Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 2. decembra 2004

1. Odločba Senata za prekrške št. Pp-4602/02 z dne 9. 5. 2003 in odločba Sodnika za prekrške Ljubljana št. P-24144/01 z dne 26. 3. 2002 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne Sodniku za prekrške Ljubljana v novo odločanje.

1. Pritožnik je bil s prvostopenjsko odločbo o prekršku spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnega prekrška po sedmem odstavku 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – v nadaljevanju: ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen in stranska kazen sedmih kazenskih točk ter naloženo plačilo povprečnine. Senat za prekrške je pritožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev 22. člena Ustave ter kršitve pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi prava. Po pritožnikovem mnenju naj bi bil sporen način meritve z alkotestom, ki so ga izvajali policisti. Nesprejemljivo naj bi bilo, da sodnica verjame policistu, četudi ta govori drugače kot pritožnik. Izpodbijani odločbi naj bi bili tudi v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-33/01 z dne 18. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 5/03 in OdlUS XI, 291). Kaznovan naj bi bil strožje kot za primarni prekršek, kar predstavlja uporabo prava, ki je tako očitno napačna, da predstavlja kršitev 22. člena Ustave. Stališče in praksa Senata za prekrške glede zastaralnih rokov naj bi bila samovoljna in naj bi predstavljala kršitev 22. člena Ustave. Pritožnik navaja, da več kot leto dni ni bilo nobenih pravnih dejanj, ki bi prekinila relativni zastaralni rok, prav tako pa naj bi bil o drugostopenjski odločitvi obveščen šele dva meseca in 10 dni po preteku absolutnega zastaralnega roka. Ob tem se mu poraja tudi dvom glede na prakso Senata za prekrške, da se o zadevi odloča zadnji dan pred nastopom absolutnega zastaranja. Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijani odločbi razveljavi.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-621/03 z dne 25. 3. 2004 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo, predlog, naj se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvršitev odločbe Senata za prekrške in odločbe Sodnika za prekrške Ljubljana, pa zavrnil.
4. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana Senatu za prekrške in Sodniku za prekrške Ljubljana, ki nanjo nista odgovorila.
5. Ustavno sodišče je vpogledalo spis Sodnika za prekrške Ljubljana št. P-24144/01.

6. Pritožnik zatrjuje kršitev 22. člena Ustave, ker naj bi bili izpodbijani odločitvi tako očitno napačni, da ju je mogoče označiti za samovoljni. V 22. členu Ustava med drugim zagotavlja tudi prepoved sodniške samovolje pri odločanju.
7. Tretji odstavek 120. člena ZVCP določa, da mora »udeleženec v cestnem prometu, ki mu je odrejen preizkus s sredstvi ali napravami oziroma strokovni pregled, ravnati po odredbi policista. Če strokovni pregled ali preizkus odkloni ali ga ne opravi tako, kot je predpisal proizvajalec sredstev ali naprav, policist to vpiše v zapisnik, odredi prepoved nadaljnje vožnje in odvzame vozniško dovoljenje. Udeleženec v cestnem prometu lahko odkloni preizkus samo iz zdravstvenih razlogov; v tem primeru policist odredi strokovni pregled.« Sedmi odstavek 120. člena ZVCP določa sankcijo za voznika in voznika inštruktorja, ki ravnata v nasprotju s tretjim odstavkom 120. člena ZVCP. Določba izhaja iz domneve, da se želi udeleženec v cestnem prometu, ki noče pristati na preizkus alkoholiziranosti, izogniti sankciji za vožnjo pod vplivom alkohola.
8. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-33/01 z dne 18. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 5/2003 in OdlUS XI, 291) zavzelo stališče, da omogoča določba četrtega odstavka 120. člena ZVCP pritožniku v primeru, ko se ne strinja z rezultati preizkusa z alkotestom, da zahteva strokovni pregled, ki ga nato odredi policist. Strokovni pregled, ki ga doseže udeleženec z oporekanjem rezultatu preizkusa, je v ZVCP določen zaradi kontrole rezultata preizkusa z alkotestom in je v tem primeru pravica udeleženca. Če je udeleženec v takšnem primeru kasneje odstopil od pravice do strokovnega pregleda, pride v poštev le kaznovanje zaradi »primarne« kršitve, ki temelji na rezultatih, dobljenih z alkotestom, ne pa zaradi odklonitve strokovnega pregleda.
9. Iz spisa v konkretnem primeru izhaja, da je pritožnik opravil preizkus z alkotestom, ki je pokazal rezultat 0,63 grama alkohola na kilogram krvi. Upoštevajoč toleranco ± 0,1 g/kg, ki je določena na podlagi mnenja Inštituta za sodno medicino in Ministrstva za notranje zadeve, znaša stopnja alkohola v tem primeru 0,53 grama alkohola na kilogram krvi (promila) v organizmu pritožnika. Policija v ta rezultat ni dvomila. Za takšno stopnjo alkoholiziranosti določa točka b) tretjega odstavka 117. člena ZVCP kazen 35.000 tolarjev in 2 do 4 kazenske točke. Z rezultatom se ni strinjal pritožnik, ki je zahteval ponovno meritev stopnje alkoholiziranosti z alkotestom.
10. Pritožnik je bil v obravnavanem primeru kaznovan strožje, kakor bi bil kaznovan za prvotno ugotovljeno stopnjo alkohola v krvi v njegovem organizmu, ki ji je prvotno nasprotoval zgolj on sam. Pritožnik sicer ni podpisal zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z dne 10. 5. 2001 in pri tem ni navedel razloga za odklonitev, kar so policisti v zapisniku tudi navedli. Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki je sestavljen v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZUP), je javna listina in pomeni po prvem odstavku 80. člena ZUP dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav. Zapisnik je veljavno sestavljen tudi, če ga kdo noče veljavno podpisati; v tem primeru je treba, preden je zapisnik sklenjen, to vpisati v zapisnik in navesti, zakaj ga ni hotel podpisati (sedmi odstavek 78. člena ZUP). Kljub temu, da je pritožnik odklonil podpis zapisnika, je bil ta pravilno sestavljen.
11. V konkretnem primeru je pritožnik odklonil podpis in naknadno odklonil strokovni pregled, ki mu je bil odrejen zaradi oporekanja rezultatu preizkusa alkoholiziranosti. Tudi v tem primeru je edina z Ustavo skladna razlaga določb ZVCP tista, po kateri je treba šteti, da se udeleženec, ki naknadno odkloni strokovni pregled, strinja s prvotno ugotovitvijo stopnje alkohola v krvi. Drugačna razlaga bi v tem primeru prav tako pripeljala do tega, da bi bil udeleženec, ki je uporabil pravico, ki mu jo daje Zakon, kaznovan strožje, kakor bi bil kaznovan za prvotno in zgolj z njegove strani ugovarjano ugotovitev stopnje alkohola v njegovem organizmu. To pa bi bilo v nasprotju z namenom navedene določbe ZVCP.
12. Glede na navedeno je razlaga prava, kot izhaja iz izpodbijanih odločb, v tem primeru tako očitno napačna, da pomeni kršitev 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijani odločbi razveljavilo in ni presojalo drugih zatrjevanih vidikov neskladja z 22. členom Ustave.
13. Ker je Ustavno sodišče odločbi razveljavilo, je zadevo vrnilo Sodniku za prekrške Ljubljana v novo odločanje v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUstS (2. točka izreka).

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sodnik dr. Ciril Ribičič je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Odločbo je sprejelo soglasno.