Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 9. decembra 2004

1. Odločba Senata za prekrške št. Pp-4229/02 z dne 14. 3. 2003 se razveljavi.
2. Zadeva se vrne Senatu za prekrške v novo odločanje.

1. Pritožnik je bil s prvostopenjsko odločbo Sodnika za prekrške Celje spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnega prekrška po točki č) tretjega odstavka 29. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – ZVCP). Izrečena mu je bila denarna kazen v višini 45.000 SIT, stranska kazen treh kazenskih točk in povprečnina v višini 10.000 SIT. Zoper navedeno odločbo je pritožnik vložil pritožbo, ki jo je Senat za prekrške z izpodbijano odločbo zavrgel kot prepozno. Senat za prekrške v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je pritožnik prvostopenjsko odločbo prejel dne 22. 3. 2002. Zato je, kot izhaja iz obrazložitve, štel, da je pritožbeni osemdnevni rok potekel v ponedeljek, dne 1. 4. 2002, ob 24. uri in da je pritožnik, ki je pritožbo vložil z navadno poštno pošiljko dne 29. 3. 2002, prvostopenjski organ pa jo je prejel dne 2. 4. 2002, pritožbeni rok zamudil. Senat za prekrške je na podlagi prvega odstavka 194. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. ter Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. – v nadaljevanju: ZP) pritožnikovo pritožbo zavrgel kot prepozno.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da je bila pritožba vložena pravočasno in da mu je bila s tem, ker Senat za prekrške o njegovi pritožbi ni odločal meritorno, kršena pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave. V zvezi z zatrjevano kršitvijo pritožnik navaja, da je bila razlaga četrtega odstavka 101. člena ZP (potek rokov), kot podlaga za odločitev Senata za prekrške po prvem odstavku 192. člena ZP, napačna. Pritožnik navaja, da je bil 1. 4. 2002 velikonočni ponedeljek, torej dan, ko se pri državnem organu ni delalo, oziroma da je bil to dela prost dan. Zato bi moral po mnenju pritožnika Senat šteti, da se je pritožbeni rok prenesel oziroma iztekel na prvi naslednji delovni dan, to je 2. 4. 2002. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-527/03 z dne 5. 10. 2004 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo.
4. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana v odgovor Senatu za prekrške, ki nanjo ni odgovoril.
5. V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče vpogledalo v spis Sodnika za prekrške Celje št. P-3870/01.

6. Štetje rokov oziroma v konkretnem primeru ugotavljanje, ali je bilo pravno sredstvo vloženo pravočasno, pomeni ugotavljanje dejstev. Štetje in potek rokov v postopku o prekršku ureja 101. člena ZP. Ta v prvem odstavku določa, da se roki računajo na ure, dneve, mesece in leta. Po drugem odstavku tega člena se ura ali dan, ko je bila opravljena vročitev ali naznanitev, oziroma ko se je pripetil dogodek, od katerega je treba računati rok, ne šteje v rok, temveč se za začetek roka vzame prva naslednja ura oziroma prvi naslednji dan. Za en dan se šteje štiriindvajset ur, meseci in leta pa se računajo po koledarju. Če je zadnji dan roka državni praznik ali nedelja ali kakšen drug dan, ko se pri organu ne dela, se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika (četrti odstavek 101. člena ZP).
7. Iz spisa Sodnika za prekrške Celje je razvidno, da je bila pritožniku prvostopenjska odločba št. P-3870/01 z dne 27. 2. 2002 vročena v petek, dne 22. 3. 2002 (l. št. 13). Pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo je pritožnik oddal na pošto z navadno pisemsko pošiljko v petek, dne 29. 3. 2002 (l. št. 14). Sodnik za prekrške Celje je pritožnikovo pritožbo prejel dne 2. 4. 2002 (dohodna štampiljka Sodnika za prekrške, l. št. 14). Dne 6. 5. 2002 je Sodnik za prekrške Celje poslal Senatu za prekrške v pristojno reševanje pritožnikovo pritožbo (l. št. 16).
8. Očitno torej ne drži ugotovitev Senata za prekrške, da je pritožbeni rok potekel v ponedeljek, dne 1. 4. 2002. Kot je bilo že navedeno, je bila pritožniku prvostopenjska odločba vročena v petek, dne 22. 3. 2002. V soboto, dne 23. 3. 2002, je začel teči osemdnevni rok za pritožbo. Osemdnevni pritožbeni rok se je iztekel v soboto, dne 30. 3. 2002 (dan, ko se pri organu ne dela). Naslednji dan, to je 31. 3. 2002, je bila nedelja (prav tako dan, ko se pri organu ne dela). Dne 1. 4. 2002 je bil sicer ponedeljek, vendar je bil to velikonočni ponedeljek, torej praznik, ko se pri organu ni delalo. Tako se je pritožbeni rok iztekel s potekom 2. 4. 2002, torej v torek, dne 2. 4. 2002 ob 24. uri. To je dan, kot izhaja tudi iz dohodne štampiljke Sodnika za prekrške Celje, ko je bila pritožba vložena. Glede na navedeno bi moral Senat za prekrške pritožnikovo pritožbo šteti kot pravočasno in jo v primeru, da so podane tudi druge procesne predpostavke, vsebinsko obravnavati.

9. Ugotovitev Senata za prekrške, na kateri temelji izpodbijana odločba, da je pritožbeni rok potekel dne 1. 4. 2002, pomeni ugotovitev dejstva, ki odločilno vpliva na odločitev o dopustnosti pritožbe in s tem do njene meritorne obravnave. Predmet presoje v ustavni pritožbi ne morejo biti tisti očitki pritožnika, ki se nanašajo zgolj (le) na uporabo prava in zmotno ter nepopolno ugotavljanje dejanskega stanja. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v postopku o prekršku, in v okviru ustavne pritožbe ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče presoja le, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tako lahko v zvezi s postopkom ugotavljanja dejanskega stanja in z dokazno oceno sodišč Ustavno sodišče presoja le, ali so bila v postopku spoštovana ustavna jamstva procesne narave (podobno Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-347/96 z dne 13. 10. 1999, OdlUS VIII, 296). V tem delu je za presojo v ustavni pritožbi relevanten pritožnikov očitek kršitve pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave.
10. Pravica do pritožbe v postopku o prekršku ima svoj ustavni temelj v 25. členu Ustave. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerim ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992 (Uradni list RS, št. 61/92 in OdlUS I, 101) poudarilo, da smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. V sklepu št. Up-206/96 z dne 10. 12. 1996 (OdlUS V, 211) je Ustavno sodišče med drugim navedlo, da »pravici do pritožbe po 25. členu Ustave ustreza obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, potrebno izpodbijano sodbo spremeniti oziroma razveljaviti«.
11. Odločitev Senata za prekrške, da zavrže pritožnikovo pritožbo kot prepozno, nima glede na navedeno v točki 8 obrazložitve te odločbe dejanske podlage. Z odločitvijo, da zavrže pritožbo, je zato Senat za prekrške kršil pritožnikovo pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave.
12. Iz navedenega razloga je Ustavno sodišče izpodbijano odločbo Senata za prekrške razveljavilo in mu v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUstS zadevo vrnilo v novo odločanje (2. točka izreka). Senat za prekrške bo v novem odločanju moral šteti pritožnikovo pritožbo za pravočasno in o njej vsebinsko odločiti.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.