Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

Razglašam Zakon o ratifikaciji Konvencije o medsebojni pomoči in sodelovanju med carinskimi upravami, sestavljene na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji (MKMPCU), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 20. maja 2004.

Ratificira se Konvencija o medsebojni pomoči in sodelovanju med carinskimi upravami, sestavljena na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji, sklenjena v Bruslju 18. decembra 1997.

Besedilo konvencije se v izvirniku v angleškem jeziku in prevodu v slovenskem jeziku glasi:

VISOKE POGODBENICE te Konvencije, države članice Evropske unije, SO SE
ob sklicevanju na Akt Sveta Evropske unije z dne 18. decembra 1997,
ob UPOŠTEVANJU dejstva, da je treba razširiti obveznosti, ki so opredeljene v Konvenciji o medsebojni pomoči med carinskimi upravami, podpisani v Rimu 7. septembra 1967,
OB UPOŠTEVANJU, da so carinske uprave na carinskem območju Skupnosti in zlasti na mestih vstopa in izstopa odgovorne za preprečevanje, preiskovanje in zatiranje kršitev ne le predpisov Skupnosti, ampak tudi nacionalne zakonodaje, zlasti v primerih, ki jih urejata člena 36 in 223 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti,
OB UPOŠTEVANJU, da naraščanje obsega nedovoljene trgovine vseh vrst resno ogroža javno zdravje, moralo in varnost,
OB UPOŠTEVANJU, da je treba urediti posebne oblike sodelovanja, ki obsegajo čezmejne ukrepe za preprečevanje, preiskovanje in sodni pregon nekaterih kršitev nacionalne zakonodaje držav članic kakor tudi carinskih predpisov Skupnosti; ter da se morajo tovrstni čezmejni ukrepi vedno izvajati v skladu z načeli zakonitosti (upoštevati morajo veljavno zakonodajo zaprošene države članice ter usmeritve pristojnih organov te države članice), subsidiarnosti (ustrezni ukrepi se uvedejo samo takrat, ko je jasno, da drugi, manj učinkoviti ukrepi ne bi bili primerni), kakor tudi sorazmernosti (obseg in trajanje ukrepov sta določena glede na težo domnevnega prekrška),
V PREPRIČANJU, da je sodelovanje med carinskimi upravami treba okrepiti tako, da se določijo postopki, ki bodo carinskim upravam omogočili skupno ukrepanje ter izmenjavo podatkov o nedovoljeni trgovini,
OB UPOŠTEVANJU, da morajo carinske uprave pri svojemu vsakodnevnemu delu uporabljati predpise Skupnosti kakor tudi nacionalne predpise in je zato seveda treba zagotoviti, da predpisi o medsebojni pomoči in sodelovanju nastajajo v obeh sektorjih po možnosti vzporedno,
SPORAZUMELE O NASLEDNJEM:

1. Brez poseganja v pristojnosti Skupnosti države članice Evropske unije druga drugi medsebojno pomagajo in sodelujejo prek svojih carinskih uprav zato, da bi:
– preprečevale in odkrivale kršitve nacionalnih carinskih predpisov in
– preganjale ter kaznovale kršitve nacionalnih carinskih predpisov in predpisov Skupnosti.
2. Brez poseganja v člen 3 ta konvencija ne vpliva na veljavne določbe o medsebojni pomoči v kazenskih zadevah med sodnimi organi, ugodnejše določbe dvostranskih ali večstranskih sporazumov, sklenjenih med državami članicami, o sodelovanju med carinskimi organi ali drugimi pristojnimi organi držav članic v skladu z odstavkom 1, kakor tudi ne na dogovore s tega področja, sklenjene na podlagi enotne zakonodaje ali na podlagi posebnega sistema, ki določa vzajemno uporabo ukrepov za medsebojno pomoč.

Carinske uprave uporabljajo to konvencijo v okviru pri­stojnosti, ki jih imajo na podlagi nacionalnih predpisov. Te konvencije ni dovoljeno razlagati na način, ki bi vplival na pooblastila, dodeljena carinskim upravam na podlagi nacionalnih predpisov v skladu s to konvencijo.

1. Ta konvencija ureja medsebojno pomoč in sodelovanje v okviru preiskav kaznivih dejanj glede kršitve nacionalnih carinskih predpisov in carinskih predpisov Skupnosti, za katere je pristojen organ prosilec na podlagi nacionalnih predpisov zadevne države članice.
2. Če preiskavo kaznivega dejanja izvajajo sodni organi ali se preiskava izvaja pod njihovim vodstvom, ti organi odločijo, ali se zaprosila za medsebojno pomoč ali sodelovanje, ki so s tem povezana, predložijo na podlagi uporabljivih predpisov o medsebojni pomoči v kazenskih zadevah ali na podlagi te konvencije.

V tej konvenciji pomeni izraz:
1. "nacionalni carinski predpisi": vse zakone in druge predpise države članice, katerih uporaba je v popolni ali delni pristojnosti carinske uprave države članice in ki zadevajo:
– čezmejni promet blaga, za katerega zlasti na podlagi členov 36 in 223 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti veljajo prepovedi, omejitve ali preverjanja,
– neusklajene trošarine;
2. "carinski predpisi Skupnosti":
– zbirko predpisov Skupnosti in povezanih izvedbenih predpisov, ki urejajo uvoz, izvoz, tranzit in prisotnost blaga, s katerim se trguje med državami članicami in tretjimi državami kakor tudi med državami članicami, kadar blago nima skupnostnega statusa v smislu člena 9(2) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, ali kadar mora biti blago zaradi ugoto­vitve statusa Skupnosti dodatno pregledano ali preiskano,
– zbirko predpisov, sprejetih na ravni Skupnosti v okviru skupne kmetijske politike, ter posebnih predpisov za blago, ki je pridobljeno s predelavo kmetijskih proizvodov,
– zbirko predpisov, sprejetih na ravni Skupnosti za usklajene trošarine in davek na dodano vrednost pri uvozu, skupaj z nacionalnimi predpisi za njihovo uresničevanje;
3. "kršitev": dejanja v nasprotju z nacionalnimi carinskimi predpisi ter carinskimi predpisi Skupnosti, med drugim, vključno z:
– udeležbo pri poskusu ali izvršitvi take kršitve,
– udeležbo v kriminalni organizaciji, ki take kršitve izvršuje,
– pranjem denarja, izvirajočega iz kršitev, opredeljenih v tem odstavku;
4. "medsebojna pomoč": pomoč med carinskimi upravami, kakor je določeno v tej konvenciji;
5. "organ prosilec": pristojni organ države članice, ki zaprosi za pomoč;
6. "zaprošeni organ": pristojni organ države članice, na katerega je naslovljeno zaprosilo za pomoč;
7. "carinske uprave": carinske organe države članice kakor tudi druge organe, ki so pristojni za izvajanje določb te konvencije;
8. "osebni podatki": vse informacije o neki določeni ali določljivi fizični osebi; šteje se, da je oseba določljiva, če jo je mogoče posredno ali neposredno identificirati, med drugim s pomočjo identifikacijske številke ali pa na podlagi enega ali več specifičnih elementov, ki izražajo fizično, fiziološko, psihološko, gospodarsko, kulturno ali socialno identiteto te osebe;
9. "čezmejno sodelovanje": sodelovanje med carinskimi upravami prek meja posameznih držav članic.

1. Države članice določijo pri svojih carinskih organih osrednjo enoto (koordinacijsko enoto). Pristojna je za sprejem vseh zaprosil za medsebojno pomoč na podlagi te konvencije ter za usklajevanje medsebojne pomoči, brez poseganja v odstavek 2. Enota je pristojna tudi za sodelovanje z drugimi organi, ki sodelujejo pri ukrepih pomoči v skladu s to konvencijo. Osrednje koordinacijske enote držav članic so med seboj v neposrednem stiku, zlasti v primerih, ki so zajeti v naslovu IV.
2. Dejavnost osrednjih koordinacijskih enot ne izključuje neposrednega sodelovanja med drugimi službami carinskih organov držav članic, posebno v nujnih primerih. Zaradi učinkovitosti in doslednosti morajo biti osrednje koordinacijske enote obveščene o vseh ukrepih takega neposrednega sodelovanja.
3. Če carinski organ za obravnavo zaprosil ni pristojen ali je pristojen le deloma, osrednja koordinacijska enota zaprosilo posreduje pristojnemu nacionalnemu organu in o tem obvesti organ prosilca.
4. Če iz pravnih ali vsebinskih vzrokov zaprosilu ni mogoče ugoditi, ga osrednja koordinacijska enota vrne organu prosilcu z obrazložitvijo, zakaj zaprosila ni mogoče obravnavati.

1. Države članice se lahko med seboj sporazumejo o izmenjavi uradnikov za zvezo za določeno ali nedoločeno obdobje in o vzajemno dogovorjenih pogojih.
2. Uradniki za zvezo v državi gostiteljici nimajo pooblastil za posredovanje.
3. Da bi pospešili sodelovanje med carinskimi upravami držav članic, imajo lahko uradniki za zvezo s privoljenjem ali po zaprosilu pristojnih organov držav članic naslednje dolžnosti:
(a) spodbujati in pospeševati izmenjavo informacij med državami članicami;
(b) pomagati pri preiskavah, ki se nanašajo na njihovo matično državo ali na državo članico, ki jo predstavljajo;
(c) pomagati pri obravnavi zaprosil za pomoč;
(d) svetovati in pomagati državi gostiteljici pri pripravi in izvajanju čezmejnih dejavnosti;
(e) izvajati druge dejavnosti, o katerih se države članice dogovorijo.
4. Države članice se o obsegu pooblastil in lokaciji uradnikov za zvezo dogovorijo na dvostranski ali večstranski podlagi. Uradniki za zvezo lahko zastopajo interese ene ali več držav članic.

Uradniki organa prosilca, ki so v drugi državi članici zato, da uresničujejo pravice, določene s to konvencijo, morajo kadar koli predložiti pisno pooblastilo, iz katerega sta razvidni njihova identiteta in uradna funkcija, razen če v tej konvenciji ni določeno drugače.

1. Da bi zagotovil pomoč, kakor je določeno v tem na­slo­vu, zaprošeni organ ali pristojni organ, na katerega se je obrnil zaprošeni organ, ravna tako, kakor bi ravnal na lastno pobudo ali po zaprosilu drugega organa v njegovi državi članici. Tako lahko pri obravnavi zaprosila izkoristi vsa zakonska pooblastila, ki jih ima na razpolago v okviru svoje nacionalne zakonodaje.
2. Zaprošeni organ razširi to pomoč na vse okoliščine kršitve, ki so v jasni povezavi s predmetom zaprosila za pomoč, ne da bi to zahtevalo še dodatno zaprosilo. V primeru dvoma zaprošeni organ najprej vzpostavi stik z organom prosilcem.

1. Zaprosila za pomoč se predložijo le v pisni obliki. Zaprosilu morajo biti priložene listine, potrebne za njegovo obravnavo.
2. Zaprosilo za pomoč iz odstavka 1 vsebuje naslednje podatke:
(a) navedbo organa prosilca, ki da zaprosilo,
(b) zaprošeni ukrep,
(c) predmet zaprosila in razlog zanj,
(d) zakone in druge predpise v tej zvezi,
(e) kolikor je mogoče natančne in celovite navedbe o fizičnih ali pravnih osebah, zoper katere so uvedene preiskave,
(f) povzetek pomembnih dejstev, razen v primerih, predvidenih v členu 13.
3. Zaprosila je treba predložiti v uradnem jeziku države članice zaprošenega organa ali v jeziku, ki ga ta organ dopusti.
4. V nujnih primerih so sprejemljiva tudi ustna zaprosila, ki pa morajo biti pisno potrjena takoj, ko je to mogoče.
5. Če zaprosilo ne ustreza predpisanim zahtevam, lahko zaprošeni organ zahteva popravek ali dopolnitev zaprosila; ukrepi, potrebni za obravnavo zaprosila, pa se medtem že lahko pričnejo izvajati.
6. Zaprošeni organ soglaša, da bo v skladu z zaprosilom uporabil določeni postopek pod pogojem, da ta postopek ne nasprotuje pravnim in upravnim predpisom zaprošene države članice.

1. Po zaprosilu organa prosilca mu zaprošeni organ posreduje vse informacije, ki bi organu prosilcu omogočile pre­prečevanje, odkrivanje in pregon kršitev.
2. Posredovanim informacijam morajo biti priložena poročila in druge listine ali overjeni izvodi ali izvlečki teh listin, na katerih temeljijo informacije in ki jih ima zaprošeni organ na razpolago oziroma so bili izdelani ali pridobljeni zaradi obravnavanja zaprosila za pridobitev informacij.
3. Če se organ prosilec in zaprošeni organ sporazumeta, lahko uradniki, ki jih organ prosilec pooblasti in ob upoštevanju podrobnih navodil, ki jih da zaprošeni organ, v skladu z odstavkom 1 pridobijo informacije v uradih zaprošene države članice. To velja za vse informacije, ki jih vsebuje dokumentacija, do katere ima dostop osebje teh uradov. Ti uradniki so pooblaščeni, da lahko izdelajo izvode navedene dokumentacije.

Po zaprosilu organa prosilca zaprošeni organ v okviru možnosti izvaja poseben nadzor ali pa poskrbi za poseben nadzor oseb, pri katerih obstaja utemeljen sum, da so kršile carinske predpise Skupnosti ali nacionalne carinske predpise, ali da izvršujejo ali so opravile pripravljalna dejanja z namenom izvršitve takšnih kršitev. Zaprošeni organ po zaprosilu organa prosilca prav tako nadzira prostor, prevozna sredstva in blago, povezano z dejavnostmi, ki bi lahko predstavljale kršitev zgoraj navedenih carinskih predpisov.

1. Po zaprosilu organa prosilca zaprošeni organ opravlja ali poskrbi za opravljanje ustreznih poizvedb tistih dejavnosti, ki predstavljajo kršitve ali pri katerih organ prosilec meni, da predstavljajo kršitve.
Zaprošeni organ sporoči rezultate teh poizvedb organu prosilcu. Člen 10(2) se smiselno uporablja.
2. Na podlagi dogovora med organom prosilcem in za­prošenim organom so uradniki, ki jih imenuje organ prosilec, lahko navzoči pri poizvedbah, navedenih v odstavku 1. Poizvedbe izvajajo samo uradniki zaprošenega organa. Uradniki organa prosilca na lastno pobudo ne smejo prevzemati pooblastil, ki jih imajo uradniki zaprošenega organa, imajo pa dostop do istih prostorov in istih listin kakor uradniki zaprošenega organa, vendar le s posredovanjem le-teh in samo za namen poizvedbe, ki se trenutno opravlja.

1. Po zaprosilu organa prosilca zaprošeni organ v skladu z nacionalnimi pravili države članice, v kateri ima sedež, uradno obvesti naslovnika ali naroči, da je uradno obveščen o vseh instrumentih ali odločitvah pristojnih organov države članice, kjer je sedež organa prosilca, ki se nanašajo na izvajanje te konvencije.
2. Zaprosilom za uradno obveščanje, v katerih je navedena vsebina instrumenta ali odločitve za obveščanje, se priloži prevod v uradni jezik ali v enega od uradnih jezikov države članice, v kateri ima sedež zaprošeni organ. To ne vpliva na pravico zaprošene države, da se prevodu odpove.

Pristojni organi države članice, kjer ima organ prosilec sedež, lahko v skladu z njihovo nacionalno zakonodajo kot dokazno sredstvo uporabijo ugotovitve, potrdila, informacije, listine, overjene prepise in druge listine, ki so jih pridobili uradniki zaprošenega organa v skladu z njihovo nacionalno zakonodajo in so jih izročili organu prosilcu, kakor je v okviru dajanja pomoči predvideno v členih 10 in 12.

V skladu s členoma 16 in 17 ter ob upoštevanju omejitev iz nacionalne zakonodaje pristojni organi posamezne države članice pomagajo pristojnim organom druge države članice brez predhodnega zaprosila.

Če to ustreza namenu preprečevanja, odkrivanja in sodnega pregona kršitev v drugi državi članici, ravnajo pristojni organi posamezne države članice na naslednji način:
(a) v okviru možnosti izvajajo v členu 11 opisan poseben nadzor ali pa zanj poskrbijo;
(b) pristojnim organom druge države članice sporočijo vse informacije, ki jih imajo na razpolago, zlasti poročila ter druge listine ali overjene prepise ali izpiske le-teh, ki se nanašajo na dejavnosti, povezane z načrtovano ali izvršeno kršitvijo.

Pristojni organi posamezne države članice takoj pošljejo pristojnim organom druge države članice vse pomembne informacije o načrtovanih ali izvršenih kršitvah, zlasti informacije o blagu, ki je predmet teh dejavnosti, ter o novih sredstvih in načinih, ki se uporabljajo pri izvrševanju kršitev.

Poročila o nadzoru in informacije, ki jih zberejo uradniki ene države članice in jih sporočijo drugi državi članici, ko ji v skladu s členoma 15 in 17 pomagajo brez zaprosila, lahko pristojni organi države članice, ki je informacijo prejela, uporabijo kot dokazno sredstvo v skladu z nacionalno zakonodajo.

1. Carinske uprave so vključene v čezmejno sodelovanje v skladu s tem naslovom. Med seboj si pomagajo s kadri in organizacijo dela. Praviloma se zaprosila za sodelovanje vložijo v enaki obliki kakor zaprosila za medsebojno pomoč v skladu s členom 9. V posebnih primerih, ki so navedeni v tem naslovu, lahko uradniki organa prosilca sodelujejo pri izva­janju dejavnosti na ozemlju zaprošene države s privoljenjem zaprošenega organa.
Za usklajevanje in načrtovanje čezmejnih dejavnosti so v skladu s členom 5 odgovorne osrednje koordinacijske enote.
2. Čezmejno sodelovanje v smislu odstavka 1 je do­voljeno zaradi preprečevanja, odkrivanja in sodnega pregona kršitev v naslednjih primerih:
(a) nedovoljeno trgovanje z mamili in psihotropnimi snovmi, orožjem, strelivom, razstrelivom, kulturnimi dobrinami, nevarnimi in strupenimi odpadki, jedrskim gradivom ali snovmi ali napravami za izdelavo jedrskega, biološkega in ali kemičnega orožja (prepovedano blago);
(b) trgovanje s snovmi, ki so navedene v razpredelnicah I in II Konvencije Združenih narodov o preprečevanju nedovoljene trgovine z mamili in psihotropnimi snovmi in so namenjene za nedovoljeno izdelavo mamil (prekurzorji);
(c) nedovoljeno čezmejno trgovanje z obdavčljivim blagom z namenom izogniti se plačilu davkov ali si neupravičeno pridobili državna plačila, povezana z uvozom ali izvozom blaga, ko zaradi obsega te trgovine in s tem povezanega tveganja glede davkov in subvencij obstaja takšna nevarnost, da bi to občutno finančno obremenilo proračun Evropskih skupnosti ali držav članic;
(d) kakršno koli trgovanje z blagom, ki je prepovedano na podlagi nacionalnih predpisov ali predpisov Skupnosti.
3. Zaprošeni organ ni dolžan sodelovati pri posebnih oblikah sodelovanja, ki so navedene v tem naslovu, če taka oblika preiskave ni dovoljena ali ni predvidena v nacionalni zakonodaji zaprošene države članice. V takem primeru lahko v nasprotnem primeru organ prosilec iz istega razloga odkloni ustrezno obliko čezmejnega sodelovanja, če za to zaprosi organ zaprošene države.
4. Če je v skladu z nacionalno zakonodajo države članice potrebno, sodelujoči organi zaprosijo sodne organe v svoji državi za odobritev načrtovanih preiskav. Če pristojni sodni organi tako dejavnost odobrijo pod določenimi pogoji in zahtevami, morajo sodelujoči organi zagotoviti, da se bodo ti pogoji in zahteve med preiskovanjem upoštevali.
5. Če uradniki države članice na podlagi tega naslova sodelujejo pri dejavnostih na ozemlju druge države članice in pri tem povzročijo škodo, povrne škodo država članica, na ozemlju katere je bila škoda povzročena v skladu z nacionalno zakonodajo, in sicer na isti način, kakor bi povrnila škodo, ki bi jo povzročili njeni uradniki. Ta država članica dobi v znesku, kakršnega je izplačala žrtvam ali drugim upravičenim osebam ali ustanovam, v celoti povrnjeno škodo s strani države članice, katere uradniki so povzročili škodo.
6. Brez poseganja v izvajanje pravic proti tretjim osebam in ne glede na obveznost, da se mora povrniti škoda v skladu z drugim stavkom odstavka 5, se v primeru iz prvega stavka odstavka 5 vsaka država članica odpove zahtevku za povrnitev zneska škode, ki jo je utrpela s strani druge države članice.
7. Informacije, ki jih uradniki zberejo pri čezmejnem sodelovanju v skladu s členi 20 do 24, lahko pristojni organi države članice, ki te informacije sprejme, uporabijo kot dokazno sredstvo v skladu z nacionalno zakonodajo ter v skladu s posebnimi pogoji, ki jih določijo pristojni organi države, v kateri so bile informacije zbrane.
8. V okviru dejavnosti, navedenih v členih 20 do 24, se uradniki med opravljanjem naloge na ozemlju druge države članice obravnavajo enako kakor uradniki te države v zvezi s kršitvami, ki so jih storili, ali kršitvami, ki so bile storjene zoper njih.

1. Uradniki carinske uprave države članice, ki na svojem ozemlju zasledujejo posameznika, opazovanega pri izvršitvi ene od kršitev iz člena 19(2), ki je lahko razlog za izročitev, ali posameznika, udeleženega pri takšni kršitvi, imajo pravico, da nadaljujejo zasledovanje na ozemlju druge države članice brez njene predhodne privolitve, če zaradi posebno nujnega primera pristojnih organov druge države članice ni mogoče obvestiti pred vstopom na njeno ozemlje ali pa če ti organi ne morejo pravočasno prispeti na kraj dogajanja in prevzeti zasledovanja.
Stik s pristojnimi organi države članice, na ozemlju katere se izvaja zasledovanje, vzpostavijo uradniki, ki izvajajo zasledovanje, najkasneje ob prestopu meje. Zasledovanje je treba prekiniti takoj, ko to zahteva država članica, na ozemlju katere se zasledovanje izvaja. Po zaprosilu uradnikov, ki osebo zasledujejo, pristojni organi te države članice zasledovano osebo preverijo, da ugotovijo njeno identiteto ali ji od­vzamejo prostost. Države članice sporočijo depozitarju tiste uradnike, ki izvajajo zasledovanje in za katere velja ta določba; depozitar o tem obvesti druge države članice.
2. Zasledovanje se izvaja v skladu z naslednjimi po­stopki, ki so določeni v izjavi, opredeljeni v odstavku 6:
(a) uradniki, ki izvajajo zasledovanje, nimajo pravice do pridržanja osebe;
(b) če zahteva po prekinitvi zasledovanja ni izražena in če pristojni organi države članice, na ozemlju katere se izvaja zasledovanje, ne morejo posredovati dovolj hitro, lahko uradniki, ki izvajajo zasledovanje, osebo pridržijo, dokler uradniki te države članice, ki jih je o tem treba obvestiti takoj, ne ugotovijo njene identitete ali dokler osebi ne odvzamejo prostosti.
3. Zasledovanje se v skladu z odstavkoma 1 in 2 izvaja na enega od naslednjih načinov, ki so opredeljeni v izjavi, predvideni v odstavku 6:
(a) znotraj področja, določenega v izjavi, ali v časovnem obdobju od trenutka prestopa meje, ki je določeno v izjavi;
(b) brez ozemeljskih ali časovnih omejitev.
4. Zasledovanje se izvaja ob upoštevanju naslednjih splošnih pogojev:
(a) uradniki, ki izvajajo zasledovanje, morajo ravnati v skladu z določbami tega člena in v skladu z zakonodajo države članice na ozemlju katere delujejo; upoštevati morajo navodila pristojnih organov navedene države članice;
(b) če se zasledovanje na morju izvaja na odprtem morju ali v izključni gospodarski coni, mora biti v skladu z določbami mednarodnega pomorskega prava, kakor je to opredeljeno v Konvenciji Združenih narodov o pomorskem pravu. Zasledovanje na ozemlju druge države članice se izvaja v skladu z določbami tega člena;
(c) prepovedan je vstop v zasebna stanovanja in na mesta, ki niso dostopna javnosti;
(d) uradniki, ki izvajajo zasledovanje, morajo biti jasno razpoznavni bodisi na podlagi uniforme ali narokavnega traku ali dodatne opreme, pritrjene na njihovo prevozno sredstvo; uradniki ne smejo nositi civilne obleke, če uporabljajo vozilo, ki ni označeno na navedeni način; uradniki morajo biti kadar koli sposobni dokazati, da delujejo po uradni dolžnosti;
(e) uradniki lahko med zasledovanjem nosijo službeno orožje, razen v naslednjih primerih: (i) če zaprošena država članica da splošno izjavo, da je prepovedano prinašati orožje na njeno ozemlje, ali (ii) če zaprošena država članica temu izrecno nasprotuje. Kadar je uradnikom druge države članice dovoljeno nositi službeno orožje, je uporaba tega orožja prepovedana, razen pri upravičeni samoobrambi;
(f) ko je zasledovana oseba pridržana v skladu z odstavkom 2(b) zato, da se privede pred pristojne organe države članice, na ozemlju katere je potekalo zasledovanje, se pri njej lahko opravi samo osebna preiskava iz varnostnih razlogov, med prevozom se ji smejo natakniti lisice, predmeti, ki jih ima pri sebi, pa se lahko zasežejo;
(g) po vsakem posredovanju iz odstavkov 1, 2 in 3 se uradniki, ki so izvajali zasledovanje, zglasijo pri pristojnih organih države članice, na ozemlju katere so delovali, ter jim poročajo o opravljeni nalogi; po zaprosilu teh organov jim morajo biti na razpolago, dokler okoliščine akcije niso ustrezno pojasnjene; to velja tudi, če pri zasledovanju zasledovani osebi ni bila odvzeta prostost;
(h) po zaprosilu organov države članice, na ozemlju katere je potekalo zasledovanje, organi države članice, katere uradniki so izvajali zasledovanje, pomagajo pri poizvedbi, ki sledi zasledovanju, tudi v sodnih postopkih.
5. Oseba, ki so ji pristojni organi države članice, na ozemlju katere je zasledovanje potekalo, odvzeli prostost po opravljeni akciji iz odstavka 2, je lahko, ne glede na njeno državljanstvo, pridržana zaradi zaslišanja. Pri tem se smiselno uporabljajo ustrezne določbe nacionalne zakonodaje.
Če oseba ni državljan države članice, na ozemlju katere ji je bila odvzeta prostost, je izpuščena najpozneje v šestih urah po odvzemu prostosti, pri tem se ne šteje čas od polnoči do 9. ure zjutraj, razen če so pristojni organi navedene države članice predhodno prejeli zaprosilo za pripor zaradi izročitve v kakršni koli obliki.
6. Ob podpisu te konvencije vsaka država članica da izjavo, v kateri na podlagi odstavkov 2, 3 in 4 določi postopke za izvajanje zasledovanja na njenem ozemlju.
Država članica lahko svojo izjavo kadar koli nadomesti z drugo izjavo pod pogojem, da slednja ne omejuje področja uporabe prve izjave.
Vsaka izjava se da po posvetovanju z vsako od zadevnih držav članic in z namenom, da se v teh državah dosežejo enakovredni dogovori.
7. Države članice lahko na dvostranski osnovi razširijo področje uporabe odstavka 1 in sprejmejo dodatne določbe za izvajanje tega člena.
8. Vsaka država članica lahko ob deponiranju ratifikacijske listine izjavi, da je ta člen ali del tega člena ne zavezuje. Takšna izjava se lahko kadar koli prekliče.

1. Uradniki carinske uprave države članice, ki v svoji državi opazujejo osebe, za katere obstoja utemeljen sum, da so vpletene v eno od kršitev iz člena 19(2), imajo pravico nada­ljevati opazovanje na ozemlju druge države članice, če je le-ta odobrila čezmejno opazovanje na podlagi zaprosila za pomoč, ki ga je prejela pred tem. Dovoljenje je lahko povezano z določenimi pogoji.
Države članice obvestijo depozitarja o uradnikih, za katere se ta določba uporablja; depozitar pa o tem obvesti druge države članice.
Po zaprosilu se opazovanje poveri uradnikom države članice, na ozemlju katere se izvaja.
Zaprosilo iz prvega pododstavka se pošlje organu, ki ga določi vsaka država članica in je pristojen za izdajo zaprošenega dovoljenja ali posredovanje zaprosila.
Države članice sporočijo depozitarju, kateri organ je bil določen v te namene; depozitar o tem obvesti druge države članice.
2. Ko zaradi posebno nujnih primerov ni mogoče zaprositi za predhodno dovoljenje druge države članice, smejo uradniki, ki opravljajo opazovanje, prek meje nadaljevati opazovanje oseb, za katere obstaja utemeljen razlog za sum, da so vpletene v eno od kršitev iz člena 19(2), in sicer pod naslednjimi pogoji:
(a) pristojni organi države članice, na ozemlju katere naj bi se opazovanje nadaljevalo, morajo biti med opazovanjem o prestopu meje takoj obveščeni,
(b) v skladu z odstavkom 1 je treba takoj predložiti zaprosilo, v katerem so navedeni vzroki za prestop meje brez predhodnega dovoljenja.
Uradniki morajo opazovanje končati takoj, ko to zahteva država članica, na ozemlju katere opazovanje poteka, na podlagi prejetega uradnega obvestila v skladu s točko (a) ali zaprosila v skladu s točko (b), ali če dovoljenje ni bilo pridobljeno po preteku petih ur po prestopu meje.
3. Opazovanje v skladu z odstavkoma 1 in 2 se izvaja samo pod naslednjimi splošnimi pogoji:
(a) uradniki, ki opravljajo opazovanje, ravnajo v skladu z določbami tega člena ter zakonodajo države članice, na ozemlju katere delujejo; upoštevati morajo navodila pristojnih organov navedene države članice;
(b) razen v primerih iz odstavka 2 imajo uradniki med opazovanjem pri sebi listino, ki potrjuje, da jim je bilo izdano dovoljenje;
(c) uradniki, ki izvajajo opazovanje, morajo kadar koli dokazati, da delujejo po uradni dolžnosti;
(d) uradniki, ki opravljajo opazovanje, lahko med opazovanjem nosijo službeno orožje razen: (i) ko zaprošena država članica da splošno izjavo, da se orožje ne sme prinašati na njeno ozemlje ali (ii) če zaprošena država članica temu izrecno nasprotuje. Če smejo uradniki druge države članice nositi službeno orožje, je uporaba tega orožja prepovedana, razen pri upravičeni samoobrambi;
(e) prepovedan je vstop v zasebna stanovanja in na mesta, ki niso dostopna javnosti;
(f) uradniki, ki izvajajo nadzor, opazovane osebe ne smejo preveriti niti ji odvzeti prostosti;
(g) o vseh aktivnostih je treba poročati organom države članice, na ozemlju katere so te aktivnosti potekale, uradniki, ki so vodili opazovanje, se lahko po zaprosilu pojavijo osebno;
(h) po zaprosilu organov države članice, v kateri je opazovanje potekalo, organi države članice, iz katere prihajajo uradniki, ki so opravljali opazovanje, pomagajo pri poizvedbi, ki sledi aktivnostim, v katere so bili vključeni, tudi v sodnih postopkih.
4. Države članice lahko na dvostranski podlagi razširijo področje uporabe tega člena in sprejmejo dodatne ukrepe za njegovo izvajanje.
5. Vsaka država članica lahko ob deponiranju ratifikacijskih listin izjavi, da je ta člen ali del tega člena ne zavezuje. Takšna izjava se lahko kadar koli prekliče.

1. Vsaka država članica se obvezuje, da bo po zaprosilu druge države članice omogočila na svojem ozemlju nadzorovanje pošiljk v okviru preiskave kaznivih dejanj, za katera se lahko zahteva izročitev.
2. Odločitev o nadzorovanih pošiljkah sprejmejo za vsak primer posebej pristojni organi zaprošene države članice v skladu z nacionalno zakonodajo te države.
3. Nadzorovanje pošiljk se opravlja v skladu s postopki zaprošene države članice. Za vodenje in izvajanje ukrepov so pristojni organi te države članice.
Zaprošeni organ prevzame nadzor nad pošiljko, ko blago prestopi mejo ali pa na dogovorjenem mestu predaje, tako da se nadzor ne prekine. Med nadaljnjo potjo mora zaprošeni organ zagotoviti, da je blago pod stalnim nadzorom tako, da storilcem lahko kadar koli odvzame prostost, blago pa zaseže.
4. Pošiljke, za katere je dogovorjen ukrep nadzorovane pošiljke, se lahko s privoljenjem zadevne države članice prestrežejo in pošljejo dalje tako, da ostane prvotna vsebina nedotaknjena, lahko pa je vsebina delno ali popolnoma zamenjana ali odstranjena.

1. Na zahtevo organa prosilca lahko zaprošeni organ uradnikom carinske uprave države članice prosilke ali uradnikom, ki delujejo v imenu te uprave in pod okriljem lažne identitete (tajni preiskovalci), dovoli, da delujejo na ozemlju zaprošene države članice. Organ prosilec zaprosi za izvajanje tega ukrepa samo takrat, ko bi bilo izjemno težko raziskati dejstva, ne da bi pri tem uporabili predvidene raziskovalne ukrepe. Uradniki smejo med izvajanjem svojih aktivnosti zbirati informacije in navezovati stike s subjekti ali drugimi osebami, ki so z njimi povezane.
2. Tajne preiskave v zaprošeni državi članici so časovno omejene. Priprave in nadzor teh preiskav potekajo v tesnem sodelovanju med pristojnimi organi zaprošene države članice in države članice prosilke.
3. Zaprošeni organ določi v skladu s svojo nacionalno zakonodajo pogoje, na podlagi katerih je dovoljena tajna preiskava, kakor tudi pogoje, na podlagi katerih se izvaja. Če se med potekom tajne preiskave pridobijo informacije o krši­tvi, ki ni predmet prvotnega zaprosila, zaprošeni organ v skladu z nacionalno zakonodajo prav tako določi pogoje, na podlagi katerih se te informacije lahko uporabijo.
4. Zaprošeni organ zagotovi potrebno osebje in daje teh­nično pomoč. Zaprošeni organ ukrene vse potrebno za zaščito uradnikov iz odstavka 1 za obdobje, ko delujejo v zaprošeni državi članici.
5. Država članica lahko ob deponiranju ratifikacijskih listin izjavi, da je ta člen ali del tega člena ne zavezuje. Ta izjava se lahko kadar koli prekliče.

1. Organi več držav članic lahko na podlagi vzajemnega dogovora ustanovijo posebno skupno preiskovalno skupino, ki ima sedež v eni od držav članic in ki jo sestavljajo uradniki z ustrezno specializacijo.
Posebna skupna preiskovalna skupina opravlja naslednje naloge:
– izvajanje težkih in zahtevnih preiskav določenih kršitev, ki zahtevajo hkratno in usklajeno ravnanje v zadevnih državah članicah.
– usklajevanje skupnih dejavnosti za preprečevanje in odkrivanje določenih oblik kršitev ter za pridobivanje informacij o vpletenih osebah, sostorilcih in uporabljenih metodah.
2. Posebne skupne preiskovalne skupine delujejo pod naslednjimi splošnimi pogoji:
(a) ustanovijo se samo za posebne namene in za omejeno časovno obdobje,
(b) skupino vodi uradnik iz tiste države članice, kjer bodo potekale dejavnosti skupine,
(c) sodelujoči uradniki morajo ravnati po zakonodaji države članice, kjer potekajo dejavnosti skupine,
(d) država članica, kjer potekajo dejavnosti skupine, opravi vse organizacijske priprave, potrebne za delovanje skupine.
3. Članstvo v skupini ne daje uradnikom nobenih pooblastil za posredovanje na ozemlju druge države članice.

1. Pri izmenjavi informacij morajo carinske uprave v vsakem posameznem primeru upoštevati zahteve glede varstva osebnih podatkov. Upoštevati morajo ustrezne določbe Konvencije Sveta Evrope o varstvu posameznikov glede avtomatske obdelave osebnih podatkov z dne 28. januarja 1981. Zaradi varstva podatkov lahko država članica v skladu z odstavkom 2 drugi državi članici predpiše pogoje za avtomatsko obdelavo osebnih podatkov, ki so ji bili posredovani.
2. Brez poseganja v določbe Konvencije o uporabi informacijske tehnologije za carinske namene se za osebne podatke, ki se posredujejo v skladu s to konvencijo, uporabljajo naslednje določbe:
(a) obdelava osebnih podatkov se organu, ki jih je sprejel, dovoli samo za namen, določen v členu 1(1). Ta organ lahko posreduje osebne podatke brez predhodnega dovolje­nja države članice, ki jih je poslala, svojim carinskim upravam, svojim preiskovalnim organom in svojim sodnim organom, da jim omogoči sodni pregon in kaznovanje kršitev v smislu člena 4(3). V vseh drugih primerih prenosa podatkov je potrebno soglasje države članice, ki je podatke posredovala;
(b) organ države članice, ki posreduje podatke, poskrbi, da so le-ti točni in ažurni. Če se izkaže, da so bili posredovani napačni podatki ali podatki, ki ne bi smeli biti posredovani, ali če morajo biti zakonito posredovani podatki pozneje izbrisani v skladu z zakonodajo države članice, ki jih je posredovala, mora biti o tem takoj obveščen organ, ki je podatke prejel. Njegova dolžnost je, da podatke popravi ali jih izbriše. Če organ, ki je podatke prejel, utemeljeno domneva, da sporočeni podatki niso točni ali bi morali biti izbrisani, o tem obvesti državo članico, ki jih je posredovala;
(c) kadar bi morali biti po zakonodaji države članice, ki je informacije posredovala, posredovani podatki izbrisani ali popravljeni, je treba prizadetim osebam priznati pravico do popravka podatkov;
(d) posredovanje in prejem izmenjanih informacij evidentirajo organi, ki so pri tem udeleženi;
(e) organi, ki posredujejo informacije, in organi, ki jih sprejmejo, morajo na zahtevo prizadete osebe to osebo obvestiti o posredovanih osebnih podatkih kakor tudi o predvidenem namenu uporabe. Informacij ni treba dajati, če se po obravnavanju zadeve ugotovi, da javni interes glede tega, da se informacija ne posreduje, prevlada nad interesom osebe, ki naj bi informacijo prejela. Poleg tega se o pravici osebe, da je obveščena o posredovanih osebnih podatkih, odloča v skladu z nacionalno zakonodajo in drugimi predpisi ter postopki države članice, na ozemlju katere se informacija zahteva. Preden je sprejeta odločitev o posredovanju informacij, je organu, ki posreduje informacije, omogočeno, da izrazi svoje stališče;
(f) države članice so v skladu s svojimi zakoni in drugimi predpisi ter postopki odgovorne za škodo, ki jo utrpi oseba zaradi obdelave podatkov, posredovanih v zadevni državi članici. To velja tudi takrat, ko je bila škoda povzročena zaradi posredovanja netočnih podatkov ali zaradi dejstva, da je organ pri posredovanju podatkov kršil Konvencijo;
(g) posredovani podatki se hranijo le tako dolgo, kolikor je to potrebno, da se doseže namen, zaradi katerega so bili posredovani. Zadevna država članica v primernem trenutku preveri, ali je podatke še treba hraniti ali ne;
(h) v vsakem primeru pa so podatki vsaj tako dobro zavarovani kakor enakovrstni podatki v državi članici, ki jih je prejela;
(i) vsaka država članica sprejme ustrezne ukrepe, s katerimi z učinkovitim nadzorom zagotovi izpolnjevanje tega člena. Vsaka država članica lahko dodeli nadzor nacionalnemu nadzornemu organu, navedenemu v členu 17 Konvencije o uporabi informacijske tehnologije za carinske namene.
3. Za namene tega člena se izraz "obdelava osebnih podatkov" razlaga v smislu opredelitve člena 2(b) Direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takšnih podatkov(*1).

1. Sodišče Evropskih skupnosti je pristojno za vse spore med državami članicami, ki nastanejo zaradi razlage ali uporabe te konvencije, kadar koli se izkaže, da Svet spora ne more rešiti v šestih mesecih, šteto od dneva, ko ga je eden od njegovih članov predložil Svetu.
2. Sodišče Evropskih skupnosti je pristojno za vse spore, ki bi nastali med državami članicami in Komisijo zaradi razlage ali uporabe te konvencije in jih ni mogoče urediti s pogajanji. Spor se lahko Sodišču predloži po poteku šestih mesecev od dneva, na katerega je o sporu ena od strank uradno obvestila drugo stranko.
3. Sodišče je pristojno v skladu s pogoji, določenimi v odstavkih od 4 do 7, da predhodno odloči o razlagi te konvencije.
4. Vsaka država članica lahko z izjavo, ki jo da ob podpisu te konvencije ali kadar koli pozneje, prizna, da je Sodišče Evropskih skupnosti pristojno za predhodno odločanje o razlagi te konvencije v skladu z odstavkom 5(a) ali (b).
5. Država članica, ki je dala izjavo v skladu z odstavkom 4, navede:
(a) da lahko vsako sodišče države članice, katerega odločitve ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, zahteva od Sodišča Evropskih skupnosti, da odloči o predhodni odločitvi v zvezi z zadevo, ki poteka in zadeva razlago te konvencije, če to sodišče meni, da je odločitev o tem vprašanju potrebna za razsodbo; ali
(b) da lahko vsako sodišče te države članice zahteva od Sodišča Evropskih skupnosti, da poda predhodno odločitev v zvezi z zadevo, ki poteka in zadeva razlago te konvencije, če to sodišče meni, da je odločitev o tem vprašanju potrebna za razsodbo.
6. Uporabljata se protokol o Statutu Sodišča Evropskih skupnosti in Poslovnik Sodišča.
7. Ne glede na to, ali je dala izjavo v skladu z odstavkom 4, lahko vsaka država članica Sodišču Evropskih skupnosti predloži spise ali pisne ugotovitve o zadevah, ki izhajajo iz odstavka 5.
8. Sodišče ni pristojno za preverjanje veljavnosti ali sorazmernosti ukrepov, ki jih v skladu s to konvencijo izvajajo pristojni organi pregona, niti ne odloča o izpolnjevanju obveznosti, ki so v pristojnosti držav članic glede vzdrževanja javnega reda in miru ter varovanja notranje varnosti.

Carinske uprave upoštevajo pri vsaki posamezni izmenjavi informacij zahteve glede tajnosti preiskovalnega postopka. Zato lahko država članica za uporabo informacij postavi pogoje drugi državi članici, ki te informacije prejme.

1. Ta konvencija organov držav članic ne obvezuje, da si medsebojno pomagajo, če bi taka pomoč škodovala javnemu redu ali drugim pomembnim interesom zadevne države članice, zlasti na področju varstva podatkov, ali če je področje uporabe zahtevanih ukrepov, posebno v smislu posebnih oblik sodelovanja, navedenih v naslovu IV, v očitnem nesorazmerju s težo domnevne kršitve. V takih primerih lahko država članica pomoč delno ali popolnoma odkloni ali pa postavi določene pogoje.
2. Vsako odklonitev pomoči je treba utemeljiti.

1. Države članice se običajno odpovejo vsem zahtevam za povrnitev stroškov, ki nastanejo pri izvajanju te konvencije, razen stroškom za plačilo pristojbin strokovnjakom.
2. Če pri pomoči nastanejo ali bodo nastali znatni in izredni stroški, se carinske uprave, ki so udeležene, posvetujejo, da določijo pogoje, pod katerimi bo zaprosilo obravnavano, in način razdelitve stroškov.

1. Pridržki k tej konvenciji niso dovoljeni razen, kakor je določeno v členih 20(8), 21(5) in 23(5).
2. Države članice, ki so med seboj že sklenile sporazume o zadevah, opredeljenih v naslovu IV te konvencije, lahko izrazijo pridržke v skladu z odstavkom 1 le v primeru, da ti pridržki ne vplivajo na njihove obveznosti, ki izhajajo iz takih sporazumov.
3. Zato ta konvencija v smislu odnosov med državami članicami, ki so vezane na njene določbe, ne vpliva na obveznosti, ki izhajajo iz določb Konvencije z dne 19. junija 1990 o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 glede postopne odprave preverjanj na skupnih mejah, kar predvideva tesnejše sodelovanje.

1. Ta konvencija se uporablja na ozemljih držav članic, kakor je navedeno v členu 3(1) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti(*2), kakor je bila spremenjena z Aktom o pogojih za pristop Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske, ter z uskladitvami pogodb, s katerimi je bila ustanovljena Evropska unija(*3) in kakor je navedeno v Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 82/97 z dne 19. decembra 1996(*4), vključno z otokom Helgoland in področjem Buesingna v Zvezni republiki Nemčiji (v okviru in v smislu Pogodbe med Zvezno republiko Nemčijo in Švicarsko konfederacijo o vključitvi občine Buesingen ob Zgornjem Renu v carinsko območje Švicarske konfederacije z dne 23. novembra 1964 ali v njeni najnovejši različici) ter v Republiki Italiji v občinah Livi­gno in Campione d'Italia kakor tudi v teritorialnih vodah, v notranjih morskih vodah ter v zračnem prostoru, ki pripada ozemlju teh držav članic.
2. Svet lahko odstavek 1 v skladu s postopkom iz naslova VI Pogodbe o Evropski uniji soglasno uskladi z vsemi spremembami tam navedenih določb zakonodaje Skupnosti.

1. Države članice sprejmejo to konvencijo v skladu s svojimi ustavnimi pravili.
2. Države članice uradno obvestijo depozitarja o opravljenih postopkih, ki so na podlagi njihovih ustavnih pravil potrebni za sprejetje te konvencije.
3. Ta konvencija začne veljati 90 dni od dne, na katerega je država kot članica Evropske unije v času, ko je Svet sprejel akt o sestavi te konvencije v skladu z odstavkom 2, uradno obvestila depozitarja in ki zadnja izpolni to formalnost.
4. Dokler ta konvencija ne prične veljati, lahko vsaka država članica, takrat ko v skladu z odstavkom 2 uradno obvesti depozitarja ali pa kadar koli pozneje, izjavi, da se ta konvencija razen člena 23 uporablja v odnosih s tistimi državami članicami, ki so dale isto izjavo. Take izjave pričnejo veljati 90 dni po dnevu njihovega deponiranja.
5. Ta konvencija se uporablja samo za zaprosila, predložena po datumu, na katerega je stopila v veljavo, ali za zaprosila, predložena po datumu, ko se je pričela uporabljati med državo članico prosilko in zaprošeno državo članico.
6. Na dan začetka veljavnosti te konvencije preneha ve­ljati Konvencija o medsebojni pomoči med carinskimi upravami z dne 7. septembra 1967.

1. K tej konvencija lahko pristopi vsaka država, ki postane država članica Evropske unije.
2. Besedilo Konvencije v jeziku države članice, ki je pri­stopila h Konvenciji, kakor ga je pripravil Svet Evropske unije, mora biti verodostojno.
3. Listina o pristopu se deponira pri depozitarju.
4. Ta konvencija začne veljati za vsako državo, ki pri­stopi, 90 dni po deponiranju njene listine o pristopu ali pa na dan začetka veljavnosti Konvencije, če še ni stopila v veljavo po preteku 90 dni.
5. Za državo članico, ki pristopi h Konvenciji, ta pa še ni začela veljati v času deponiranja listine o pristopu, se uporablja člen 32(4).

1. Spremembe te konvencije lahko predlaga vsaka država članica, ki je visoka pogodbenica. O vsakem predlogu za spremembo se obvesti depozitar, in ta ga posreduje Svetu in Komisiji.
2. Brez poseganja v člen 31(2) Svet sprejme spremembe Konvencije in jih priporoči državam članicam v sprejetje skladno z njihovimi ustavnimi pravili.
3. Spremembe, sprejete v skladu z odstavkom 2, začnejo veljati v skladu s členom 32(3).

1. Depozitar te konvencije je generalni sekretar Sveta Evropske unije.
2. Depozitar objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti informacije o doseženem napredku v zvezi s sprejetjem in pristopom, izvajanjem, izjavami in pridržki, kakor tudi vsa druga obvestila v zvezi s to konvencijo.
V potrditev tega so podpisani pooblaščenci podpisali to konvencijo.
V Bruslju, dne osemnajstega decembra tisoč devetsto sedemindevetdeset, v enem samem izvirniku v danskem, nizozemskem, angleškem, finskem, francoskem, nemškem, grškem, irskem, italijanskem, portugalskem, španskem in švedskem jeziku, od katerih je vsako besedilo enako verodostojno in je shranjeno v arhivu generalnega sekretariata Sveta Evropske unije.

Republika Slovenija ob deponiranju listine o ratifikaciji poda naslednje izjave:
V skladu z osmim odstavkom člena 20 konvencije Republika Slovenija izjavlja, da jo člen 20 ne zavezuje.
V skladu s petim odstavkom člena 21 konvencije Republika Slovenija izjavlja, da jo člen 21 ne zavezuje.
V skladu s petim odstavkom člena 23 konvencije Republika Slovenija izjavlja, da jo člen 23 ne zavezuje.
V skladu s četrtim odstavkom člena 26 konvencije Republika Slovenija izjavlja, da sprejema pristojnost Sodišča v skladu s postopki iz točke a) petega odstavka člena 26 konvencije.
V skladu s četrtim odstavkom člena 32 konvencije Republika Slovenija izjavlja, da se ta konvencija, razen člena 23, uporablja v odnosih s tistimi državami članicami, ki so dale isto izjavo.

Za izvajanje konvencije skrbita Ministrstvo za finance – Carinska uprava Republike Slovenije in Ministrstvo za notranje zadeve – Policija.

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.

(*1) UL L 281, 23. 11. 1995, str. 31.

(*2) UL L 302, 19. 10. 1992, str. 2.

(*3) UL L 1, 1. 1. 1995, str. 181.

(*4) UL L 17, 21. 1. 1997, str. 2.