Na podlagi 19. člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04) izdaja minister za okolje, prostor in energijo v soglasju z ministrom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

(1) Ta pravilnik v skladu s 4. členom in Prilogo II Direktive Sveta Evrope 91/676/EGS o varstvu voda pred onesnaženjem z nitrati iz kmetijskih virov (UL L št. 375 z dne 31. 12. 1991 str. 1) z vsemi spremembami ureja pravila ravnanja za izvajanje dobre kmetijske prakse pri gnojenju tal z gnojili, ki vsebujejo rastlinska hranila tako, da:
– lahko rastline v največji meri izkoristijo hranila,
– se pri pridelavi čim bolj preprečijo izgube hranil in zmanjša vnos hranil v vode ter druga ravnanja v zvezi s tem.
(2) Z upoštevanjem teh pravil se zagotavljajo mejne vrednosti letnega vnosa rastlinskih hranil v tla v skladu z uredbo o vnosu nevarnih snovi in rastlinskih hranil v tla (Uradni list RS, 68/96, 35/01 in 29/04; v nadaljnjem besedilu: uredba).

(1) Gnojila je treba uporabljati v skladu s potrebami rastlin po hranilih. Pri ugotavljanju teh potreb se upošteva:
– pričakovano količino in kakovost pridelka,
– razpoložljive količine hranil v tleh in dodatne količine rastlinam dostopnih hranil, ki bodo predvidoma nastale v času rasti posevka, glede na rastne razmere, zlasti podnebje, vrsto in tip tal,
– vsebnost apna ali reakcijo tal (pH vrednost) in količino humusa v tleh,
– količine hranil, ki se vnašajo z drugimi tehnološkimi postopki, vključno z namakanjem, vnosom blata čistilnih naprav, komposta z omejeno uporabo ali mulja, ki se ugotavljajo na podlagi predpisanih analiz,
– pridelovalne razmere, ki vplivajo na dostopnost hranil, zlasti kmetijska kultura, prejšnji posevek, obdelava tal in namakanje in
– rezultate regionalnih poljskih poskusov.
(2) Za preprečevanje izgub rastlinskih hranil je treba zagotoviti pokrovnost obdelovalnih površin tudi izven rastnega obdobja. Če ni predvidena jesenska setev, je priporočljivo posejati dosevke, ki izrabijo preostali dušik.

(1) Gnojila se v tla vnašajo takrat, ko so jih tla sposobna sprejeti, razen v primeru prepovedi iz uredbe.
(2) Gnojenje kmetijskih zemljišč ob vodnih telesih se izvaja po predpisih s področja varstva voda. Pri tem je treba upoštevati relief in teksturo tal. Na poplavno ogroženih zemljiščih se gnojila vnaša šele po končanem obdobju, ko je tam mogoče pričakovati poplave.
(3) Naprave za vnašanje gnojil (trosilniki in podobno) morajo ustrezati veljavnim tehničnim predpisom, zagotavljati morajo pravilne odmerke in njihovo porazdelitev ter čim manjše izgube pri vnosu. Pri izboru naprav je treba upoštevati relief in teksturo tal.

(1) Pri določitvi količine živinskih gnojil in časovnega obdobja gnojenja se upoštevajo določbe uredbe.
(2) Pri vnosu živinskih gnojil je treba zmanjšati izgube dušika tako, da znašajo le-te največ 25 odstotkov celotnega dušika, ki ga vsebuje gnojilo pred vnosom.
(3) Priporoča se, da se pred gnojenjem gnojevko aerobno obdela. Izhlapevanje amonijaka je treba preprečiti tako, da gnojimo čim bližje tlem. Pri tem se upošteva tudi stanje vegetacije, vremenske razmere, zlasti temperaturo in vlažnost zraka ter osončenje. Na nezasejanih njivah je treba gnojevko ali gnojnico čim prej zadelati. Gnojevko je treba po tleh razporediti čim bolj enakomerno.

(1) Živinska gnojila se skladiščijo v lagunah, gnojiščih, gnojničnih jamah ali drugih zbiralnikih.
(2) Ti zbiralniki živinskih gnojil morajo biti izdelani iz materialov, ki omogočajo vodotesnost, tako da ne pride do izlivanja, izpiranja ali odtekanja v okolje. Gnojišča morajo biti drenirana v gnojnično jamo in ne smejo imeti odtoka v površinske ali podzemne vode.
(3) Skladiščni prostori za živinska gnojila morajo zadoščati za obdobja, ko je po uredbi prepovedan vnos živinskih gnojil. Za eno GVŽ je treba v celinskem območju za šest mesečno skladiščenje zagotoviti najmanj 3.5 m2 gnojiščne plošče za skladiščenje hlevskega gnoja (če je višina kupa 2 m ali 7 m3 prostora, če je višina kupa drugačna), 2 m3 gnojnične jame za skladiščenje gnojnice in 8 m3 lagune za skladiščenje gnojevke (glede na tehnologijo odgnojevanja). V katastrskih občinah v obalnem območju iz Priloge 1, ki je sestavni del tega pravilnika, je treba zagotoviti skladiščne prostore za najmanj štirimesečno skladiščenje živinskih gnojil.
(4) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka, gnojničnih jam ni potrebno zagotoviti pri tehnologijah reje domačih živali, kjer ni gnojnice.
(5) Pri preračunavanju vsebnosti rastlinskih hranil v živinskih gnojilih se upoštevajo tudi izgube celotnega dušika, ki nastanejo zaradi skladiščenja. Te znašajo 10% pri gnojevki in gnojnici ter 25% pri hlevskem gnoju.

Za strokovno utemeljeno gnojenje in skladiščenje živinskih gnojil je treba izdelati letni gnojilni načrt. V letnem gnojilnem načrtu se oceni skupna količina živinskih gnojil in določi čas gnojenja in odmerek gnojila za vsa razpoložljiva zemljišča.

Če za strokovno utemeljeno gnojenje z živinskimi gnojili ni na razpolago dovolj kmetijskih zemljišč, je treba s presežki živinskih gnojil ravnati skladno z določbami uredbe.

Z dnem uveljavitve tega pravilnika preneha veljati Navodilo za izvajanje dobre kmetijske prakse pri gnojenju (Uradni list RS, št. 34/00).

Ta pravilnik prične veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.