Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., ki jo zastopa B. B. B. B., na seji dne 18. novembra 2004

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 308/03 z dne 15. 2. 2003 se ne sprejme.

1. V izvršilnem postopku je sodišče ugodilo ugovoru pritožnice in sklep o izvršbi, s katerim je ugodilo upnikovemu predlogu za izvršbo za poziv na delo, razveljavilo in izvršbo ustavilo. Ugotovilo je, da je terjatev upnika prenehala. Zoper sklep izvršilnega sodišča se je pritožil upnik. Višje sodišče je ugodilo njegovi pritožbi in je sklep izvršilnega sodišča spremenilo tako, da je ugovor pritožnice zoper sklep o izvršbi zavrnilo. Štelo je, da je izvršilno sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotovilo neutemeljenosti ugovora pritožnice, ki ni bil ustrezno obrazložen v skladu z drugim odstavkom 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju: ZIZ).
2. Pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da uveljavlja kršitev 22. člena Ustave, ker naj bi bila prikrajšana za vsebinsko presojo ugovornih navedb in za presojo in oceno dokazov, ki jih je predlagala. Graja stališče Višjega sodišča, da se pravno pomembna dejstva v izvršilnem postopku dokazujejo izključno z listinami, kar naj bi bilo po mnenju pritožnice v nasprotju s sodno prakso, procesnimi predpisi in nima razumne pravne utemeljitve. Višjemu sodišču očita, da tega stališča ni obrazložilo, kakor tudi, da ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo med strankama nespornih dejstev kot dokazanih. Meni, da izpodbijana odločitev temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča (občna seja z dne 9. 12. 1999), ki naj bi bilo po mnenju pritožnice sprejeto za potrebe izvršbe na podlagi verodostojne listine in zato neuporabno za pritožničin primer, kjer se izvršba vodi na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Pritožnica meni, da je izpodbijana odločitev Višjega sodišča tako očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve, da pomeni očitno arbitrarno odločanje.

3. Ustavna pritožba kot posebno pravno sredstvo za varstvo ustavnih pravic omogoča upravičencu oziroma nosilcu ustavnih pravic varstvo pred posegi države in drugih javnopravnih in zasebnopravnih oseb v njegove z Ustavo zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine. Upravičene osebe za vložitev ustavne pritožbe so po ustaljeni ustavnosodni presoji poleg fizičnih oseb tudi pravne osebe, kolikor se posamezne ustavne pravice glede na svojo naravo nanašajo nanje (sklep št. Up-10/93 z dne 20. 6. 1995, OdlUS IV, 164). Da so pravne osebe javnega prava, konkretno javni zavod in občina, nosilke ustavnih procesnih jamstev iz 22. in iz 25. člena Ustave in torej upravičenke za vložitev ustavne pritožbe, je Ustavno sodišče odločilo v sklepu št. Up-199/98 z dne 25. 3. 1999 in sklepu št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001.
4. Država je javnopravna oseba teritorialnega značaja, ki deluje v dvojni funkciji. V okviru svojih oblastvenih nalog izvaja javno oblast, hkrati pa nastopa kot subjekt zasebnopravnih razmerij. Ker je država vedno hkrati oblast in pravna oseba, je treba za odgovor na zastavljeno vprašanje najprej ugotoviti, v kateri funkciji država nastopa. Njena temeljna naloga pri izvajanju javne oblasti je, da deluje v javnem interesu in da zasleduje javne cilje. Istočasno pa lahko opravlja dejanja zasebnopravnega značaja, kjer praviloma zasleduje lasten, zaseben interes, in torej vstopa v zasebnopravna razmerja. Kdaj gre za eno od teh funkcij, je odvisno od značilnosti posameznega razmerja in morebitne izrecne norme, ki se nanašata nanjo. V konkretnem primeru nastopa pritožnica kot delodajalka, ki je dolžna na podlagi pravnomočne sodbe delovnega sodišča pozvati nazaj na delo delavca, kateremu je disciplinsko odpovedala delovno razmerje. Čeprav pritožnica kot delodajalka v določeni meri varuje tudi javni interes (npr. delna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi javnega uslužbenca, če so posamezne določbe v škodo javnega interesa in v neskladju s predpisi), so njeni akti na področju delovnih razmerij praviloma akti iure gestionis in ne oblastveni akti iure imperii. Glede na objektivna procesna načela, ki veljajo za vsak postopek in zato učinkujejo v korist vsake osebe, ki je po procesnih pravilih sposobna biti stranka in na katero se neposredno razteza rezultat postopka, je država v primeru sodnega postopka, ki izvira iz akta iure gestionis, izenačena z vsako drugo osebo zasebnega prava.(*1) Zato so ji zagotovljena tudi procesna jamstva ustavnopravne narave iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je glede na navedeno pritožnici priznalo upravičenost za vložitev ustavne pritožbe in jo v nadaljevanju preizkusilo.

5. Pritožnica zatrjuje kršitev 22. člena Ustave (pravica do enakega varstva pravic). Člen 22 Ustave pomeni uporabo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom na področju sodnega in drugega varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Poseg v to ustavno pravico bi bil podan, če bi bil posamični akt sprejet v postopku, v katerem pritožnik ne bi mogel uveljavljati ali bi le omejeno lahko uveljavljal svojo pravico, kar bi lahko posledično prizadelo tudi kakšno drugo njegovo pravico. V obravnavani zadevi očitno ne gre za tak primer. Pritožnica izpodbija stališče, ki ga je Višje sodišče zavzelo v zvezi z uporabo drugega odstavka 53. člena ZIZ. Ali je Višje sodišče pravilno uporabilo to določbo, je vprašanje pravilnosti uporabe materialnega prava, ki je Ustavno sodišče same po sebi ne presoja. To bi Ustavno sodišče lahko presojalo samo, če bi šlo za očitno napačno odločitev sodišča brez razumne pravne obrazložitve. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je Višje sodišče pojasnilo uporabo navedene določbe in jo razumno obrazložilo. Obrazložilo je, kdaj se šteje ugovor za obrazložen, zakaj njenega ugovora ni moglo šteti za obrazloženega in zakaj ugovornih razlogov iz 55. člena ZIZ zato ni bilo treba ugotavljati. Prav tako je pojasnilo, zakaj ni moglo upoštevati dokazov, ki jih je pritožnica predložila šele po izteku 8-dnevnega ugovornega roka. Očitek pritožnice, da je Višje sodišče ravnalo arbitrarno oziroma samovoljno, se zato izkaže za neutemeljen.
6. Tudi očitek pritožnice, da je Višje sodišče napačno razlagalo načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča v zvezi s citirano določbo ZIZ, je neutemeljen, saj iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi Višje sodišče oprlo svojo razlago na to mnenje. Ustavno sodišče zgolj v pojasnilo dodaja, da je predmet presoje Ustavnega sodišča lahko samo odločba, ki se izpodbija z ustavno pritožbo. Pravna mnenja, ki jih Vrhovno sodišče sprejema zaradi poenotenja sodne prakse, sama po sebi ne morejo biti predmet ustavnosodne presoje. Kolikor se izpodbijana odločba sklicuje na takšno pravno mnenje, Ustavno sodišče njegovo skladnost z Ustavo presoja v okviru odločanja o ustavni pritožbi.
7. Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Škrk.

(*1) »Sodni postopek je mehanizem, ki deluje izkrivljeno, če se pravila ne izvajajo enako konsekventno za obe stran(k)i. Izključitev javnopravnih oseb bi porušila zahtevano ravnotežje in privedla do kršitve enega temeljnih ustavnih načel, to je načela pravne države.« (F. Testen v L. Šturm (ur.): Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 1101).