Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopajo B. B., C. C., Č. Č., D. D. in E. E., odvetniki v Z., na seji dne 10. februarja 2005

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 123/2003 z dne 26. 2. 2003, sodba Upravnega sodišča št. U 1589/2000 z dne 17. 10. 2002 in odločba Komisije za pogojni odpust št. 792-09-307/00 z dne 16. 8. 2000 se razveljavijo in se zadeva vrne Komisiji za pogojni odpust v novo odločanje.

1. Ustavni pritožnik je bil obsojen na kazen sedmih let zapora. S sklepom Vrhovnega sodišča mu je bila pozneje kazen izredno omiljena tako, da se mu je znižala na šest let in šest mesecev zapora. Še med kazenskim postopkom je bil v priporu 22 mesecev in 21 dni, kar mu je sodišče v skladu z določbama prvega odstavka 49. člena in 125. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: KZ) vštelo v izrečeno kazen. Med prestajanjem izrečene kazni je prestal dodatnih 18 mesecev in 14 dni zaporne kazni, nato pa mu je bilo prestajanje kazni iz zdravstvenih razlogov prekinjeno. Med prekinitvijo kazni naj bi mu bila po njegovih navedbah za štiri dni protipravno odvzeta prostost, ko naj bi na podlagi nepravnomočne odredbe direktorja Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij prestal še štiri dni zaporne kazni. Tako naj bi ustavni pritožnik po lastnih navedbah skupaj prestal 41 mesecev in 9 dni kazni zapora od skupaj 78 mesecev zapora. Trenutno kazni ne prestaja, saj mu je prestajanje iz zdravstvenih razlogov še vedno prekinjeno.
2. Ker je prestal več kot polovico kazni, je ustavni pritožnik vložil prošnjo za pogojni odpust, ki jo je Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju: Komisija) zavrnila, ker v času odločanja o njej ni bil na prestajanju kazni. Zoper zavrnitev je sprožil upravni spor, v katerem ni bil uspešen. Upravno sodišče je svojo odločitev utemeljilo s tem, da 109. člen KZ opredeljuje pogojni odpust kot odpust s prestajanja kazni. Zato naj bi bil pogojni odpust mogoč le v času dejanskega prestajanja zaporne kazni, ne pa tedaj, kadar je prestajanje kazni prekinjeno. Zoper sodbo Upravnega sodišča je ustavni pritožnik vložil pritožbo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo iz enakih razlogov.
3. Zoper odločitve Komisije, Upravnega in Vrhovnega sodišča je ustavni pritožnik vložil ustavno pritožbo. V njej navaja, da so bili z izpodbijanimi odločbami kršeni načelo pravne države (2. člen Ustave), načelo zakonitosti v kazenskem pravu oziroma pravilo o časovni veljavnosti kazenskega zakona (drugi odstavek 28. člena Ustave) in načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).
4. Kršitev načela pravne države (2. člen Ustave) naj bi izhajala iz načina razlage 109. člena KZ, kot so jo sprejeli Komisija in obe sodišči. Ti naj bi namreč dali določbam zakona takšno vsebino in pomen, ki je v neskladju z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. Izpodbijane odločitve naj bi tako temeljile na nepravilni uporabi 109. člena KZ in bi jih bilo zato treba odpraviti. Kršitev načela zakonitosti kazenskega prava (drugi odstavek 28. člena Ustave) naj bi bila podana s tem, da ustavni pritožnik zaradi izpodbijanih odločitev ne more uveljavljati ene izmed pravic, ki jih ima po zakonu, v konkretnem primeru pravice do pogojnega odpusta. Storilcu kaznivega dejanja pa se smejo vzeti ali omejiti pravice, zagotovljene z Ustavo in zakoni, le v tolikšni meri, kot je nujno, da se izvrši posamezna sankcija. Kršitev načela enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave) naj bi bila podana s tem, da se na podlagi sprejetega stališča v izpodbijanih odločitvah različno obravnava obsojence, ki so na prestajanju kazni zapora, in ustavnega pritožnika, ki mu je bilo prestajanje kazni začasno prekinjeno iz zdravstvenih razlogov. Za takšno razlikovanje ni pravne podlage.
5. Senat Ustavnega sodišča je 23. 11. 2004 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslana v odgovor Vrhovnemu in Upravnemu sodišču ter Komisiji. O navedbah v ustavni pritožbi se je izjavila Komisija. Pojasnjuje namen pogojnega odpusta in pravno ureditev pogojnega odpusta, kot izhaja iz 109. člena KZ, 105., 106. in 107. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 22/2000 – v nadaljevanju ZIKS-1) ter iz 127., 129. in 130. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (Uradni list RS, št. 102/2000). Odgovor Komisije še povzema predpostavki za pogojni odpust, kot izhajata iz KZ, namreč formalno predpostavko (minimum prestane kazni) in materialno predpostavko (ugotovitev, da je mogoče utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponavljal kaznivih dejanj). V zaključku odgovora Komisija meni, da je imel zakonodajalec pri pripravi KZ in ZIKS-1 v tistih delih obeh zakonov, ki govorijo o pogojnem odpustu, v mislih le obsojence, ki so dejansko na prestajanju kazni. Po mnenju Komisije so človekove pravice in svoboščine resda dobile drugačen pomen in veljavo, vendar pa to ne more pomeniti odstopanja od načela, da mora obsojenec pravnomočno izrečeno kazen zapora tudi prestati, zato je pogojni odpust možen le, če je obsojenec dejansko na prestajanju kazni, kajti le takega obsojenca je možno izpustiti iz zapora, četudi le pogojno.

6. Ustavni pritožnik izpodbija razlago 109. člena KZ, kakor so jo sprejeli Vrhovno in Upravno sodišče ter Komisija v izpodbijanih odločbah. Komisija ter Upravno in Vrhovno sodišče so določbo prvega odstavka 109. člena KZ razlagali tako, da obsojenec, ki mu je prestajanje kazni zapora prekinjeno, ne more biti pogojno odpuščen s prestajanja kazni. Ustavni pritožnik v takšnem stališču med drugim vidi kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave, saj naj bi povzročalo različno obravnavanje obsojencev, ki so na prestajanju kazni zapora in imajo možnost odobritve pogojnega odpusta, in ustavnega pritožnika, ki mu je bilo prestajanje kazni začasno prekinjeno iz zdravstvenih razlogov. Za takšno razlikovanje po mnenju ustavnega pritožnika ni pravne podlage.
7. Načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave pomeni, da je bistveno enaka dejanska stanja treba obravnavati enako, bistveno različna pa različno. To načelo ne zavezuje samo zakonodajalca, ampak tudi izvršilno in sodno vejo oblasti. Kršitev načela enakosti je med drugim podana, kadar organ zakonu zmotno pripisuje vsebino, ki je v neskladju z načelom enakosti.(*1) Organ, ki uporablja zakon v konkretnih primerih, je dolžan enaka dejanska stanja obravnavati enako, brez upoštevanja okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne (tako Ustavno sodišče npr. v odločbi št. Up-66/95 z dne 22. 11. 1995, OdlUS IV, 181). Zastavlja se vprašanje, ali so organi, ki so izdali izpodbijane odločbe, pri svojem odločanju upoštevali okoliščino, ki v določbah, ki urejajo pogoje za pogojni odpust, ni navedena kot odločilna, in s tem povzročili različno obravnavanje oseb v bistveno enakih okoliščinah.
8. Pogojni odpust je poseben institut kazenskega prava, ki obsojencu omogoča prenehanje prestajanja zaporne kazni, če so za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji. Institut je oblikovan z namenom, da bi se obsojenec prilagodil na življenje na prostosti in tako ne bi več izvrševal kaznivih dejanj. Z njim lahko, če so zanj izpolnjeni pogoji, pridobita tako obsojenec kot družba: obsojencu se načeloma trajno vrne osebna svoboda in se mu omogoči načeloma prosto določanje njegovih dejavnosti, družba pa si zagotavlja varstvo pred kriminaliteto, še posebej spričo grožnje, da bo pogojni odpust preklican, če bo obsojenec na prostosti nadaljeval s kriminalnim vedenjem.
9. KZ v 109. členu določa temeljne pogoje za odobritev pogojnega odpusta. Prvi odstavek tega člena kot formalni pogoj določa polovico prestane kazni.(*2) Vsebinski pogoj, namreč utemeljeno pričakovanje, da storilec ne bo ponovil kaznivega dejanja, je določen v četrtem odstavku istega člena.(*3) Drugih pogojev zakon ne navaja. V teoriji ni enotnega stališča o tem, ali gre pri pogojnem odpustu za ugodnost, ki je na voljo obsojencu, ali pa gre za njegovo pravico, če so za to izpolnjeni formalni in vsebinski pogoji, ki jih za to določa 109. člen KZ.(*4) Ustavnemu sodišču se za odločitev v tej zadevi do tega vprašanja ni bilo treba opredeliti, ker ima ne glede na to obsojenec pravico, da prošnjo za pogojni odpust poda,(*5) organ, ki je za to pristojen (tj. Komisija), pa mora presoditi, ali obsojenec izpolnjuje formalni pogoj iz prvega odstavka 109. člena KZ, nato pa, če je ta pogoj izpolnjen, njegovo prošnjo obravnavati tako, da presoja izpolnjenost vsebinskega pogoja za pogojni odpust. Presojo izpolnjenosti kriterijev za pogojni odpust je Komisija (posledično pa tudi Upravno in Vrhovno sodišče) ustavnemu pritožniku odrekla, ker kazni ni prestajal v času, ko je vložil prošnjo.
10. Komisija, Upravno in Vrhovno sodišče štejejo, da pogojni odpust ni mogoč, če je obsojencu v času odločanja o prošnji prestajanje kazni prekinjeno, v konkretnem primeru iz zdravstvenih razlogov.(*6) Tak pogoj v 109. členu KZ, ki določa pogoje za odobritev pogojnega odpusta, izrecno ni naveden. Tudi slovenska pravna znanost, ki se ukvarja z institutom pogojnega odpusta,(*7) takega pogoja ne navaja, prav tako pa tudi ne izhaja iz določb ZIKS-1, ki se nanašajo na pogojni odpust ali na prekinitev prestajanja kazni. Organi, ki so uporabljali določbe 109. člena KZ, ki določa pogoje za pogojni odpust, so tako pri svojem odločanju upoštevali okoliščino, ki v tem predpisu ni navedena kot odločilna. S takim stališčem so povzročili neenako obravnavanje obsojencev, ki lahko zaprosijo za pogojni odpust, na eni strani, in ustavnega pritožnika na drugi strani, kljub temu, da so temeljne okoliščine teh obsojencev in ustavnega pritožnika v bistvenih potezah enake. Čeprav je prestajanje kazni ustavnemu pritožniku iz zdravstvenih razlogov začasno prekinjeno, zanj še vedno obstaja obveznost prestajati preostanek kazni v enaki meri kot za druge obsojence, ki se dejansko nahajajo v zavodu za prestajanje kazni zapora, in se bo moral v zavod vrniti takoj, ko bodo prenehale okoliščine, zaradi katerih mu je prestajanje kazni začasno prekinjeno (v konkretnem primeru tedaj, ko se mu bo izboljšalo zdravje). Z vidika obveznosti prestajati kazen in z vidika izpolnjevanja formalnega pogoja (tudi pritožnik naj bi že prestal polovico kazni zapora) so torej ustavni pritožnik in drugi obsojenci, ki za pogojni odpust lahko zaprosijo, v enakem položaju. Komisija, Upravno in Vrhovno sodišče pa so jih obravnavali neenako.
11. Ker so Komisija, Upravno in Vrhovno sodišče, kot to izhaja iz 11. točke te obrazložitve, pri odločanju o pritožnikovi prošnji za pogojni odpust upoštevali okoliščino, ki za to v 109. členu KZ, ki določa pogoje za pogojni odpust, ni navedena kot odločilna, in so s tem povzročili različno obravnavanje oseb, ki bi jih morali obravnavati enako, so kršili načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, kot to izhaja iz 8. točke obrazložitve te odločbe.
12. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo navedeno kršitev, je izpodbijane odločbe razveljavilo in zadevo vrnilo Komisiji v novo odločanje. Ta bo morala presoditi, ali sta pri ustavnem pritožniku podana oba zakonska pogoja za odločanje o pogojnem odpustu. Ker je bilo treba izpodbijane odločitve razveljaviti zaradi ugotovljene kršitve, Ustavno sodišče ni presojalo drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, mag. Marija Krisper Kramberger, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Glej Šturm, list : 14. člen (načelo enakosti). V: Šturm, list (Uradni ): Komentar Ustave Republike Slovenije. Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 178.

(*2) V prvem odstavku 109. člena KZ je določeno: »Obsojenec, ki je prestal polovico kazni, sme biti odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do preteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja.«

(*3) Četrti odstavek 109. člena KZ določa: »Obsojenec je lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, izvršena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi na področju zdravljenja odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.«

(*4) O različnih teoretičnih stališčih glej Bavcon, list , Šelih, A. in dr.: Kazensko pravo (splošni del). Založba Uradni list RS, Ljubljana 2003, str. 492.

(*5)Tako izrecno tudi npr. zastopniki stališča, da je pogojni odpust sicer ugodnost in ne pravica, npr. Carli, A., Wohinz, M.: Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij s komentarjem in podzakonskimi akti. Bonex, Ljubljana 2001, str. 202.

(*6) Vrhovno sodišče je v obrazložitvi svoje sodbe izrecno zapisalo, da je »pogoj za vložitev zahteve za pogojni odpust to, da je obsojenec na prestajanju zaporne kazni«.

(*7) Tako npr. Bavcon, Šelih in dr., delo, navedeno pod op. 2, prav tam. Enako Bele, I.: Kazenski zakonik s komentarjem (splošni del). GV Založba, Ljubljana 2001, str. 585–587. Avtor tudi izrecno piše, da se sme pogojni odpust uporabiti za vsakega obsojenca (če sta seveda izpolnjena formalni in materialni pogoj). Prestani predpisani del kazni in utemeljeno pričakovanje, da ne bo ponavljal kaznivih dejanj, navajata kot pogoja za pogojni odpust tudi Carli in Wohinz, delo, navedeno pod op. 5, str. 199.