Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe in v postopku za preizkus pobude A. A. iz Ž., Ž. in Ž. Ž., na seji dne 18. novembra 2004

1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, 19/91, 9/94, 21/94, 23/96 in 1/2000) in Uredbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (Uradni list RS, št. 61/92), se zavrne.
2. Ustavna pritožba A. A. zoper dopis Službe za gospodarjenje z nepremičninami Ministrstva za obrambo Republike Slovenije št. 372-03-220/2002 z dne 18. 9. 2002 se zavrže.

1. Pritožnik je vložil ustavno pritožbo zoper dopis Službe za gospodarjenje z nepremičninami Ministrstva za obrambo Republike Slovenije, s katerim ta odgovarja na njegov zahtevek za vrnitev stanovanja. V njej mu med drugim sporoča, da je zaradi neuporabe stanovanja za dobo, daljšo od šestih mesecev, izgubil stanovanjsko pravico na stanovanju in da po izteku rokov za odkup stanovanja, kot jih je določil Stanovanjski zakon (v nadaljevanju: SZ) in podaljšala Uredba o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (v nadaljevanju: Uredba), ni več mogoče uveljavljati zahteve za odkup.
2. V ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 8., 13., 14., 15., 25. in 36. člena Ustave, 6., 8., 13. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP) ter 1. člena Prvega protokola k EKČP. Zatrjevanih kršitev izrecno posebej ne izkazuje, ampak glede njih le navaja, da bo to storil pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP). Meni, da je bil kot imetnik stanovanjske pravice zaradi določb SZ prikrajšan za uveljavljanje svoje pridobljene pravice do stanovanja. Sam naj bi rok zamudil iz razlogov, na katere ni mogel vplivati. Ker naj bi bil vsak morebitni postopek neučinkovit, je po njegovem mnenju ob upoštevanju 13. člena EKČP ustavna pritožba edino učinkovito pravno sredstvo, ki ga ima na razpolago za zavarovanje domnevno kršenih pravic. Sklicuje se na Prilogo G Sporazuma o vprašanjih nasledstva (Uradni list RS, št. 71/02, MP, št. 20/02 – v nadaljevanju: MSVN), s katerim naj bi države naslednice prevzele obveznost, da zavarujejo in vrnejo v prvotno stanje pravice, ki so jih imeli ljudje na dan 31. 12. 1990. Pritožnik zahteva tudi nadomestilo škode za materialno in nematerialno škodo v višini 10.000 EUR.
3. Iz vloge pritožnika izhaja, da vlaga tudi »prošnjo« za oceno ustavnosti in zakonitosti »določb stanovanjskega zakona, določb pravilnika o službenih stanovanjih MORS in uredbe …«. Meni, da je zaradi navedenih predpisov prikrajšan za uveljavljanje stanovanjske pravice, določanje prekluzivnih rokov pa naj bi pomenilo tudi zlorabo njegovega neugodnega položaja in diskriminacijo glede navedene pravice v primerjavi z imetniki stanovanjske pravice, ki niso bili prisiljeni zapustiti Republike Slovenije. »Navedeni akti« naj bi bili tudi v nasprotju s Prilogo G MSVN in s pravicami iz EKČP. Od Ustavnega sodišča pričakuje, da jih bo »razglasilo za neustavne«.

4. Iz vloge pritožnika izhaja, da nasprotuje zakonski in podzakonski ureditvi, na podlagi katere je izgubil stanovanjsko pravico oziroma možnost uveljavljati pravico do nakupa stanovanja. Ustavno sodišče je zato štelo, da pritožnik vlaga pobudo za oceno ustavnosti določb SZ, ki urejajo preoblikovanje stanovanjske pravice v lastninsko, in Uredbe, ki ima posebne določbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA. SZ je prenehal veljati z uveljavitvijo novega Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/03 – v nadaljevanju: SZ-1), razen poglavja »Lastninjenje in privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš ter stanovanjskih podjetij«, ki se uporablja do zaključka privatizacije (prva alineja prvega odstavka 196. člena SZ-1). V navedeno poglavje spada tudi izpodbijana ureditev.
5. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da sodi odločitev zakonodajalca o tem, pod kakšnimi pogoji so bivši imetniki stanovanjske pravice lahko odkupili stanovanja, v katerih so prebivali, v polje proste presoje zakonodajalca. V njihovo obravnavanje se zato Ustavno sodišče glede na svoje pristojnosti ne more spuščati (glej odločbo in sklep št. U-I-95/91 z dne 14. 5. 1992, Uradni list RS, št. 34/92 in OdlUS I, 35).(*1) Po mnenju pobudnika je zakonska ureditev, ki mu onemogoča vrnitev stanovanja, v katerem je skupaj s svojo družino živel do 25. 8. 1991, v nasprotju s Prilogo G MSVN, s katero naj bi države naslednice prevzele obveznost, da zavarujejo in vrnejo v prvotno stanje pravice, ki so jih imeli posamezniki na dan 31. 12. 1990, in ki glede stanovanjskih pravic zagotavlja enako obravnavo vseh oseb, ki so bile državljani SFRJ.
6. Glede na take očitke pobudnika je Ustavno sodišče izpodbijana predpisa ocenilo z vidika Priloge G MSVN. Ta v prvem odstavku 2. člena sicer res določa, da pravice do premičnega in nepremičnega premoženja, ki je v državi naslednici in do katerega so bili upravičeni državljani ali druge pravne osebe SFRJ na dan 31. 12. 1990, ta država priznava, varuje in ponovno vzpostavlja v skladu s sprejetimi standardi in normami mednarodnega prava, ne glede na narodnost, državljanstvo, začasno ali stalno prebivališče oseb. Vendar pa pobudnik zmotno meni, da dolžnost ponovne vzpostavitve velja tudi za stanovanjsko pravico, ki je edina pravica, ki jo v zvezi s sporno nepremičnino zatrjuje. Vprašanje stanovanjske pravice je v Prilogi G urejeno drugače. Posebna določba od držav naslednic ne zahteva ponovne vzpostavitve stanovanjske pravice, temveč le, da se »notranja zakonodaja vsake države naslednice v zvezi s stanovanjskimi pravicami (′stanarsko pravo / stanovanjska pravica / станарсκо право′) uporablja enako za vse osebe, ki so bile državljani SFRJ in so imele take pravice brez kakršnega koli razlikovanja na podlagi spola, rase, barve, jezika, vere, političnega ali drugega mnenja, narodnostnega ali socialnega izvora, pripadnosti narodni manjšini, premoženja, rojstva ali drugega stanja« (6. člen Priloge G MSVN). Na podlagi vzajemnosti je za vse fizične in pravne osebe iz vsake države naslednice zagotovljena enaka pravica dostopa do sodišč, upravnih sodišč in organov te države in drugih držav naslednic zaradi uresničevanja varstva svojih pravic (7. člen Priloge G MSVN).
7. Pobudnik zatrjuje, da je bil diskriminiran v primerjavi z drugimi imetniki stanovanjske pravice, ki niso zapustili Republike Slovenije, in da ni imel dostopa do organov v Republiki Sloveniji, vendar s temi navedbami neskladja izpodbijane ureditve s Prilogo G MSVN in z Ustavo (drugi odstavek 14. člena) ne izkaže. Iz izpodbijane ureditve namreč ne izhaja, da bi zakonodajalec prejšnje imetnike stanovanjske pravice razlikoval na kateri od zgoraj navedenih podlag. V skladu s 117. členom SZ je pravica zahtevati odkup stanovanja pripadala vsem imetnikom stanovanjske pravice, ki so to pravico imeli na dan uveljavitve tega zakona (19. 10. 1991). To pravico so lahko uveljavljali v roku dveh let po uveljavitvi Zakona (123. člen SZ), ki je bil za stanovanja, prevzeta od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA, podaljšan do 9. 1. 1995. SZ v drugem odstavku 128. člena nadalje določa, da ne glede na določbe tega zakona, ki se nanašajo na privatizacijo, lastnik ni dolžan prodati stanovanja, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje. Stanovanjsko razmerje pa ni prenehalo le na podlagi odpovedi v sodnem postopku, ampak tudi na podlagi samega zakona, in sicer med drugim tudi v primeru, ko so imetniki stanovanjske pravice in uporabniki stanovanja nehali uporabljati stanovanje za zadovoljevanje stanovanjskih potreb.(*2) Na tej podlagi je stanovanjsko pravico zaradi izselitve iz stanovanja izgubil tudi pobudnik. To pomeni, da izguba te pravice ni temeljila na kateri od diskriminacijskih podlag. Prav tako je vsak prejšnji imetnik stanovanjske pravice imel možnost zahtevati, da o upravičenosti zavrnitve sklenitve kupoprodajne pogodbe odloči sodišče v pravdnem postopku (tretji odstavek 128. člena SZ). Očitki o neskladju z določbami MSVN so zato očitno neutemeljeni.
8. Ker je pobudnik ostal brez možnosti pridobitve stanovanja zato, ker je stanovanjsko pravico izgubil, tudi zatrjevane neustavnosti ureditve rokov, v katerih bi lahko zahteval odkup stanovanja, Ustavnemu sodišču ni bilo treba presojati. Pobudnik, ki je stanovanjsko pravico izgubil, stanovanja po SZ ne bi mogel pridobiti niti v primeru, če bi zahtevo vložil v predpisanem roku. Sicer pa razlogov, zaradi katerih naj pobudnik ne bi mogel priti v Slovenijo (nemožnost pridobitve potne listine), glede na možnost vložitve zahteve po pošti in zakonsko ureditev, ki omogoča zastopanje po pooblaščencu, ne bi bilo mogoče upoštevati. Glede na vse navedeno je Ustavno sodišče pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).

9. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Ustavni pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper dopis državnega organa, ki pa ga glede na ureditev posebnega sodnega postopka za uveljavljanje pravice do nakupa stanovanja ni mogoče šteti za posamičen akt, s katerim bi bilo odločeno o tej pritožnikovi pravici. Z njim je Ministrstvo za obrambo pritožniku le pojasnilo, da njegovi zahtevi za vrnitev stanovanja ni moglo ugoditi. Zato ne gre za posamičen akt, zoper katerega bi bila ustavna pritožba dopustna.
10. Tudi če ne bi bilo razloga iz prejšnje točke, bi bilo treba ustavno pritožbo zavreči zaradi neizpolnjenosti drugih procesnih predpostavk. Njihov obstoj pritožnik utemeljuje med drugim z navedbami, da sodnega varstva zaradi prekluzivnih rokov ne more več uveljavljati. V tej zvezi zato Ustavno sodišče pojasnjuje, da SZ v 123. členu ne določa procesnega roka za vložitev tožbe, temveč materialni prekluzivni rok, v katerem je bilo mogoče vložiti zahtevo za sklenitev prodajne pogodbe iz 117. člena SZ. To pa pomeni, da pristojno so­dišče morebitne tožbe za sklenitev prodajne pogodbe, ki bi jo pritožnik lahko vložil zoper Republiko Slovenijo, samo zaradi poteka navedenega prekluzivnega roka ne bi smelo zavreči. Res pa je, da bi zamuda roka za vložitev zahteve za uveljavljanje pravice do nakupa stanovanja vplivala na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Vendar to, da pritožnik s svojim zahtevkom morda ne bi uspel, še ne pomeni, da mu ne bi bilo zagotovljeno sodno varstvo. Zato pritožnik v obravnavanem primeru s takim zatrjevanjem ne more doseči obravnave ustavne pritožbe pred izčrpanjem sodnega varstva. Iz istega razloga tudi ne more utemeljiti procesnih predpostavk za obravnavanje ustavne pritožbe s sklicevanjem na pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP, ki posameznikom zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred domačimi oblastmi glede pravic in svoboščin, zajamčenih z EKČP. Ne drži namreč, da pritožnik učinkovitih pravnih sredstev ni imel, odločilno je, da razpoložljivih pravnih poti v predpisanih rokih ni uporabil.(*3) Tudi iz tega razloga je bilo treba zato ustavno pritožbo zavreči (2. točka izreka).

11. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

(*1) Tudi po stališču ESČP uživa država na stanovanjskem področju široko polje proste presoje (sodba v zadevi Blečić zoper Hrvaško, št. 59532/00, 29. 7. 2004, odst. 65). ESČP je v navedeni zadevi odločilo, da izselitev iz stanovanja (bivše) imetnice stanovanjske pravice, ki je temeljila na hrvaški ureditvi, po kateri je imetnik to pravico izgubil v primeru, ko stanovanja več kot šest mesecev ni uporabljal, ne pomeni kršitve 8. člena EKČP oziroma 1. člena Prvega protokola k EKČP.

(*2) SZ se v drugem odstavku 128. člena sklicuje na Zakon o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84 – ZSR). Po prvem odstavku 19. člena tega zakona imetnik stanovanjske pravice, ki trajno neha uporabljati stanovanje, izgubi stanovanjsko pravico, pri čemer se šteje, da je imetnik stanovanjske pravice trajno nehal uporabljati stanovanje, če ga ne uporablja več kot šest mesecev. Po prvem odstavku 58. člena istega zakona stanovanjsko razmerje med drugim preneha, če so imetnik stanovanjske pravice in uporabniki stanovanja nehali uporabljati stanovanje in brez presledka več kot šest mesecev niso več stanovali v njem, ne glede na to, ali so bili takrat v državi ali v tujini.

(*3) Po stališču ESČP pravno sredstvo ne postane neučinkovito samo zato, ker so za postopek njegovega izvrševanja določeni različni pogoji, kakršen je na primer upoštevanje razumnih rokov. L. E. PETTITI, E. DECAUX in P. H. IMBERT, La Convention Européenne de droits de l'homme, Commentaire article par article, Economica, Paris 1999, str. 467.