Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 13. oktobra 2004

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1081/2001 z dne 15. 5. 2002 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Krškem št. P 217/98 z dne 21. 5. 2001 se zavrne.

1. Pritožnik je bil v pravdnem postopku obsojen na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 500.000 SIT s pripadki in na objavo sodbe, ker je kot poslanec v Državnem zboru na javni seji Državnega zbora v razpravi o interpelaciji zoper ministra za šolstvo izrekel: »…Afera C. bi jo imenoval…Poklicalo me je veliko ljudi, ki se ukvarjajo – ki so podizvajalci pri gradnji šol oziroma v investicijah, kjer je investitor Ministrstvo za šolstvo. Ali vi sploh veste, kaj se tam dogaja? Ali vi veste, koliko je treba plačati, da lahko npr. opravljaš tam tlakarska dela? Vi veste? Ja, dajte se pozanimati! Poglejte tudi premoženjsko stanje gospoda C.. Ali vi niste nikdar slišali, ali vam ni še nihče tega rekel? Jaz se čudim. Jaz se čudim, jaz pozivam tudi organe pregona, da stopijo tej zadevi končno na prste, ker zadeva se je tako razpasla, in jaz o tej zadevi slišim govoriti že najmanj dve, tri leta. To niso šale, veste! To gre pa za čisti kriminal, čisti kriminal. Pogojujejo se odstotki: delal boš slikarsko-pleskarska dela, plačal boš toliko na ta račun. Napravite anketo med podizvajalci in boste videli, da je temu tako. »
Višje sodišče je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje glede zahtevka na plačilo odškodnine zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede zahtevka za objavo sodbe pa je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obseg te obveznosti nekoliko omejilo.
2. V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev pravice do svobodnega izražanja po 39. členu Ustave in kršitev poslanske imunitete po 83. členu Ustave. Navaja, da je svoboda izražanja v tesni medsebojni zvezi s konceptom in z delovanjem svobodne demokratične družbe. Šlo naj bi za temelj in nepogrešljivi pogoj skoraj vsake druge oblike pravice oziroma svoboščine. Upoštevati naj bi bilo treba specifično povezavo te svoboščine z demokratično obliko vladavine oziroma učinkovitim delovanjem demokratičnih institucij. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati, da je pritožnik poslanec Državnega zbora in je sporne navedbe izrekel v svojstvu opravljanja funkcije poslanca v Državnem zboru. Navaja tudi, da bi sodišče moralo upoštevati, da je bila pritožnikova kritika naslovljena na osebo iz javnega življenja (državnega sekretarja na ministrstvu za šolstvo) v zvezi z zadevo javnega pomena. Zavzema se za strogo presojo v kontekstu kolizije osebnostnih pravic in svobode izražanja ter meni, da bi test moral biti, da se poslanec »samo vpraša, če izjavam o dejstvih res verjame«. Sklicuje se na prakso Vrhovnega sodišča ZDA in meni, da standard, ki velja za kritiko državnega funkcionarja, ne sme biti objektiven kriterij razumnega in povprečno preudarnega subjekta izražanja na splošno, temveč mora tožnik dokazati, da je konkretni subjekt izražanja sam imel velike dvome o resničnosti svojih trditev, pa jih je vseeno izrazil z namenom škodovanja(*1). Meni, da zgolj objektivno ugotovljena neresničnost izraženih dejstev ne more zadoščati za ustavno dopustno obsodbo. Pritožnik zaključuje, da sta glede na ta standard sodišči prve in druge stopnje razlogovali napak, ko sta ugotovili, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da so bila izražena dejstva objektivno resnična. Sodiščem očita, da pritožnikovega subjektivnega mnenja nista ugotavljali, čeprav bi ga morali. Pritožnik navaja, da je tovrstna stroga ustavnosodna presoja nujna za preprečitev samocenzure, ki bi sicer grozila svobodni javni razpravi v primeru, če bi bilo vsako neresnično dejstvo avtomatično predmet protipravne žalitve. Pritožnik v ustavni pritožbi nadalje poudarja, da je bistveno, da subjekt izražanja v obravnavani zadevi ni kdorkoli, pač pa poslanec, torej izvoljeni predstavnik ljudstva. Varstvo njegove svobode govora pa mora biti, kot navaja pritožnik, predmet najvišjega možnega varstva in najstrožje možne presoje. Sklicuje se na stališča Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Castells in Piermont. Pritožnik meni, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali vseh navedenih okoliščin konkretnega primera in zato nista ustavnoskladno odločili v konfliktu dveh ustavnih pravic. Pritožnik navaja tudi, da je poslanska imuniteta v številnih državah neomejena in je zgodovinski dosežek evropskega parlamentarizma. Neomejena poslanska imuniteta naj bi izhajala tudi iz 83. člena Ustave. Ta sicer govori le o imuniteti pred kazensko odgovornostjo, vendar bi po mnenju pritožnika z upoštevanjem argumenta a maiori ad minus to napotovalo na sklepanje o obstoju imunitete pred civilno odgovornostjo. Pritožnik sklepno predlaga, naj Ustavno sodišče bodisi prizna pritožniku poslansko imuniteto bodisi zavzame strogo presojo testa subjektivnega namena oziroma mnenja, s celotnim dokaznim bremenom na oškodovancu.
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) jo je poslalo sodišču, ki je izdalo izpodbijano sodbo ter skladno z 22. členom Ustave nasprotni stranki v pravdnem postopku. Omogočilo jima je, da na ustavno pritožbo odgovorita, česar pa nista storila.

4. Pritožnik meni, da mu je bila kot poslancu kršena pravica svobode izražanja po prvem odstavku 39. člena Ustave, s tem ko mu sodišče ni priznalo poslanske imunitete za izjave, izrečene za govorniškim odrom v Državnem zboru.
5. Prvi odstavek 83. člena Ustave določa, da poslanec ni kazensko odgovoren za mnenje ali glas, ki ga je izrekel na sejah Državnega zbora ali njegovih delovnih teles. Gre za tako imenovano poklicno ali materialno imuniteto, ki poslanca varuje pred kazensko odgovornostjo za določena dejanja tudi po izteku poslanskega mandata(*2). Vendar iz besedila prvega odstavka 83. člena Ustave izhaja, da je imuniteta izrecno omejena na varstvo pred kazensko odgovornostjo. Kazenska in civilna odgovornost sta dve različni vrsti odgovornosti. Zato v tem primeru ni mogoče uporabiti argumenta »od večjega k manjšemu« (a maiori ad minus)(*3), temveč je mogoče s sklepanjem po nasprotnem (argumentum a contrario)(*4) ugotoviti, da je poslanska imuniteta glede civilne odgovornosti izključena. Za presojo primernosti ustavne ureditve Ustavno sodišče ni pristojno, zato navedb pritožnika o tem, kako je poslanska imuniteta urejena v nekaterih drugih državah, ni mogoče upoštevati.
6. Svoboda govora je zajeta v pravici do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Ta zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Z navedeno pravico je posamezniku zagotovljeno izražanje misli in idej ter njihovo razširjanje v zunanji prostor. Navedbe pritožnika o tem, da mora svoboda govora poslanca glede političnih vprašanj ali vprašanj splošnega pomena (torej politična vprašanja v širšem smislu) uživati še posebno varstvo, so načelno pravilne, in še toliko bolj veljajo v primeru, če gre za poslanca opozicije. Ustavno sodišče je, kot pravilno povzema tudi pritožnik, že potrdilo, da je treba pustiti veliko odprtega prostora za kritiziranje vsakokratne oblasti, oziroma za kroženje informacij in mnenj, ki zadevajo javne, predvsem politične, zadeve. Sicer bi bili svobodne volitve, volilna pravica, načelo parlamentarne demokracije in drugi temelji svobodne demokratične družbe brez pomena, če bi po zmagi na volitvah oblast nasprotnikom lahko zavezala usta (odločba št. U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999, Uradni list RS, št. 60/99 in OdlUS VIII, 174). Med zadevami splošnega pomena, ki naj bodo v demokratični družbi deležne odprte in javne razprave, so na prvem mestu tiste, ki so predmet političnega odločanja bodisi v zakonodajni bodisi v izvršilni veji oblasti (odločba št. U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994, Uradni list RS, št. 73/94 in OdlUS III, 124). Nepristransko obveščena javnost je pogoj za njeno sposobnost za nadziranje vseh vej oblasti in zagotavlja učinkovito delovanje opozicije. Prav tako ni dvoma, da gre v obravnavani zadevi za političen govor o zadevah javnega pomena in je bil v zadostni meri vezan na parlamentarno debato. Oceniti je mogoče, da so poslančeve navedbe o sumu korupcije v ministrstvu za šolstvo v zvezi z določenimi investicijami tega ministrstva v zadostni zvezi (z vidika svobode govora) s predmetom parlamentarne razprave – interpelacijo zoper resornega ministra.
7. Vendar pa gornje ugotovitve ne pomenijo, da svoboda govora poslanca ni z ničimer omejena. Tudi če gre za poslančev političen govor (v širšem smislu), je treba upoštevati določbo tretjega odstavka 15. člena Ustave o tem, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene z enakovrednimi pravicami oziroma s svoboščinami drugih ljudi. Zgornja ugotovitev o posebnem pomenu svobode govora, ko gre za poslanca in politična vprašanja (v širšem smislu), pomeni, da mora biti v konfliktu ustavnih pravic (svobode govora na eni strani ter npr. pravice do osebnega dostojanstva in časti na drugi strani) pri tehtanju interesov in dobrin svobodi govora dana večja teža in je navedene okoliščine treba šteti kot takšne, ki tehtanje med omenjenima pravicama močno nagnejo v prid prednosti svobode govora. Zato je v zadevah, pri katerih gre za omejevanje svobode govora poslanca o političnih vprašanjih, treba še posebej skrbno preveriti, ali obstajajo ustavno sprejemljivi razlogi za omejitev, načelno pa mora svoboda govora uživati prednost. Vendar kljub temu ne gre za jamstvo popolne neomejenosti svobode govora. V nasprotnem primeru bi bila namreč zgornja ugotovitev o tem, da Ustava ne zagotavlja imunitete poslanca glede civilnopravne odgovornosti, izničena. Če bi sprejeli stališče, da svoboda govora poslanca v parlamentu ni z ničimer omejena, njegova civilnopravna odgovornost za besede, izrečene v parlamentu, sploh nikoli ne bi mogla priti v poštev. Takšen učinek pa očitno ne bi bil v skladu z voljo ustavodajalca, ki je imuniteto poslanca, kot je pojasnjeno zgoraj, izrecno in nedvoumno omejil le na varstvo pred kazensko odgovornostjo.
8. Drži tudi navedba pritožnika, da je stopnja, ki jo mora določena oseba trpeti, ko gre za izražanje o njej, večja, če gre za javno osebo, in še toliko bolj, če gre, kot je to v obravnavani zadevi, za osebo, ki spada v del izvršilne oblasti države. Tudi to je okoliščina, ki jo je treba tehtati v konfliktu med svobodo govora in pravico do osebnega dostojanstva. Človek, ki se odloči za javno funkcijo oziroma nastopanje, ki nujno vzbuja večji interes javnosti, mora to vzeti v zakup in mora biti v večji meri pripravljen na morebiti tudi zelo kritične in neprijetne besede v zvezi s tem. Teža te okoliščine je odvisna tudi od tega, za kakšno stopnjo javne funkcije oziroma javnosti nastopanja gre. Ta pri oškodovancu v obravnavani zadevi nikoli ni bila visoka. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v času, na katerega so se nanašali očitki, opravljal funkcijo državnega podsekretarja. Na to ugotovitev je Ustavno sodišče vezano. Pritožnik v ustavni pritožbi sicer navaja, da je bil »predmet kritike takratni državni sekretar na Ministrstvu za šolstvo«, vendar gre očitno za pomoto, saj pritožnik ugotovitve sodišča glede tožnikove funkcije ne izpodbija. Ustavnemu sodišču se zato ni bilo treba opredeliti do vprašanja, ali bi moralo sodišče v primeru, če bi šlo za kritiko pomembne javne osebnosti pri ugotavljanju odgovornosti toženca v zvezi z dokaznim bremenom uporabiti drugačne kriterije, niti do vprašanja, ali bi bilo treba državnega sekretarja šteti za tako pomembno javno osebnost.
9. Ob navedenih izhodiščih se izkaže, da sodišči v pravdnem postopku nista nedopustno omejili svobode govora, ki je del svobode izražanja po 39. členu Ustave, oziroma da v tehtanju v konfliktu med svobodo govora na eni strani in pravico do osebnega dostojanstva na drugi strani razmerja med omenjenima ustavnima dobrinama nista opredelili tako, da je svoboda govora prekomerno omejena. Sodišči prve in druge stopnje sta skladno z zahtevami Ustave tudi opravili preizkus tehtanja v konfliktu med obravnavanimi ustavnimi pravicami in sta se zavedali, da zavarovanje pravice do zasebnosti povzroči omejevanje svobode izražanja. V obravnavani zadevi je treba upoštevati, da je pritožnik kot poslanec na javni seji Državnega zbora očital poimensko imenovanemu tožniku na način, ki ni vseboval nobene rezerve ali distance govorca, »čisti« kriminal. Očital mu je, da se bogati, da njegovo premoženjsko stanje ne ustreza dohodkom, nadalje, da zbira odstotke od izvajalcev posameznih del in da kot uslužbenec ministrstva za šolstvo pogojuje pridobitev del s plačevanjem odstotkov. Gre za jasen, konkreten in nedvoumen očitek korupcije, torej hudega kaznivega dejanja, na katerega je javnost občutljiva, še posebej, ko gre za državne uslužbence. Nedvomno je tudi, da gre za trditve o dejstvih in ne za vrednostne ocene (slednjih objektivno ni mogoče preverjati). Ob tem pa pritožnik – po dejanskih ugotovitvah sodišč, ki jih Ustavno sodišče ni pristojno preizkušati – ni navedel nobenih okoliščin, ki bi izkazovale, da je imel utemeljene razloge, da je verjel v resničnost svojih navedb. Pritožnik je sicer navajal, da je informacije pridobil od določenih prizadetih oseb in to bi lahko omogočilo sklep, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil. Vendar pritožnik kljub temu, da mu je sodišče to skladno z jamstvi poštenega postopka in z jamstvi svobode govora v polni meri omogočilo, ni predlagal nobenih dokazov oziroma podatkov (npr. identifikacije vsaj katere izmed teh oseb oziroma predlog za njihovo zaslišanje, okoliščin o domnevnem premoženju pritožnika), ki bi sodišču omogočale presojo, ali je njegova trditev, da je imel razloge verjeti v lastne navedbe, resnična. Iz dokazov, ki so bili predlagani in izvedeni (tj. zaslišanje poslanskega kolega, ki je imel vpogled v domnevno obremenilno dokumentacijo), pa je sodišče celo nasprotno zaključilo, da ti ne omogočajo sklepanja o osebnem okoriščenju oškodovanca.
10. Pritožnikov očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje kot kriterij presoje uporabili test, ali je tožencu (sedaj pritožniku) uspelo dokazati resničnost svojih navedb, ne drži. Zato Ustavnemu sodišču tudi ni treba presojati, ali bi bil takšen test ustavno dopusten. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi najprej sicer presoja, ali je pritožnik dokazal resničnost navedb, vendar pa nato upošteva tudi okoliščino, da je šlo za izjave, dane ob opravljanju funkcije poslanca, in nato nedvoumno in izrecno ugotavlja, da »toženec ni dokazal, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil pred govornico DZ RS, saj v zvezi s tem sodišču ni predložil nikakršnega dokaza oziroma ni predlagal zaslišanja nobene priče…«. Od pritožnika bi v skladu s takšnim standardom varstva svobode govora, kot mora veljati v demokratični družbi, lahko pričakovali vsaj, da v svojem govoru poudari, da gre za govorice (za katere v sodnem postopku ni izkazal, da niso le anonimne), ne pa da na način, ki ne dopušča nobenega pridržka, kategorično in brez zadržka izraža dejanske zaključke o konkretnih kaznivih dejanjih (korupciji) oškodovanca.
11. Glede na navedeno sodišču ni mogoče očitati, da bi v konkretnem primeru prekomerno zavarovalo čast in dobro ime tožnika in s tem prekomerno poseglo v pritožnikovo svobodo izražanja. Tudi iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), na katero se sklicuje pritožnik, ne izhaja, da bi v primeru, kakršen je obravnavan, svoboda govora morala biti absolutno varovana. V primerih, ki jih je ESČP obravnavalo in pri katerih je dalo prednost svobodi govora, je to sodišče obrazložilo, da je pritožnik v zadostni meri vsaj izkazal, da je imel določene objektivne razloge, da je vsaj verjel v resničnost svojih navedb, pri čemer so zahteve drugačne (strožje), če gre za izražanje o dejstvih (kot nedvomno velja za obravnavani primer), kot če gre za izražanje mnenj. To velja tako za primer Castells proti Španiji (sodba z dne 23. 4. 1992, A 236) kot tudi za primer Jerusalem proti Avstriji, sodba z dne 27. 2. 2001, št. Vloge 26958/95), ki se oba nanašata na svobodo govora izvoljenih predstavnikov ljudstva. V primeru Jerusalem je ESČP ugotovilo, da gre (drugače kot v obravnavanem primeru) za izjavo mnenja, ne dejstva, pa tudi, če gre za izjavo dejstva, je pritožnica (drugače kot v obravnavanem primeru) ponudila dokaze, ki bi lahko izkazali njeno dobro vero. Stvarne temelje za sporne izjave je izkazal pritožnik tudi v primeru Castells. Na svobodo političnega govora (oziroma govora v zadevah javnega pomena) se nanaša tudi primer Thorgeirson proti Islandiji (sodba z dne 25. 6. 1992, A 239). V tem primeru je ESČP poudarilo okoliščino, da je iz navedb pritožnika razvidno, da gre za povzemanje izjav drugih ljudi, pa tudi ob tem je pritožnik izkazal določene stvarne temelje za izjave, ki jih je podal. Primera, kakršen je obravnavan, pri katerem pritožnik sodišču ni ponudil prav nobenih dokazov, ki bi utemeljevali vsaj sklep, da je imel utemeljene razloge verjeti v resničnost svojih navedb, oziroma ki bi vsaj izkazovali, da ne gre le za anonimne govorice ali pritožnikova predvidevanja ali špekulacijo, v praksi ESČP doslej ni mogoče najti.
12. Ker pritožniku ni bila kršena pravica do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnica Škrk je dala pritrdilno ločeno mnenje.

(*1) Gre za standard »reckless disregard«; (primer New York v. Sullivan, 376 U.S. 254, in podrobneje v St Amant v. Thompson, 390 U.S. 727). Standard ni tako kategoričen, kot to navaja pritožnik. Njegovo vsebino je treba napolniti v vsakem konkretnem primeru. Kot navaja Vrhovno sodišče, zgolj ugovor toženca, da je verjel, da so bile navedbe resnične, še ne more avtomatično zagotoviti njegove oprostitve. Nedopustno je tudi, če je stranki ob tem, ko pridobljeno informacijo razširi, brezbrižno vseeno (reckless disregard), ali je ta resnična ali izmišljena. Ugotoviti je torej treba dobro vero. Ta je malo verjetna npr. v primeru, ko gre za rezultat domišljije, ali če temelji na nepreverjenih anonimnih telefonskih klicih, prav tako v primeru, ko je zgodba tako malo verjetna, da bi jo le brezbrižen človek objavil; prav tako, če temelji na izpovedbi osebe dvomljive verodostojnosti ali če obstajajo očitni razlogi za dvom v verodostojnost navedb poročila.

(*2) Mozetič v Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 791, ter Kavčič l. v: Grad F. in drugi, Državna ureditev Slovenije; 3. izdaja, Ljubljana 1999, str. 347.

(*3) Po Pavčniku je argumentum a maiori ad minus (argumentum a fortiori) razlagalni argument, s katerim ugotavljamo, da pravna posledica, ki se navezuje na določeno primarno ali sekundarno hipotezo, velja tem bolj (a fortiori) v primeru, ki ima še v večji kakovosti (še bolj poudarjeno, v še večji meri, s še večjo stopnjo) lastnosti, ki so pogoj za pravno posledico, kot neposredno normativno urejeni primer. Pavčnik, Teorija prava, Ljubljana 2001, str. 400.

(*4) Pavčnik, ibidem, str. 397.