Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Darje Šmerc iz Velenja, ki jo zastopa odvetniška družba Čeferin, o.p., d.n.o., Grosuplje, na seji dne 18. novembra 2004

1. Prvi odstavek 43. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99 – popr. in 59/02) ni bil v neskladju z Ustavo, če se je razlagal tako, da je lahko carinski organ na njegovi podlagi sprejemal ukrepe, potrebne za vzpostavitev zakonitega stanja, le proti osebam, ki so bile po zakonu carinske dolžnice.
2. Drugi odstavek 43. člena Carinskega zakona ni bil v neskladju z Ustavo, če se je razlagal tako, da je bilo lahko na njegovi podlagi blago, ki je bilo predmet kršitve obveznosti, jamstvo za plačilo v zvezi s tem blagom nastalega carinskega dolga le, če je bilo v lasti carinskega dolžnika oziroma tistega, ki bi v zvezi s tem blagom lahko postal carinski dolžnik.

1. Pobudnica izpodbija 43. člen Carinskega zakona (v nadaljevanju: CZ), ker je na njegovi podlagi carinski organ z nepravnomočno odločbo postavil njen avto v hrambo pod carinski nadzor. Carinski organ je namreč ugotovil, da uvoznik zanj ob uvozu ni plačal uvoznih dajatev. Pobudnica poudarja, da je avto pridobila v dobri veri in sicer z nakupom od osebe, ki je avto kupila od uvoznika. Zato meni, da bi izpodbijana določba morala razlikovati med položaji, ko je lastnik carinskega blaga tudi carinski dolžnik, in položaji, ko lastnik carinskega blaga ni carinski dolžnik. Tako pa je za oba primera predpisana enaka posledica, ki lahko pripelje celo do razlastitve, čeprav na podlagi 69. člena v zvezi s 33. členom Ustave lastninske pravice na premičnini ni mogoče odvzeti. Nadalje pobudnica meni, da pooblastila carinskih organov niso dovolj jasno določena, prav tako tudi ne možni ukrepi carinskega organa. Zato zatrjuje neskladje z načelom zaupanja v pravo in z načelom zakonitosti. Hkrati naj bi šlo še za neskladje s 1. členom Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP), saj načela mednarodnega prava pogojujejo razlastitev s plačilom odškodnine. Te pa CZ ne predvideva. Poleg tega pobudnica CZ očita še, da povezuje obveznost plačila carine s stvarjo in ne z osebo, ki je dolžna izpolniti obveznost.
2. Iz listin, priloženih k pobudi, izhaja, da je Carinski urad Celje ob sklicevanju na 43. člen CZ pobudnici februarja 2003 izdal odločbo,(*1) s katero je ugotovil, da je njen avto carinsko blago in ga postavil pod carinski nadzor in hrambo. V obrazložitvi je navedel, da uvoznik za avto avgusta 1999 pri prehodu mejne črte ni poravnal uvoznih dajatev. Avto je bil nato prvič prodan novembra 1999 in drugič aprila 2001, ko ga je kupila pobudnica. Ker ima avto še vedno status carinskega blaga, ga je policija pobudnici avgusta 2002 zasegla. Hkrati je pobudnica priložila tudi odločbo Carinskega urada Celje,(*2) s katero je bilo uvozniku septembra 2002 naloženo plačilo carinskega dolga. V obrazložitvi je uvodoma navedeno, da je oddelek za preiskovalne zadeve podal predlog za plačilo carinskega dolga zaradi nezakonitega vnosa avta, ki izvira iz kaznivega dejanja oziroma je pridobljen s kaznivim dejanjem. V nadaljevanju je nato opisan potek dogodkov; v zvezi s pobudnico je iz obrazložitve razvidno, da je v postopku predložila dokumentacijo, iz katere izhaja, da je dobroverna posestnica vozila, saj ga je kupila od pooblaščene organizacije za prodajo avtomobilov.
3. Pobudnica je Ustavno sodišče po vložitvi pobude obvestila še o dveh primerih odvzema vozil osebama, ki po CZ nista zavezani plačati carine.
4. Državni zbor na navedbe v pobudi ni odgovoril.

5. Na podlagi 116. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/04 – ZICPES) je CZ med postopkom pred Ustavnim sodiščem prenehal veljati. Za oceno neveljavnega predpisa so izpolnjeni pogoji iz 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS), saj ima pobudnica odprt postopek, v katerem se izpodbijana določba še uporablja. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo. Glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS je po sprejemu pobude nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
6. S CZ so bile urejene pravice in obveznosti oseb ter pooblastila carinskih organov v zvezi z blagom, ki je bil v prometu med domačimi in tujimi carinskimi območji (1. člen CZ), saj je nastala pri prehodu blaga preko carinske črte obveznost za plačilo carine (oziroma drugih dajatev), in sicer tudi za primere kršitve obveznosti, predpisanih s CZ. Tako je bilo v izpodbijanem 43. členu CZ določeno, da sprejme carinski organ v primeru, če najde blago, ki je bilo vneseno na carinsko območje nezakonito ali je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora, potrebne ukrepe, vključno s prodajo blaga, da vzpostavi zakonito stanje (prvi odstavek). Določeno je bilo tudi, da postane v primeru kršitev obveznosti po CZ blago, ki je predmet kršitve obveznosti, jamstvo za plačilo v zvezi z njim nastalega carinskega dolga (drugi odstavek).(*3)
7. Kot izhaja iz pobudničinega primera oziroma njenih navedb, so pristojni organi 43. člen CZ v praksi razlagali kot pravno podlago za odvzem carinskega blaga imetniku tega blaga in s tem za bremenitev njegove lastnine tudi v primerih, ko med imetnikom carinskega blaga in nastankom carinskega dolga ni bilo nobene povezave. Zato za navedeno razlago pobudnica zatrjuje, da ni ustavno dopustna. Pobudničinemu zatrjevanju je pritrditi, saj uveljavljena razlaga nedopustno posega v pravico iz 33. člena Ustave.
8. Lastninsko pravico, kot jo zagotavlja 1. člen Prvega protokola k EKČP, ureja tudi 33. člen Ustave. Zato je Ustavno sodišče poseg v lastninsko pravico preizkušalo le z vidika skladnosti z ustavno določbo. Pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave kot posebna oblika materialnega varstva človekove svobode skupaj z drugimi ustavnimi pravicami zagotavlja možnost svobodnega življenja, zadovoljevanja življenjskih potreb in osebnostni razvoj v družbi. Navedena pravica sicer ni neomejiva, vendar je poseg v lastninsko pravico dopusten le ob pogojih, ki jih določa Ustava oziroma njen tretji odstavek 15. člena. Po navedeni določbi mora za omejitev človekove pravice obstajati legitimen cilj, poleg tega pa mora biti poseg nujen, primeren in sorazmeren zasledovanemu cilju (2. člen Ustave, t. i. strogi test sorazmernosti).
9. Cilj izpodbijanega 43. člena CZ je bila zagotovitev izpolnitve obveznosti, nastale na podlagi CZ. Takšen cilj je mogoče doseči tudi z drugačno ureditvijo, kot je poseg v lastninsko pravico tistega imetnika carinskega blaga, ki ni v nobeni povezavi z nastankom carinskega dolga. Poseg torej ni nujen in že zato izpodbijana določba prvega odstavka 43. člena CZ, če se razlaga tako, kot je navedeno v 7. točki te obrazložitve, ne prestane t. i. strogega testa sorazmernosti. Ob takšni razlagi bi bila izpodbijana določba v neskladju s 33. členom Ustave.
10. Vendar je prvi odstavek 43. člena CZ mogoče razlagati tudi drugače, in sicer tako, da je bil lahko pravna podlaga za odvzem carinskega blaga imetniku tega blaga samo v tistih primerih, ko je bila med imetnikom carinskega blaga in nastankom carinskega dolga povezava. Po drugem odstavku 144. člena CZ je bil nezakonit vnos blaga vsak vnos, ki je bil opravljen v nasprotju z določbami o vnosu blaga preko mejnih prehodov (28. člen CZ), o predložitvi carinskega blaga (32. člen CZ) ter o iznosu blaga iz proste carinske cone (druga alineja prvega odstavka 139. člena CZ). Posledica nezakonitega vnosa je bil nastanek carinskega dolga v trenutku vnosa blaga (prvi in tretji odstavek 144. člena CZ). Dolžnice za plačilo tega dolga so bile osebe, ki so nezakonito vnesle blago na carinsko območje oziroma na preostalo carinsko območje, osebe, ki so sodelovale pri nezakonitem vnosu blaga in so se zavedale oziroma bi se morale zavedati, da je tak vnos blaga nezakonit, ter osebe, ki so pridobile oziroma hranile takšno blago in so se v času pridobitve oziroma hrambe blaga zavedale oziroma bi se morale zavedati, da je bilo blago vneseno na carinsko območje oziroma preostalo carinsko območje nezakonito (četrti odstavek 144. člena CZ). Prav tako je bilo v 145. členu CZ v zvezi z odstranitvijo blaga, zavezanega plačilu uvoznih dajatev, izpod carinskega nadzora, določno opredeljeno, da nastane carinski dolg v trenutku odstranitve blaga (prvi in drugi odstavek). Carinske dolžnice so bili v takem primeru osebe, ki so odstranile blago izpod carinskega nadzora, osebe, ki so sodelovale pri odstranitvi blaga in so se zavedale oziroma bi se morale zavedati, da je s tem dejanjem blago odstranjeno izpod carinskega nadzora, osebe, ki so pridobile ali hranile takšno blago in so se v času pridobitve oziroma hranjenja blaga zavedale oziroma bi se morale zavedati, da je bilo to blago odstranjeno izpod carinskega nadzorstva, ter (če je glede na okoliščine primera to primerno) osebe, ki so bile zavezane izpolniti dolžnosti, ki izhajajo iz začasne hrambe blaga oziroma iz carinskega postopka, odobrenega za to blago (tretji odstavek 145. člena CZ). Iz navedenega je jasno razvidna povezava med carinskim dolžnikom in nastankom carinskega dolga v primerih nezakonitega vnosa blaga oziroma odstranitve blaga izpod carinskega nadzora, na katere se je nanašal prvi odstavek 43. člena CZ. Prvi odstavek 43. člena CZ se torej lahko razlaga tudi tako, da lahko carinski organ na njegovi podlagi sprejema ukrepe, potrebne za vzpostavitev zakonitega stanja, le proti osebam, ki so bile po zakonu carinske dolžnice.(*4) Če se izpodbijana določba razlaga tako, potem ni posegala v lastninsko pravico oseb, ki po zakonu niso bile carinske dolžnice, in torej ni bila v neskladju s 33. členom Ustave. Ker se je prvi odstavek 43. člena CZ lahko razlagal tudi na način, ki ni v neskladju z Ustavo, je Ustavno sodišče sprejelo t. i. interpretativno odločbo in z njo iz pravnega reda izločilo razlago, ki je bila v neskladju s pravico do zasebne lastnine.
11. Za enak položaj gre tudi v primeru drugega odstavka 43. člena CZ, ki ga je treba razlagati v povezavi s 157.a členom CZ, s katerim je bilo podrobneje urejeno zavarovanje carinskega dolga. Glede na to, da je bilo po 157.a členu CZ zavarovanje obveznost carinskega dolžnika oziroma tistega, ki bi lahko v zvezi z določenim blagom postal carinski dolžnik, izpodbijani drugi odstavek 43. člena CZ ni bil v neskladju z Ustavo, če se je razlagal tako, da je lahko na njegovi podlagi blago, ki je predmet kršitve carinske obveznosti, jamstvo za plačilo v zvezi s tem blagom nastalega carinskega dolga, če je v lasti carinskega dolžnika oziroma tistega, ki bi v zvezi s tem blagom lahko postal carinski dolžnik. Tudi v tem primeru gre za povezavo med carinskim dolžnikom in nastankom carinskega dolga. Zato je bilo treba iz istih razlogov kot pri prvem odstavku 43. člena CZ sprejeti t. i. interpretativno odločbo.
12. Na podlagi navedenega se bo pravni položaj pobudnice izboljšal že s samo razlago sporne določbe 43. člena CZ, zato Ustavnemu sodišču ni bilo treba še posebej presojati njenih drugih zatrjevanih neskladij z Ustavo.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 47. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Odločba št. 426-25/833-02/2200-030 z dne 12. 2. 2003.

(*2) Odločba št. 426-25/833-02/2200-001 z dne 27. 9. 2002.

(*3) Razlika med obema določbama 43. člena CZ je bila v bistvu le v tem, da se drugi odstavek 43. člena CZ ni nanašal zgolj na primere nezakonitega vnosa blaga in njegove odstranitve izpod carinskega nadzora, temveč tudi na druge možne kršitve CZ.

(*4) Izraz »carinski dolžnik« je pomenil glede na 2. in 5. točko 3. člena CZ osebo, ki je v skladu z zakonom dolžna plačati obračunan znesek uvoznih dajatev (carinski dolg ob uvozu) oziroma izvoznih dajatev (carinski dolg pri izvozu).