Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe A. A. A., d.d., Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 4. novembra 2004

1. Sklep Višjega sodišča v Celju št. Cpg 144/2002 z dne 26. 2. 2003 se razveljavi.
2. Zadeva se vrne Višjemu sodišču v Celju v novo sojenje.

1. Okrožno sodišče v Celju je s sklepom in sodbo št. I Pg 312/95 z dne 22. 1. 2002 zavrnilo ugovor toženca o nepristojnosti sodišča zaradi sklenjenega arbitražnega dogovora in delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika (sedaj ustavnega pritožnika). Višje sodišče v Celju je s sklepom št. Cpg 144/2002 z dne 26. 2. 2003 sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo, da sodna pristojnost ni podana, ter razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrglo.
2. Pritožnik izpodbija navedeni sklep Višjega sodišča in zatrjuje, da mu je Višje sodišče s stališčem, da je dogovor o reševanju sporov pred notranjo arbitražo SOZD A. veljaven, čeprav SOZD A. ne obstaja več in tako tudi ne njegova notranja arbitraža, ter da je zato izključena sodna pristojnost za reševanje sporov, prenesenih na notranjo arbitražo, odreklo sodno varstvo in s tem kršilo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Zatrjuje tudi kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Navaja, da je sodišče z izpodbijanim sklepom odločilo drugače kot v podobnih primerih in se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 156/99 z dne 7. 12. 2000.
3. Senat Ustavnega sodišča je na seji dne 2. 9. 2004 sklenil, da sprejme ustavno pritožbo v obravnavo. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo skladno s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslalo sodišču, ki je izdalo izpodbijani sklep in skladno z 22. členom Ustave nasprotni stranki v pravdnem postopku (C. C., d.d., V.), ter jima omogočilo, da na ustavno pritožbo odgovorita, vendar pravice do odgovora nista izkoristila.

4. V sodnem postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da sta se pravdni stranki s Samoupravnim sporazumom o združevanju sredstev za razširitev in modernizacijo proizvodnje v TOZD Montažna proizvodnja in o razporejanju dohodka dogovorili, da bosta morebitne spore, ki jih ne bosta uspeli rešiti sporazumno, predložili v reševanje Notranji arbitraži SOZD A. Prav tako je bilo ugotovljeno, da Notranja arbitraža SOZD A. ni bila nikoli ustanovljena in da SOZD A. ne obstaja več.
5. Višje sodišče je v izpodbijan odločbi, sklicujoč se na prvi odstavek 464. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZPP), zavzelo stališče, da sta stranki s sklenitvijo navedenega sporazuma sklenili veljaven arbitražni dogovor in s tem izključili sodno pristojnost za reševanje sporov iz Samoupravnega sporazuma. Sodišče je namreč štelo arbitražni dogovor za veljaven, čeprav je ugotovilo, da Notranja arbitraža sploh ni bila ustanovljena oziroma ne obstaja več in da tudi SOZD A., pri katerem naj bi bila ustanovljena, ne obstaja več. Navedena dejstva je štelo kot nepomembna za veljavnost arbitražnega dogovora.
6. Pravica do sodnega varstva je ena temeljnih pravic, zagotovljenih z Ustavo (prvi odstavek 23. člena) in mednarodnimi akti.(*1) Navedene določbe ne izključujejo dogovora strank, da preneseta pristojnost za odločanje v določenem sporu z državnega sodišča na arbitražo (arbitražni dogovor).(*2) Z arbitražnim dogovorom stranki izključita pristojnost sodišča, ki bi bilo sicer pristojno za odločanje v konkretni zadevi. Če sta se stranki s pogodbo dogovorili, naj bo za odločitev o določenem sporu pristojna arbitraža, se sodišče, pri katerem je bila vložena tožba v istem sporu med istima strankama, na ugovor tožene stranke izreče za nepristojno (prvi odstavek 464. člena ZPP). Seveda se sodišče izreče za nepristojno samo, če ugotovi, da je arbitražni dogovor veljaven.(*3) V konkretni zadevi je treba upoštevati tudi dejstvo, da je v času sklenitve dogovora o arbitraži veljal Zakon o samoupravnih sodiščih (Uradni list SRS, št. 10/77 in nasl. – v nadaljevanju: ZSS), ki je arbitraže štel za samoupravna sodišča (33. člen) in je zato določal, da arbitražni dogovor izključi pristojnost rednih sodišč (23. člen).
7. Zato se zastavlja vprašanje, ali je dogovor strank o reševanju sporov pred Notranjo arbitražo SOZD-a A. lahko imel za posledico izključitev pristojnosti rednega sodišča (23. člen ZSS). Po veljavnih predpisih, ki so v času sklenitve arbitražnega dogovora urejali postopek pred arbitražo, zlasti ZSS, sta stranki lahko za reševanje sporov iz samoupravnih odnosov, ki bi nastali v okviru organizacij združenega dela (konkretno v SOZD A.) ali med njimi, ustanovili notranjo arbitražo kot samoupravno sodišče (3. in 40. člen). Če so se stranke dogovorile, da bodo zaupale medsebojne spore v rešitev samoupravnemu sodišču, je bila s tem izključena pristojnost rednih sodišč za te spore (23. člen ZSS). Da bi bilo mogoče spor predložiti v reševanje Notranji arbitraži, pa bi ta morala biti ustanovljena (7. in 40. člen ZSS). Eden od pogojev za veljavnost arbitražnega dogovora je namreč tudi to, da mora biti na njegovi podlagi mogoče konstituirati arbitražo, izpeljati arbitražni postopek in odločiti v sporu.(*4) V nasprotnem primeru gre za »defektno ali patološko arbitražno klavzulo«, ki je ni mogoče izvršiti.(*5)
8. V SOZD A. Notranja arbitraža ni bila ustanovljena, niti je v času vložitve tožbe ni bilo več mogoče ustanoviti; ne samo iz razloga, ker SOZD A. tedaj ni več obstajal, temveč tudi zato, ker je ZSS s sprejemom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. ─ ZDSS) prenehal veljati. Zato dogovora strank o reševanju sporov pred Notranjo arbitražo v času vložitve tožbe ni bilo mogoče izvršiti. Tega dogovora pa tudi ni mogoče razlagati kot dogovor o priložnostni (ad hoc) arbitraži v smislu prvega odstavka 460. člena ZPP, saj sta se stranki izrecno dogovorili za pristojnost notranje arbitraže. Pristojnost kakšne druge arbitraže (tudi priložnostne) bi lahko temeljila samo na novem arbitražnem dogovoru.
9. Ker dogovora o arbitraži, za kakršno sta se dogovorili stranki, v času vložitve tožbe ni bilo mogoče izvršiti, je Višje sodišče s tem, ko je razveljavilo prvostopenjsko sodbo in zavrglo tožbo, stranki odklonilo sodno varstvo. S sklicevanjem na prvi odstavek 464. člena ZPP je dalo Višje sodišče tej določbi vsebino, ki je v neskladju s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
10. Glede na navedeno je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje Višjemu sodišču v Celju. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo že iz navedenih razlogov, ni presojalo drugih pritožničinih navedb, s katerimi zatrjuje kršitev drugih človekovih pravic.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Člen 6 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP).

(*2) L. Ude, Arbitražno pravo, GV Založba, 2004, str. 38-39; D. Wedam Lukić, Arbitraža in pravica do sodnega varstva po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah, Zbornik znanstvenih razprav – LVII letnik, 1997, str. 349.

(*3) S. Triva v A. Goldštajn, S. Triva, Medjunarodna trgovačka arbitraža, str. 150, navaja, da mora sodišče, pred katerim je vložena tožba v zadevi, na katero se nanaša arbitražni dogovor, v primeru toženčevega ugovora kot o predhodnem vprašanju odločiti o obstoju, veljavnosti in relevantnosti arbitražnega dogovora.
Na področju mednarodne arbitraže tretji odstavek II. člena Konvencije o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb (Uradni list SFRJ, MP, št. 11/81, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92) izrecno določeno, da mora sodišče države pogodbenice, pred katerim je sprožen spor, na katerega se nanaša arbitražni dogovor, napotiti stranke na arbitražo, razen če ugotovi, da je arbitražni dogovor neveljaven, neoperabilen ali neizvršljiv (»null and void, inoperative or incapable of being performed«).

(*4) D. Wedam Lukić, Pristojnost arbitraže, Podjetje in delo, št. 3/1994, str. 245.

(*5) L. Ude, nav. delo, str. 80.