Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Zdravka Rusa z Bleda na seji dne 4. novembra 2004

1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 4. člena Uredbe o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka v Občini Bled (Uradni list RS, št. 119/02) se zavrne.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Navodila za pripravo prostorskih ureditvenih pogojev za sanacijo degradiranega prostora (Uradni list RS, št. 56/93) se zavrne.

1. Pobudnik izpodbija Navodilo za pripravo prostorskih ureditvenih pogojev za sanacijo degradiranega prostora (v nadaljevanju: Navodilo) in 4. člen Uredbe o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka v Občini Bled (v nadaljevanju: Uredba). Na podlagi Navodila naj bi 4. člen Uredbe opredelil njegovo počitniško hišico (parc. št. 905/3 k.o. Bohinjska Bela) kot objekt, ki ga ni mogoče legalizirati, možna pa je vzpostavitev v prejšnje stanje. S tem naj bi izpodbijana določba Uredbe odločala o njegovem objektu, čeprav je to lahko le predmet upravnega postopka in mu zato odvzema pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Vlada naj bi sporne objekte razvrstila arbitrarno, zato je 4. člen Uredbe v neskladju s 1. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Triglavskem narodnem parku (Uradni list RS, št. 35/01 – v nadaljevanju: ZTNP-B), z drugim odstavkom 14. člena in s 33. členom Ustave. Njegova počitniška hišica naj bi imela današnje stanje že pred letom 1941, torej pred uveljavitvijo Zakona o Triglavskem narodnem parku (Uradni list SRS, št. 17/81 – v nadaljevanju: ZTNP). Pobudnik zato meni, da 4. člen Uredbe učinkuje za nazaj in je nejasen, saj na njegovi podlagi ne ve, kaj možnost vzpostavitve prejšnjega stanja pomeni. Uredba naj bi bila v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave in s 33. členom Ustave tudi zato, ker je podobnih objektov na tem območju veliko, vendar niso predmet njenega urejanja.
2. Vlada odgovarja, da je v postopku priprave in sprejemanja Uredbe upoštevala pogoja za izjemno soglasje Vlade k objektom, katerih gradnje so na območju Triglavskega narodnega parka prepovedane, kot to nalaga 1. člen ZTNP-B. V tem postopku naj bi upoštevala tudi kriterije iz Navodila, zato sporne objekte ni razvrstila arbitrarno. Prav Navodilo naj bi določalo vrstni red izvedbe strokovnih opravil pred razvrščanjem nezakonitih gradenj. Pri tem naj bi bile predmet Uredbe le nezakonite gradnje, za katere so investitorji vložili zahtevo za odlog prisilne izvršbe, in ne vse gradnje, ki jih navaja pobudnik. Ker je začel postopek legalizacije njegovega objekta teči po uveljavitvi ZTNP, naj bi se citirani zakon ne uporabljal za nazaj. Ta postopek naj bi terjal sprejem izvedbenega prostorskega akta v skladu z veljavnimi predpisi, med katerimi je tudi ZTNP. Uredba naj ne bi bila v neskladju s 23. členom Ustave, saj pobudniku sodnega varstva ne odvzema.

3. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-118/03 z dne 3. 7. 2003 do končne odločitve začasno zadržalo izvrševanje 4. člena Uredbe.
4. Uredba je bila pripravljena in sprejeta na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/93 – Novela ZUN), ki je dala možnost legalizacije nezakonitih posegov v prostor, katerih investitorji so to v zakonitem roku zahtevali in plačali nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora zaradi nezakonitih gradenj. Po izdaji Uredbe je začel veljati Zakon o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 – v nadaljevanju: ZUreP-1), ki v 179. členu določa, da je z dnem njegove uveljavitve prenehal veljati Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – ZUN. Vendar prostorski ureditveni pogoji, ki so bili pripravljeni in sprejeti na njegovi podlagi, po 173. členu ZUreP-1 še veljajo. Uredba je takšen prostorski izvedbeni akt.
5. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-34/03 z dne 13. 10. 2004 že presodilo, da je obravnavani prostorski izvedbeni akt predpis in ne posamični akt. Pri tem je poudarilo, da je treba o vlogi za legalizacijo, ki jo je vložil investitor nezakonito zgrajenega objekta, odločiti z upravno odločbo, pri čemer izpodbijana Uredba predstavlja eno od materialnih podlag odločanja. To pomeni, da je treba o vlogi izdati posebno odločbo ali pa je treba o njej odločiti v odločbi urbanističnega inšpektorja, s katero se, če se vloga za legalizacijo zavrne, odredi tudi odstranitev nezakonito zgrajenega objekta ali njegovega dela oziroma njena izvršitev. V tej odločbi bodo morali biti navedeni konkretni razlogi, zakaj za objekt, za katerega Uredba ne dopušča legalizacije, niso izpolnjeni pogoji in kriteriji za legalizacijo in tudi konkretni razlogi za morebitno vzpostavitev prejšnjega stanja na takšnem objektu. Zoper izdano odločbo bo imel zagotovljeno varstvo v upravnem postopku in v upravnem sporu. Po izčrpanju vseh teh pravnih sredstev bo ob izpolnjevanju pogojev po Zakonu o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) lahko vložil tudi ustavno pritožbo. Pobudnik zato očitno neutemeljeno očita, da mu 4. člen Uredbe odvzema pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Zato je neutemeljeno tudi njegovo stališče, da je 4. člen Uredbe nejasen, ker ne ve, kaj zanj možnost vzpostavitve prejšnjega stanja pomeni. Ker Uredba ureja le nezakonite gradnje, za katere so investitorji začeli postopke za njihovo legalizacijo, je neutemeljen tudi splošen očitek pobudnika, da ta akt ne ureja vseh podobnih objektov na spornem območju, zaradi česar naj bi bil v neskladju z drugim odstavkom 14. člena in 33. členom Ustave. Ker se z njo sanira degradirani prostor zaradi nedovoljenih posegov v prostor za naprej, je očitno neutemeljen tudi očitek pobudnika, da Uredba učinkuje za nazaj in je zato v neskladju s 155. členom Ustave.
6. Pobudnik neutemeljeno očita, da je Vlada sporne objekte razvrstila arbitrarno. Iz sestavnih delov Uredbe, ki jih je Ustavnemu sodišču poslalo Ministrstvo, izhaja, da je bila Uredba pripravljena na podlagi dokumentacije, v kateri je obravnavana vsaka izmed spornih gradenj posebej. Iz nje sledi, da so se pri razvrščanju objektov upoštevali pogoji iz ZTNP-B ter kriteriji iz Uredbe o postopku priprave in sprejemanja prostorskih ureditvenih pogojev za sanacijo degradiranega prostora (Uradni list RS, št. 56/03 in nasl.) in iz Navodila. Kot poseben kriterij je Vlada upoštevala dejstvo, ali ima posamezna gradnja soglasje pristojnih organov za legalizacijo in ali je bila njena gradnja že pred uveljavitvijo ZTNP načrtovana z zazidalnim načrtom, kar pomeni, da je bila z njim načrtovana tudi njena komunalna opremljenost. Pri vsakem obravnavanem objektu je Vlada ugotavljala, ali izpolnjuje pogoja za pridobitev izjemnega soglasja Vlade po 1. členu ZTNP-B. Pri tem je preverjala, ali daje možnost podpore prebivalcem tega območja pri izvajanju kmetijskih in gozdarskih dejavnosti ter njene možnosti vključitve v plan upravljanja parka (turistični, izobraževalni in vzgojni programi). Iz navedenega izhaja, da je Vlada tako pri opredelitvi objektov, za katere Uredba predvideva legalizacijo, kot pri opredelitvi objektov, za katere izpodbijana določba legalizacije ne predvideva, upoštevala pogoje in kriterije iz prej navedenih predpisov. Zato je očitno neutemeljeno stališče pobudnika, da je zaradi arbitrarnega razvrščanja objektov Uredba v neskladju s 1. členom ZTNP-B in z drugim odstavkom 14. člena ter s 33. členom Ustave.
7. Iz zgoraj navedenih razlogov je Ustavno sodišče pobudo za oceno 4. člena Uredbe kot očitno neutemeljeno zavrnilo. Ker pobudnik ni navedel posebnega razloga za izpodbijanje Navodila, je Ustavno sodišče pobudo tudi v tem delu zavrnilo.

8. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Wedam Lukić.