Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. Ž. na seji dne 9. decembra 2004

Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 609/2002 z dne 4. 9. 2002 in sklep Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. U 65/2002 z dne 9. 4. 2002 se razveljavita in se zadeva vrne Upravnemu sodišču, Oddelku v Mariboru, v novo sojenje.

1. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom potrdilo sklep Upravnega sodišča, ki je na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) zavrglo pritožnikovo tožbo, v kateri je predlagal, naj sodišče ugotovi neskladje Sklepa o določitvi cestninskih cest in višine cestnine (Uradni list RS, št. 109/01 in nasl. – v nadaljevanju: Sklep) z Uredbo o cestnini za uporabo določenih cest (Uradni list RS, št. 51/97 in nasl. – v nadaljevanju: Uredba) in neskladje Uredbe z Zakonom o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97 in nasl. – ZJC).
2. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Navaja, da je zaradi prepričanja o neskladnosti Sklepa z Uredbo sprožil upravni spor. Upravno sodišče naj bi njegovo tožbo zavrglo z utemeljitvijo, da je za ugotavljanje neskladja dveh podzakonskih predpisov pristojno Ustavno sodišče. Vrhovno sodišče naj bi njegovo pritožbo zavrnilo z utemeljitvijo, da je sicer res, da za presojo medsebojne skladnosti podzakonskih predpisov ni pristojno Ustavno sodišče, toda tudi Upravno sodišče ni pristojno. Ker je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da nobeno sodišče v Republiki Sloveniji, vključno z Upravnim, Ustavnim in Vrhovnim sodiščem, ni pristojno za ugotavljanje skladnosti dveh podzakonskih predpisov, od katerih je bil eden sprejet na podlagi drugega, naj bi pritožnik ostal brez sodnega varstva. Takšno stanje, po katerem ni sodišča, ki bi ugotavljalo neskladje različnih predpisov, je po pritožnikovem mnenju v neskladju z načeli pravne države (2. člen Ustave) in z načelom usklajenosti pravnih aktov (153. člen Ustave).
3. Ustavna pritožba je bila s sklepom Ustavnega sodišča št. Up-574/02 z dne 23. 11. 2004 sprejeta v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.

4. Ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe ne presoja samih po sebi kršitev pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pravilnost uporabe prava lahko Ustavno sodišče presoja z vidika očitne napačnosti. Odločba, ki bi bila tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti kot samovoljno oziroma arbitrarno, bi namreč pomenila kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
5. Izpodbijana sklepa sodišč temeljita na stališču, da Upravno sodišče ni pristojno za presojo zakonitosti Sklepa, ker ta ne ureja posamičnih razmerij oziroma ker gre za splošen akt. Ustavno sodišče je že presojalo, ali ima Sklep pravni značaj predpisa oziroma splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil. V odločbi št. U-I-96/02 z dne 11. 11. 2004 (Uradni list RS, št. 131/04) je ugotovilo, da Sklep Vlade, izdan na podlagi tretjega odstavka 2. člena Uredbe, le poimensko našteva cestninske ceste po posameznih odsekih in določa višino cestnine za prvi cestninski razred za km prevožene razdalje. Ker Sklep ne določa meril za oblikovanje višine cestnine, temveč zgolj tehnično določa cestninske ceste in višino cestnine za prevoženi kilometer cestninske ceste, je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da to ni predpis, temveč akt, za presojo katerega je pristojno sodišče v upravnem sporu (četrti odstavek 1. člena ZUS).
6. Po navedenem je pravno stališče, na podlagi katerega sta sodišči sprejeli izpodbijane odločitve, očitno napačno in zato v neskladju s pravico iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijana sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je bilo treba izpodbijana sklepa razveljaviti že zaradi kršitve 22. člena Ustave, se Ustavno sodišče ni spuščalo v presojo navedb o drugih kršitvah človekovih pravic.

7. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.