Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe OGP A. A., d.o.o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 9. septembra 2004

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 943/2001 z dne 16. 4. 2003 in sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 82/99 z dne 5. 7. 2001 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne Upravnemu sodišču, Oddelku v Novi Gorici, v novo sojenje.

1. Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici. Z njo je to sodišče zavrnilo tožbo zoper odločitev upravnih organov o zavrženju pritožničinega predloga za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega s pravnomočno odločbo Sekretariata za komunalno, cestno in stanovanjsko gospodarstvo Občine Nova Gorica št. 351-318/92-de-4 z dne 13. 7. 1993. Vrhovno sodišče je pritrdilo presoji Upravnega sodišča, da pritožnica ni izkazala, da bi v navedeni denacionalizacijski zadevi varovala kakšne svoje pravice ali pravne koristi, ker je bila nepremičnina parc. št. 180/6 k.o. Ž. v stečajnem postopku še pred končanjem denacionalizacijskega postopka s sklepom št. St. 2/90 z dne 2. 6. 1993 izročena Občini Nova Gorica, ki je tako postala zavezanka za vrnitev te nepremičnine denacionalizacijskemu upravičencu.
2. Pritožnica izpodbijanima sodbama očita kršitev 2., 22. in 23. člena Ustave. Sodba Upravnega sodišča naj bi bila pomanjkljivo obrazložena, sodba Vrhovnega sodišča pa naj sploh ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišči naj ne bi odgovorili na navedbe, s katerimi je pritožnica utemeljevala tožbo in pritožbo v upravnem sporu. V zvezi s tem se pritožnica sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 16. 3. 2001 in OdlUS X, 108). Navaja, da bi zaradi zaščite svojih pravic in pravnih koristi morala imeti možnost sodelovati v denacionalizacijskem postopku, v katerem je sicer sodelovala njena pravna prednica (dolžnica v stečajnem postopku, zastopana po stečajnem upravitelju), ki pa je položaj stranke še pred koncem denacionalizacijskega postopka izgubila in to brez formalnega sklepa. Ker pritožnici ni bila dana možnost udeleževati se denacionalizacijskega postopka, naj bi v tem postopku prišlo do številnih procesnih in materialnih kršitev. Sporna naj bi bila lastninska pravica nepremičnine, ki je bila vrnjena v denacionalizacijskem postopku, saj naj bi se sklep stečajnega senata, na katerega se sklicujeta sodišči, ne nanašal na celotno nepremičnino s parc. št. 180/6. Sodišču očita tudi, da ni ugotavljalo dejanskega stanja z ogledom nepremičnine in s postavitvijo izvedenca geodetske stroke. V pravdnem postopku, v katerem naj bi pritožnica tudi uveljavljala lastninsko pravico na spornih nepremičninah (po navedbah pritožnice do vložitve ustavne pritožbe sodba v tej pravdi še ni bila izdana), naj bi se prav s pomočjo izvedenca geodetske stroke ugotovilo, da gre za del nepremičnine, ki je bila vključena v obseg prodaje pravne osebe na javni dražbi v okviru stečajnega postopka.
3. Senat Ustavnega sodišča je dne 6. 7. 2004 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču, na podlagi 22. člena Ustave pa C. C. iz Ž. (v upravnem sporu prizadeti stranki). Vrhovno sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo. C. C. pa v odgovoru na ustavno pritožbo oporeka trditvam ustavne pritožnice in meni, da je ustavna pritožba neutemeljena. Navaja, da je pravna prednica za zahtevo za denacionalizacijo vedela že pred uvedbo stečajnega postopka, da je pritožnico v denacionalizacijskem postopku zastopal stečajni upravitelj in da je stečajni senat s sklepom št. St 2/90 z dne 11. 2. 1992 prekinil stečajni postopek in iz premoženja stečajnega dolžnika izločil nepremičnino parc. št. 180/6 zaradi denacionalizacijskega postopka. Kupec naj bi s pogodbo z dne 17. 7. 1992 kupil pravno osebo in preostalo premoženje stečajnega dolžnika, zmanjšano za navedeno nepremičnino. Zato naj bi bil z veljavnostjo te pogodbe stečajni postopek zoper pravno osebo zaključen, nadaljeval naj bi se le zoper preostalo stečajno maso, v katero naj bi spadala tudi izločena nepremičnina parc. št. 180/6. To nepremičnino pa je stečajni senat izločil iz stečajne mase in izročil Občini Nova Gorica s sklepom št. St 2/90 z dne 2. 6. 1993. C. C. se sklicuje tudi na druge spore, v katerih pritožnica in kupec podjetja v stečaju nista uspela uveljaviti lastninske pravice na omenjeni nepremičnini oziroma kupec ni uspel s predlogom za obnovo denacionalizacijskega postopka. Pomembno naj bi bilo tudi dejstvo, da pravna prednica pritožnice ne pred uvedbo stečaja ne med stečajnim postopkom v zemljiški knjigi ni bila vpisana kot imetnica pravice uporabe.

4. Glede na trditve pritožnice o spornosti denacionalizacijske odločbe in o nemožnosti sodelovanja v denacionalizacijskem postopku ter glede na navedbe C. C. v odgovoru na ustavno pritožbo, Ustavno sodišče pojasnjuje, da Ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, temveč poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V skladu s 50. členom ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Zato materialnopravna presoja sodišča o tem, ali v konkretnem primeru obstaja zatrjevani obnovitveni razlog, sama po sebi ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča.
5. Ker 2. člen Ustave ni določba, ki bi urejala kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine, temveč ureja temeljna ustavna načela (načela pravne države), za odločitev o ustavni pritožbi ne more biti relevantna trditev pritožnice glede domnevnih kršitev načel pravne države iz 2. člena Ustave.
6. Ustavnopravno relevanten pa je očitek pritožnice, da izpodbijani sodbi nista zadostno obrazloženi oziroma da sodišči nista odgovorili na pritožničine navedbe. Obrazložena sodna odločba je namreč bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Iz te ustavne določbe izhaja tudi dolžnost sodišča, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Ni sicer nujno, da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. Vendar pa je za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo (kar navaja tudi pritožnica in se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-373/97). Sodišče se ni dolžno opredeliti le do očitno neutemeljenih ali nerelevantnih navedb stranke.
7. Za presojo v tej zadevi je torej bistveno vprašanje, ali sta sodišči odgovorili na navedbe pritožnice, s katerimi je ta utemeljevala, da je bilo z odločbo o denacionalizaciji, izdani v postopku, katerega obnovo predlaga, poseženo v njeno premoženje.
8. Pritožnica je ves čas postopka tako v upravnem postopku kot v upravnem sporu navajala, da je bila med drugimi tudi nepremičnina s parc. št. 180/6 med sredstvi stečajnega dolžnika, ki ga je kupila družba Č. s prodajno pogodbo z dne 17. 7. 1992, da je bilo s sklepom stečajnega senata št. St 2/90 z dne 2. 6. 1993 Občini Nova Gorica izročeno le 240 m2 površine navedene nepremičnine in da cela parc. št. 180/6 meri 1329 m2.
9. Upravno sodišče je sklepanje upravnih organov, da nepremičnina parc. št. 180/6 nikoli ni bila med sredstvi tožeče stranke, oprlo na ugotovitev, da »iz podatkov spisa ne izhaja, da je premoženje stečajnega dolžnika ob nakupu podjetja predstavljala tudi navedena parcela«. Upravno sodišče se je sicer sklicevalo na sklep stečajnega senata z dne 11. 2. 1992, s katerim naj bi stečajni senat prekinil stečajni postopek »v delu, ki se nanaša na navedeno nepremičnino, glede katere je bila podana zahteva za denacionalizacijo«, vendar ni odgovorilo na tožbeno trditev, da je stečajni senat iz stečajne mase izvzel le del parc. št. 180/6, tj. tisti del, ki je bil prej sestavni del parc. št. 180/1, pri čemer naj bi bila med obema parcelama »ogromna razlika v površini«. V nadaljevanju obrazložitve je Upravno sodišče navedlo, da je stečajni senat »predmetno nepremičnino s sklepom št. St 2/90 z dne 2. 6. 1993 izročil Občini Nova Gorica«. Na trditve pritožnice, da se tudi izrek omenjenega sklepa iz leta 1993 nanaša na manjšo površino od celotne površine parc. št. 180/6, pa Upravno sodišče ni odgovorilo.
10. Ugovor, da v sodbi Upravnega sodišča ni razlogov o odločilnih dejstvih in da se sodišče ni opredelilo do navedb pritožnice, s katerimi je utemeljevala, da je bilo z odločbo o denacionalizaciji poseženo v njeno premoženje, ker je bilo to premoženje del premoženja pravne osebe, ki je bila prodana v stečajnem postopku, je pritožnica nato uveljavljala tudi v pritožbi. Presoji Upravnega sodišča, da pritožnica ni izkazala, da bi v denacionalizacijskem postopku (katerega obnovo je pritožnica uveljavljala) lahko varovala kakšne svoje pravice ali pravne koristi, je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče z utemeljitvijo, da naj bi bila parcela št. 180/6 po končanem stečajnem postopku in pred končanjem denacionalizacijskega postopka s sklepom št. St 2/90 z dne 2. 6. 1993 izročena Občini Nova Gorica. Zakaj naj pritožnica s predlogom za obnovo denacionalizacijskega postopka, s katerim je bila vrnjena cela nepremičnina parc. št. 180/6, ne bi mogla uspeti kljub temu, da se je sklep stečajnega senata po trditvah pritožnice nanašal le na del te nepremičnine, pa Vrhovno sodišče ni pojasnilo.
11. Če je sklep stečajnega sodišča o izročitvi nepremičnine Občini iz leta 1993 podlaga za ugotovitev, da nepremičnina parc. št. 180/6 ni bila med sredstvi stečajnega dolžnika ob zaključku stečajnega postopka zoper stečajnega dolžnika (od te ugotovitve pa je odvisno priznanje položaja stranke pritožnici), bi sodišče moralo odgovoriti na tožbene in pritožbene navedbe pritožnice, s katerimi je ta zatrjevala, da se je ta sklep nanašal le na del nepremičnine s to parc. št. Če je podlaga za navedeno ugotovitev sklep stečajnega senata o prekinitvi stečajnega postopka iz leta 1992, pa bi sodišče moralo odgovoriti na navedbe pritožnice, s katerimi je ta prav tako utemeljevala, da se je ta sklep nanašal le na tisti del parc. št. 180/6, ki je nastal iz prejšnje parc. št. 180/1.
12. Po navedenem je utemeljen očitek pritožnice, da sodišči nista odgovorili na trditve pritožnice glede obsega premoženja, na katerega sta se nanašala oba navedena sklepa stečajnega senata, na katera sta se sklicevali Upravno in Vrhovno sodišče. Če namreč držijo trditve pritožnice, da se omenjena sklepa nista nanašala na celo parc. št. 180/6, potem pritožnici zgolj s sklicevanjem na prekinitev stečajnega postopka glede dela nepremičnine in na izročitev dela nepremičnine Občini ni mogoče odreči položaja stranke v denacionalizacijskem postopku, v katerem je bila vrnjena cela površina nepremičnine z navedeno parc. št. Zato tudi navedbe, s katerimi je pritožnica utemeljevala te svoje trditve, za odločitev niso nerelevantne. Sodišči bi se zato do njih morali opredeliti. Ker tega nista storili, sta kršili pritožničino pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato sodbi Vrhovnega in Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje Upravnemu sodišču, oddelku v Novi Gorici.
13. Ker je ustavni pritožbi ugodilo že iz tega razloga, Ustavnemu sodišču ni bilo treba presojati utemeljenosti drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.