Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. in B. B. z Z., ki ju zastopa C. C., odvetnica v V., na seji dne 23. septembra 2004

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 1060/2002 z dne 29. 5. 2002 se razveljavi in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču na Vrhniki v novo sojenje.

1. Na podlagi izvršilnega naslova (pravnomočne sodbe), s katerim je bilo dolžniku (možu oziroma očetu ustavnih pritožnikov) naloženo, naj izprazni stanovanje na U. in ga praznega oseb in stvari izroči Republiki Sloveniji, Ministrstvu za obrambo, se je začel izvršilni postopek, ki je bil zaradi smrti dolžnika prekinjen. Sodišče prve stopnje je na predlog upnika dne 13. 3. 2002 izdalo sklep, s katerim je postopek nadaljevalo zoper ustavna pritožnika. Z izpodbijanim sklepom je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo pritožbo zoper navedeni sklep, v kateri sta ustavna pritožnika zatrjevala, da se izvršilni naslov ne nanaša nanju, obveznost iz izvršilnega naslova pa da ni podedljiva in da tudi sicer še ni bil izdan sklep o dedovanju. V obrazložitvi je navedlo, da glede na to, da po naših predpisih preide zapuščina po sili zakona na dediče v trenutku zapustnikove smrti (132. člen Zakona o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – v nadaljevanju: ZD), dediči odgovarjajo za zapustnikove dolgove od trenutka smrti, zaradi česar zapustnikovi upniki niso dolžni čakati na rezultat zapuščinskega postopka. Ker je bilo ugotovljeno, da sta pritožnika dediča in ker ne zatrjujeta, da bi podala izjavo o odpovedi dedovanju, pritožnika v fazi izvršitve sodne odločbe vstopata tako v materialnopravni kot tudi v procesni položaj dolžnika.
2. Pritožnika v ustavni pritožbi sodišču očitata, da je z napačno uporabo 208. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZPP) in 132. člena ZD navedenima določbama dalo vsebino, ki je v nasprotju z Ustavo. Kršitev 22. člena Ustave naj bi bila podana, ker v pravdnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, pritožnika nista imela možnosti navajati dejstev in dokazov v svojo korist, druga pritožnica pa naj bi se v morebitni pravdi branila drugače, kot se je branil njen pravni prednik. V stanovanju naj bi namreč živela po lastni volji in neodvisno od volje pokojnega dolžnika. Menita, da se izvršilni naslov ni nikoli nanašal nanju, ker je bil v pravdi pasivno legitimiran le njun pravni prednik. Sodišče naj bi kršilo 22. člen (enako varstvo pravic) in 23. člen (pravica do sodnega varstva) Ustave s tem, ko naj bi jima naložilo izpolnitev zapustnikove obveznosti (ki po njunem mnenju ni podedljiva) iz pravnomočne sodbe, ne da bi bilo o njuni dolžnosti sploh odločeno, in s tem, ko naj ne bi upoštevalo, da odgovarjajo za zapustnikove dolgove le tisti dediči, ki dedujejo, in sicer vsi dediči, ne le nekateri od njih (sodišči naj bi spregledali eno dedinjo – pokojnikovo hčerko). Sodišči naj tudi ne bi ugotovili, ali sta pritožnika sploh dediča (ker zapuščinski postopek še ni bil končan) in ali prvi pritožnik dejansko živi v stanovanju, ki ga mora izprazniti. Pritožnika naj bi bila zaradi take odločitve sodišča v razmerju drug do drugega pa tudi v razmerju do drugih dedičev v neenakem položaju.
3. Senat Ustavnega sodišča je dne 20. 4. 2004 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo vročilo Višjemu sodišču, v skladu z 22. členom Ustave pa nasprotni stranki v izvršilnem postopku. Višje sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo, nasprotna stranka pa se v odgovoru pretežno sklicuje na svoje vloge v postopku, v katerem sta bila izdana izpodbijana sklepa, in predlaga, naj Ustavno sodišče vpogleda v izvršilni in zapuščinski spis ter v pravdni spis, iz katerega izvira izvršilni naslov. Poudarja tudi, da imata ustavna pritožnika ves čas izvršilnega postopka stalno prebivališče v Ljubljani in ne v spornem stanovanju na Vrhniki, ki je predmet izvršilnega naslova in sklepa o izvršbi. To naj bi bilo razvidno tudi iz sklepa o dedovanju št. II D 465/2001 z dne 11. 3. 2003, iz katerega naj bi izhajalo tudi to, da je v stanovanju v Ljubljani nazadnje živel tudi pokojni.

4. Ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, temveč poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Očitki pritožnikov, s katerimi oporekata zgolj uporabi materialnega in procesnega prava, zato sami po sebi ne morejo biti predmet presoje Ustavnega sodišča.
5. Glavni očitek, s katerim pritožnika utemeljujeta kršitev ustavnih procesnih jamstev iz 22. in 23. člena Ustave, je, da sodišči o njunem pravnem položaju glede predmetnega stanovanja, tj. obveznosti njegove izročitve, nikoli nista odločali. Kolikor v ta namen zatrjujeta le-to, da jima je bila naložena izvršitev pravnomočne sodbe iz postopka, v katerem nista sodelovala, je treba pojasniti, da, kolikor gre za terjatve in obveznosti, ki se dedujejo, pravnomočne sodne odločbe učinkujejo tudi proti univerzalnim pravnim naslednikom pravdnih strank. V obravnavanem primeru je bila zapustniku s pravnomočno sodbo naložena obveznost, da stanovanje (za katerega je bilo z izvršilnim naslovom ugotovljeno, da ga ima brez pravne podlage) izprazni in ga prostega oseb in stvari izroči upniku. Gre lahko seveda le za tiste osebe in stvari, ki so (bile) v stanovanju zaradi dolžnika oziroma katerih podlaga za bivanje ali nahajanje v navedenem stanovanju je izhajala iz dolžnikove.(*1) V izvršilnem naslovu ugotovljena obveznost zato ni bila omejena, kot zmotno menita pritožnika, le na izselitev zapustnika. Pritožnika sicer zatrjujeta, da pravil o univerzalnem pravnem nasledstvu sodišči ne bi smeli uporabiti, ker naj bi šlo za obveznost, ki je po svoji naravi taka, da ne more preiti na koga drugega, tj. nepodeljiva. Vendar tak očitek, tudi če bi bil utemeljen, sam po sebi z vidika 22. in 23. člena Ustave ni pomemben. Ustavnih procesnih jamstev namreč ni mogoče utemeljevati z navedbami, da je odločitev sodišča po vsebini napačna.
6. S stališča ustavnih procesnih jamstev pa bi lahko bile odločilne pritožnikove navedbe o tem, da sta sodišči odločitev o nadaljevanju postopka sprejeli brez sklepa o dedovanju. Ustavno sporno bi bilo zato lahko v izpodbijanem sklepu izraženo stališče Višjega sodišča, da zato, ker dediči odgovarjajo za zapustnikove dolgove že od trenutka zapustnikove smrti, zapustnikovi upniki niso dolžni čakati na rezultat zapuščinskega postopka in lahko izterjujejo zapustnikov dolg od njegovih dedičev ne glede na to, ali že obstaja sklep o dedovanju. Vprašanje, na katerega je moralo najprej odgovoriti Ustavno sodišče, je torej, ali sta sodišči s tem, ko sta postavili pritožnika v položaj dolžnika, še preden je bilo na kvalificiran način ugotovljeno (s sklepom o dedovanju), ali sploh sta dediča, posegli v njuno pravico do poštenega postopka, kot jo zagotavljata 22. in 23. člen Ustave. V nadaljevanju pa je Ustavno sodišče moralo tudi presoditi, ali ni tako stališče Višjega sodišča pomenilo tudi to, da je Višje sodišče na prvi (in edini) stopnji odločilo tudi o prehodu obveznosti na pritožnika in s tem kršilo katero od pritožnikovih ustavnih pravic.
7. V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete.(*2) Sodišče lahko dovoli in opravi izvršbo samo na podlagi veljavnega izvršilnega naslova (nulla executio sine titulo). Namen izvršilnega postopka je realizacija upnikove terjatve, ki je bila ugotovljena v predhodnem kognicijskem postopku. Izvršilno sodišče je na izvršilni naslov vezano in ne more preverjati njegove pravilnosti, po drugi strani pa se nanj veže pravna domneva o obstoju terjatve, ki je v njem ugotovljena, in o legitimaciji strank, ki so v njem označene kot upnik in dolžnik.(*3) Zato se lahko izvršba praviloma opravi samo proti osebi, ki je v izvršilnem naslovu navedena kot dolžnica, razen v izjemnih primerih, predvidenih v 24. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju: ZIZ). Pravilo, ki omogoča spremembo dolžnika med izvršilnim postopkom, sledi temeljnemu cilju izvršilnega postopka, skladno z ustavno zahtevo po učinkovitosti pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, zagotoviti izpolnitev obveznosti, ki praviloma izhaja iz pravnomočne sodbe (glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999, Uradni list RS, št. 72/98 in št. 11/99 in OdlUS VIII, 13). Vendar pa mora biti pravno nasledstvo izkazano z javno ali s po zakonu overjeno listino, torej z listino, ki ima enako dokazno moč kot izvršilni naslov,(*4) če to ni mogoče, pa s pravnomočno sodbo, izdano v pravdnem postopku.
8. Izpodbijani sklep Višjega sodišča je bil izdan dne 29. 5. 2002, tj. v času, ko še ni veljala novela ZIZ (ZIZ-A, Uradni list RS, št. 75/2002, je začel veljati dne 21. 9. 2002), ki je z novim četrtim odstavkom 24. člena ZIZ izrecno predvidela možnost nadaljevanja izvršbe tudi v primeru, ko pride do spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, in ki določa, da je taka sprememba možna le pod pogoji iz prvega odstavka tega člena. Ker v času odločanja ZIZ subjektivne spremembe na pasivni strani, torej nadaljevanja začetega izvršilnega postopka zoper novega dolžnika, ni urejal, sta sodišči v skladu s prevladujočo sodno prakso in teorijo, ki sta bili prav tako naklonjeni taki spremembi,(*5) uporabili določbe ZPP o pravnem nasledstvu iz 208. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki določa subsidiarno in smiselno uporabo ZPP v izvršilnem postopku. Pri tem pa nista upoštevali, da je zaradi načela stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku spremembo tako upnika kot tudi dolžnika iz izvršilnega naslova mogoče dovoliti le na podlagi javne listine, overjene zasebne listine ali pravnomočne sodne odločbe.(*6)
9. Takšna – morebiti napačna ­– uporaba procesnih pravil bi upravičevala poseg Ustavnega sodišča v izpodbijano odločbo le v primeru, če bi to, kar določa 24. člen ZIZ, zahtevala Ustava. Vendar dokazovanje določenih dejstev s točno določenimi dokaznimi sredstvi ni ustavna zahteva. Prav nasprotno: v vseh modernih sodnih postopkih je uveljavljen sistem proste presoje dokazov, v katerem je sodniku prepuščeno, da na podlagi ocenjevanja posamičnega dokaza, na podlagi ocenjevanja posamičnega dokaza v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi celotnega dokaznega postopka po naravnih logičnih zakonih in v skladu s splošnimi življenjskimi izkušnjami sklepa, katera dejstva so dokazana in katera ne.(*7) Pravilo, da mora biti prehod terjatve oziroma obveznosti izkazan na kvalificiran način, je posledica tega, da naj bo izvršilno sodišče razbremenjeno ugotavljanja okoliščin v zvezi z obstojem terjatve. Vendar pa ureditev, ki takšnega dokaznega pravila ne bi vsebovala, samo zaradi tega ne bi bila v neskladju z Ustavo, če bi bila osebi, ki naj bi stopila na mesto dolžnika, zagotovljena ustrezna procesna jamstva v postopku.
10. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet odločanja v sodnem postopku, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena. Navedeno terja od sodišča, da mora postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese. Ta zahteva temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva, saj zagotavlja vsakomur možnost izjaviti se v postopku, ki zadeva njegove pravice in interese, in tako preprečuje, da bi postal le predmet postopka. Zahteva po kontradiktornem postopku kot izrazu pravice do enakega varstva pravic mora biti spoštovana v vseh postopkih in v vseh fazah postopka, tudi v postopku odločanja glede pomembnejših procesnih odločitev (glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-108/00 z dne 20. 2. 2003, Uradni list RS, št. 26/2003 in OdlUS XII, 49). Vendar sklep, s katerim sodišče odloči zgolj o nadaljevanju postopka, ki je bil preki­njen (prvi odstavek 208. člena ZPP), sam po sebi ne pomeni vsebinske odločitve o kakšni pritožnikovi pravici ali obveznosti, temveč gre le za vmesno procesno-tehnično odločitev. Zato glede njega zadostuje, da ima stranka zagotovljeno možnost pritožbe.(*8)
11. Vendar pa je treba upoštevati, da v konkretnem primeru odločitev o nadaljevanju postopka zoper novega dolžnika, tj. odločitev o njegovi pasivni procesni legitimaciji, tudi vsebinsko spreminja sklep o izvršbi. Sprememba dolžnika kot bistvene sestavine sklepa o izvršbi (44. člen ZIZ) zato ponovno odpre vprašanje utemeljenosti (modificiranega) sklepa za izvršbo. ZIZ, ki ima tudi sicer po noveli glede nadaljevanja postopka zoper novega dolžnika samo eno določbo (četrti odstavek 24. člena), ugovora zoper sklep o nadaljevanju postopka (ki je vsebinsko, kolikor spreminja dolžnika, pravzaprav nov sklep o izvršbi) ne pozna. Ne glede na to (ali pa prav zato) je nujno razlikovati med procesnim vprašanjem nadaljevanja izvršbe in s tem v zvezi med procesnim položajem stranke na eni strani ter pasivno legitimacijo novega dolžnika v materialnopravnem smislu na drugi strani.(*9) Treba je namreč upoštevati, da pride novi dolžnik v položaj, ko lahko ugovarja prehodu obveznosti nase, šele po odločitvi sodišča o vstopu novega dolžnika v izvršbo. Odločanje o prehodu obveznosti na novega dolžnika pa zahteva, da se o njem odloča po postopku, ki je vsebinsko enak postopku odločanja o ugovoru dolžnika proti sklepu o izvršbi, tako da so novemu dolžniku zagotavljena enaka procesna jamstva, kot jih za odločanje o takem vprašanju zagotavljata ZIZ in Ustava.(*10)
12. V obravnavanem primeru sta pritožnika v pritožbi zoper sklep o nadaljevanju postopka zatrjevala, da nista dediča, da se izvršilni naslov ne nanaša nanju in da se obveznost iz izvršilnega naslova ne deduje. Višje sodišče je v izpodbijanem sklepu na navedene trditve odgovorilo s sklicevanjem na 132. člen ZD, po katerem pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku zapustnikove smrti, pri čemer se ni spuščalo v vprašanje, ali je sporno stanovanje sploh sodilo v zapuščino. Navedlo je še, da zapustnikova dediča v fazi izvršitve sodne odločbe vstopata v procesni in ne samo v materialnopravni položaj dolžnika. Iz obrazložitve Višjega sodišča je tako razbrati, da šteje, da sta pritožnika, samo zato, ker sta zakonita dediča, (avtomatsko) tudi dolžnika v izvršilnem postopku.
13. Navedeno stališče Višjega sodišča je v neskladju z 22. členom Ustave. Vzpostavlja namreč neizpodbojno pravno domnevo (presumptio iuris et de iure), da vsak dedič s smrtjo zapustnika vstopa v njegov materialnopravni položaj, ne da bi imel v postopku, ki se je nadaljeval zoper njega, možnost ugovarjati, da obveznost iz izvršilnega naslova (v celoti ali deloma(*11)) ni prešla nanj ali da obstaja kateri od razlogov iz 55. člena ZIZ, ki preprečujejo izvršbo. Tako stališče (novemu) dolžniku odvzema možnost izjaviti se glede obveznosti, ki naj bi jo prevzel s smrtjo svojega pravnega prednika, razumeti pa ga je mogoče tudi kot odločitev o prehodu obveznosti na nova dolžnika. Ustavno sodišče je glede spoštovanja načela kontradiktornosti oziroma pravice do obrambe v postopku za izdajo začasne odredbe zavzelo stališče, da je zaradi zahteve po učinkovitosti ustavno dopustno, da se kontradiktornost zagotovi šele naknadno s tem, da ima dolžnik zoper sklep o začasni odredbi, ki je bil izdan zgolj na podlagi navedb upnika, možnost ugovora, o katerem najprej odloči sodišče, ki je izdalo izpodbijano odločitev (glej odločbo št. Up-232/99 z dne 17. 2. 2000, Uradni list RS, št. 24/2000 in OdlUS IX, 131). Z vidika pravice iz 22. člena Ustave in te ustavno sodne presoje je zato pomembno, da pritožnika v postopku na prvi stopnji, v katerem se je (očitno) odločalo tudi o prehodu obveznosti nanju, nista imela možnost izjaviti se glede navedene odločitve.
14. V obravnavanem primeru je upnica v predlogu za nadaljevanje izvršbe proti pravnemu nasledniku sodišču prve stopnje izrecno predlagala, naj izvršilni postopek nadaljuje tako, da izda (nov) sklep o izvršbi, s katerim naj se v njeno korist dovoli izvršba zoper pritožnika. Ne glede na tako oblikovan predlog iz sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je z njim odločilo le o procesnem vprašanju nadaljevanja izvršbe. Kot pravno podlago za svojo odločitev namreč navaja tretji odstavek 208. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Tej odločitvi sta pritožnika nasprotovala s pritožbo, s katero sta zatrjevala, da obveznost iz izvršilnega naslova ni prešla nanju. Sodišče prve stopnje pa take vloge pritožnikov ni štelo za ugovor,(*12) temveč je pritožbo poslalo v odločitev Višjemu sodišču. To pomeni, da je bilo o prehodu obveznosti prvič odločeno šele na drugi stopnji. V postopku pred sodiščem prve stopnje je torej možnost navajati dejstva in predlagati dokaze glede prehoda obveznosti v materialnopravnem smislu imela le upnica, pritožnika pa te možnosti nista imela. S tem, ko sodišče, ki je izdalo sklep o nadaljevanju postopka, o vlogi pritožnikov ni odločilo kot o ugovoru, jima je odvzelo pravico do kontradiktornega postopka na prvi stopnji in s tem kršilo njuno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Enako kršitev pa je zagrešilo tudi Višje sodišče, ki je vsebinsko odločilo o pritožbi, čeprav pritožnika nista imela možnosti, da se pred tem izjavita pred sodiščem prve stopnje.
15. Ne glede na to, da je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila pritožnikoma kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave že v postopku pred sodiščem prve stopnje, je razveljavilo le izpodbijani sklep Višjega sodišča. Ugotovilo je namreč, da sami procesni odločitvi o nadaljeva­nju postopka z vidika Ustave ni kaj očitati. Ker pa je bilo ugotovljeno, da bi že sodišče prve stopnje moralo vlogo pritožnikov šteti za ugovor o prehodu obveznosti in o njem samo odločiti na prvi stopnji, je Ustavno sodišče zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri novem odločanju bo moralo sodišče v postopku, v katerem bodo spoštovane tudi pritožnikove ustavne pravice, upoštevati, da sta pritožnika s pritožbenimi navedbami dejansko ugovarjala prehodu obveznosti nase in o teh navedbah odločiti kot o ugovoru zoper sklep o izvršbi. Zoper navedeno odločitev bosta imela pritožnika tudi možnost pritožbe, o kateri bo na drugi stopnji odločilo tudi Višje sodišče.

16. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnica mag. Marija Krisper Kramberger je bila pri obravnavanju v tej zadevi izločena.

(*1) Pritožnica trditev o tem, da naj bi v stanovanju živela na samostojni (pravni) podlagi, ki ni bila vezana na moža, ni izkazala z ničimer, zato jih Ustavno sodišče ni moglo upoštevati.

(*2) Triva, Belajec, Dika, Sudsko izvršno pravo, Zagreb 1984, str. 44.

(*3) Ibidem, str. 133.

(*4) Dika govori o »dopolnilnem« izvršilnem naslovu (Ibidem, str. 110).

(*5) Pod pogojem, da je bilo nasledstvo izkazano na kvalificiran način. Triva, ibidem, str. 116.

(*6) ZPP takega pogoja ne pozna. Iz njega jasno izhaja, da (pravnomočen) sklep o dedovanju ali na primer ugotovitvena sodba glede pravnega nasledstva nista pogoj za nadaljevanje pravdnega postopka, ki je bil zaradi smrti stranke prekinjen. Tako tudi A. Galič, Fizična oseba in sposobnost biti stranka v postopku, PID, 6/2003, str. 1778.

(*7) Glej na primer 8. člen ZPP; prvi odstavek 18. člena Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP; 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – ZUP.

(*8) Enako stališče je Ustavno sodišče že zavzelo glede sklepa o napotitvi na pravdo (sklep št. Up-131/00 z dne 30. 5. 2000). Zapisalo je: »Sklep, s katerim je zapuščinsko sodišče prekinilo postopek in ustavnega pritožnika napotilo na pravdo, je vmesni procesni sklep, ki ne predstavlja vsebinske odločitve o kakšni pritožnikovi pravici ali obveznosti. Glede na to je takšno odločitev mogoče označiti kot procesnotehnično odločitev, kjer pred izdajo le-te stranki ni treba zagotoviti varstva pravice do izjave, temveč zadostuje, da je stranka imela možnost odgovoriti na navedbe iz pripravljalne vloge v pritožbi zoper sklep o napotitvi na pravdo. To izhaja tudi iz mnenja slovenske in tuje pravne teorije, ki pravi, da mora biti pravica stranke do izjave zagotovljena samo pri pomembnih procesnih odločitvah (na primer pri odločitvi o izločitvi sodnika, vrnitvi v prejšnje stanje, zavrnitvi prepozno navedenih dejstev in dokazov, določitvi brezplačne pravne pomoči), ne pa tudi pri procesnih odločitvah, ki jih je mogoče označiti kot procesnotehnične (na primer združitev, razdružitev pravd, določitev naroka, dovoljenje za vročitev ponoči), kot pripravljalne (na primer dokazni sklep) ali kot ukrepe procesnega vodstva (Galič A., Pravica do poštenega sojenja v pravdnem postopku. Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana, 1998, str. 235, 236 in Waldner, Der Anspruch auf rechtliches Gehör. Heymans, Köln, 1989, str. 86, 87).«

(*9) Glej tudi Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča, sprejeto na občni seji dne 30. 6. 2003, Pravna mnenja, št. I/2003, str. 7-10, ki se nanaša na nadaljevanje izvršbe v primeru, ko pride do izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in nasl. – ZFPPod) po vložitvi predloga za izvršbo.

(*10) Dolžnik ima zoper sklep o izvršbi pravno sredstvo – ugovor, ki mu daje možnost uveljavljati vse razloge, ki preprečujejo izvršbo zoper njega (55. člen ZIZ). O ugovoru na prvi stopnji odloča izvršilno sodišče, zoper sklep o ugovoru tega sodišča pa mora imeti v skladu z ustavnim načelom instančnega sojenja (25. člen Ustave) dolžnik tudi možnost pritožbe (prvi odstavek 9. člena ZIZ).

(*11) V skladu s prvim odstavkom 142. člena ZD dedič odgovarja za zapustnikove dolgove le do višine vrednosti podedovanega premoženja.

(*12) Vrhovno sodišče je v citiranem načelnem pravnem mnenju navedlo, da je treba vlogo (novega) dolžnika, s katero ta nasprotuje prehodu obveznosti, obravnavati kot ugovor po poteku roka, ki pa je tak zgolj formalno, saj vsebinsko tega ugovora sploh še ni mogoče uveljavljati.