Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 11. novembra 2004

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 1096/99 z dne 3. 4. 2003 in sodba Upravnega sodišča št. U 1859/98 z dne 14. 10. 1999 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne v novo odločanje Upravnemu sodišču.
3. Ustavna pritožba zoper sodbi Vrhovnega sodišča št. I Up 1103/99 z dne 3. 4. 2003 in št. I Up 348/2000 z dne 8. 5. 2003 se zavrže.

1. Pritožnik izpodbija sodbe v zvezi z odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča od stanovanja, ki ga uporablja kot poslovni prostor (notariat), za leta 1995, 1996 in 1997 z eno ustavno pritožbo, saj temeljijo odmere na enakem dejanskem stanju in imajo domala enako pravno podlago. Prav tako naj bi bilo z vsemi kršeno materialno pravo, saj pristojni organi niso upoštevali, da je notariat javna služba. Ker se do te pritožbene navedbe Vrhovno sodišče sploh ni opredelilo oziroma je ni upoštevalo, naj bi bila kršena 22. člen Ustave in 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) oziroma prvi odstavek 23. člena Ustave. Prav tako naj bi odmera nadomestila, ki ni upoštevala, da je notariat javna služba, kršila 33. člen Ustave. Kršen pa naj bi bil tudi 24. člen Ustave, saj je Upravno sodišče odločalo, ne da bi opravilo zahtevano glavno obravnavo.

2. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom z dne 31. 8. 2004 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila skladno s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.
3. Ustavno sodišče mora po uradni dolžnosti ves čas postopka paziti na obstoj pravnega interesa. Ta mora biti izkazan tudi za vložitev ustavne pritožbe kot pravnega sredstva za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato mora vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez tega ne more doseči.
4. Glede na to, da iz izpodbijanih sodb izhaja, da je bila odločba o odmeri nadomestila za leto 1996 odpravljena oziroma da je odmera nadomestila za leto 1997 predmet ponovnega postopka, je Ustavno sodišče za navedeni leti zaprosilo Davčni urad Ljubljana, Izpostavo Ljubljana Center, za podatke o stanju obeh postopkov. Po pridobljenih podatkih sta oba postopka že pravnomočno končana, saj se pritožnik zoper odmerni odločbi Davčnega urada Ljubljana, Izpostave Ljubljana Center, za leto 1996 (odločba št. 414-85-1/97-025-33/22 z dne 30. 9. 2003) oziroma za leto 1997 (odločba št. 414-182-1/97-025-33/22 z dne 30. 9. 2003), ki sta mu bili obe vročeni 10. 10. 2003, ni pritožil. Zato tudi morebitna ugoditev pritožnikovi ustavni pritožbi v tem delu in posledična razveljavitev izpodbijanih sodb Vrhovnega sodišča ne bi izboljšala njegovega pravnega položaja. Ker torej pritožnik v tem delu ne izkazuje pravnega interesa za ustavno pritožbo, jo je Ustavno sodišče zavrglo (3. točka izreka).
5. Pritožnikovi ustavni pritožbi v zvezi z odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1995 pa je Ustavno sodišče ugodilo (1. in 2. točka izreka).
6. Pritožnik je v utemeljitev ustavne pritožbe med drugim zatrjeval, da Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave, ki jo je predlagal v vloženi tožbi. Navedeno je Upravno sodišče utemeljilo z vsebino podatkov v upravnih spisih, na podlagi katere je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ter tudi nesporno ugotovljeno. Vrhovno sodišče je na pritožnikovo pritožbo v zvezi s tem navedlo, da je imelo sodišče v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku, zadostno podlago za odločitev o tožbi. Tudi zato je po mnenju Vrhovnega sodišča Upravno sodišče tožbeni ugovor presodilo pravilno.
7. Ustavno sodišče je glede obveznosti glavne obravnave v upravnem sporu že zavzelo stališče v odločbi št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03 in OdlUS XII, 56), ki ga je nato ponovilo v odločbi št. Up-395/03 z dne 8. 7. 2003 (Uradni list RS, št. 97/03). Po navedenem stališču Ustavnega sodišča mora sodišče prve stopnje opraviti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). Šele v upravnem sporu se namreč upravni organ in stranka srečata v procesno enakopravnem razmerju (ker predstavlja upravni postopek praviloma enostransko razmerje med upravnim organom in stranko).
8. Glede na to, da Upravno sodišče v zadevi odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1995 ni opravilo glavne obravnave, čeprav jo je pritožnik izrecno zahteval, je bila pritožniku kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče razveljavilo sodbi Vrhovnega in Upravnega sodišča ter zadevo vrnilo v novo odločanje Upravnemu sodišču. Ker je bilo treba ustavni pritožbi ugoditi že zaradi kršitve 22. člena Ustave, se Ustavno sodišče ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev.

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.