Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe A., d.d., Ž. Ž., ki jo zastopa odvetniška družba B., o.p., d.n.o., Z., na seji dne 21. oktobra 2004

Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 458/2004 z dne 13. 5. 2004 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo sojenje.

1. Vrhovno sodišče je ugodilo pritožbi vlagateljic denacionalizacijskega postopka in sklep Upravnega sodišča št. U 2282/2003-23 z dne 8. 4. 2003 razveljavilo ter zahtevo tožeče stranke (ustavne pritožnice) za izdajo začasne odredbe zavrglo. Štelo je, da ustavna pritožnica ni stranka v tem postopku, ker ni zavezanka za vrnitev podržavljenega premoženja. Ugotovilo je, da premoženje, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, le upravlja na podlagi koncesijske pogodbe, kar pomeni, da je njen interes za izdajo začasne odredbe le dejanski in ne pravni.
2. V ustavni pritožbi pritožnica uveljavlja kršitev 14., 22. in 25. člena Ustave ter 11. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Navaja, da je stališče Vrhovnega sodišča, po katerem ni legitimirana v postopku izdaje začasne odredbe, napačno. Pritožnica naj bi imela terjatev iz naslova vlaganj v gozdne ceste. Vrednost podržavljenega premoženja naj bi bila bistveno povečana (ca. 4,000.000 EUR), s pridobitvijo posesti naj bi vlagateljice prevzele tudi pritožničina vlaganja. Pritožnica utemeljuje pravni interes s sklenjeno koncesijsko pogodbo. Pritožnica zatrjuje, da ji je bila koncesija podeljena v skladu s 17. členom Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 10/93 in nasl. – v nadaljevanju: ZSKZ). Poleg tega naj bi tudi 5. člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. – ZLPP) določal, da ima upravljalec pravico premoženje upravljati kot dober gospodar do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Pritožnica zatrjuje tudi kršitev 25. člena Ustave, ker naj Vrhovno sodišče ne bi odgovorilo na vsa pravno odločilna vprašanja v zvezi s koncesijsko pogodbo. Sklep Upravne enote Tržič št. 321-56/92 z dne 27. 2. 2004 o prenosu nepremičnin v začasno upravljanje vlagateljicam naj ne bi imel razlogov o odločilnih dejstvih. Druge upravne enote naj bi podobne predloge vlagateljev za denacionalizacijo zavrnile v primerih, ko so jih predlagali pravni nasledniki upravičenca.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-516/04 z dne 28. 9. 2004 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) vročena Vrhovnemu sodišču, na podlagi 22. člena Ustave pa Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju: Sklad) kot zavezancu za denacionalizacijo in vlagateljicam. Vrhovno sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo. O ustavni pritožbi se Sklad kot zavezanec za denacionalizacijo ni opredelil. Nasprotne udeleženke v upravnem sporu v odgovoru zavračajo vse očitke pritožnice iz ustavne pritožbe. Navajajo, da pritožnica v postopku začasne odredbe ni stranka, ker se ne odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz vlaganj v podržavljeno nepremičnino. Tudi sklicevanje na 17. člen ZSKZ naj bi bilo neutemeljeno, ker naj bi bila koncesijska pogodba v smislu 88. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju: ZDen) nična. Izročitev nepremičnin v začasno uporabo denacionalizacijskim vlagateljicam naj bi bila utemeljena tudi zaradi preprečitve škode zavezancu Skladu.

4. Ustavna pritožba ni pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava same po sebi. Ustavno sodišče se omeji le na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču.
5. Izpodbijana odločitev Vrhovnega sodišča temelji na stališču, da ima v postopku z začasno odredbo lastnost stranke le zavezanec in upravičenec do denacionalizacije, pritožnica pa le v primeru iz drugega odstavka 60. člena ZDen, kadar se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz vlaganj v podržavljene nepremičnine.
6. Upravna enota Tržič je odločila, da se podržavljene nepremičnine, ki so bile vrnjene upravičencu na podlagi nepravnomočne denacionalizacijske delne odločbe, prenesejo v začasno uporabo pravnim naslednicam upravičenca. Iz 3. točke tega sklepa izhaja, da sta sklep dolžna izvršiti Sklad kot zavezanec za denacionalizacijo in pritožnica kot neposredna posestnica teh nepremičnin. S tem sklepom je bilo torej pritožnici odrejeno, da je dolžna izročiti podržavljene nepremičnine v začasno uporabo vlagateljicam denacionalizacijskega postopka do pravnomočne odločitve v denacionalizaciji.
7. Na podlagi 49. člena Zakona o splošnem upravnem postopku(*1) (Uradni list SFRJ, št. 47/86 p.b. – ZUP86) je stranka oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Ker te pravice, obveznosti in pravne koristi določajo materialni predpisi, se po njih tudi presoja vprašanje, kdo ima lastnost stranke v upravnem postopku. Prvi odstavek 17. člena ZSKZ določa, da prenos gozdov na Sklad ne vpliva na pravice upravljalcev, da nadaljujejo z uporabo in upravljanjem gozdov, če jih izkoriščajo sami kot »dober gospodar«, do izdaje pravnomočne odločbe o denacionalizaciji oziroma do podelitve koncesije. Iz te določbe izhaja, da ima pritožnica pravico do upravljanja in uporabe gozdov pod pogojem, da jih sama izkorišča kot »dober gospodar« do pravnomočne odločitve v denacionalizaciji. Republika Slovenija je pritožnici za sporne nepremičnine podelila koncesijo dne 10. 12. 2001. Iz drugega odstavka 3. člena koncesijske pogodbe izhaja, da se obseg koncesije brez obveznosti za koncendenta zmanjša za tiste parcele, ki bodo na podlagi pravnomočnih odločb vrnjene v postopkih denacionalizacije. Pritožničin pravni interes za izdajo začasne odredbe temelji tako na ZSKZ kot na sklenjeni koncesijski pogodbi. Pri tem Ustavno sodišče še dodaja, da tudi, če pritožnica ne bi bila stranka v denacionalizacijskem postopku, to samo po sebi glede na prvi odstavek 18. člena in drugi odstavek 30. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) še ne pomeni, da v upravnem sporu ne more imeti položaja tožnice in s tem tudi predlagateljice začasnega zadržanja.
8. Z odločitvijo, sprejeto na podlagi navedenega stali­šča, je bila pritožnici kršena pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep že zaradi tega, mu kršitev drugih zatrjevanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni bilo treba presojati. V ponovljenem postopku bo moralo Vrhovno sodišče upoštevati, da je pritožnica v postopku z začasno odredbo upravičena oseba, ki varuje svojo pravno korist.

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) V postopkih denacionalizacije se uporablja na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – ZUP) ZUP86.