Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudi Zorana Petroviča iz Pivke in Staneta Perka iz Cerkelj, na seji dne 11. novembra 2004

1. Določba 49.a člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/01) je bila v neskladju z Ustavo.
2. V primerih, ko se na podlagi 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04) uporablja 49.a člen zakona iz prejšnje točke, se glede omejitev davčne izvršbe uporablja 146. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04).
3. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 45. člena Zakona o davčnem postopku se zavrne.

1. Pobudnik Zoran Petrovič izpodbija določbi 45. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP), pri čemer je iz navedb v pobudi razvidno, da izpodbija samo drugi odstavek tega člena. Ta določa, da pritožba ne zadrži začetega postopka izterjave. Ker dovoli, da se sredstva blokirajo še pred pravnomočnostjo davčne odločbe, naj bi kršil načela pravne in socialne države (2. člen Ustave) in pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva (22. in 25. člen Ustave). Izpodbija tudi 49.a člen ZDavP, ki določa, da je na sredstva na računih pri bankah in hranilnicah s prisilno izterjavo mogoče seči do 90% plačil. Meni, da bi bilo treba pri rubežu vseh mesečnih dohodkov (npr. avtorskega honorarja, otroškega dodatka, preživnine) upoštevati enak kriterij kot pri rubežu plače. Trdi, da ni zagotovljeno enako varstvo pravic (14. člen Ustave), če se rubijo sredstva na računu brez upoštevanja, da ostanejo sredstva (ne glede na to, ali gre za plačo ali za druge prihodke) v višini zajamčenega dohodka in sorazmernega zneska za preživljanje otrok. Ker mu rubijo vsa sredstva na računu, s katerimi mora preživljati tudi mladoletne otroke, naj bi bile kršene pravica do socialne varnosti (50. člen Ustave) in pravice otrok (tretji odstavek 53. člena Ustave). Zatrjuje tudi, da so izpodbijane določbe v neskladju s 102. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – ZIZ), ki navaja prejemke, izvzete iz izvršbe.
2. Tudi pobudnik Stane Perko izpodbija 49.a člen ZDavP. Zaradi velikega finančnega bremena naj bi mu določba dušila poslovanje in mu ne bi dajala možnosti za preživetje njega samega in njegove družine. Trdi, da se čutijo manjvredne ter ogrožene socialno in z vidika osebne varnosti. Zato naj bi izpodbijane določbe kršile pravico človeka do spodobnega in vrednega življenja.
3. Državni zbor na pobudo ni odgovoril. Vlada v svojem mnenju očitke v pobudi zavrača in navaja, da 49.a člen ZDavP določa dodatne omejitve pri izvršbi glede na 49. člen ZDavP, upoštevati pa je treba tudi ostale določbe v zvezi z omejitvami pri izvršbi. Določbe ZDavP ne določajo izjem za uporabo 49.a člena, ki je tako splošno uporabljiv. V zvezi s 45. členom ZDavP Vlada opozarja na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999 (Uradni list RS, št. 11/99 in OdlUS VIII, 13).
B)
4. Dne 21. 5. 2004 je začel veljati Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04 – v nadaljevanju: ZDavP-1), ki se bo začel uporabljati 1. 1. 2005, razen tistih njegovih določb, ki so navedene v prvem odstavku 409. člena in so se pričele uporabljati 1. 5. 2004. Med njimi so tudi določbe tretjega dela ZDavP-1, ki urejajo davčno izvršbo. Kljub temu se zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi ZDavP-1 v teku oziroma glede katerih je bila ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo, končajo po določbah ZDavP (406. člen ZDavP-1). Oba izpodbijana člena se torej še uporabljata za zadeve, o katerih ob uveljavitvi ZDavP-1 še ni bilo pravnomočno odločeno. Ker se izpodbijana člena ZDavP še uporabljata in ker imata pobudnika odprte postopke o izterjavi dolga iz denarnih sredstev na bančnih računih, so izpolnjeni pogoji za ustavnosodno presojo iz 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS).
5. Drugi odstavek 45. člena ZDavP določa, da pritožba ne odloži začetega postopka prisilne izterjave. Vendar davčni organ lahko do odločitve o pritožbi odloži začeti postopek prisilne izterjave, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Ustavno sodišče je že presojalo določbe ZDavP, po katerih pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. O ustavnosti določbe, po kateri pritožba ne zadrži izvršitve odločbe o odmeri davka (prvi odstavek 20. člena ZDavP), na podlagi katere mora davčni zavezanec izpolniti svojo denarno obveznost, še preden sta v upravnem postopku na drugi stopnji ocenjeni zakonitost in pravilnost odločbe, saj se v nasprotnem primeru uvede prisilna izterjava (40. člen ZDavP), je prav z vidika 25. člena Ustave že presojalo z odločbo št. U-I-297/95 z dne 28. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 76/98 in OdlUS VII, 198). Odločilo je, da prvi odstavek 20. člena ZDavP ni v neskladju z Ustavo. Da sama nesuspenzivnost pravnega sredstva ni nezdružljiva z zahtevo po učinkovitosti pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, izhaja tudi iz odločbe št. U-I-339/98, pa tudi iz odločbe št. U-I-233/01 z dne 5. 2. 2004 (Uradni list RS, št. 16/04 in OdlUS XIII, 6). Ker gre v primeru izpodbijanega drugega odstavka 45. člena ZDavP za povsem enak položaj (nesuspenzivnost pritožbe), v pobudi pa niso navedeni novi razlogi, na podlagi katerih bi bila lahko odločitev drugačna kot v navedenih odločbah glede prvega odstavka 20. člena ZDavP, je Ustavno sodišče v tem delu pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno (3. točka izreka).
6. Sprejelo pa je pobudo v delu, v katerem se nanaša na 49.a člen ZDavP. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS, je Ustavno sodišče nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
7. Po 49.a členu ZDavP se s prisilno poravnavo lahko seže na sredstva na računih pri bankah in hranilnicah do 90% plačil. Pobudnika zatrjujeta, da izpodbijana določba dovoljuje, da se jima rubijo vsa sredstva na računu, s katerimi morata preživljati tudi mladoletne otroke, ne da bi jima ostala sredstva vsaj v višini zajamčenega dohodka. S tem naj bi bila ta določba v neskladju s pravico do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) in s pravico do socialne varnosti (prvi odstavek 50. člena Ustave).
8. ZDavP v 49. členu določa prihodke in premičnine dolžnika, ki so izvzete iz izvršbe, v 50. členu pa določa omejitve pri izvršbi na plačo, na nadomestilo plače in na druge prejemke iz delovnega razmerja, kolikor niso izvzeti iz prisilne izterjave, ter na pokojnino dolžnika. Te določbe se ne nanašajo na izvršbe na prejemke oziroma denarna sredstva dolžnikov, ki niso pridobljeni na podlagi sklenjenega delovnega razmerja (zaposlitve) ali na podlagi določb zakona, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ne nanašajo se torej na prejemke tistih dolžnikov, ki samostojno opravljajo določeno dejavnost. To so samostojni podjetniki posamezniki in druge samozaposlene osebe.(*1) Ustavno sodišče je že odločilo, da izvršba za uveljavitev denarne terjatve ni dovoljena na stvareh ali pravicah, ki so nujne za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb dolžnika in oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati, ali za opravljanje samostojne dejavnosti, ki je dolžniku glavni vir preživljanja; ob tem je pri opravljanju izvršbe treba upoštevati osebno dostojanstvo dolžnika. Slednje je treba upoštevati predvsem pri zakonskem urejanju izvršbe na plačo in na druge osebne prejemke, saj prav ti prejemki človeku v mnogih primerih zagotavljajo socialno varnost. Iz navedenega načela, ki izhaja iz zahtev socialne države in pravice do osebnega dostojanstva in varnosti, izhaja, da izvršba na plačo dolžnika ne sme prizadeti v takšni meri, da bi bil ogrožen njegov eksistenčni minimum (primerjaj odločbo št. U-I-339/98). Iz istega načela prav tako izhaja, da izvršba na prihodke dolžnika, ki opravlja samostojno dejavnost kot glavni vir preživljanja, ne sme prizadeti v takšni meri, da bi bil ogrožen njegov eksistenčni minimum. Varstvo eksistenčnega minimuma dolžnika je tudi v interesu upnika, saj dejstvo, da »ne bo delal le za upnika«, ohranja interes dolžnika za delo in s tem za pridobivanje sredstev, iz katerih se upnik poplačuje. Ni razloga, da navedeno ne bi veljalo tudi v primeru, ko je upnik država in gre za davčni ali kakšen drug dolg iz naslova javnih dajatev.
9. Izpodbijana določba 49.a člena ZDavP ni v neskladju s 34. členom in s prvim odstavkom 50. člena Ustave zgolj zato, ker dopušča, da se osebam iz prejšnje točke te obrazložitve z izvršbo lahko seže na sredstva na računih pri bankah in hranilnicah do 90% plačil. V posameznem primeru bo lahko tudi pri 90-odstotnem zasegu preostanek sredstev (10%) zagotavljal eksistenčni minimum dolžniku in osebam, ki jih je dolžan preživljati. Pač pa je v neskladju z ustavno zajamčeno pravico do socialne varnosti in pravico do dostojanstva, ker ne vsebuje določbe, po kateri je treba pri odločanju o tem, na kolikšen delež sredstev se bo z izvršbo seglo, upoštevati zahtevo po ohranitvi minimalne socialne varnosti dolžnika (eksistenčni minimum) in ker ne opredeljuje kriterijev, omejitev ali višine zneska, ki mora biti zaradi tega izvzet iz izvršbe.(*2) Ustavno sodišče je zato ugotovilo, da je bil 49.a člen ZDavP v neskladju z navedenimi določbami Ustave (1. točka izreka).
10. V primeru, kadar Ustavno sodišče v okviru presoje na podlagi 47. člena ZUstS ugotovi, da je zakonska določba v neskladju z Ustavo, ima takšna ugotovitev učinek razveljavitve. V primeru 49.a člena ZDavP ugotovitev neustavnosti takšnega učinka ne more imeti, ker gre za položaj iz prvega odstavka 48. člena ZUstS, torej za položaj, ko je norma neustavna zaradi tega, ker določenega vprašanja, ki bi ga morala urejati, ne ureja. V takšnem primeru Ustavno sodišče naloži zakonodajalcu, naj v določenem roku ugotovljeno neustavnost odpravi tako, da ustrezno spremeni oziroma dopolni zakon (drugi odstavek 48. člena ZUstS). V primeru 49.a člena ZDavP to zaradi razlogov, navedenih v 4. točki obrazložitve, ni mogoče. ZDavP namreč, čeprav se še uporablja, ne velja več. Zato je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve 1. točke izreka odločbe. Odločilo je (2. točka izreka), da se zaradi ugotovljene neskladnosti 49.a člena ZDavP z Ustavo v primerih, ko se na podlagi 406. člena ZDavP-1 še uporablja, upoštevajo omejitve iz 146. člena ZDavP-1 tudi za osebe, ki nimajo stalnih mesečnih prejemkov (samostojni podjetniki in druge samozaposlene osebe). Navedeno pomeni, da je z davčno izvršbo v konkretnem primeru na posameznikove prejemke mogoče seči le toliko, da mu ostane najmanj znesek v višini 70% minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo (prejemki do osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo pa so tako ali tako izvzeti; drugi odstavek 145. člena ZDavP-1).

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 26. člena, drugega odstavka 40. člena in 47. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Te osebe so opredeljene v 15. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nasl.– ZPIZ-1), ki določa:
»(1) Obvezno se zavarujejo osebe, ki kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji:
– kot samostojni podjetniki posamezniki po zakonu o gospodarskih družbah opravljajo pridobitno dejavnost, vključno s fizičnimi osebami, ki se štejejo za obrtnike ali zasebne trgovce v skladu z zakonodajo, veljavno pred uveljavitvijo zakona o gospodarskih družbah;
– z osebnim delom samostojno opravljajo umetniško ali kakšno drugo kulturno dejavnost ali dejavnost na področju medijev in so skladno z zakonom vpisane v register samostojnih dejavnosti, če je tak register predpisan;
– opravljajo samostojno dejavnost s področja zdravstva ali socialne varnosti: zdravstveno, klinično ali specialistično psihološko dejavnost, zasebno veterinarsko dejavnost ali drugo zasebno dejavnost s področja zdravstva, socialne varnosti ali farmacije, v skladu z zakonom;
– opravljajo duhovniško oziroma drugo versko službo;
– opravljajo odvetniško ali notarsko dejavnost v skladu z zakonom;
– samostojno opravljajo drugo dovoljeno dejavnost.
(2) Obvezno se zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi.«

(*2) ZDavP-1 to že upošteva. V 146. členu namreč ureja omejitve davčne izvršbe na dolžnikova denarna sredstva pri bankah in hranilnicah.