Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. Ž., Z., ki ga zastopa B. B. iz V., na seji dne 9. decembra 2004

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 64/2004 z dne 22. 4. 2004 in sodba Upravnega sodišča št. U 740/2003 z dne 26. 11. 2003 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje.

1. Pritožnik izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je zavrnilo njegovo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča. Z njo je bila zavrnjena tožba zoper ugotovitev upravnih organov, da se pritožnikov oče C. C. in pritožnik A. A., po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in nasl. – ZDRS), nista štela za jugoslovanska državljana in državljana Socialistične republike Slovenije.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 6. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP) oziroma 14., 22., 23. in 27. člena Ustave. Nasprotuje zakonski domnevi iz drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in nasl. – v nadaljevanju: ZDrž/45). Meni, da takšna domneva ne more veljati za pritožnika, ki je bil takrat otrok, star komaj 10 let in je samo sledil svojim staršem. Pritožnik meni, da sta domneva nelojalnosti, ki izhaja iz drugega odstavka 35. člena ZDrž/45 in interpretacija Ustavnega sodišča, ki takšno uporabo dopušča, diskriminacijski in v neskladju z mednarodno priznanimi in veljavnimi načeli in normami, ki veljajo v civiliziranih, pravnih in demokratičnih državah. Glede na določbo 6. člena EKČP, po katerem ima vsak pravico do sodnega varstva in glede na domnevo nedolžnosti, bi po pritožnikovem mnenju morala država prek neodvisnega in nepristranskega sodišča ugotoviti, ali je pritožnikov oče pred vojno ali med vojno res storil kakšno dejanje, s katerim se je pregrešil zoper narodne in državne interese in, ali zanj velja domneva iz drugega odstavka 35. člena ZDrž/45. Če država tega ne uspe dokazati, ni mogoče enostavno šteti, da je bil zgolj zaradi nemške narodnosti nelojalen do slovenskega naroda in državnih interesov. Dokazno breme, da je nekdo storil kaznivo dejanje in da je kriv oziroma nelojalen, je po pritožnikovem mnenju na strani države. O nelojalnosti in kakršnikoli krivdi desetletnega otroka naj bi bilo absurdno govoriti. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sodbi razveljavi, odločbi upravnih organov odpravi ter zadevo vrne Upravni enoti Kočevje v novo odločanje.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-252/04 z dne 26. 10. 2004 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.

4. Po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, temveč izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.
5. Določbe prvega in drugega odstavka 9. člena ter tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju: ZDen) in uporaba določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž/45, ki so bile podlaga za odločitev v konkretnem primeru, so bile že predmet ustavnosodne presoje. Z odločbo št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97 in OdlUS VI, 43) je Ustavno sodišče presodilo, da niso v neskladju z Ustavo. Ugotovilo je tudi, da retroaktivna uporaba določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž/45 ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve totalitarnega nacionalsocialističnega režima. Zato je odločilo, da je uporaba takšne določbe z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva ustavno dopustna (41. do 45. točka obrazložitve odločbe št. U-I-23/93).
6. Do kršitve človekove pravice bi lahko prišlo z neustavno uporabo določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž/45 v konkretnih postopkih ugotavljanja jugoslovanskega državljanstva. Tako uporabo te določbe v tistem delu, ki se nanaša na nelojalno ravnanje, je Ustavno sodišče ugotovilo z odločbo št. U-I-23/93. Ugotovilo je, da se je določba tretjega odstavka 63. člena ZDen v tistem delu, v katerem določa, da v postopku ugotavljanja državljanstva ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ, v sodni praksi razlagala protiustavno in v nasprotju s splošnimi interpretacijskimi pravili. Stališče sodne prakse, da je treba določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen razlagati kot pravno fikcijo nelojalnosti, zoper katero ni mogoč nasproten dokaz, je Ustavno sodišče ocenilo kot kršitev načela enakosti iz prvega odstavka 14. člena Ustave in kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Po presoji Ustavnega sodišča določba drugega odstavka 35. člena ZDrž/45 vsebuje domnevo nelojalnosti, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega (47. do 49. točka obrazložitve odločbe št. U-I-23/93). Domneva nelojalnosti po tretjem odstavku 63. člena ZDen v zvezi z drugim odstavkom 35. člena ZDrž/45 ne pomeni ugotovitve krivde za kaznivo ravnanje, kot zmotno zatrjuje pritožnik. Zato tudi ne more pomeniti kršitve domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.
7. V obravnavanem primeru je bila pritožniku v postopku pred upravnim organom dana možnost dokazovati lojalnost zase in za očeta, vendar pritožnik v postavljenem roku ni ponudil nobenih navedb in dokazov o ravnanju, ki izpričuje lojalnost, oziroma o obstoju (drugih) okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti. Upravni organ je zato zaključil, da pritožnik ni uspel izpodbiti domneve nelojalnosti. V tožbi je pritožnik glede očeta navajal, da je bil njegov oče lojalen, da ni bil nikoli član nacistične organizacije, da ni bil politično dejaven in da se ni v ničemer pregrešil zoper interese slovenskega naroda. Oporekal je ugotovitvi upravnega organa, da se opira na odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju očeta, hkrati pa navedel, da nima dokazov o lojalnosti očeta. Svojo lojalnost je pritožnik dokazoval z navedbo, da je bil takrat otrok, star deset let.
8. Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja pravica stranke, da se izjavi, ter obveznost sodišča, da se z navedbami strank seznani, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da pritožnik ni uspel izpodbiti domneve nelojalnosti zase in za očeta. Iz izpodbijanih sodb izhaja, da je sodišče navedbe pritožnika v zvezi z očetom presojalo in se do njih tudi opredelilo. Po oceni Ustavnega sodišča je odločitev, da pritožnik s temi navedbami ni uspel izpodbiti domneve nelojalnosti za očeta, tudi razumno obrazložilo. Ni pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe Upravnega sodišča razvidno, na katerih razlogih je gradilo svojo odločitev, da pritožnik zgolj z navedbo, da je bil takrat star komaj deset let, ni uspel izpodbiti domneve nelojalnosti. V izpodbijani sodbi je namreč navedlo le: »Tožnik sam pa tudi v tožbi potrjuje, da nima dokazov, s katerimi bi dokazal, da je bil njegov oče lojalen, sam pa je bil takrat star deset let.« Ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da se domneva nelojalnosti staršev ne more raztezati na mladoletnega otroka, temveč mora imeti možnost izpodbijati domnevo nelojalnosti vsaka oseba, ne glede na prednike, pri čemer je poudarilo, da je treba pri odločanju glede obstoja nelojalnosti mladoletne osebe posebej upoštevati tudi starost (tako npr. v odločbi št. Up-2/02 z dne 28. 2. 2002, Uradni list RS, št. 23/02 in OdlUS XI, 111). Ker je starost mladoletne osebe v obravnavanem primeru pri ugotavljanju obstoja njene nelojalnosti takšna okoliščina, ki lahko bistveno vpliva na odločitev, bi se moralo sodišče do pritožnikove navedbe opredeliti tako, da bi bilo iz obrazložitve razvidno, ali je komaj desetletnega otroka mogoče šteti za nelojalnega in če ga je, zakaj.
9. Ker se niti Upravno sodišče niti Vrhovno sodišče do navedbe pritožnika, ki je v obravnavani zadevi bistvenega pomena za odločitev, nista opredelili, sta po presoji Ustavnega sodišča prikrajšali pritožnika za obrazloženo sodno odločbo in s tem kršili njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Glede na navedeno je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo in vrnilo zadevo Upravnemu sodišču v novo sojenje.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.