Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo družbe Geoplin, d.o.o., Ljubljana, ki jo zastopa Barbara Pakiž, odvetnica v Ljubljani, na seji dne 7. oktobra 2004

Določbi 2. in 8. člena Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št. 73/03) Občine Slovenska Bistrica se, kolikor nalagata plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča od površine tranzitnih in prenosnih omrežij za izvajanje poslovne dejavnosti transporta plinastih goriv, razveljavita.

1. Pobudnica izpodbija 2. in 8. člen Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč (v nadaljevanju: Odlok), kolikor nalagata plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nada­ljevanju: nadomestilo) od površine tranzitnih in prenosnih omrežij za izvajanje poslovne dejavnosti transporta plinastih goriv. Navaja, da po izpodbijanih določbah Odloka plačuje nadomestilo od 6. 8. 2003 dalje, ker ga pred tem Občina Slovenska Bistrica od spornih površin ni predpisovala. Dne 1. 1. 2003 je začel veljati 218. člen Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in nasl. – v nadaljevanju: ZGO-1), po katerem naj bi se nadomestilo ne plačevalo od zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč, na katerih so objekti gospodarske javne infrastrukture. Po 1.6 točki 2. člena ZGO-1 naj bi bili objekti gospodarske javne infrastrukture tudi tisti gradbeni inženirski objekti, ki tvorijo omrežje, ki služi določeni vrsti gospodarske javne službe. Pobudnica pojasnjuje, da na podlagi 30. člena Energetskega zakona (Uradni list RS, št. 79/99 in nasl. – v nadaljevanju: EZ) in 48. člena Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe prenos zemeljskega plina in gospodarske javne službe upravljanje prenosnega omrežja (Uradni list RS, št. 8/01 in nasl. – v nadaljevanju: Uredba) opravlja navedeni obvezni gospodarski javni službi do pridobitve koncesij, ker ti še nista podeljeni. Zato naj bi bili izpodbijani določbi Odloka v neskladju z 218. členom ZGO-1. Meni, da sta ti določbi Odloka v neskladju tudi s 30. členom EZ, po katerem je prenos plinastih goriv obvezna gospodarska javna služba, torej ne more biti opredeljen kot poslovna dejavnost. Ker sta izpodbijani določbi Odloka v neskladju s citiranima določbama zakonov, sta v neskladju tudi s tretjim odstavkom 153. člena Ustave in s 147. členom Ustave. Pobudnica predlaga, naj Ustavno sodi­šče izpodbijani določbi Odloka odpravi.
2. Občina odgovarja, da 1. člen Odloka povzema besedilo 218. člena ZGO-1. Po izpodbijanih določbah Odloka naj bi plačevali nadomestilo le subjekti, ki transport plinastih goriv opravljajo kot poslovno dejavnost in ne kot gospodarsko javno službo. Pobudnica naj bi sama navajala, da koncesije še nima, zato ne more trditi, da plačuje nadomestilo od zemljišč, na katerih so objekti gospodarske javne infrastrukture iz 1.6 točke 2. člena ZGO-1. Iz zemljiškoknjižnih izpiskov naj ne bi izhajalo, da ima pobudnica omrežje, ki je v javno korist. Njene nepremičnine po 211. členu ZGO-1 naj ne bi bile opredeljene kot grajeno javno dobro.

3. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-252/03 z dne 18. 3. 2004 začasno zadržalo izvrševanje izpodbijanih določb Odloka.
4. Pobudnica izkazuje pravni interes z odločbo o odmeri nadomestila, ki ji je bila izdana na podlagi izpodbijanih določb Odloka. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
5. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-347/02 z dne 11. 3. 2004 (Uradni list RS, št. 29/04 in OdlUS XIII,16) že odločilo, da se po 218. členu ZGO-1 nadomestilo ne sme odmerjati od zazidanih ali nezazidanih stavbnih zemljišč, na katerih so objekti gospodarske javne infrastrukture. To izhaja tudi iz kasnejše določbe 218.b člena ZGO-1, ki natančneje opredeljuje zemljišča, od katerih se nadomestilo lahko odmerja.
6. Odlok sicer v 1. členu, ki ga pobudnica ne izpodbija, povzema besedilo 218. člena ZGO-1. Vendar izpodbijani določbi Odloka hkrati predpisujeta, da se za poslovni prostor štejejo pri določitvi nadomestila kot nezazidana stavbna zemljišča tudi površine tranzitnih in prenosnih omrežij za izvajanje poslovne dejavnosti transporta plinastih goriv. Površine, v katerih so cevovodi za transport plinastih goriv, se obračunavajo tako, da dolžinski meter cevovoda predstavlja kvadratni meter površine.
7. Infrastrukturo za prenos zemeljskega plina opredeljuje 7. člen Uredbe o energetski infrastrukturi (Uradni list RS, št. 62/03 in nasl. – v nadaljevanju: Uredba), ki na podlagi prvega odstavka 85. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Energetskega zakona (Uradni list RS, št. 51/04 – EZ-A) še velja. Citirana določba Uredbe med drugim uvršča med takšno infrastrukturo prenosno plinovodno omrežje in druge objekte, ki so potrebni za izvajanje gospodarske javne službe na področju prenosa zemeljskega plina. Tudi po 25. členu EZ-A je ta infrastruktura namenjena izvajanju gospodarske javne službe s področja energetike, zato po 20. točki 2. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 in nasl. – ZUreP-1) in 1.6. točki 2. člena ZGO-1 predstavlja objekt gospodarske javne infrastrukture. Pobudnica je izvajalka javne službe na podlagi šeste alineje 3. člena Uredbe o določitvi splošnih pogojev za dobavo in odjem zemeljskega plina iz prenosnega omrežja (Uradni list RS, št. 10/03 in nasl.) in 48. člena Uredbe, zato Občina zmotno meni, da te službe ne izvaja. Ker se po 218. in 218.b členu ZGO-1 nadomestilo ne sme odmerjati od zazidanih ali nezazidanih stavbnih zemljišč, na katerih so objekti gospodarske javne infrastrukture, sta izpodbijani določbi Odloka, kolikor nalagata plačilo nadomestila od površine tranzitnih in prenosnih omrežij za izvajanje poslovne dejavnosti transporta plinastih goriv, v neskladju s citiranima določbama ZGO-1.
8. Iz zgoraj navedenega razloga je Ustavno sodišče izpodbijani določbi Odloka razveljavilo. Pri tem je upoštevalo, da iz navedb pobudnice izhaja, da o odmeri nadomestila za leto 2003 še ni pravnomočno odločeno, zato ju ni treba odpraviti, kot je predlagala pobudnica. Ker je Ustavno sodi­šče izpodbijani določbi Odloka razveljavilo že iz zgoraj navedenega razloga, ni ocenilo še drugih očitkov pobudnice.

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno. Pritrdilno ločeno mnenje je dal sodnik Ribičič.