Na podlagi sedmega odstavka 161.a člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 43/04) in prvega odstavka 64. člena Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 14/03) generalni državni tožilec – začasni vodja Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije izdajam

Z namenom, da se odpravi kriminogena situacija, ki utegne povzročiti nove konflikte med storilcem in oškodovancem ter se med njima doseže poravnava, kadar izrek sankcije ni nujen, odstopajo državni tožilci na podlagi prvega odstavka 161.a člena in prvega odstavka 443.a člena zakona o kazenskem postopku v poravnavo kot primerne praviloma ovadbe ali obtožne predloge za kazniva dejanja, ki so navedena v naslednjih alineah:
– 15. poglavje KZ: 133/1, 2, 3; 134/1,3; 135/4 in 137;
– 16. poglavje KZ: 142; 143; 145; 146; 147/1; 148; 149; 150/1, 2, 3, 4; 152/1, 2; 154/1; 158/1, 2; 160;
– 21. poglavje KZ: 200; 203 (to kaznivo dejanje je primerno praviloma za odloženi pregon);
– 22. poglavje KZ: vsa kazniva dejanja razen členov 208 in 210;
– 23. poglavje KZ: vsa kazniva dejanja ob zakonskih pogojih razen člena 222;
– 24. poglavje KZ: 245/3; 246;
– 25. poglavje KZ: 256/1 (ponarejanje avtobusnih in železniških vozovnic.

Za postopek poravnavanja so ob upoštevanju splošnih pogojev in okoliščin primerne kazenske ovadbe zaradi kaznivih dejanj iz drugega odstavka 161.a člena Zakona o kazenskem postopku
– kjer je huda ali posebno huda telesna poškodba posledica dalj časa trajajočih sporov ali konfliktnega razmerja med osumljencem in oškodovancem ali če je oškodovanec s svojim ravnanjem kakorkoli prispeval k nasilnemu reševanju spora;
– kjer je mogoče s sporazumom odpraviti škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem in če ne gre za poškodbo, ki bi terjala rento ali izjemno visoko odškodnino;
– če osumljenec in oškodovanec sama predlagata, da bi se poravnala;
– kazenske ovadbe zoper mladoletnike, če gre za oškodovance, ki živijo v mladoletnikovi bližini ali so z njim povezani v šoli ali na delovnem mestu in bi bil sporazum za bodočo ureditev odnosov primernejši kot kazenska sankcija.

Za odstop v postopek poravnavanja načeloma niso primerne ovadbe ali obtožni predlogi s kaznivimi dejanji, kjer je:
– oškodovana država, uradna oseba ali kjer oškodovanca ni mogoče prepoznati oziroma definirati;
– kjer je en storilec in več oškodovancev;
– kjer je varovani objekt splošna dobrina npr. gospodarstvo, pravni promet, varnost javnega prometa (v teh primerih je primernejša uporaba odloženega pregona).

Pri odločitvi o odstopu ovadbe ali obtožnega predloga v poravnavanje morajo državni tožilci v vsakem primeru posebej presoditi, ali javni interes in interes v kazensko zadevo vpletenih strank (osumljenca in oškodovanca) dopuščajo odstop.
Razlogi javnega interesa so lahko:
– teža in način storitve dejanja, posledice (majhna škoda, možnost sporazumne odprave škode), časovni odmik dejanja, stopnja krivde, priznanje, obžalovanje, povratništvo, socialne razmere;
– če gre za kaznivo dejanje, kjer se predvideva izrek pogojne obsodbe;
– če gre za kaznivo dejanje, kjer se ne predvideva izrek stranske kazni ali varnostnega ukrepa;
– če je kaznivo dejanje posledica nekega nesporazuma ali napačne presoje osumljenca;
– če gre za staro ali zelo mlado osebo (osumljenca ali oškodovanca).
Razlogi interesa strank so lahko:
– soprispevek oškodovanca h kaznivemu dejanju;
– če je osumljenec sam zaradi dejanja utrpel škodo;
– slabo zdravstveno stanje osumljenca ali oškodovanca;
– če izvira dejanje iz dalj časa trajajočega odnosa, v katerem bosta stranki ostali še naprej (npr. sorodniki, šola, delovno mesto, sosedje, lokalna skupnost...);
– odnos med osumljencem in oškodovancem, njuno predhodno razmerje in odnos storilca do žrtve po dejanju.

Pri odločitvi o odstopu upoštevajo državni tožilci časovno odmaknjenost storitve dejanja in način prijave ter čas, ki je potekel od prijave do obravnave zadeve na tožilstvu.
Napoved odstopa obtožnega predloga v poravnavanje ni primerna, če bi zastaranje kazenskega pregona nastopilo znotraj maksimalnega roka za prekinitev glavne obravnave.
Predhodno obravnavanje storilca ali prejšnja kaznovanost ni nujno ovira za odstop ovadbe v poravnavanje. Tudi neuspešno poravnavanje v predkazenskem postopku ni nujno ovira za odstop obtožnega predloga v poravnavanje.

Po vloženem obtožnem predlogu sme državni tožilec napovedati odstop zadeve v postopek poravnavanja praviloma samo na glavni obravnavi. Izjemoma sme to storiti tudi izven glavne obravnave, če je bila le-ta opravljena in preložena zaradi dogovora strank o poravnavi.
Državni tožilec mora sodniku predlagati podaljšanje roka za prekinitev glavne obravnave, če je od poravnalca prejel obvestilo, da bosta sporazum in njegova izpolnitev dosežena v okviru zakonskega roka, vendar daljšega od prekinitve, ki jo je določil sodnik.

Posebno pozornost je potrebno posvetiti ovadbam
– kjer gre za sostorilstvo, pomoč ali napeljevanje
– ovadbam, kjer gre za sostorilstvo z mladoletniki ali otroki, ker je v takih primerih pričakovati oteženo komunikacijo v postopku poravnavanja
– če je pri storitvi kaznivega dejanja sodelovalo dvoje ali več oseb, mora državni tožilec odločati glede vsakega storilca posebej ali ovadbo zoper njega odstopiti v poravnavanje ali ne.
– kjer gre za veliko starostno, socialno, izobrazbeno ali drugačno razliko med osumljenim in oškodovanim, ki bi utegnila ovirati enakopravno komunikacijo in povzročila prevlado ene stranke nad drugo;

Po odstopu ovadbe ali obtožnega predloga sme državni tožilec pred dokončno sklenitvijo sporazuma dati svoje mnenje glede vsebine sporazuma.

Po odločitvi o odstopu ovadbe ali obtožnega predloga pristojni okrožni državni tožilec zaprosi vodjo okrožnega državnega tožilstva ali tožilca, ki ga vodja pooblasti, da določi poravnalca v obravnavani zadevi.
V zaprosilu navede opravilno številko zadeve, kvalifikacijo kaznivega dejanja ter ime in priimek, rojstni datum in kraj stalnega bivališča strank.

Ko je poravnalec določen, odpre državni tožilec v predlagani zadevi poravnalni spis.
Ta se odpre tako, da se pri vpisniku, kjer se vodi v poravnavo odstopljena zadeva (Kt, Ktm), zaznamuje postopek poravnave (velika črka P), na ovitku svetlomodre barve pa se označi številka poravnalne zadeve.
Številka poravnalne zadeve je sestavljena iz dosedanje opravilne številke (na primer Ktm 7/99), pred katero se pred vezajem doda velika črka P (primer P-Ktm 7/99).
V poravnalni spis državni tožilec vloži kopijo ovadbe, dopis pristojnega tožilca o odstopu ovadbe in odredbo o določitvi poravnalca in pošlje spis poravnalcu.

Poravnalni spis je vedno sestavni del internega tožilskega spisa.

Če poravnalec med postopkom zaprosi državnega tožilca za mnenje po 26. členu Pravilnika o poravnavanju v kazenskih zadevah, državni tožilec o tem napravi v internem tožilskem spisu uradni zaznamek s kratkim opisom mnenja, ki ga je podal.

Če državni tožilec, ko prejme od poravnalca poročilo o izpolnjenem sporazumu, meni, da je le-ta v nasprotju s petim odstavkom 161.a člena zakona o kazenskem postopku in je o tem dal mnenje po prejšnjem členu, sme zadevo vrniti poravnalcu.
Če sta se stranki tudi po seznanitvi z mnenjem izrecno strinjali o vsebini sklenjenega sporazuma, mora po izpolnitvi tega državni tožilec ovadbo zavreči.

Po vrnitvi poravnalnega spisa mora državni tožilec v 30 dneh odločiti o ovadbi.
O končanem postopku z opredelitvijo uspeha poravnavanja se vodi evidenca.

Hkrati z odločitvijo o ovadbi je po končanem postopku vodja okrožnega državnega tožilstva ali državni tožilec, ki ga vodja pooblasti, dolžan odmeriti nagrado poravnalcu.
Pri odločitvi o nagradi mora upoštevati zahtevnost zadeve, število udeleženih oseb, prizadevnost poravnalca in uspeh poravnavanja.
Običajni stroški poravnavanja (npr. stroški poštnih in pisarniških storitev, stroški najema in vzdrževanja prostorov, potni in drugi stroški poslovanja, ki poravnalcu normalno nastanejo v zvezi s postopkom poravnavanja) so že vključeni v nagrado in se ne priznavajo za vsako zadevo posebej.
Upoštevajoč poseben obseg in zapletenost posamezne zadeve se lahko poravnalcu dodatno k nagradi priznajo posebni stroški poravnavanja le na podlagi predhodnega soglasja in odobritvi državnega tožilca ter predložene dokumentacije.

Nagrada za opravljen postopek poravnavanja se ob upoštevanju kriterijev po drugem in tretjem odstavku prejšnjega člena prizna poravnalcu v razponu od 50 do 300 točk, in sicer:
– od 50 točk za zadevo, ki se konča neuspešno v pogojih po drugem odstavku 18. člena Pravilnika o poravnavanju,
– do 120 točk za drugo neuspešno končano zadevo,
– od 100 do 300 točk za uspešno končano zadevo.

Izplačilo nagrade odredi vodja, obračuna in izplača pa računovodstvo okrožnega državnega tožilstva, ki vodi v poravnavanje odstopljeno zadevo.
Nagrada se obračuna tako, da se priznano število točk zmnoži z bruto vrednostjo točke, ki velja na dan obračuna. Od tega zneska se obračunajo, odštejejo in nakažejo dajatve in prispevki na podlagi zakonskih predpisov. Preostali znesek (čista nagrada) se izplača poravnalcu.
Obračun in izplačilo nagrade se opravi najpozneje v 60 dneh po vrnitvi poravnalnega spisa in za vsako zadevo posebej.

Za zvišanje vrednosti točke se uporabljajo razmerja, ki veljajo za določanje vrednosti točke po predpisih za sodne tolmače in druge strokovnjake, ki nastopajo v kazenskem postopku.

Te spremembe in dopolnitve splošnega navodila začnejo veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Z dnem uveljavitve tega navodila preneha veljati Splošno navodilo o pogojih in okoliščinah za odstopanje ovadb v postopek poravnavanja (Uradni list RS, št. 49/99), Spremembe in dopolnitve splošnega navodila o pogojih in okoliščinah za odstopanje ovadb v postopek poravnavanja (Uradni list RS, št. 33/00), Spremembe in dopolnitve splošnega navodila o pogojih in okoliščinah za odstopanje ovadb v postopek poravnavanja (Uradni list RS, št. 54/03) in Splošno navodilo Tu 21/02 z dne 11. 2. 2002.