Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., Z. Z., in B. B. iz V., ki ju zastopa C. C., odvetnik v U., na seji dne 2. decembra 2004

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 202/2001 z dne 19. 12. 2001, sodba Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 97/2000 z dne 9. 1. 2001 in sodba Okrožnega sodišča v Kopru št P 412/97 z dne 23. 11. 1999 se razveljavijo in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Kopru v novo sojenje.
2. Ustavna pritožba A. A. se v delu, v katerem izpodbija sodbe, navedene v prejšnji točki, zaradi ugoditve tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe, zavrže.

1. Ustavna pritožnica A. A. je kot zemljiškoknjižna lastnica s tožbo od Občine Piran ter od štirih najemnikov zahtevala izročitev v posest 1/4 hiše v U., ki so jo sicer zasedali najemniki te občine. Zahtevala je tudi najemnino oziroma uporabnino za oddane prostore. Ker je občina štirim najemnikom stanovanja v hiši prodala, je pritožnica med pravdo zahtevala tudi, naj sodišče ugotovi, da prodajne pogodbe nimajo pravnega učinka. Kasneje je v to pravdo vstopila tudi druga ustavna pritožnica, ki je navedeni delež hiše kupila od prve ustavne pritožnice in se kot lastnica vpisala v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je zahtevek za izročitev nepremičnine v posest zavrnilo, ugodilo pa je zahtevku Občine Piran iz nasprotne tožbe, s katerim je zahtevala odločitev sodišča o tem, da je lastnica tistega dela hiše, kjer je v zemljiški knjigi kot lastnica vknjižena B. B., to je druga ustavna pritožnica.
2. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo s tem, da je bila hiša, za katero ustavni pritožnici trdita, da sta (v časovnem zaporedju) na njej imeli solastninsko pravico, po letu 1955 le ruševina, ki jo je med leti 1962 in 1965 v celoti adaptirala takratna Občina Piran in tako zgradila nov objekt, pri čemer je bilo zemljišče, ker se je nahajalo v mestu, v času gradnje glede na določbe Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58 in 3/59. – ZNNZGZ) družbena lastnina. V nadaljevanju je navedlo, da sta sodna praksa in pravna teorija še pred uveljavitvijo Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. – v nadaljevanju: ZTLR) izoblikovali pravna pravila, ki so uporabljiva v tem sporu in ki so bila kasneje vnesena v ZTLR. Sodišče je kot tako opredelilo načelo, da v primeru gradnje na tujem zemljišču graditelj lahko postane lastnik zemljišča in zgradbe, če vrednost gradnje bistveno presega vrednost prej obstoječega objekta. Kot izoblikovano pravno pravilo je sodišče štelo tudi pravilo, da ima lastnik zgradbe v mestu, kjer je zemljišče družbena lastnina, lastninsko pravico na njej, dokler zgradba stoji.
3. Višje sodišče je pritožbo ustavnih pritožnic zavrnilo. Strinjalo se je z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je pravna prednica sedanje Občine Piran gradila na zemljišču v družbeni lastnini (pri čemer je pritožbeno sodišče ruševino opredelilo kot nezazidano stavbno zemljišče) ter da je s tem pridobila lastninsko pravico na spornem deležu hiše. Prav tako se je strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, da je zaradi take odločitve treba kot neutemeljene zavrniti vse zahtevke ustavnih pritožnic.
4. Vrhovno sodišče je revizijo ustavnih pritožnic zavrnilo. Ocenilo je, da sta nižji sodišči pri odločanju pravilno uporabili materialno pravo. Pri tem je štelo, da tožeča stranka ni izgubila lastninske pravice na delu zemljišča, vendar ni upravičena do izročitve dela nepremičnine v posest, ker se zemljiškoknjižni vpis nanaša na stanovanje v objektu, ki ga ni več. Zavrnitev tožbenih zahtevkov je zato v skladu s pravnimi pravili Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju: ODZ) in s pravili, ki jih je oblikovala sodna praksa, ter materialnopravno pravilna.
5. Ustavni pritožnici očitata sodiščem kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave) ter kršitev pravice do mirnega uživanja lastnine (1. člen Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP št. 7/94 – EKČP). Navajata, da sodišča niso ocenila in pravno presodila nekaterih izvedenih dokazov. Menita, da izvedeni dokazi nikakor ne morejo utemeljiti zaključka, da je Občina Piran na podlagi gradnje pridobila lastninsko pravico na spornem deležu hiše, ker parcela, na kateri naj bi občina gradila, ni bila nikoli ruševina. Sodiščem očitata, da niso obrazložila, na kakšni pravni podlagi je lahko občina pridobila lastninsko pravico na spornem deležu stanovanjske hiše. Ker odgovora na to, kljub njunim opozorilom v pritožbi in reviziji, nista dobili, menita, da jima je bila kršena pravica do enakega varstva pravic. Zatrjujeta, da je bilo zato sojenje nepošteno, odločitev pa arbitrarna. Pritožnici menita, da ODZ ni omogočal pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu. Tega tudi ni omogočal italijanski civilni kodeks (Codice civile – CC), ki se je po zatrjevanju ustavnih pritožnic na območju Pirana uporabljal še po razširitvi veljavnosti jugoslovanskih predpisov na to območje. Pritožnici sklicevanje sodišč na pravila ODZ in sodno prakso kot podlago za priznanje lastninske pravice še posebej izpodbijata glede na stališče Vrhovnega sodišča, da nista izgubili lastninske pravice na zemljišču, ki ga pokriva stavba.
6. Senat Ustavnega sodišča je dne 29. 6. 2004 odločil, da se ustavna pritožba sprejme v obravnavo. Ustavno pritožbo je Ustavno sodišče v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslalo Vrhovnemu sodišču ter v skladu z 22. členom Ustave toženim strankam iz pravdnega postopka in jim omogočilo, da na ustavno pritožbo odgovorijo, česar pa niso storili. Ustavno sodišče je pridobilo pravdni spis, na katerega se nanaša ta ustavna pritožba in vanj vpogledalo.

7. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo A. A. v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišč iz nasprotne tožbe, zavrglo. V tem delu postopka ustavna pritožnica ni bila pravdna stranka. Zato ne more biti upravičena za vložitev ustavne pritožbe.
8. Glavni očitek vsem trem sodbam je, da ne dajejo odgovora na vprašanje, na podlagi česa so sodišča štela, da je bila hiša, na kateri sta (v časovnem zaporedju) pritožnici imeli solastninsko pravico, porušena, ter da je pravna prednica Občine Piran na istem mestu zgradila nov objekt, kakor tudi, da ni jasno, na kakšni pravni podlagi naj bi graditeljica pridobila z gradnjo lastninsko pravico.
9. Z navedbo, da iz sodnih odločb ni mogoče ugotoviti, na kakšni pravni podlagi je Občina Piran pridobila lastninsko pravico na spornem solastniškem deležu, zaradi česar je to pravico ustavna pritožnica B. B. izgubila, pritožnica zatrjuje, da so sodbe neobrazložene in zato arbitrarne. Sodišče prve stopnje se je ob ugotovitvi, da je pravna prednica Občine Piran z gradnjo na svojem zemljišču pridobila lastninsko pravico na celotnem novozgrajenem objektu, torej tudi na solastniškem deležu ustavne pritožnice, pri utemeljitvi sklicevalo na materialno pravo, ki se nanaša na pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču. Višje sodišče se je z odločitvijo sodišča prve stopnje strinjalo. Očitno je, da je med dejansko podlago za odločitev obeh nižjih sodišč in med materialnim pravom, ki sta ga uporabili, takšno neskladje, ko ne gre več zgolj za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, temveč za nejasnosti, zaradi katerih je sodbama mogoče očitati, da nimata razumne obrazložitve. Vrhovno sodišče je ocenilo, da sta obe nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo, vendar v nadaljevanju to svoje stališče utemeljuje samo v delu, ko pojasnjuje pravilnost odločitve nižjih sodišč glede zavrnitve zahtevka tožeče stranke za izročitev nepremičnine v soposest. Ni pa obrazložilo, zakaj je štelo materialnopravno odločitev obeh nižjih sodišč glede zahtevka iz nasprotne tožbe za pravilno. Ker je bila odločitev o tožbenem zahtevku odvisna od odločitve o zahtevku iz nasprotne tožbe, bi Vrhovno sodišče, tudi zaradi revizijskih opozoril, moralo pojasniti, katera pravna podlaga je v času gradnje in pred uveljavitvijo ZTLR omogočala Občini Piran, da je pridobila lastninsko pravico na spornem deležu hiše. Sodba Vrhovnega sodišča na ta vprašanja ne daje odgovora. Glede na ugotovitev Vrhovnega sodišča, da tožeča stranka ni izgubila lastninske pravice na zemljišču, na katerem je Občina Piran zgradila hišo, ki je v nasprotju s stališčem, ki sta ga do tega vprašanja zavzeli nižji sodišči, ostaja vsekakor še nadalje nepojasnjen odgovor na vprašanje, na kakšni pravni podlagi je bilo ugodeno zahtevku iz nasprotne tožbe.
10. Kot je bilo povedano, je odločitev o tožbenem zahtevku, povezana z odločitvijo o zahtevku iz nasprotne tožbe. Ustavno sodišče je glede na navedeno v celoti razveljavilo sodbe Vrhovnega sodišča, Višjega sodišča v Kopru in Okrožnega sodišča v Kopru ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je sodbe razveljavilo zaradi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, se ni spuščalo v vprašanje utemeljenosti drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in tretje alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Prvo točko izreka je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Krisper Kramberger, ki je dala odklonilno ločeno mnenje. Drugo točko izreka je sprejelo soglasno.