, zato ni potrebna. Ker je kršitev ustavnih pravic ugotovilo že v zvezi s pomanjkanjem odgovora na očitek o odstopu od sodne prakse, ni bilo treba istih okoliščin presojati še z vidika drugih ustavnih pravic, katerih kršitev zatrjuje pritožnica.
7. Obravnavane kršitve je povzročilo Višje sodišče in zaenkrat ni mogoče sklepati, da je do kršitev ustavnih pravic pritožnice prišlo tudi s sodbo sodišča prve stopnje. Zato zadošča, da Ustavno sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v novo sojenje temu sodišču. Višje sodišče bo v ponovljenem postopku, če bo vztrajalo pri pravnem stališču, da za obstoj protipravnosti zadošča, da »so izjave neresnične in objektivno žaljive«, moralo presoditi, ali sodne odločbe Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje pritožnik, predstavljajo enotno in uveljavljeno sodno prakso in ali gre za istovrsten primer. Če bo odgovor na ti vprašanji pozitiven, bo moralo Višje sodišče, če bo želelo od uveljavljene in enotne sodne prakse odstopiti, posebej in izčrpno obrazložiti razloge za takšno ravnanje.

8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik dr. Ciril Ribičič je bil pri obravnavanju v tej zadevi izločen.

(*1) Pritožnica se sklicuje na pet sodb Vrhovnega sodišča, med drugim na sodbi št. II Ips 272/2000 z dne 7. 12. 2000 in št. II Ips 229/01 z dne 18. 4. 2002.