Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude družbe Petrol, Slovenska naftna družba, d.d., Ljubljana, ter Tiborja Feherja, s.p., Lendava, in drugih, ki jih zastopa Mitja Ulčar, odvetnik v Kranju, na seji dne 13. oktobra 2004

Izvrševanje dela prvega stavka prvega odstavka 2. člena Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 14/03, ur. p.b. in 51/04), ki se glasi: »na območjih kjer avtohtono živita italijanska ali madžarska narodna skupnost pa tudi v jeziku narodne skupnosti«, se do končne odločitve zadrži.

1. Pobudniki izpodbijajo prvi odstavek 2. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot)(*1) v delu, ki zavezuje podjetja, da poslujejo s potrošniki na območjih, kjer avtohtono živita italijanska in madžarska narodna skupnost, tudi v jeziku narodne skupnosti. Menijo, da navedena določba na ustavno nedopusten način omejuje pravico do svobodne gospodarske pobude in konkurenco na trgu in je zato v neskladju s 74. členom Ustave (podjetništvo). Določba naj bi bila v neskladju tudi s prvim odstavkom 14. člena Ustave. Pobudniki trdijo, da navedena določba postavlja podjetja, ki poslujejo na območjih, kjer živita avtohtoni narodni skupnosti, v neenakopraven položaj v primerjavi s podjetji, ki na teh trgih ne poslujejo. Prva morajo namreč na teh omejenih trgih poslovati dvojezično. Izpodbijana določba naj bi bila v neskladju tudi z načeli pravne države iz 2. člena Ustave, zlasti z načelom zaupanja v pravo. Določba spreminja dosedanjo obveznost poslovanja le v slovenskem jeziku in zahteva dvojezično poslovanje, pri čemer pa Zakon ni določil nobenega prilagoditvenega roka. Pravni interes izkazujejo z navajanjem, da imajo poslovalnice na območjih, kjer živita avtohtoni narodni skupnosti.
2. Pobudniki predlagajo začasno zadržanje izpodbijanega dela prvega odstavka 2. člena ZVPot. Navajajo, da jim bodo zaradi prilagoditve poslovanja zakonski zahtevi nastale težko popravljive oziroma nepopravljive škodljive posledice, ki jih ne bo mogoče odpraviti, če bi se izkazalo, da je izpodbijana določba v neskladju z Ustavo (spremembe napisov, obvestil, oglasov, reklam, prospektov in ostalih komunikacijskih sredstev, izplačilo odpravnin zaradi odpusta delavcev in zaposlitev novih delavcev, ki bodo obvladali jezika narodnih skupnosti). V določenih primerih naj bi prišlo tudi do zapiranja poslovalnic. Prav tako so za kršitev izpodbijane določbe predpisane visoke globe. Po mnenju pobudnikov začasno zadržanje ohrani stanje, kakršno je bilo pred sprejemom izpodbijane določbe in ne bo povzročilo škodljivih posledic.
3. Vlada meni, da niso podani razlogi za začasno zadržanje izpodbijane določbe. Pojasnjuje, da je s spremenjenim 2. členom Zakona uskladila slovensko zakonodajo s pravnim redom Evropskih skupnosti in s sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti. Ta zahteva, da nacionalni predpisi ne smejo nedovoljeno omejevati trgovine med državami članicami in jim v celoti prepovedati možnosti uporabe simbolov in slik ter besed in besednih zvez, ki so potrošnikom lahko razumljivi. Zato naj bi zadržanje izpodbijane določbe (prvega odstavka 2. člena ZVPot) imelo za posledico neusklajenost domače zakonodaje s pravnim redom Evropskih skupnosti, nastala naj bi tudi pravna praznina, saj je prejšnja ureditev že prenehala veljati. Vlada pojasnjuje tudi, da ugotavlja, da imajo podjetja z izvajanjem izpodbijane določbe, ki se nanaša na poslovanje v jezikih narodnih skupnosti, težave in da se v tej zvezi pojavlja tudi vrsta nejasnosti ter da zato pripravlja ustrezne spremembe Zakona.

4. Ustavno sodišče najprej ugotavlja, da niso sporne vse določbe prvega odstavka 2. člena ZVPot, temveč samo del prvega stavka prvega odstavka, ki se glasi:« na območjih kjer avtohtono živita italijanska ali madžarska narodna skupnost pa tudi v jeziku narodne skupnosti«. Zato se je pri odločanju o začasnem zadržanju izvrševanja izpodbijanih določb omejilo na navedeno določbo.
5. Ustavno sodišče lahko na podlagi 39. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) do končne odločitve zadrži izvrševanje izpodbijanih določb zakona, če bi zaradi njihovega izvrševanja nastale težko popravljive škodljive posledice. Posledice, kot jih navajajo pobudniki in ki naj bi jim nastale z izvrševanjem izpodbijanega dela Zakona, bi bile po oceni Ustavnega sodišča težko popravljive v smislu 39. člena ZUstS, če bi se izkazalo, da je izpodbijana določba ZVPot v neskladju z Ustavo (zmanjšanje prihodka, stroški prilagajanja zakonskim pogojem, stroški v zvezi z odpuščanjem delavcev oziroma zaposlovanjem novih delavcev, plačila denarnih kazni). Pri oceni škodljivih posledic je Ustavno sodišče upoštevalo tudi dejstvo, da ZVPot-B ne določa prilagoditvenega roka. Izpodbijana določba je začela veljati naslednji dan po objavi, čeprav je bil Zakon sprejet po nujnem postopku in je ZVPot-B v 19. členu za nekatere primere izrecno odložil začetek uporabe Zakona. Na drugi strani je posledica začasnega zadržanja le ohranitev sedanjega stanja vse do končne odločitve Ustavnega sodišča. Položaj narodnih skupnosti se torej s tem ne bo poslabšal. Začasno zadržanje tudi ne posega v tiste določbe 2. člena ZVPot, ki po mnenju Vlade pomenijo uskladitev s pravnim redom Evropskih skupnosti.

6. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 39. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Ribičič in Tratnik.

(*1) Gre za 2. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 51/04 – ZVPot-B)