Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem na zahtevo Okrajnega sodišča v Ljubljani, na seji dne 11. novembra 2004

Za odločanje o predlogu A. A., B. B., C. C., Č. Č., D. D., E. E., F. F. in G. G. za vrnitev zaplenjenega premoženja (1/2 vl. št. 98 k.o. Ž. Ž.) pok. H. H. je pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

1. Predlagatelji A. A. in drugi so na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in nasl. – v nadaljevanju: ZIKS) dne 26. 6. 1995 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložili predlog za vrnitev premoženja, ki je bilo njihovi pravni prednici H. H. zaplenjeno s sodbo, ki je bila s sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 109/91 z dne 1. 7. 1992 razveljavljena, Temeljno sodišče v Ljubljani pa je po umiku obtožbe kazenski postopek ustavilo.
2. Okrajno sodišče v Ljubljani navaja, da mu je Ministrstvo za kulturo s sklepom št. 464-288/93 z dne 10. 6. 1996 odstopilo v reševanje zahtevo za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin vl. št. 98 k.o. Ž. Ž., ker je ugotovilo, da je pri sodišču vložena tudi zahteva za vrnitev premoženja po 145. členu ZIKS. Sodišče pa meni, da za odločanje o zahtevi za vrnitev premoženja ni pristojno, ker je pravna prednica predlagateljev (H. H.) nepremičnino, ki je bila predmet podržavljenja, kupila s kupno pogodbo z dne 7. 1. 1943 od družbe I., S.A., ta družba pa je nepremičnino kupila s kupno pogodbo, ki je bila sklenjena dne 12. 10. 1942. Po 6. členu Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 – v nadaljevanju: Odlok AVNOJ), naj bi bila pogodba z dne 12. 10. 1942 nična. Glede na stališče Ustavnega sodišča v odločbi št. Up-332/97 z dne 19. 3. 1998 (Uradni list RS, št. 33/98 in OdlUS VII, 107) naj bi se tudi v tem primeru štelo, da je bilo premoženje podržavljeno že s samo uveljavitvijo predpisa, ki je določil ničnost, tj. z Odlokom AVNOJ, ki je naveden v 20. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju: ZDen).

3. Pravni nasledniki po pok. H. H. so vrnitev premoženja uveljavljali na dveh podlagah: pred upravnim organom (Ministrstvom za kulturo) z zahtevo za denacionalizacijo zaplenjenega premoženja po določbah ZDen, pred Okrajnim sodi­ščem pa s predlogom za vrnitev zaplenjenega premoženja po 145. členu ZIKS.
4. Po ZDen so za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo praviloma pristojni upravni organi (54. člen). Sodišče je po 56. členu ZDen pristojno le za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno na način iz 5. člena ZDen (s pravnimi posli, sklenjenimi zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti). ZIKS v 145.č členu določa, da o vrnitvi zaplenjenega premoženja odloča sodišče, ki je izvršilo kazen zaplembe premoženja (tako pristojnost je določal tudi 145. člen ZIKS pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, Uradni list RS, št. 10/98), v nepravdnem postopku.
5. Upravičenci lahko vrnitev zaplenjenega premoženja v upravnem postopku na podlagi določb ZDen uveljavljajo ne glede na razveljavitev kazni zaplembe, v sodnem postopku na podlagi določb ZIKS pa le, če je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena. Izbira pravne podlage (in s tem postopka) za uveljavljanje vrnitve zaplenjenega premoženja v primerih, ko je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena, je na strani upravičencev oziroma njihovih pravnih naslednikov. Pravni nasledniki upravičenke pa so uveljavljali vrnitev premoženja po obeh pravnih podlagah in pri obeh pristojnih organih.
6. Iz sklepa Ministrstva za kulturo je razvidno, da Ministrstvo zahteve za denacionalizacijo sodišču ni odstopilo, ker bi menilo, da gre za zahtevo za denacionalizacijo po 5. členu ZDen, temveč zato, ker je ugotovilo, da je pri sodišču vložena zahteva za vrnitev premoženja po ZIKS. Ravnalo je torej tako, kot bi moralo ravnati, če bi bila na Ministrstvo za kulturo vložena zahteva za vrnitev premoženja po ZIKS. Zato tudi Ustavno sodišče šteje, da Ministrstvo zavrača pristojnost za odločanje o vračanju premoženja po ZIKS. Glede na to, da pravni nasledniki upravičenke sklepu Ministrstva za kulturo niso nasprotovali, in ker je iz spisa št. Nz 253/95 razvidno, da so nadaljevali postopek pred sodiščem, je mogoče tudi šteti, da so kot pravno podlago za uveljavljanje vrnitve zaplenjenega premoženja izbrali postopek po ZIKS in ne po ZDen.
7. Zato Ustavno sodišče tudi mnenje Okrajnega sodi­šča, da ni pristojno za odločanje o zahtevi za vrnitev premoženja, šteje kot zavračanje pristojnosti za odločanje o zahtevi za vrnitev premoženja, ki je bila vložena po določbah ZIKS.
8. Ker ZIKS določa, da je za odločanje o vrnitvi premoženja pristojno sodišče, ki je izvršilo kazen zaplembe premoženja, v nepravdnem postopku (145. č člen), je tudi za odločanje o predlogu za vrnitev premoženja, ki so ga pravni nasledniki po pok. H. H. vložili na podlagi določb ZIKS, pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani. Iz listin v spisu št. Nz 253/95 je namreč razvidno, da je kazen zaplembe leta 1946 izvršilo Okrajno narodno sodišče v Ljubljani.
9. Na drugačno določitev pristojnosti ne morejo vplivati niti razlogi, ki jih Okrajno sodišče navaja v zahtevi za odločitev o sporu glede pristojnosti. Glede na to, da se Okrajno sodišče sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-332/97, pa Ustavno sodišče pojasnjuje še, da stališče, na katerem temelji odločitev v navedeni zadevi, ne pomeni, da je treba v postopkih vračanja podržavljenega premoženja ugotavljati ničnost pravnih poslov. Ugotavljanje ničnosti pravnih poslov po 6. členu Odloka AVNOJ v današnjih postopkih vračanja premoženja bi namreč pomenila uporabo določb tega odloka, česar pa niti ZDen ne predvideva. Odlok AVNOJ je le eden izmed predpisov, katerih nekdanja uporaba v času podržavljenja je podlaga za današnjo denacionalizacijo (glej 18. do 27. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, Uradni list RS, št. 76/98 in OdlUS VII, 190).

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) in četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: podpredsednica dr. Mirjam Škrk ter sodnice in sodniki, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.