Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, Ljubljana, ki jo zastopa predsednik mag. Dušan Semolič, na seji dne 13. oktobra 2004

Zahteva za oceno ustavnosti Zakona o izvajanju dogovora o politiki plač za obdobje 2002–2004 (Uradni list RS, št. 59/02) se zavrže.

1. Zveza svobodnih sindikatov Slovenije je vložila zahtevo za oceno ustavnosti Zakona o izvajanju dogovora o politiki plač za obdobje 2002–2004 (v nadaljevanju: ZIDPP04). Zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave (načelo enakosti pred zakonom). Navaja, da izpodbijana zakonska ureditev temelji na usklajevanju izhodiščnih plač z rastjo cen življenjskih potrebščin, kar pomeni, da se v praksi usklajujejo le tiste osnovne plače delavcev, ki so nižje ali enake znesku izhodiščne plače za ustrezni tarifni razred. Meni, da tak način usklajevanja plač povzroča neenakost med delavci. Po mnenju predlagateljice je način usklajevanja plač iz izpodbijanega zakona, ki velja za zasebni sektor, v nasprotju z načelom enakosti tudi zato, ker je drugačen in manj ugoden v primerjavi z načinom usklajevanja plač za javni sektor. Predlagateljica navaja, da je sicer sama podpisala Dogovor o politiki plač za obdobje 2002–2004 (Uradni list RS, št. 52/02), ki ga izpodbijani ZIDPP04 v celoti povzema, vendar je šele kasneje ugotovila, da je dogovor neskladen z Ustavo. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ugotovi neskladnost ZIDPP04 z Ustavo in ga odpravi.
2. Veljavnost ZIDPP04 je bila omejena na določeno časovno obdobje in je urejala usklajevanje plač v letih 2002 in 2003. S potekom leta 2003 je ZIDPP04 prenehal veljati. Ustavno sodišče praviloma presoja le predpise, ki veljajo. Na podlagi 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) lahko presoja tudi predpise, ki so prenehali veljati, če niso bile odpravljene posledice neustavnosti ali nezakonitosti. V takšnem primeru lahko Ustavno sodišče ugotovi, da je bil predpis neustaven ali nezakonit, svoji odločitvi pa da učinek razveljavitve ali, če gre za podzakonski akt, tudi odprave. S tem da svoji odločitvi učinke, ki so določeni v členih 43 do 46 ZUstS. Od tega je odvisen tudi obstoj pravovarstvene potrebe, ki je poleg škodljivih posledic pogoj za nadaljevanje postopka po 47. členu ZUstS.
3. Na poziv Ustavnega sodišča je predlagateljica odgovorila, da vztraja pri zahtevi, vendar s svojimi navedbami ni izkazala obstoja pogojev za nadaljevanje postopka za oceno ustavnosti izpodbijanega zakona po 47. členu ZUstS. Predlagateljica navaja, da naj bi bile posledice zakona, ki »so v vedno večji 'uravnilovki' oziroma izenačevanju plač, ne glede na zahtevnost dela in ne glede na dosežene delovne rezultate delavcev«, trajne in naj ne bi bile odpravljene s tem, ko je zakon prenehal veljati. Ne izkaže pa, da bi morebitna meritorna odločitev Ustavnega sodišča, s katero bi ugotovilo neskladnost zakona z Ustavo, lahko izboljšala pravni položaj katerega od delavcev, katerih interese zastopa predlagateljica. Predlagateljica ne izkaže, da bi pred sodiščem tekel kakšen še ne pravnomočno končan postopek, v katerem bi bilo treba uporabiti določbe izpodbijanega ZIDPP04. V primeru ugotovitve neustavnosti zakona ima odločitev Ustavnega sodišča lahko le učinek razveljavitve, ki učinkuje le za naprej in le na še nepravnomočno urejena razmerja, ne more pa Ustavno sodišče odpraviti zakona, kot zmotno meni predlagateljica. Zato je Ustavno sodišče zahtevo zaradi neizkazanosti pravovarstvene potrebe zavrglo (tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. U-I-141/01 z dne 20. 5. 2004, Uradni list RS, št. 62/04 in OdlUS XIII, 35).
4. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.