Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 4. novembra 2004

1. Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 1298/2002 z dne 14. 10. 2002 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Kpd 249/2000 z dne 30. 8. 2002, kolikor se nanašata na sredstva, ki se pri družbi B., d.o.o., Z., nahajajo kot dobroimetje A. A., se razveljavita.
2. Odločitev iz prejšnje točke začne učinkovati 15 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

1. Preiskovalna sodnica je družbi B., C. C. in A. A. z namenom začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi prepovedala razpolaganje s sredstvi, ki se pri navedeni družbi nahajajo kot dobroimetje A. A. Sredstva naj bi domnevno predstavljala premoženjsko korist, ki naj bi jo pridobil njen sin s kaznivim dejanjem in jo nato prenesel nanjo. Sklep o začasnem zavarovanju velja do konca kazenskega postopka, ki teče zoper dr. Č. Č., C. C. in D. D. Pritožbo A. A. zoper ta sklep je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča zavrnil kot neutemeljeno.
2. Ustavna pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da preiskovalna sodnica že več kot dve leti izdaja sklepe, s katerimi družbi B. prepoveduje, da bi ji izplačevala denarne zneske iz naslova terjatve, ki jih ima do te družbe. Izpodbijani sklep takšno prepoved raztegne na nedoločeno časovno obdobje. Celoten postopek teče počasi, pri vsem skupaj pa naj bi šlo za konstrukt, za katerega ni dokazov. Vloženi naj bi bili dokazi, ki naj bi ovrgli navedbe preiskovalne sodnice. Ustavna pritožnica ni v kazenskem postopku. Zaradi začasnega zavarovanja naj bi bila že dve leti brez večine sredstev, ki jih je privarčevala. Ker z blokiranimi sredstvi ne more razpolagati, ne more izvesti nujnih popravil in investicij na hiši. Z vsem tem naj bi ji bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine iz 27. in 25. člena, tretje alineje 29. člena in prvega odstavka 33. člena Ustave ter iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP).
3. Senat Ustavnega sodišča je dne 22. 6. 2004 sklenil, da ustavno pritožbo sprejme v obravnavo. Ustavna pritožba je bila poslana v odgovor Okrožnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.

4. Zoper ustavno pritožnico je Okrožno sodišče odredilo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi na temelju določb, ki jih za ta ukrep vsebuje Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZKP). Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 68/04 in OdlUS XIII, 41) presojalo ustavnost določb ZKP, ki urejajo ta ukrep. Ustavno sodišče je med drugim ugotovilo, da je ZKP v neskladju z Ustavo, ker ne določa trajanja začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi (4. točka izreka omenjene odločbe). Ustavno sodišče je pojasnilo, da mora biti trajanje začasnega zavarovanja kot omejevalnega ukrepa v kazenskem postopku, ki posega v domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave v povezavi z lastninsko pravico iz 33. člena Ustave, določno omejeno, da ta ne bi postal nesorazmeren poseg v omenjeni pravici. Omejitev z absolutnim zastaralnim rokom za pregon za kaznivo dejanje, za katerega teče ali pa bo šele tekel kazenski postopek, v ta namen ne zadošča. Nedoločenost trajanja in s tem neomejenost začasnega zavarovanja pomeni, da ZKP s tem omogoča nesorazmeren poseg v domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave in v pravico do lastnine iz 33. člena Ustave (točke 31-33 obrazložitve omenjene odločbe).
5. V sklepu, s katerim je Okrožno sodišče zamrznilo sredstva, ki se nahajajo pri družbi B. kot dobroimetje ustavne pritožnice, je določeno, da velja do konca kazenskega postopka, ki teče pred omenjenim sodiščem pod opr. št. II Kpr 26/2001. Okrožno sodišče torej ni jasno določilo trajanja začasnega zavarovanja. Začasno zavarovanje je tako zamejeno le z absolutnim zastaralnim rokom za kazenski pregon. Kot izhaja iz prejšnje točke te obrazložitve, omejitev z absolutnim zastaralnim rokom za kazenski pregon ne zadošča z vidika sorazmernosti posega v pravico do domneve nedolžnosti (27. člen Ustave) skupaj s pravico do lastnine (33. člen Ustave), celo v primeru, kadar je ukrep izrečen zoper osebo, ki je v kazenskem postopku. Takšna določitev predstavlja še hujši poseg v pravico do lastnine (33. člen Ustave), kadar gre za prepoved razpolaganja s premoženjem oseb, ki, kakor ustavna pritožnica, same sploh niso osumljene kaznivega dejanja in so domnevno zgolj prejemnice premoženjske koristi, ki naj bi jo s kaznivim dejanjem pridobil nekdo drug. Ker Okrožno sodišče ni jasno določilo trajanja začasnega zavarovanja zoper ustavno pritožnico, je nesorazmerno poseglo v njeno pravico do lastnine iz 33. člena Ustave.
6. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo navedeno kršitev pritožničine pravice, se v druge zatrjevane kršitve ni spuščalo. Posledično je razveljavilo sklep preiskovalne sodnice z dne 30. 8. 2002 in sklep zunajobravnavnega senata z dne 14. 10. 2002 v delu, v katerem se nanašata na sredstva, ki se nahajajo pri družbi B. kot dobroimetje ustavne pritožnice, ter določilo, da razveljavitev začne učinkovati 15 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Pri odločanju je bilo namreč treba upoštevati, da bi takojšnja razveljavitev izničila namen začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. V vmesnem obdobju bo pristojni državni tožilec, če bo ocenil, da je to potrebno, vložil ustrezno zahtevo za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, sodišče pa bo moralo, še vedno v okviru tega obdobja, ob morebitnem prejemu zahteve državnega tožilca presoditi, ali so podani vsi ustavni in zakonski pogoji za odreditev takšnega ukrepa, v procesnem smislu pa upoštevati vsa ustavna in zakonska jamstva v zvezi z odreditvijo začasnega zavarovanja. Če bo ugotovilo, da so vsi pogoji za odreditev podani, bo moralo tudi jasno določiti čas trajanja začasnega zavarovanja.

7. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in drugega odstavka 40. člena v zvezi z 49. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.