Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude Štefana Freceta in Marije Frece iz Svetega Štefana, Pavla Trevna in Majde Treven iz Logatca, Emila Grižona in Norme Grižon iz Izole, Liljane Grižon iz Izole, Jožeta Laba in Ljubice Laba iz Ljutomera, Branka Bukviča in Melite Bukvič iz Bodoncev, Liljane Ošep iz Mengša, ki jo zastopajo Miro Senica in drugi, odvetniki v Ljubljani, ter Stojane Pucer iz Šmarij, na seji dne 18. novembra 2004

1. Drugi odstavek 188. člena in drugi odstavek 194. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, 75/02, 16/04 in 40/04 – ur. p.b.) sta v neskladju z Ustavo.
2. Zakonodajalec mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Do odprave ugotovljenega neskladja se v primerih, ko nepremičnino v izvršilnem postopku za ceno, nižjo od ugotovljene vrednosti te nepremičnine, kupi upnik ali z njim povezana oseba in terjatev tega upnika iz zneska, dobljenega s prodajo, ne bi bila v celoti poplačana, šteje, da je ta upnik poplačan do ugotovljene vrednosti nepremičnine.
4. Prvi, tretji in četrti odstavek 194. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju niso v neskladju z Ustavo.

1. Pobudniki izpodbijajo določbo drugega odstavka 188. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), po kateri se sme nepremičnina v izvršilnem postopku na drugem naroku prodati pod ugotovljeno vrednostjo, vendar ne za manj kot za polovico te vrednosti. Pobudnika Jože Laba in Ljubica Laba izpodbijata tudi določbo 194. člena ZIZ, ki določa nadaljnji potek postopka, če nepremičnine ni bilo mogoče prodati niti na drugem naroku, ter ureja primere, ko sodišče ustavi izvršbo. V drugem odstavku določa, da sodišče ustavi izvršbo, če upnik ne predlaga nove prodaje v šestih mesecih od drugega naroka ali če nepremičnine ni bilo mogoče prodati na tretjem naroku niti za polovico ugotovljene vrednosti.
2. Pobudniki menijo, da so izpodbijane določbe ZIZ v neskladju s 14., z 22, s 33. in s 53. členom Ustave ter s 4. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in 32/04 – v nadaljevanju: OZ). Neskladje s 14. in z 22. členom Ustave ter s 4. členom OZ vidijo pobudniki v tem, da se terjatev upnika ves čas teka izvršilnega postopka zaradi obresti in različnih stroškov veča, nepremičnina pa je prodana pod dejansko in tudi pod ocenjeno vrednostjo. Po mnenju pobudnikov se ta neenakopravnost še bolj kaže takrat, kadar je kupec nepremičnine upnik. Pobudniki menijo, da je izpodbijana določba v neskladju s 33. členom Ustave zato, ker ob njeni uporabi dolžniki lahko izgubijo polovico vrednosti svoje nepremičnine. Z izpodbijanimi določbami ZIZ naj bi bila kršena tudi pravica njihove družine in otrok iz 53. člena Ustave.
3. Pobudniki utemeljujejo pravni interes z navajanjem, da nastopajo kot dolžniki v različnih izvršilnih postopkih, v katerih so upniki predlagali izvršbo na njihove nepremičnine (razen Majde Treven, ki zatrjuje, da je solastnica nepremičnine, ki je predmet izvršbe in je po zavrnitvi ugovora tretjega v izvršilnem postopku vložila tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na tej nepremičnini).
4. Ustavno sodišče je vloge pobudnikov zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo in sprejelo pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanih določb. Na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je do svoje končne odločitve zadržalo tek izvršilnih postopkov v zadevah, s katerimi so pobudniki izkazali pravni interes.
5. Ustavno sodišče je pobude na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUstS poslalo v odgovor Državnemu zboru, razen pobud Liljane Ošep in Stojane Pucer, ki sta bili pridruženi kasneje, vendar vsebujeta enake navedbe kot druge pobude. Državni zbor na pobude ni odgovoril, svoje mnenje pa je poslala Vlada. Po mnenju Vlade položaja upnika in dolžnika v izvršilnem postopku zaradi njunih nasprotujočih si interesov in vlog ni mogoče primerjati na način, ki ga uveljavljajo pobudniki. Zato naj bi bila neustrezna primerjava določb, ki imajo za posledico povečanje upnikovih terjatev, in določb o prodaji dolžnikovega premoženja po znižani vrednosti. Ker naj bi šlo za pravili, ki urejata dva različna dejanska stana, z njunim različnim urejanjem zakonodajalec ni mogel kršiti načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Glede očitka pobudnikov o neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Vlada meni, da je lastninska pravica dolžnikov v izvršilnem postopku omejena s pravico upnikov do izpolnitve njihovih pravno priznanih terjatev ter s tem do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Po mnenju Vlade izpodbijana določba, ki omogoča prodajo (lahko tudi) po polovični vrednosti, ustreza načelu sorazmernosti, saj je primerna za doseg želenega cilja, ki je zagotovitev učinkovitega sodnega varstva upnikov, nujna, ker želenega cilja ni mogoče doseči z blažjim posegom v ustavno pravico dolžnikov, ter sorazmerna v ožjem pomenu, saj je dolžnikova izguba dela vrednosti nepremičnine upravičena, ker se z njo prepreči izguba, ki bi zaradi neizpolnjene terjatve nastala upniku. Vlada še poudarja, da dolžnik to izgubo lahko prepreči tako, da poplača upnikovo terjatev z drugimi sredstvi, medtem ko upnik za preprečitev nastanka svoje izgube nima druge možnosti. V zvezi z očitkom pobudnikov o neskladju z določbo 53. člena Ustave Vlada meni, da očitano neskladje ni podano, saj država družinam ni dolžna zagotoviti ustreznega prebivališča, temveč je dolžna le ustvariti za to primerne razmere. Varstvo družine se po mnenju Vlade odraža v drugih določbah ZIZ.

6. Namen sodnega varstva je praviloma dokončno dosežen šele z uresničitvijo določene pravice (oziroma pravnega razmerja) in ne le z odločitvijo o njenem obstoju. Zato morajo biti stranki, ki ji je bila v sporu s pravnomočno odločbo priznana neka pravica, dana možnost in sredstva, da to pravico tudi dejansko uveljavi. Prisilni uveljavitvi pravnomočne sodne odločbe je namenjen izvršilni postopek, v katerem lahko upnik, če dolžnik sam ne izpolni svoje obveznosti, doseže njeno izvršitev.(*1) Namen izvršilnega postopka je, skladno z ustavno zahtevo po učinkovitosti pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, zagotoviti izpolnitev obveznosti, ki praviloma izhaja iz pravnomočne sodbe. Učinkovit izvršilni postopek je torej neločljiv element pravice do sodnega varstva.
7. Učinkovitost izvršilnega postopka zagotavljajo njegovemu namenu prilagojeni instituti in pravila. Zakon, ki ureja to področje, mora predvsem upoštevati interes upnika, da se zagotovi učinkovitost izvršbe in s tem dokončna uresničitev upnikove ustavne pravice do sodnega varstva, biti mora torej »prijazen do upnika«. V izvršilnem postopku pa mora biti zagotovljeno tudi varstvo dolžnika. Glede dogmatske umestitve varstva dolžnika pri izvršbi so mogoči različni pristopi,(*2) nedvomno pa je, da izvršba lahko poseže v različne ustavnopravno zavarovane položaje dolžnika, zato je njegovo varstvo v izvršilnem postopku že ustavna zahteva. Medtem ko prizadevanje za učinkovitost izvršilnega postopka v korist upnika služi uresničevanju načela pravne države, katere del je učinkovito sodno varstvo, načelo varstva dolžnika izhaja tudi iz načela socialne države. Zasledovanje ciljev izvršilnega postopka ne sme pripeljati do tega, da bi bile ogrožene temeljne pravice dolžnika, kot so npr. njegovo dostojanstvo, osnove ekonomske in socialne eksistence. Načelo varstva dolžnika je eno izmed korektivnih načel izvršilnega prava in se odraža v varovanju položaja dolžnika v izvršilnem postopku zlasti prek določb o omejitvah in oprostitvah izvršbe, procesnih jamstvih in strogih formalnih pogojih za dovolitev in opravo izvršbe. Takšen izvršilni postopek, ki vsebuje mehanizme, ki preprečujejo, da bi bil zaradi njega ogrožen zlasti osnovni socialni in ekonomski položaj dolžnika in s tem tudi oseb, ki so od njega odvisne, ni le v interesu dolžnika, temveč tudi v javnem interesu.(*3)
8. Za vsebino ustavnosodne presoje določb s področja varstva dolžnika v izvršilnem pravu in za določitev zakonodajalčevega polja presoje pri oblikovanju teh določb je pomembna tudi ugotovitev, da je država pri oblastvenih dejanjih v zvezi z izvršbo neposredno vezana na Ustavo, še zlasti na človekove pravice. To pa ne pomeni, da si ustavno varstvo upnika in ustavno varstvo dolžnika v postopku izvršbe stojita nasproti.(*4 )Načelo varstva dolžnika, ki v ZIZ sicer ni izrecno zapisano, vendar je, kot že povedano, njegov temelj že v Ustavi, upoštevajo pa ga tudi vse primerljive zakonodaje, je treba razumeti ob upoštevanju izhodišč, navedenih v šesti točki obrazložitve te odločbe. Izvršilni postopek zaradi bistvene drugačne kvalitete položaja strank ni primerljiv npr. s pravdnim postopkom, ko morata biti stranki v izhodišču v uravnoteženem položaju. V izvršilnem postopku sodeluje na eni strani upnik, ki že razpolaga s praviloma pravnomočno in izvršljivo sodbo, na drugi strani pa dolžnik, ki mu izvršilni naslov nalaga izpolnitev določene obveznosti. O ravnovesju v izvršilnem postopku je mogoče govoriti le v smislu opredelitve ustreznega razmerja med varstvom upnika in položajem dolžnika, ne pa v smislu enakega upoštevanja interesov obeh strank. V zvezi z vprašanjem položaja strank v izvršilnem postopku je Ustavno sodišče že zavzelo stališče. Poudarilo je, da v izvršilnem pravu, drugače kot npr. v materialnem civilnem pravu, ne gre za to, da bi moral zakon pri vsebinski ureditvi tega pravnega področja zagotoviti ravnovesje položajev strank. Namen izvršilnega postopka je, skladno z ustavno zahtevo po učinkovitosti pravice do sodnega varstva, zagotoviti izpolnitev obveznosti, ki praviloma izhaja iz pravnomočne sodbe. Glede na namen izvršilnega postopka je torej nujno, da mora zakon, ki to področje ureja, zlasti upoštevati interes upnika, da se zagotovi učinkovitost izvršbe in s tem dokončna uresničitev upnikove ustavne pravice do sodnega varstva.(*5) Tudi ustavni pomen načela enakopravnosti in test sorazmernosti morata imeti v izvršilnem postopku drugačen pomen kot npr. v ureditvi pravdnega postopka ali materialnega civilnega prava.(*6) Ob upoštevanju navedenih izhodišč in kriterijev je Ustavno sodišče presodilo utemeljenost pobudnikovih zatrjevanj o neskladju izpodbijane določbe drugega odstavka 188. člena ZIZ z določbo 33. člena Ustave.

9. Izpodbijana določba drugega odstavka 188. člena ZIZ se glasi: »Če nepremičnine na prvem naroku ni bilo mogoče prodati, razpiše sodišče drugi narok, na katerem se sme nepremičnina prodati pod ugotovljeno vrednostjo, vendar ne za manj kot za polovico te vrednosti.« Nedvomno je, da prodaja dolžnikove nepremičnine v izvršilnem postopku pod ocenjeno vrednostjo pomeni poseg v njegovo ustavno zavarovano lastninsko pravico. Kot nadaljnje pa se zastavlja vprašanje dopustnosti takšnega posega. Po ustaljeni ustavnosodni presoji se glede na tretji odstavek 15. člena Ustave človekove pravice in temeljne svoboščine lahko omejijo zaradi pravic drugih oziroma zaradi javne koristi. Cilj, ki ga je želel zakonodajalec doseči s tem, da je omogočil prodajo dolžnikove nepremičnine tudi po ceni, nižji od ugotovljene vrednosti, je jasen: omogočiti upniku v izvršilnem postopku, da pride do poplačila svoje terjatve, torej do uresničitve svoje pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave (glej šesto točko obrazložitve te odločbe). Tak cilj je nedvomno legitimen in upravičen.
10. Poleg tega, da lahko poseg v človekove pravice temelji le na legitimnem, stvarno upravičenem cilju, je treba po ustaljeni ustavnosodni presoji vselej oceniti še, ali je ta v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države tudi v primerih, ko se z njimi zasleduje legitimen cilj (splošno načelo sorazmernosti). Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti. Ta test obsega presojo treh vidikov posega: (1) ali je poseg sploh nujen (potreben); (2) ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja; (3) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti). Šele če poseg prestane vse tri vidike testa, je ustavno dopusten (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, Uradni list RS, št. 108/03 in OdlUS XII, 86).
11. V okviru preizkusa nujnosti posega Ustavno sodišče presoja, ali je poseg sploh nujen (potreben) v tem smislu, da cilja ni mogoče doseči brez posega nasploh (kateregakoli) oziroma da cilja ni mogoče doseči brez ocenjevanega (konkretnega) posega s kakšnim drugim, ki bi bil po svoji naravi blažji. Izvršilni postopek je potreben takrat, kadar dolžnik svoje obveznosti, ki mu je naložena (največkrat) s pravnomočno sodno odločbo, ne izpolni prostovoljno. Takrat je izvršilni postopek in prek njega poseg v dolžnikovo lastnino upnikova edina možnost, da pride do poplačila svoje terjatve. Naše izvršilno pravo (tako kot tudi npr. nemško) ne vzpostavlja vrstnega reda izvršilnih sredstev (t. i. gradus executionis), kar pomeni, da upnik ni omejen pri izbiri izvršilnih sredstev (uveljavljeno je načelo proste izbire izvršilnih sredstev). Zato je izvršba s prodajo dolžnikove nepremičnine lahko prvo in edino izvršilno sredstvo v izvršilnem postopku, ne glede na višino upnikove terjatve. Pri tem je pomembno, da dolžnik v osmih dneh od vročitve sklepa o izvršbi lahko predlaga, naj sodišče dovoli drugo sredstvo izvršbe ali naj opravi izvršbo na drugi nepremičnini (prvi odstavek 169. člena ZIZ). Dolžnik lahko tudi ves čas izvršilnega postopka do pravnomočnosti sklepa o izročitvi poplača svojo terjatev in doseže ustavitev izvršbe s prodajo nepremičnine. Kadar pride v izvršilnem postopku do prodaje dolžnikove nepremičnine, je zato mogoče predpostavljati, da dolžnik obveznosti ni prostovoljno poravnal ter da nima drugega premoženja, s katerim bi lahko poplačal svoj dolg ali pa z drugim premoženjem dolga ne želi poravnati. V takem primeru je prodaja nepremičnine v izvršilnem postopku nujen poseg v lastninsko pravico dolžnika, da upnik pride do poplačila svoje terjatve. Po veljavni ureditvi na prvem prodajnem naroku nepremičnina ne sme biti prodana pod ugotovljeno vrednostjo. Če nepremičnine ni bilo mogoče prodati po ugotovljeni vrednosti, je nujno dopustiti prodajo tudi po nižji vrednosti od ugotovljene. Za doseg želenega cilja je poseg tudi primeren. S prodajo dolžnikove nepremičnine se pridobijo sredstva, s katerimi upnik pride do poplačila svoje terjatve (v celoti ali vsaj delno).
12. Da izpodbijana določba prestane test sorazmernosti, mora biti izpolnjen tudi pogoj sorazmernosti v ožjem pomenu. Pri sorazmernosti v ožjem pomenu gre za presojo, ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale. Ker gre za presojo določbe izvršilnega postopka, v katerem si nasproti stojita dva posameznika, in ne za presojo posega države v pravice posameznika, ima sorazmernost v ožjem pomenu drugačno vsebino. Gre za primerjavo dveh ustavno zavarovanih položajev. Če se ugotovi, da uresničitev upnikove pravice do sodnega varstva, ki se želi doseči s posegom, pretehta nad pomembnostjo s posegom prizadete lastninske pravice dolžnika, poseg prestane ta vidik testa sorazmernosti. V ospredju izvršilnega postopka je upnik, čigar pravica je bila (praviloma) ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo in nato prisilno uveljavljana. Ko pri tehtanju sorazmernosti primerjamo na eni strani položaja upnika in dolžnika v izvršilnem postopku, je treba zato izhajati iz privilegiranega položaja upnika v izvršilnem postopku. Omejitev upnikove pravice do učinkovite izvršbe pride v poštev le, če so temeljne pravice dolžnika bistveno prizadete.(*7) Pri tem tudi ni nepomembno, da je izvršilni postopek s prodajo dolžnikove nepremičnine skrajno sredstvo za doseg poplačila upnika, do katerega pride zato, ker dolžnik ni prostovoljno izpolnil svoje obveznosti, ter da ima dolžnik še ves čas izvršilnega postopka do pravnomočnosti sklepa o izročitvi možnost, da poplača svojo terjatev in doseže ustavitev izvršbe s prodajo nepremičnine. Na dražbi lahko sodeluje vsakdo, zato lahko dolžnik tudi sam poskrbi, da pripelje tudi svojega kupca. Ob upoštevanju navedenih izhodišč se izkaže, da ureditev, ki dopušča prodajo dolžnikove nepremičnine za manj kot je ugotovljena vrednost, vendar ne za manj od polovice te vrednosti, sama po sebi ne predstavlja takšnega posega v dolžnikovo lastninsko pravico, da bi bilo mogoče reči, da je njegova pravica bistveno prizadeta in da upravičuje omejitev upnikove pravice do učinkovite izvršbe in s tem do učinkovitega sodnega varstva.
13. Glede na navedeno, med upnikom in dolžnikom ne gre za sorazmernost v klasičnem pomenu. Ob upoštevanju kriterijev ustavnosodnega varstva pravic dolžnika v izvršilnem postopku, ki izhajajo iz privilegiranega položaja upnika v tem postopku (šesta in sedma točka obrazložitve te odločbe), je poseg v upnikovo pravico do poplačila zaradi varstva pravic dolžnika utemeljen le v primeru, ko izvršba za dolžnika predstavlja nesorazmerno težo, ter so bistveno prizadete njegove človekove pravice. Izpodbijana določba drugega odstavka 188. člena ZIZ omogoča vrsto možnih položajev glede na prodajno vrednost nepremičnine in glede na osebo kupca. Z vidika navedenih kriterijev ustavnosodne presoje je izpodbijana ureditev sporna, kolikor omogoča, da na javni dražbi kupi nepremičnino upnik po vrednosti, nižji od ugotovljene, njegova terjatev pa je tako visoka, da iz zneska, dobljenega s prodajo, ni poplačana. Postavi se namreč vprašanje, ali ni v primeru, ko upnik sam pridobi nepremičnino po nizki ceni, obenem pa obdrži še terjatev proti dolžniku, sorazmerje med ustavno zavarovanima položajema dolžnika in upnika tako porušeno, da tudi ob upoštevanju prej navedenih posebnosti testa sorazmernosti ne prestane ustavnosodne presoje. Izpodbijana določba drugega odstavka 188. člena ZIZ dopušča, da upnik na dražbi postane lastnik nepremičnine, katere ugotovljena vrednost (ki je skladu z drugim odstavkom 178. člena ZIZ tržna vrednost nepremičnine, ki jo ugotovi sodišče na podlagi cenitve sodnih cenilcev po tržni ceni na dan cenitve) je lahko tudi za polovico višja od zneska, ki ga je upnik plačal za nepremičnino, ker pa je njegova terjatev večja od tega zneska, mu razlika ostane še kot terjatev do dolžnika. Na drugi strani dolžnik izgubi lastninsko pravico na nepremičnini za ceno, tudi za polovico nižjo od ugotovljene vrednosti, ker pa je bila cena, po kateri je bila nepremičnina prodana, nižja od višine zneska njegovega dolga, mu ostane še dolg do upnika. Tak položaj, ki ga izpodbijana določba drugega odstavka 188. člena ZIZ dopušča, zaradi opisanega neravnovesja po oceni Ustavnega sodišča predstavlja bistven in nesorazmeren poseg v dolžnikovo lastninsko pravico (33. člen Ustave). Ustavno sodišče je zato odločilo tako, kot izhaja iz prve točke izreka te odločbe. Odločilo se je za ugotovitveno in ne razveljavitveno odločbo zato, ker pri izpodbijani določbi drugega odstavka 188. člena ZIZ ni mogoče ločiti ustavnega in neustavnega dela ter določbe ni mogoče razveljaviti na način, ki ne bi posegel v pristojnost zakonodajalca. Ustavno sodišče je odločilo, da mora zakonodajalec v roku šestih mesecev od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije odpraviti ugotovljeno neskladje z Ustavo tako, da bo pri tem upošteval razloge te odločbe, torej spremeniti določbe o prodaji nepremičnin v izvršilnem postopku tako, da bodo v izvršilnem postopku v primerih, ko je kupec nepremičnine upnik, kupnina pa ne zadošča za poplačilo njegove terjatve, v zadostni meri varovane tudi pravice dolžnika.(*8)
14. Na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS je Ustavno sodišče določilo tudi način izvršitve odločbe. Z njim je Ustavno sodišče za čas, dokler zakonodajalec ugotovljenega neskladja z Ustavo ne bo odpravil in prodaje nepremičnin v izvršilnem postopku uredil ustavnoskladno, primere, ko je kupec nepremičnine upnik, kupnina pa ne zadošča za poplačilo njegove terjatve, uredilo na enega izmed možnih načinov, s katerim je odpravljena ugotovljena neustavnost. Način izvršitve iz tretje točke izreka obrazložitve te odločbe pomeni, da se, dokler zakonodajalec tega vprašanja ne bo uredil drugače, v primerih, ko nepremičnino v izvršilnem postopku za ceno, nižjo od ugotovljene vrednosti te nepremičnine, kupi upnik in terjatev tega upnika iz zneska, dobljenega s prodajo, ne bi bila v celoti poplačana, šteje, da je ta upnik poplačan do ugotovljene vrednosti nepremičnine. Navedeni način izvršitve pride v poštev tudi takrat, kadar je upnikov več, in sicer vpliva na poplačilo le tistega izmed upnikov, ki je kupec nepremičnine, hkrati pa ne spreminja pravil 5. poglavja ZIZ o poplačilu upnikov. Poleg primerov, v katerih so kupci upniki, način izvršitve zajema tudi primere, ko so kupci nepremičnin z upniki povezane osebe. Ustavno sodišče ni posebej opredelilo pojma povezane osebe, ker šteje, da bodo sodišča, dokler zakonodajalec tega ne uredi drugače, v posameznih primerih vsebino tega pojma napolnila z uporabo analogije.(*9)

15. Pobudniki izpodbijani ureditvi očitajo tudi neskladje s 14., z 22. in s 53. členom Ustave ter s 4. členom OZ. Neskladje s 14. in z 22. členom Ustave vidijo pobudniki v tem, da se med tekom izvršilnega postopka upnikova terjatev zaradi stroškov postopka in zamudnih obresti veča, medtem ko vrednost dolžnikove nepremičnine pada. Dejstvo, da se upnikova terjatev zaradi teka zamudnih obresti in stroškov postopka v teku izvršilnega postopka veča, ni posledica izpodbijane določbe, temveč gre za posledici dveh različnih dejanskih stanov in dveh različnih predpisov. Položaja upnika in dolžnika v izvršilnem postopku zato ni mogoče primerjati na način, ki ga uveljavljajo pobudniki. Pobudniki s temi navedbami zatrjevanega neskladja s 14. in z 22. členom Ustave niso izkazali, drugih navedb, ki bi utemeljevale to neskladje, pa pobude ne vsebujejo. Prav tako pobudniki niso izkazali, v čem naj bi bilo zatrjevano neskladje izpodbijane določbe drugega odstavka 188. člena ZIZ s 53. členom Ustave. Glede zatrjevanega neskladja z določbo 4. člena OZ Ustavno sodišče pobudnikom pojasnjuje, da za ugotavljanje neskladja med zakoni ni pristojno, razen če gre za takšno neskladje, ki ga ne bi bilo mogoče razrešiti z običajnimi metodami razlage, in bi lahko pomenilo kršitev načel pravne države (2. člen Ustave). Da bi šlo v obravnavanem primeru za takšno neskladje, pa pobudniki ne zatrjujejo.

16. Eden zmed pobudnikov izpodbija tudi 194. člen ZIZ. Navedena določba, ki ima štiri odstavke, ureja nadaljnji potek izvršilnega postopka, če nepremičnine ni bilo mogoče prodati niti na drugem naroku, ter primere, ko sodišče ustavi izvršbo. V drugem odstavku določa, da sodišče ustavi izvršbo, če upnik ne predlaga nove prodaje v šestih mesecih od drugega naroka ali če nepremičnine ni bilo mogoče prodati na tretjem naroku niti za polovico ugotovljene vrednosti. Kolikor se določba drugega odstavka 194. člena ZIZ vsebinsko navezuje na tisti del določbe drugega odstavka 188. člena ZIZ, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo, je bilo treba iz enakih razlogov ugotoviti tudi neustavnost drugega odstavka 194. člena ZIZ, v obsegu, ki je razviden iz prve točke izreka te odločbe. Prvi, tretji in četrti odstavek 194. člena ZIZ pa z delom določbe drugega odstavka 188. člena ZIZ, za katerega je bila ugotovljena neustavnost, nimajo neposredne vsebinske zveze in iz razlogov, ki jih navajajo pobudniki, ne morejo biti neustavni.

17. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. in 48. člena ter drugega odstavka 40. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Soglasno je sprejelo 1., 2. in 4. točko izreka. Soglasno je sprejelo tudi 3. točko izreka, razen glede povezanih oseb, v tem delu jo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Modrijan.

(*1) Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-181/99 z dne 18. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 7/03 in OdlUS XI, 292).

(*2) Po nemški teoriji omejitve pravic upnika v korist dolžnika bodisi ostajajo v okvirih ureditve zasebnega prava glede na ustavnopravne vrednostne odločitve po 1. členu zvezne ustave (t. i. Drittwirkung) ali pa izhajajo iz nujne povezanosti dejavnosti države (izvršilno pravo ima v tem smislu tudi javnopravni značaj) z načelom socialne države in s tem s katalogom temeljnih pravic.

(*3) Tako tudi S. Triva, V. Belajec, M. Dika, Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb 1984, str. 45-46, J. Juhart, Civilno izvršilno pravo, Oris, Univerzitetna založba v Ljubljani, Ljubljana 1962, str. 30-32 ter D. Wedam-Lukić, Civilno izvršilno pravo, Uradni list Re-publike Slovenje, Ljubljana 1992, str. 34-35.

(*4) Rosenberg, Gaul, Schilken, Zwangsvollstreckungsrecht, Beck, München,1997, str. 806.

(*5) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999 (Uradni list RS, št. 11/99 in OdlUS VIII, 13).

(*6) A. Galič, H. Jenull, Uvodna pojasnila k Zakonu o izvršbi in zavarovanju, GV založba, Ljubljana 2002, str. 29.

(*7) Rosenberg, Gaul, Schilken, Zwangsvollstreckungsrecht, Beck, München,1997, str. 806.

(*8) Ureditev v nemškem pravu: V primeru, ko kupi nepremičnino sam upnik in to po ceni, ki ne dosega 70 % vrednosti nepremičnine, se šteje, da je upnikova terjatev prenehala do vrednosti teh 70 % vrednosti nepremičnine (Gesetz über die Zwangsversteigerung und Zwangsverwaltung, § 114a).

(*9) Opredelitev pojma povezana oseba vsebujejo npr. 18. člen Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 in nasl. – ZDDPO), 12. in 13. člen Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 40/04 in nasl. – ZDDPO-1) ter 10. člen Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 7/99 in nasl. – ZBan).