Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. Ž. na seji dne 27. januarja 2005

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 273/2001 z dne 12. 11. 2002 v celoti ter sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1517/99 z dne 6. 9. 2001 in sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Pd 3593/94 z dne 16. 6. 1999 v delih, v katerih se nanašata na A. A., se razveljavijo.
2. Zadeva se vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.
3. Družba B. B., d. o. o., Z., sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo revizijo pritožnice zoper sodbo pritožbenega sodišča, s katero je to potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega zahtevka za izplačilo odpravnine na podlagi 36.f člena prejšnjega Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. – v nadaljevanju: ZDR90), ker ji je delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo kot trajno presežni delavki. Sodišče je svojo odločitev oprlo na stališče, da odpravnina ni delavčeva neodtujljiva pravica, zato se je pritožnica pravici do odpravnine lahko odpovedala. Nadalje sodišče še pojasni, da bi pritožnica s svojim zahtevkom uspela, če bi dokazala, da je ob podpisu izjave o odpovedi pravici obstajala situacija iz 60. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 – v nadaljevanju: ZOR), tako da bi bila odpoved pravici zaradi nedopustne grožnje neveljavna.
2. V ustavni pritožbi pritožnica zatrjuje kršitev pravice do poštenega sojenja (23. člen Ustave) in kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Sodišču očita, da je opustilo tehtanje dokazov v zvezi z datumskim neskladjem med njeno pisno izjavo o odpovedi pravici z dne 2. 3. 1993 in s sklepom o prenehanju delovnega razmerja z dne 12. 3. 1993. V tej zvezi pritožnica postavlja vprašanje, ali je dopustna vnaprejšnja odpoved odpravnini, in omenja možnost šikaniranja, zlorabe in izkazovanja premoči nad delavcem. Navaja, da je bila izjava podpisana v stiski, na zahtevo delodajalca in pod prisilo. Navaja, da delovna zakonodaja nikjer ne predvideva možnosti, da bi se delavec lahko odpovedal odpravnini. Meni, da njena izjava z dne 2. 3. 1993, v kateri izjavlja, da se odpoveduje odpravnini, ne more imeti nobene teže. Pritožnica še navaja, da pravico do odpravnine predvideva tudi Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, MP, št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, MP, št. 15/92 – MKVNZ).
3. Senat Ustavnega sodišča je na seji dne 26. 10. 2004 sklenil, da sprejme ustavno pritožbo v obravnavo. Ustavna pritožba je bila skladno s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo, in skladno z 22. členom Ustave nasprotni stranki v postopku pred delovnim sodiščem (B. B., d.o.o., Z., prej C. gradbeni materiali in stavbno pohištvo), ki je nanjo odgovorila.
4. Nasprotna stranka v postopku pred delovnim sodiščem v odgovoru predvsem obširno pojasnjuje dejanske okoliščine zadeve. Navaja, da je bila ustavna pritožnica pri njej zaposlena kot vodja zunanjetrgovinskega oddelka in da je s še dvema osebama ustanovila drugo družbo z enako dejavnostjo. Po tem, ko je nasprotna stranka to prikazala ustavni pritožnici, je slednja predlagala, naj ji delovno razmerje preneha kot trajno presežni delavki z odpravnino ali brez. Nasprotna stranka pojasnjuje, da je zato logično, da sklep o prenehanju delovnega razmerja sledi izjavi o odpovedi odpravnini, in da torej ni datumskega neskladja, ter zavrača očitke ustavne pritožnice, da so sodišča opustila tehtanje dokazov v tej zvezi, saj je navedeno vprašanje temeljito obrazloženo na tretji strani sodbe sodišča prve stopnje. Dodaja, da se je vsaki pravici, za katero zakon ne določa drugače, mogoče odpovedati. Nadalje nasprotna stranka zatrjuje, da pritožnica nikoli ni izpodbijala izjave o odpovedi odpravnini z dne 2. 3. 1993, saj ni uveljavljala tega zahtevka pri delodajalcu in nato niti v sodnem postopku, zato po njenem mnenju ni izpolnjen procesni pogoj za vložitev ustavne pritožbe iz prvega odstavka 51. člena ZUstS. Prav tako bi se po njenem mnenju razlogi za izpodbijanje lahko nanašali le na celotno izjavo in ne le na del izjave o odpovedi odpravnini. Nasprotna stranka meni, da izpodbijane sodbe niso očitno nepravilne, da so utemeljene v zadostni meri in z razumnimi argumenti ter da sodišča v podobnih primerih odločajo enako, kar utemeljuje z odločitvami Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 275/99, št. Pdp 1266/00 in št. Pdp 497/95 ter Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 96/97 in št. VIII Ips 147/99. Nasprotna stranka zavrača tudi očitek o nesorazmerno dolgem postopku in v tej zvezi navaja, da je bil postopek že končan in da je tudi sicer glede tega pristojno drugo sodišče. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo v celoti zavrže, podredno kot neutemeljeno zavrne, ustavni pritožnici pa naloži, naj ji povrne stroške postopka pred Ustavnim sodiščem.
5. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis zadeve Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 3593/94.

6. V zvezi z navedbami nasprotne stranke iz postopka pred delovnim sodiščem, da ustavna pritožnica ni izčrpala vseh pravnih sredstev in da zato ni izpolnjen procesni pogoj za vložitev ustavne pritožbe iz 51. člena ZUstS, Ustavno sodišče pojasnjuje, da je bila predmet spora v navedeni zadevi denarna terjatev odpravnine, da je pritožnica izčrpala sodno varstvo na vseh treh stopnjah sodnega postopka v delovnem sporu in da je tudi procesna predpostavka o materialni izčrpanosti izpolnjena, saj je iz spisa zadeve razvidno, da je pritožnica že na vseh treh stopnjah sodnega postopka vsebinsko uveljavljala prav to, kar uveljavlja tudi z ustavno pritožbo, torej da sodišče njene izjave o odpovedi odpravnini ne bi smelo upoštevati, ker je neveljavna.
7. Izpodbijana sodba temelji na stališču, da se je pritožnica s pisno izjavo z dne 2. 3. 1993 lahko veljavno odpovedala pravici do odpravnine. Navedeno stališče so sodišča obrazložila s tem, da se je vsaki pravici, za katero zakon izrecno ne določa drugače, mogoče odpovedati (sodišče prve stopnje), da ne gre za neodtujljivo pravico (pritožbeno sodišče) oziroma da 36.f člen ZDR90 ne določa ničesar, kar bi kazalo na neodtujljivost pravice do odpravnine; delavec lahko z njo prosto razpolaga in se ji odpove (revizijsko sodišče). Ustavno sodišče je v okviru navedb pritožnice presojalo, ali takšno stališče krši človekove pravice ali temeljne svoboščine pritožnice.
8. Delovno pravo je nastalo in se oblikuje z namenom, da na področju t. i. odvisnega dela, za katerega sta značilni odvisnost in podrejenost delavca v razmerju do delodajalca, nadgradi civilno obligacijskopravno ureditev pogodb z zavezujočimi delovnopravnimi normami, ki določajo minimum pravic delavca in omejujejo pogodbeno svobodo strank. Zato je obligacijskopravne institute, vključno z institutom odpovedi pravici, na področju delovnih razmerij treba interpretirati in uporabljati v skladu z namenom in smislom delovnega prava, upoštevajoč pri tem temeljne posebnosti pravnega razmerja med delavcem in delodajalcem.
9. Čeprav zakon izrecno ne določa, da se delavec odpravnini ne more odpovedati, iz njegovega besedila vendarle ne izhaja, da bi se ji bilo mogoče odpovedati.(*1) V tretjem odstavku 36.f člena ZDR90 je bilo določeno, da je delodajalec »… dolžan izplačati delavcu … odpravnino v višini …«. Izplačilo odpravnine v minimalni višini, določeni z zakonom, je torej ZDR90 določal kot dolžnost delodajalca, pri čemer ni predvideval nobene možnosti drugačnega dogovora z delavcem. Nasprotno je npr. drugi odstavek 36.f člena ZDR90 v zvezi z odpovednim rokom izrecno omenjal možnost sporazuma z delavcem o krajšem odpovednem roku, kot je bil določen v prvem odstavku istega člena.(*2) ZDR90 pa je izrecno določal le dva primera, ko delodajalec ni bil dolžan izplačati odpravnine: če je delodajalec delavcu zagotovil ustrezno zaposlitev pri drugem delodajalcu ali če mu je dokupil delovno dobo (drugi stavek tretjega odstavka 36.f člena ZDR90). Le v teh dveh primerih se je delodajalec lahko razbremenil plačila odpravnine. Da je bilo izplačilo odpravnine dolžnost delodajalca, ki ne more biti odvisna od volje pogodbenih strank, dodatno potrjuje tudi okoliščina, da je neizplačilo odpravnine zakon določal kot prekršek (8. točka prvega odstavka 132. člena ZDR90).(*3)
10. Tudi druge določbe delovne zakonodaje, ki določajo minimum pravic delavcev, praviloma ne vsebujejo izrecne navedbe o tem, ali se delavec lahko odpove pravici ali se ji ne more odpovedati.(*4) Vendar navedeno ne zadostuje za utemeljitev, da se določeni pravici, ki jo zagotavlja zakon, delavec lahko odpove. Iz vsebine pravice do odpravnine in dejstva, da jo je zakonodajalec predpisal kot dolžnost delodajalca s samim zakonom, izhaja, da se tej pravici delavec ne more odpovedati, saj bi bilo navedeno v nasprotju z namenom in smislom te zakonsko določene pravice. Odpravnina zagotavlja odpuščenemu delavcu določeno socialno varnost ob prehodu v brezposelnost in hkrati pomeni odmeno za dotedanje delo pri delodajalcu. Na ta način zakonodajalec, izhajajoč iz načela socialne države (2. člen Ustave), pravice do socialne varnosti (prvi odstavek 50. člena Ustave) in pravice do varstva dela (66. člen Ustave), porazdeli bremena v zvezi s presežnimi delavci med delavce, delodajalce in državo. Skupaj z drugimi določbami, ki urejajo odpuščanje delavcev iz ekonomskih, poslovnih razlogov (torej delavcev, katerih delo ni več potrebno, t. i. trajno presežnih delavcev) odpravnina tudi omejuje delodajalčevo svobodo pri odpuščanju delavcev iz poslovnega, ekonomskega razloga. Če odločitev delodajalca, da nekoga odpusti kot trajno presežnega delavca, zanj ne bi pomenila nobenih obremenjujočih obveznosti, kot je na primer finančno breme v obliki odpravnine, bi takšno odločitev zelo lahko, hitro in pogosto sprejemal in s tem povzročil veliko breme za družbo zaradi večjega števila brezposelnih, ki so upravičeni do denarnega nadomestila za brezposelnost. Pri tem bi izhajal zgolj iz ustvarjanja čim večjega dobička, pri čemer bi se zanemarjala socialna funkcija lastnine. Prav do takšnega stanja lahko pripelje tudi sporno stališče sodišč, da se delavec odpravnini, ki mu na podlagi zakona pripada kot trajno presežnemu delavcu, lahko odpove. Čeprav zakon ne določa izrecno, da se delavec pravici do odpravnine ne more odpovedati, pa to izhaja iz namena in smisla zakonskega urejanja odpravnine, ki sodi v okvir zakonskega določanja vsebine z Ustavo zagotovljene pravice do socialne varnosti in pravice do varstva dela. Iz navedenih ustavnih določb med drugim tudi izhaja, da je treba ob morebitni nejasni ali nedorečeni pravni ureditvi oziroma v primeru dvoma interpretirati določbo o pravici do odpravnine v korist delavca.
11. Iz navedenega izhaja, da je pravno stališče sodišč, po katerem se je ustavna pritožnica lahko veljavno odpovedala pravici do odpravnine, ki jo je v času njenega odpusta določal tretji odstavek 36.f člena ZDR90, v neskladju s prvim odstavkom 50. člena in s 66. členom Ustave ter zato krši pritožničino pravico do socialne varnosti in pravico do varstva dela. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča v celoti ter sodbo višjega sodišča in sodbo sodišča prve stopnje v delih, v katerih se nanašata na ustavno pritožnico, razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku, v katerem bo sodišče lahko preverilo, ali za priznanje pravice do odpravnine v konkretnem primeru morebiti obstajajo kakšne druge pravne ovire, pa bo sodišče pri odločanju moralo upoštevati razloge iz obrazložitve te odločbe.
12. Ker je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo že iz zgoraj navedenega razloga, se mu v presojo navedb o drugih kršitvah ni bilo treba spuščati.
13. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS, ki se na podlagi 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo, nosi vsak udeleženec v postopku pred Ustavnim sodiščem svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih nasprotni udeleženec B. B., d. o. o., Z., ne navaja. Zato je Ustavno sodišče glede stroškov odločilo tako, kot izhaja iz tretje točke izreka tega sklepa.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ter prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) V času prenehanja delovnega razmerja ustavne pritožnice je pravico do odpravnine določal 36.f člen ZDR90. Tudi veljavna delovna zakonodaja delavcem, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, zagotavlja odpravnino (109. člen ZDR).

(*2) Tudi veljavni ZDR, ki v prvem odstavku 109. člena ohranja besedilo, da je »delodajalec … dolžan izplačati delavcu odpravnino«, v petem odstavku kot izjemo od tega pravila izrecno določa, kdaj (le v primeru prisilne poravnave) in pod kakšnimi pogoji se lahko delavec in delodajalec sporazumeta o nižji odpravnini oziroma o manj ugodni obliki njenega poplačila. V drugih primerih torej manj ugodna rešitev od zakonskega minimuma ni dopustna.

(*3) ZDR prav tako določa neizplačilo odpravnine kot prekršek, ki se kaznuje z denarno kaznijo (9. točka prvega odstavka 231. člena ZDR).

(*4) Izjemo predstavljajo določbe prejšnje delovne zakonodaje, ki se nanašajo na pravico do odmora, dnevnega in tedenskega počitka ter letnega dopusta (55. člen ZDR90 in 32. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. – ZTPDR), in določba veljavne delovne zakonodaje o letnem dopustu (166. člen ZDR).