Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji dne 27. januarja 2005

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 159/2002 z dne 5. 12. 2002, sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1967/2001 z dne 12. 12. 2001 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 358/2000 – II z dne 7. 9. 2001 se razveljavijo.
2. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na polovico stanovanjske hiše in delavnice, ki stojita na parc. št. 782/1, vl. št. 580 k.o. V. in nista vpisani v zemljiški knjigi. Višje sodišče je takšno sodbo potrdilo. Obe sodišči sta bili soglasni, da je za odločitev v tej zadevi bistvenega pomena, da je tožničin zakonec, ki v izvršilnem postopku nastopa kot dolžnik, zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, glede katere je predlagana izvršba. Dejstvo, da je v zemljiško knjigo vpisano le zemljišče, ne pa tudi na njem stoječa objekta, po mnenju pritožbenega sodišča na odločitev me more vplivati, saj se načelo zaupanja v zemljiško knjigo razteza tudi na oba objekta kot bistveni sestavini v zemljiško knjigo vpisanega zemljišča. Vrhovno sodišče je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.
2. Pritožnica nasprotuje navedenim odločitvam in zatrjuje kršitve 2., 14., 15., 22. in 33. člena Ustave. Navaja, da je v zemljiški knjigi kot lastnik zemljišča res vpisan le njen zakonec, vendar je v zemljiški knjigi vpisano le zemljišče brez objektov, glede katerih je predlagana izvršba. Sporna objekta naj bi bila na podlagi sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja in določbe 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – v nadaljevanju: ZZZDR) skupno premoženje pritožnice in njenega zakonca. Pritožnica meni, da v obravnavanem primeru sklicevanje upnikov na zemljiškoknjižno stanje in na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more biti odločilno in pravno relevantno. Sodbam očita tudi nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, ker naj bi se dolg njenega zakonca nanašal na neplačevanje dolgov iz njegove dejavnosti, ne pa na neplačevanje kreditnih obveznosti, kot naj bi bilo navedeno v izpodbijanih sodbah.
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču, ki na navedbe v ustavni pritožbi ni odgovorilo. V skladu z določbo 22. člena Ustave je bila ustavna pritožba poslana nasprotnima strankama v pravdnem postopku: C. C., d.d., U., in Republiki Sloveniji, ki sta na navedbe v ustavni pritožbi odgovorili. Obe menita, da je ustavna pritožba neutemeljena. C. C. navaja, da je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan le pritožničin zakonec, zato je stališče sodišč, po katerem bi pritožnica lahko preprečila izvršbo le, če bi bila zemljiškoknjižna lastnica, pravilno. Nasprotna odločitev bi izničila načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Ker se lastninska pravica pridobi le z vpisom v zemljiško knjigo, naj bi pritožnica ravnala neskrbno, ker ni pravočasno poskrbela za vknjižbo lastninske pravice. Republika Slovenija navaja, da pritožnica v ustavni pritožbi sicer zatrjuje številne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vendar jih ne obrazloži. Pritožnica naj ne bi izkazala, da je na sporni nepremičnini res pridobila lastninsko pravico bodisi na temelju 51. člena ZZZDR bodisi z vlaganjem svojih posebnih sredstev v nepremičnino. Poudarja, da je pritožničin zakonec postal lastnik parcele na podlagi darilne pogodbe že leta 1975 in da je bilo leta 1977 na njegovo ime izdano tudi gradbeno dovoljenje, medtem ko je zakonsko zvezo s pritožnico sklenil leta 1988, sporazum o razdelitvi skupnega premoženja zakoncev pa šele 1999. Republika Slovenija v odgovoru na ustavno pritožbo opozarja še na določbe ZZZDR o odgovornosti zakoncev za dolgove in na domnevo glede deležev zakoncev na skupnem premoženju.

4. Na podlagi ustavne pritožbe Ustavno sodišče presoja, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (prvi odstavek 50. člena ZUstS). V tem okviru se omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču. V obravnavanem primeru se kot ključno zastavlja vprašanje, ali je bila pritožnici s tem, ko je sodišče njen zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe zavrnilo, kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.
5. V konkretnem primeru je bila v izvršilnem postopku zaradi izvršitve terjatve pritožničinega zakonca dovoljena izvršba s prodajo nepremičnine. Pritožnica je najprej v ugovoru tretjega zoper sklep o izvršbi (prvi odstavek 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju: ZIZ), nato pa v tožbi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (65. člen ZIZ) zatrjevala, da je ½ stanovanjske hiše in delavnice, ki nista vpisani v zemljiško knjigo in na kateri je predlagana izvršba, njena last, ker gre za nepremičnini, pridobljeni v času trajanja zakonske zveze, in ker je tudi sama vlagala finančna sredstva v gradnjo.
6. Sodišče prve stopnje je pritožničin zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da se za lastnika nepremičnine šteje tisti, ki je kot lastnik vpisan v zemljiški knjigi. Višje sodišče je v obrazložitvi svoje odločbe ugotovilo, da gre za kolizijo dveh interesov: interesa tožnice, da uveljavi svojo na originaren način pridobljeno lastninsko pravico, in interesa tožene stranke, da doseže poplačilo svoje terjatve. Ocenilo je, da je treba »ob tehtanju nasprotujočih si interesov strank dati prednost interesu tožene stranke«. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da v skladu z načelom zaupanja v zemljiško knjigo tisti, ki se je v pravnem prometu upravičeno zanesel na podatke v zemljiški knjigi, ne sme trpeti škodljivih posledic. Po mnenju pritožbenega sodišča položaj dolžnikovega zakonca v izločitvenem sporu ne more biti bistveno drugačen kot v premoženjskih sporih, ki nastanejo zaradi enostranskega razpolaganja drugega zakonca z domnevno skupnim premoženjem. Po mnenju Višjega sodišča bi lahko pritožnica, ki ni poskrbela, da bi bila njena pravica vpisana v zemljiško knjigo, s svojim zahtevkom uspela le, če bi dokazala, da sta bila upnika v slabi veri, tega pa ni niti poskušala. Vrhovno sodišče se je z obrazložitvijo pritožbenega sodišča v celoti strinjalo.
7. Ugovor oziroma tožba tretjega za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (t. i. izločitvena tožba) je sredstvo, ki ga ima po ZIZ na razpolago oseba, ki vsaj verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (prvi odstavek 64. člena ZIZ). Temelj za uveljavljanje izločitvenega ugovora oziroma tožbe je običajno lastninska oziroma solastninska pravica tretje osebe.(*1) Lastninska pravica na nepremičninah se praviloma dokazuje z vknjižbo v zemljiški knjigi, v primeru originarnega načina pridobitve lastninske pravice pa z obstojem tistih dejstev, ki so podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice.(*2) Vknjižba v zemljiško knjigo kot pridobitni način je namreč predpisana le za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini,(*3) ne pa za originarne načine pridobitve lastninske pravice. V primeru originarnega nastanka lastninske pravice vpis v zemljiško knjigo ni konstitutivnega, temveč le deklaratornega pomena.
8. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, zato pridobi zakonec lastninsko pravico na neoddeljenem delu skupnega premoženja ne glede na vpis v zemljiško knjigo. Glede na to pomeni prodaja celotne nepremičnine, ki spada v skupno premoženje zakoncev, zaradi poplačila dolga enega zakonca poseg v pravico do lastnine iz 33. člena Ustave drugega zakonca, čeprav nepremičnina, ki je predmet izvršbe, v zemljiški knjigi ni vpisana kot njuno skupno premoženje.(*4)
9. Ustava v 33. členu zagotavlja pravico do zasebne lastnine. Ta ustavna določba ima dvojni varovalni učinek. Na eni strani varuje položaj imetnika pravice pred oblastnimi posegi v njegovo lastninsko sfero, na drugi strani pa varuje pravni institut lastnine oziroma lastninske pravice.(*5) Tako kot druge ustavne pravice je pravico do zasebne lastnine dopustno omejiti zaradi varstva pravic drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave). Omejitve pa so dopustne le, kolikor so v skladu s splošnim načelom sorazmernosti kot enim od načel pravne države (2. člen Ustave)(*6). To načelo zavezuje tudi sodišče pri razlagi in uporabi zakonskih določb, tako da mora v vsakem primeru skrbno pretehtati, ali je zaradi varstva ene pravice dopustno poseči v drugo in v kakšnem obsegu.
10. V konkretnem primeru je bil pritožničin tožbeni zahtevek zavrnjen s sklicevanjem na zemljiškoknjižno stanje in pomen zemljiškoknjižnih načel ter na upnikovo dobrovernost in pritožničino pasivnost, ker ni pravočasno predlagala vpisa svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo. Po mnenju Višjega sodišča, s katerim se je strinjalo tudi Vrhovno sodišče, ima pravica do poplačila terjatve, ki sta jo upnika pridobila z zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi, prednost pred pritožničino na originaren način pridobljeno lastninsko pravico. Njuna pravica naj bi imela enake učinke kot zastavna pravica, zato naj položaj dolžnikovega zakonca v izločitvenem sporu ne bi bil bistveno drugačen kot v premoženjskih sporih, ki nastanejo zaradi enostranskega razpolaganja drugega zakonca z domnevno skupnim premoženjem. Vendar navedenih položajev ni mogoče enačiti. Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se lahko sklicuje tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico (hipoteko) na nepremičnini,(*7) to pa ne more veljati v primeru, ko je upnik pridobil zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku.(*8) Zaznamba sklepa o izvršbi je namreč prvo izvršilno dejanje v postopku oprave izvršbe na nepremičnino (167. člen in 170. člen ZIZ), predmet spora v pravdi na podlagi izločitvene tožbe pa je prav dopustnost izvršbe na določen predmet. Glede na to z razlogi, na katerih temeljijo izpodbijane sodbe, dopustnosti posega v pravico do lastnine ni mogoče utemeljiti. Zgolj to, da dobi upnik poplačano svojo terjatev, pa ne more biti ustavno dopusten razlog za poseg v lastninsko pravico osebe, ki ni dolžnik.
11. Glede na navedeno je stališče, na katerem temeljijo izpodbijane sodne odločbe, v neskladju s pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Zato jih je Ustavno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče najprej ugotoviti, ali nepremičnina, ki je predmet izvršbe, spada v skupno premoženje zakoncev, in kakšna je narava dolga, katerega poplačilo se zahteva v izvršilnem postopku s prodajo nepremičnine (ali gre za dolg enega od zakoncev ali za skupen dolg zakoncev). Svoje odločitve nato ne bo smelo opreti na stališče, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo.
12. Ker je Ustavno sodišče izpodbijane sodne odločbe razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 33. člena Ustave, se ni spuščalo še v presojo, ali so bile z izpodbijanimi sodbami kršene tudi druge človekove pravice in temeljne svoboščine, kot je to zatrjevala pritožnica.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) S. Triva, V. Belajec, M. Dika, Sudsko izvršno pravo, Opći dio, Informator, Zagreb 1984, str. 333.

(*2) Dr. Rudolf Sajovic v Tolmaču k Zakonu o izvršbi in zavarovanju (1944; str. 125) poudarja, da se v primeru originarne pridobitve lastninske pravice upnik ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Angst, Jakusch, Klicka, E. Kodek, Mohr, Oberhammer, Schütz v Kommentar zur Exekutionsordnung (Wien 2000, Manzsche Verlags- und Universtitätsbuchhandlung, str. 234) menijo, da v primerih originarne pridobitve lastninske pravice (npr. s priposestvovanjem) za ugovor tretjega zadostuje že izvenknjižna lastninska pravica.

(*3) To je bilo izrecno določeno v prvem odstavku 21. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, 6/80 in nasl. – ZTLR).

(*4) Po prvem odstavku 56. člena ZZZDR odgovarja zakonec za svoje obveznosti, ki jih je imel pred sklenitvijo zakonske zveze, in za obveznosti, ki jih prevzame po sklenitvi zakonske zveze, s svojim posebnim premoženjem in s svojim deležem na skupnem premoženju, upnik pa lahko na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež (prvi odstavek 57. člena ZZZDR).

(*5) Glej G. Virant in L. Šturm, komentar k 33. členu Ustave v Šturm ur., Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 342.

(*6) Glej L. Šturm, komentar k 2. členu Ustave, delo, citirano v prejšnji opombi, str. 55: Teorija govori o testu »legitimnosti«, ki pomeni preizkus, ali je cilj, ki ga zasleduje država, legitimen, to je stvarno upravičen in, ali so od države uporabljena sredstva kot taka pravno dopustna.

(*7) Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi št. II Ips 82/2001 z dne 14. 6. 2001. Tudi Ustavno sodišče s sklepom št. Up-453/02 z dne 9. 9. 2003 ni sprejelo v obravnavo ustavne pritožbe zoper sklep Višjega sodišča, ki je potrdilo sklep izvršilnega sodišča o zavrnitvi ugovora tretjega. Pravnemu stališču, na katerem temeljita izpodbijana sklepa, da pridobitev poplačilne (oz. zastavne) pravice na nepremičnini učinkuje tudi zoper v zemljiško knjigo nevpisanega (skupnega) lastnika pod pogojem, da je pridobitelj v dobri veri, ni moglo očitati neskladja s pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave.

(*8) Tako tudi R. Vrenčur, Uvod v zemljiškoknjižno pravo, GV revije, Pravna praksa, Ljubljana 2004, str. 20 (op. 23), ki meni, da je mogoče upoštevati načelo zaupanja samo v zemljiškoknjižnem pravu in ne v izvršilnem pravu. Po določbi 160. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) pa je upnikova dobrovernost pomembna za odločitev o stroških postopka: če sodišče ugotovi, da je upnik kot toženec utemeljeno mislil, da na stvareh ne obstajajo pravice drugih, sodišče odloči, da mora vsaka stranka kriti svoje stroške.