Na podlagi 153. člena Poslovnika državnega zbora je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 26. januarja 2005 potrdil uradno prečiščeno besedilo Zakona o prekrških, ki obsega:
Zakon o prekrških – ZP-1 (Uradni list RS, št. 7/03 z dne 23. 1. 2003) in
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških – ZP-1A (Uradni list RS, št. 86/04 z dne 5. 8. 2004).
Št. 716-01/89-1/64
Ljubljana, dne 26. januarja 2005.
EPA 1493-III
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
France Cukjati, dr. med. l. r.
Z A K O N
O PREKRŠKIH
(uradno prečiščeno besedilo)
(ZP-1-UPB1)
PRVI DEL
MATERIALNOPRAVNE DOLOČBE
Prvo poglavje
TEMELJNE DOLOČBE
Predpisovanje prekrškov in sankcij
1. člen
(1) Ta zakon določa splošne pogoje za predpisovanje prekrškov in sankcij zanje, splošne pogoje za odgovornost za prekrške, za izrekanje in za izvršitev sankcij za prekrške, postopek za prekrške ter organe in sodišča za odločanje o prekrških.
(2) Predpisi, s katerimi se v Republiki Sloveniji določajo prekrški, se lahko uporabljajo le v skladu s tem zakonom.
(3) Določbe prvega dela tega zakona (materialnopravne določbe) veljajo za vse prekrške po predpisih iz prejšnjega odstavka.
Meje sankcioniranja prekrškov
2. člen
(1) Nikomur ne sme biti izrečena sankcija za prekršek, če dejanje ni bilo z zakonom, uredbo ali odlokom samoupravne lokalne skupnosti določeno kot prekršek, preden je bilo storjeno, in če za tako dejanje ni bila predpisana sankcija za prekršek.
(2) Če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe tega zakona ali predpis, ki določa prekršek, se uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši.
Predpisi o prekrških
3. člen
(1) Prekrški se lahko določijo:
– z zakonom;
– z uredbo Vlade Republike Slovenije;
– z odlokom samoupravne lokalne skupnosti.
(2) Z uredbo Vlade Republike Slovenije se lahko določijo prekrški in sankcije zanje samo za kršitve določb uredbe.
(3) Z odlokom samoupravne lokalne skupnosti se smejo določiti prekrški in predpisati zanje globe samo v določenem znesku ter samo za kršitve predpisov, ki jih same izdajajo v okviru svojih pristojnosti, ter če jih zakon ali uredba še ne sankcionira.
Sankcije za prekršek
4. člen
(1) Za storjeni prekršek se ob pogojih iz tega zakona izreče predpisana sankcija ali opozorilo.
(2) Sankcije za prekrške so:
– globa;
– opomin;
– kazenske točke v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja;
– prepoved vožnje motornega vozila;
– izgon tujca iz države;
– odvzem predmetov;
– vzgojni ukrepi.
(3) Globa se predpiše in izreče kot glavna sankcija, opomin se izreče namesto globe, kazenske točke v cestnem prometu, prepoved vožnje motornega vozila, izgon tujca iz države in odvzem predmetov pa se predpišejo in izrečejo kot stranske sankcije.
(4) Kazenske točke v cestnem prometu in prepoved vožnje motornega vozila se izrečejo ob pogojih, določenih s tem zakonom, če so z zakonom za posamezni prekršek predpisane.
(5) Izgon tujca iz države in odvzem predmetov se izrečeta ob pogojih, določenih s tem zakonom, ali če tako določa zakon.
(6) Poleg globe se sme izreči ena ali več stranskih sankcij.
(7) Ob pogojih in na način, določen s tem zakonom, se lahko namesto uvedbe postopka o prekršku oziroma izdaje odločbe o prekršku storilcu prekrška izreče opozorilo.
(8) Ob pogojih, določenih s tem zakonom, se odvzame premoženjska korist, pridobljena s prekrškom.
(9) Mladoletnim storilcem prekrškov se izrekajo vzgojni ukrepi in druge sankcije, določene s tem zakonom.
Veljavnost predpisov
5. člen
(1) Predpisi o prekrških iz prve in druge alinee prvega odstavka 3. člena tega zakona veljajo na območju Republike Slovenije; predpisi o prekrških iz tretje alinee prvega odstavka 3. člena tega zakona pa na območju samoupravne lokalne skupnosti, ki jih je izdala.
(2) Predpisi o prekrških, ki veljajo na območju Republike Slovenije, se uporabijo tudi proti vsakomur, kdor stori prekršek na ladji, ki je vpisana v pristanišču na območju Republike Slovenije, ali na letalu, ki ima matično letališče v Republiki Sloveniji, medtem ko se nahajata izven njenega območja.
Drugo poglavje
PREKRŠEK IN ODGOVORNOST ZANJ
Prekršek
6. člen
Prekršek je dejanje, ki pomeni kršitev zakona, uredbe vlade, odloka samoupravne‚ lokalne skupnosti, ki je kot tako določeno kot prekršek in je zanj predpisana sankcija za prekršek.
Domneva nedolžnosti
7. člen
Kdor je obdolžen prekrška, velja za nedolžnega, dokler njegova odgovornost ni ugotovljena s pravnomočno odločbo.
Uporaba določb kazenskega zakonika
8. člen
Kolikor ni v tem zakonu drugače določeno, se v postopku o prekršku smiselno uporabljajo določbe kazenskega zakonika glede silobrana, skrajne sile, sile in grožnje, neprištevnosti, naklepa, malomarnosti, dejanske in pravne zmote, udeležbe pri kaznivem dejanju ter časa in kraja storitve kaznivega dejanja.
Odgovornost za prekršek
9. člen
(1) Za prekršek je odgovoren storilec, ki je storil prekršek iz malomarnosti ali z naklepom.
(2) Predpis o prekršku lahko določi, da je storilec odgovoren samo, če je prekršek storil z naklepom.
Poskus
10. člen
Storilec ni odgovoren za poskus prekrška.
Pomagač in napeljevalec
11. člen
Če gre za napeljevanje ali pomoč v posebno olajševalnih okoliščinah ali če do izvršitve prekrška ni prišlo, se sme napeljevalcu in pomagaču sankcija odpustiti.
Izključitev postopka o prekršku in sankcije
12. člen
(1) Zoper storilca, ki je bil v kazenskem postopku pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, se ne vodi postopek za prekršek in se mu tudi ne izrekajo sankcije za prekrške.
(2) Zoper osebe, ki uživajo imunitetno pravico po mednarodnem pravu, se ne vodi postopek o prekršku in se jim tudi ne izrekajo sankcije za prekrške.
(3) O prekršku, ki ga stori oseba iz prejšnjega odstavka, prekrškovni organ obvesti ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve.
Odgovornost pravne osebe, njene odgovorne osebe
in samostojnega podjetnika posameznika
13. člen
(1) Republika Slovenija in samoupravne lokalne skupnosti ne morejo biti odgovorne za prekršek, zakon pa lahko predpiše, da odgovarja za prekršek odgovorna oseba v državnem organu ali v samoupravni lokalni skupnosti.
(2) Pravna oseba in samostojni podjetnik posameznik sta lahko odgovorna za prekršek druge osebe, če je v predpisu o prekršku tako določeno.
(3) Pravna oseba, ki je v stečaju, je odgovorna za prekršek, ne glede na to, ali je bil storjen pred začetkom stečajnega postopka ali med njim, vendar pa se ji ne izreče globa, temveč le odvzem premoženjske koristi oziroma odvzem predmetov.
Odgovornost pravne osebe in samostojnega podjetnika posameznika, ki zaposluje druge osebe
14. člen
Za odgovornost pravne osebe in samostojnega podjetnika posameznika, ki zaposluje druge osebe, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja, o pogojih, pod katerimi je pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje.
Odgovornost odgovorne osebe
15. člen
(1) Odgovorna oseba je odgovorna za tisti prekršek, ki ga stori pri opravljanju poslov, za katere je pooblaščena pri pravni osebi oziroma samostojnem podjetniku posamezniku, pri državnem organu ali v samoupravni lokalni skupnosti.
(2) Odgovorna oseba je odgovorna za prekršek, če je bil storjen z njenim dejanjem ali z opustitvijo dolžnega nadzorstva.
(3) Odgovornost odgovorne osebe ne preneha zaradi tega, ker ji je prenehalo delovno razmerje v pravni osebi oziroma pri samostojnem podjetniku posamezniku, v državnem organu ali samoupravni lokalni skupnosti, ali ker je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik prenehal obstajati.
Način storitve prekrška
16. člen
(1) Prekršek je lahko storjen s storitvijo ali z opustitvijo.
(2) Prekršek je storjen z opustitvijo, če je storilec opustil dejanje, ki bi ga moral storiti.
Tretje poglavje
SANKCIJE ZA PREKRŠEK
Globa
17. člen
(1) Globa se lahko predpiše v razponu ali v določenem znesku.
(2) Z zakonom ali z uredbo Vlade Republike Slovenije se lahko predpiše globa v razponu:
– za posameznika od 10.000 do 300.000 tolarjev;
– za pravno osebo in samostojnega podjetnika posameznika od 100.000 do 30.000.000 tolarjev;
– za odgovorno osebo pravne osebe ali odgovorno osebo samostojnega podjetnika posameznika in za odgovorno osebo v državnem organu ali v samoupravni lokalni skupnosti od 10.000 do 1.000.000 tolarjev.
(3) Globa, ki se predpisuje v določenem znesku, je lahko predpisana za posameznika in za odgovorno osebo v določenem znesku do 150.000 tolarjev, za pravno osebo in samostojnega podjetnika posameznika pa v določenem znesku do 500.000 tolarjev.
(4) Za prekrške s področja davkov in carin se lahko z zakonom predpiše globa v večkratniku oziroma v odstotku od davka oziroma carine, ki bi jo bilo treba plačati, oziroma od vrednosti predmeta, v zvezi s katerim je bil storjen prekršek. Globa, določena v skladu s tem odstavkom, ki se izreče v postopku zaradi prekrška, ne sme biti višja od najvišjega zneska, določenega z drugim, tretjim oziroma petim odstavkom tega člena.
(5) Z zakonom se sme predpisati za najhujše kršitve s področja varstva naravnih bogastev, okolja in ohranjanja narave, s področja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, s področja varnosti in zdravja pri delu, dela in zaposlovanja na črno ter delovnih razmerij, s področja socialnega varstva, s področja davkov, financ, carin, varstva konkurence in državnih blagovnih rezerv za posamezne prekrške, katerih narava je posebno huda zaradi višine povzročene škode oziroma višine pridobljene protipravne premoženjske koristi ali zaradi storilčevega naklepa oziroma njegovega namena koristoljubnosti, trikrat višjo globo od tiste, ki je predvidena v drugem in tretjem odstavku tega člena.
(6) Z odlokom samoupravne lokalne skupnosti se lahko predpiše samo globa v določenem znesku:
– za posameznika in odgovorno osebo do 100.000 tolarjev;
– za pravno osebo in samostojnega podjetnika posameznika do 350.000 tolarjev.
(7) Globe, plačane za prekrške, so prihodek države. Globe, plačane za prekrške, ki so predpisani z odloki samoupravnih lokalnih skupnosti, in pravnomočno izrečene z odločbami prekrškovnih organov samoupravne lokalne skupnosti, so prihodek tiste samoupravne lokalne skupnosti, katere predpis je bil kršen.
Rok plačila globe
18. člen
(1) Če se izreče globa, se v odločbi oziroma sodbi o prekršku določi tudi rok, v katerem mora biti plačana. Ta rok ne sme biti krajši od osmih dni in ne daljši kot tri mesece.
(2) V opravičenih primerih se z odločbo oziroma sodbo o prekršku na predlog storilca dovoli, da se globa plača v obrokih. Z odločbo se določi tudi način odplačevanja in rok plačila. Ta rok ne sme biti daljši kot eno leto.
(3) Določila o roku za plačilo globe in o načinih prisilne izterjave veljajo tudi za stroške postopka.
Uklonilni zapor
19. člen
(1) Storilca, ki deloma ali v celoti ne plača globe v določenem roku, se prisili k plačilu tako, da se določi uklonilni zapor. O uklonilnem zaporu odloči sodišče s sklepom po uradni dolžnosti ali na predlog prekrškovnega organa. O svoji odločitvi in o izvršitvi uklonilnega zapora sodišče obvesti prekrškovni organ, ki je podal predlog za uklonilni zapor.
(2) Uklonilni zapor se ne more določiti, če je bil za prekršek izdan plačilni nalog. Uklonilni zapor se ne more določiti pred pravnomočnostjo odločbe o prekršku.
(3) Zoper sklep o uklonilnem zaporu je dovoljena pritožba na višje sodišče v osmih dneh od prejema sklepa. Sodišče prve stopnje pošlje pritožbo višjemu sodišču v treh dneh; to sodišče mora izdati odločbo v 15 dneh po tem, ko je dobilo spis. Pritožba zadrži izvršitev.
(4) Uklonilni zapor traja, dokler storilec ne plača globe, vendar najdlje 30 dni.
(5) Z izvršitvijo uklonilnega zapora ne preneha obveznost plačila globe.
(6) Storilec lahko do začetka izvrševanja uklonilnega zapora sodišču predlaga, da se plačilo globe nadomesti z opravo določene naloge v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti. Sodišče pri odločanju o predlogu upošteva vse okoliščine zadeve ter premoženjsko stanje in možnosti storilca za plačilo globe. Če sodišče predlogu ugodi, s sklepom odloži izvršitev uklonilnega zapora do izteka roka za opravo naloge. Če storilec opravi določene naloge, se uklonilni zapor ne izvrši in globa ne izterja. Sodišče v sklepu o določitvi uklonilnega zapora storilca pouči o pravici iz tega odstavka in ga obvesti o možnih nalogah na podlagi seznama, ki ga vodi v sodelovanju s pristojnimi organi.
(7) Obseg in vsebina nalog iz prejšnjega odstavka se določita v sorazmerju z izrečeno globo, v trajanju od treh do največ 30 delovnih dni. Rok za izvršitev nalog ne more biti krajši od enega in ne daljši od treh mesecev.
Prisilna izterjava globe
20. člen
(1) Če uklonilni zapor ni bil določen ali če storilec tudi po uklonilnem zaporu ne plača globe, se globa izterja prisilno.
(2) V postopku prisilne izterjave se uporabljajo določila šestega in sedmega odstavka prejšnjega člena. Predlog za nadomestitev prisilne izterjave lahko storilec vloži do začetka neposrednih dejanj prisilne izterjave.
(3) Če pravna oseba ne plača globe v določenem roku, se globa izterja prisilno.
(4) Zakon lahko določi, da se storilcu, ki ne plača globe, ne izda ali ne podaljša dovoljenje v upravnem postopku ali ne izda potrdilo iz uradne evidence s tistega upravnega področja, na katerem je bil storjen prekršek. Tega ukrepa ni mogoče določiti za potrdila in druge listine o dejstvih, o katerih se vodijo uradne evidence na področju osebnih stanj.
Opomin
21. člen
(1) Opomin sme prekrškovni organ in sodišče izreči za prekršek, storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega.
(2) Opomin se sme izreči tudi, če je prekršek v tem, da ni bila izpolnjena predpisana obveznost, ali je bila s prekrškom povzročena škoda, storilec pa je pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil povzročeno škodo.
Kazenske točke v cestnem prometu s prenehanjem
veljavnosti vozniškega dovoljenja
22. člen
(1) Kazenske točke v cestnem prometu se predpišejo v višini od ene do 18 točk za prekršek zoper varnost javnega prometa, s katerim je povzročena nevarnost za nastanek hude posledice oziroma z dejanjem nastane škodljiva posledica.
(2) Kazenske točke v cestnem prometu se izrečejo vozniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, izdano v Republiki Sloveniji, oziroma osebi, ki ji je začasno odvzeto vozniško dovoljenje.
(3) Če voznik v času treh let doseže ali preseže 18 kazenskih točk v cestnem prometu, mu sodišče izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je storilec imel dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk. Izrek sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni dopusten, če pretečeta dve leti od pravnomočnosti odločbe o prekršku, s katero so bile izrečene kazenske točke v cestnem prometu, zaradi katerih je storilec dosegel število kazenskih točk, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Za izrek sankcije se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o zastaranju izvršitve sankcije.
(4) Z zakonom je lahko določeno, da se posameznim vrstam voznikov izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja pri večjem ali manjšem številu kazenskih točk v cestnem prometu.
(5) V primerih iz tretjega in četrtega odstavka tega člena vozniško dovoljenje preneha veljati s pravnomočnostjo odločbe, s katero je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.
Prepoved vožnje motornega vozila
23. člen
(1) Za prekršek zoper varnost javnega prometa, s katerim je povzročena nevarnost za nastanek hude posledice oziroma z dejanjem nastane škodljiva posledica, se sme predpisati sankcija prepovedi vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije.
(2) Sodišče izreče sankcijo iz prejšnjega odstavka v trajanju od enega meseca do enega leta, računajoč od dneva vpisa v vozniško dovoljenje. Čas, ko je bila storilcu vzeta prostost, se ne všteva v čas trajanja te sankcije.
(3) Če je sankcija iz prvega odstavka tega člena izrečena osebi, ki ima tuje dovoljenje za vožnjo motornega vozila, obsega ta sankcija prepoved vožnje motornega vozila določene vrste na ozemlju Republike Slovenije.
(4) Če je storilcu izrečena stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, se ne more izreči oziroma izvršiti tudi stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila.
Izgon tujca iz države
24. člen
(1) Sodišče sme izreči tujcu sankcijo izgona iz Republike Slovenije, če je bila z dejanjem povzročena nevarnost za nastanek hude posledice oziroma je z dejanjem nastala škodljiva posledica.
(2) Izgon se izreče v trajanju od šest mesecev do petih let.
(3) Trajanje sankcije iz prejšnjega odstavka se šteje od dneva izvršitve sodbe o prekršku. Čas, ko je bila storilcu v postopku odvzeta prostost, se ne všteje v čas trajanja te sankcije.
Odvzem predmetov
25. člen
(1) Predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek, ali pa so nastali s prekrškom, se smejo odvzeti, če so storilčeva last, ali če z njimi razpolaga pravna oseba, ki je storilec prekrška.
(2) Predmeti iz prejšnjega odstavka se smejo vzeti tudi, če niso storilčeva last, ali z njimi ne razpolaga pravna oseba, ki je storila prekršek, če to terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varstvo okolja in ohranjanje narave, gospodarska razmerja ali razlogi morale, kot tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon. S tem pa ni prizadeta pravica drugih, terjati odškodnino od storilca.
(3) Z zakonom, ki določa prekršek, se sme določiti obvezen odvzem predmetov.
(4) S posebnim zakonom se lahko določi način izvršitve odvzema predmetov.
(5) V sodbi oziroma odločbi o prekršku se odloči, v skladu s posebnimi predpisi, ali naj se odvzeti predmeti uničijo, ali naj se izročijo ustreznemu organu oziroma organizaciji, ali pa prodajo.
(6) Odvzeti predmet, ki je bil uporabljen ali namenjen za prekršek, se lahko vrne lastniku po predhodnem delnem uničenju, s čimer se prepreči njegova ponovna uporaba za storitev prekrška.
Splošna pravila za odmero sankcije
26. člen
(1) Storilcu prekrška se odmeri sankcijo v mejah, ki so določene s predpisom za storjeni prekršek, glede na težo prekrška in storilčevo malomarnost ali naklep.
(2) Pri tem se upoštevajo vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine), zlasti pa: stopnjo storilčeve odgovornosti za prekršek, nagibe, iz katerih je prekršek storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane dobrine, okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen, prejšnje življenje storilca, njegove osebne razmere, njegovo obnašanje po storjenem prekršku, zlasti, ali je poravnal škodo.
(3) Pri odmeri globe se upošteva tudi storilčevo premoženjsko stanje, višino njegove plače, njegove druge dohodke, njegovo premoženje in njegove družinske obveznosti, pri prekrških s področja davkov in carin pa tudi sorazmerje višine globe z višino prikrajšane dajatve.
(4) Sankcije, izrečene za prej storjeni prekršek, ni mogoče šteti za obteževalno okoliščino, če so od dneva, ko je postala odločba oziroma sodba o prekršku pravnomočna do storitve novega prekrška pretekla več kot tri leta.
(5) Pri odmeri globe pravni osebi in samostojnemu podjetniku posamezniku se upošteva gospodarsko moč in prej izrečene sankcije.
(6) Sodišče sme storilcu odmeriti sankcijo pod mejo, ki je predpisana, če tako določa zakon ali če ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek milejše sankcije. Pri tem sme izreči globo do najnižje mere iz 17. člena tega zakona, število predpisanih kazenskih točk pa omiliti toliko, da storilec ne doseže števila kazenskih točk, za katere se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.
(7) V primerih, ko je z zakonom tako določeno, se lahko storilcu prekrška odpusti globo in druge sankcije.
Stek
27. člen
(1) Če je storilec z enim dejanjem ali z več dejanji storil več prekrškov, o katerih še ni izdana odločba oziroma sodba, postopek pa teče pred istim organom oziroma sodiščem, se določi najprej sankcijo za vsak posamezni prekršek, nato pa se izrečejo kot enotna sankcija vse tako določene sankcije.
(2) Če so za prekrške, storjene v steku, določene sankcije iste vrste, se izreče enotna sankcija, ki je enaka njihovemu seštevku, vendar enotna sankcija ne sme presegati dvakratne največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu.
(3) Če seštevek določenih kazenskih točk doseže število točk, za katere je določeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, se v enotni sankciji izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.
Četrto poglavje
ODVZEM PREMOŽENJSKE KORISTI, PRIDOBLJENE
S PREKRŠKOM
Odvzem premoženjske koristi
28. člen
(1) Nihče ne more obdržati premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom ali zaradi njega.
(2) Korist iz prejšnjega odstavka se odvzame z odločbo oziroma sodbo, s katero je bil storilec spoznan za odgovornega oziroma je bil postopek ustavljen, ker je v zakonu določeno, da se storilcu ne izreče sankcija za storjeni prekršek, oziroma mu je bil izrečen vzgojni ukrep.
(3) Odvzem premoženjske koristi obsega odvzem denarja, predmetov in vsake druge premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s prekrškom ali zaradi njega. Če to ni mogoče, se storilcu naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza pridobljeni premoženjski koristi. V opravičenih primerih se sme dovoliti, da se denarni znesek, ki ustreza pridobljeni premoženjski koristi, lahko plača tudi v obrokih, pri čemer pa rok plačila ne sme biti daljši od enega leta.
(4) Premoženjska korist se odvzame po vrednosti v času storitve prekrška. Če je z zakonom, s katerim je določen prekršek, to predpisano, se lahko namesto premoženjske koristi odvzame razlika v ceni.
(5) Glede odvzema premoženjske koristi, ki so jo druge osebe pridobile s prekrškom, se uporabljajo določbe kazenskega zakonika.
Peto poglavje
VZGOJNI UKREPI IN SANKCIJE ZA MLADOLETNIKE
Uporaba posebnih določb za mladoletnike
29. člen
V postopku proti mladoletnim storilcem prekrškov se uporabljajo določbe tega in dvanajstega poglavja, druge določbe tega zakona pa le, če v tem poglavju ni drugače določeno.
Izključitev odgovornosti otrok
30. člen
(1) Proti mladoletniku, ki ob storitvi prekrška še ni bil star 14 let (otrok), se ne smejo voditi postopki za prekrške in izreči sankcije za prekrške.
(2) O dejanju, ki ima vse znake prekrška in ga stori otrok, prekrškovni organ obvesti osebo, ki je dolžna skrbeti zanj, po potrebi pa tudi pristojni organ socialnega varstva.
Izrekanje sankcij mladoletnikom
31. člen
(1) Mladoletniku, ki je bil v času storitve prekrška že star 14 let, ni pa še dopolnil 16 let (mlajši mladoletnik), se smejo izreči le vzgojni ukrepi.
(2) Mladoletniku, ki je bil v času storitve prekrška že star 16 let, ni pa še dopolnil 18 let (starejši mladoletnik), se smejo izreči le vzgojni ukrepi, izjemoma pa se mu sme izreči globa.
(3) Ne glede na določbi prvega in drugega odstavka tega člena, se mladoletniku lahko ob vzgojnem ukrepu ali globi izrečeta tudi stranski sankciji odvzema predmetov in kazenskih točk v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja.
(4) Globa in stranske sankcije se v primeru iz 41. člena tega zakona izrečejo v mejah oziroma v višini, predpisani za tisti prekršek v steku, za katerega je predpisana najvišja zgornja meja globe oziroma najvišja globa, predpisana v določenem znesku.
Namen vzgojnih ukrepov za mladoletnike
32. člen
Namen vzgojnih ukrepov je, da se z nasveti in opozorili, z varstvom in pomočjo mladoletnim storilcem prekrškov, in z razvijanjem njihove osebne odgovornosti zagotovita njihova vzgoja in pravilen razvoj; namen drugih sankcij za mladoletnike pa tudi vplivati na mladoletne storilce prekrškov, da ne bi ponavljali prekrškov, kot tudi na druge mladoletnike, da ne bi delali prekrškov.
Vrste vzgojnih ukrepov
33. člen
(1) Mladoletnemu storilcu prekrška se lahko izrečejo naslednji vzgojni ukrepi:
– ukor;
– navodila in prepovedi;
– nadzorstvo.
(2) Mladoletnemu storilcu se sme izreči samo eden od ukrepov iz prejšnjega odstavka.
Izbira vzgojnega ukrepa
34. člen
Pri izbiri vzgojnega ukrepa je treba upoštevati mladoletnikovo starost, njegovo duševno razvitost, psihične lastnosti, njegova nagnjena, nagibe, iz katerih je storil prekršek, dotedanjo vzgojo, okolje in razmere, v katerih je živel, težo prekrška, ali mu je bil že prej izrečen vzgojni ukrep ali globa in vse druge okoliščine, ki vplivajo na to, da bo najbolj dosežen namen vzgojnega ukrepa.
Ukor
35. člen
(1) Ukor se izreče mladoletniku, kateremu ni potrebno izreči drugega vzgojnega ukrepa, zlasti pa, če je storil prekršek zaradi nepremišljenosti ali lahkomiselnosti.
(2) Ob izreku ukora se mladoletniku prikaže škodljivost njegovega ravnanja in se ga opozori, da v bodoče ne sme delati prekrškov.
Navodila in prepovedi
36. člen
(1) Sodišče izreče mladoletniku eno ali več navodil ali prepovedi, če je treba s primernimi ukrepi vplivati nanj in na njegovo vedenje.
(2) Sodišče lahko izreče mladoletniku naslednja navodila in prepovedi:
1. redno obiskovati šolo;
2. opraviti delo v korist humanitarnih organizacij ali samoupravne lokalne skupnosti;
3. opraviti preizkus znanja prometnih predpisov;
4. prepoved vožnje motornega vozila pod pogoji, pod katerimi je mogoče to sankcijo izreči polnoletnim;
5. obvezno obiskovanje vzgojne, poklicne, psihološke ali druge posvetovalnice.
(3) Pri izbiri in izrekanju navodil in prepovedi sodišče praviloma upošteva mladoletnikovo pripravljenost za sodelovanje.
(4) Navodila in prepovedi smejo trajati najdlje šest mesecev.
(5) Sodišče lahko navodila in prepovedi med izvrševanjem spremeni ali odpravi, če bo s tem bolje dosežen namen vzgojnih ukrepov.
(6) V okviru navodila iz 2. točke drugega odstavka tega člena sme sodišče določiti mladoletniku opravljanje del do največ štiridesetih ur v obdobju treh mesecev, in sicer tako, da ni moteno mladoletnikovo šolanje ali njegova zaposlitev.
(7) Navodila iz 1., 2. in 5. točke drugega odstavka tega člena pripravijo in njihovo izvajanje vodijo pooblaščeni organi socialnega varstva, pri njihovem izvrševanju pa sodeluje sodnik.
(8) Spoštovanje navodil in prepovedi iz 3. točke in prepovedi iz 4. točke drugega odstavka tega člena nadzoruje policija. Če policija ugotovi, da mladoletnik prepovedi ne izpolnjuje, o tem obvesti sodišče.
(9) Pri izvrševanju navodil iz drugega odstavka tega člena se ne sme prizadeti mladoletnikovo osebno dostojanstvo.
(10) Če mladoletnik navodil ali prepovedi ne izpolnjuje, jih lahko sodišče nadomesti z izrekom vzgojnega ukrepa nadzorstva. Sodišče na to mladoletnika opozori, ko izreče navodila ali prepoved.
Nadzorstvo
37. člen
(1) Če mladoletnik potrebuje strokovno pomoč in nadzorstvo in je potrebno trajneje vplivati na njegovo vzgojo, prevzgojo in pravilen razvoj, mu sodišče izreče nadzorstvo staršev, posvojiteljev, rejnika ali skrbnika, ali organa socialnega varstva.
(2) Nadzorstvo staršev se izreče, če imajo starši, posvojitelji, rejnik ali skrbnik možnost izvrševati tako nadzorstvo.
(3) Če starši, posvojitelji, rejnik ali skrbnik nimajo take možnosti, se mladoletniku izreče nadzorstvo organa socialnega varstva.
(4) Nadzorstvo po določbi drugega ali tretjega odstavka tega člena sme trajati najdlje eno leto; po šestih mesecih izvrševanja tega ukrepa pa lahko sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog pooblaščenega organa socialnega varstva ustavi njegovo izvrševanje, če ugotovi, da je namen takega ukrepa že dosežen.
(5) Med izvrševanjem tega ukrepa ostane mladoletnik pri svojih starših, posvojiteljih, rejniku ali skrbniku.
Ustavitev izvrševanja vzgojnih ukrepov
38. člen
Če je preteklo od pravnomočnosti odločbe, s katero so bila izrečena navodila ali prepovedi ali ukrep nadzorstva, več kakor šest mesecev, pa se ukrep ni začel izvrševati, odloči sodišče, ali naj se izrečeni ukrep izvrši.
Globa
39. člen
(1) Starejšemu mladoletniku se izjemoma lahko izreče globa tedaj, če je v času storitve prekrška glede na svojo duševno razvitost mogel razumeti pomen prekrška, če so podani drugi pogoji za odgovornost za prekršek po določbah tega zakona, in če jo je po svojih premoženjskih razmerah zmožen plačati.
(2) Starejšemu mladoletniku sme sodišče izreči globo le zaradi hujših posledic prekrška ali večje stopnje odgovornosti za prekršek, če ne bi bilo upravičeno uporabiti vzgojni ukrep.
(3) Če starejši mladoletnik ne plača izrečene globe, se mu ne izreče uklonilni zapor.
Izrekanje vzgojnih ukrepov polnoletnim storilcem za prekrške,
ki so jih storili kot mladoletniki
40. člen
(1) Vzgojni ukrep razen ukrep nadzorstva, se lahko izreče tudi polnoletnemu za prekršek, ki ga je storil kot mladoletnik, če bi bilo to glede na naravo prekrška, glede na njegove osebne lastnosti in druge okoliščine smotrno.
(2) Ob pogojih iz prejšnjega člena se sme izreči tudi globa in stranske sankcije.
(3) Če mladoletnik med postopkom postane polnoleten, se postopek o prekršku ustavi, če ne bi bilo smotrno izreči vzgojnega ukrepa in niso izpolnjeni pogoji za izrek sankcij iz prejšnjega odstavka.
Izrek sankcije za prekrške v steku
41. člen
Če je storil mladoletnik več prekrškov v steku, presodi sodišče enotno vse prekrške in enotno izreče sankcijo.
Šesto poglavje
ZASTARANJE
Zastaranje pregona
42. člen
(1) Postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen.
(2) Zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu postopek o prekršku ne sme začeti ali nadaljevati.
(3) Zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku.
(4) Zastaranje se pretrga tudi, če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok, enako hud ali hujši istovrstni prekršek.
Daljši rok za zastaranje
43. člen
Z zakonom, ki določa prekršek, se lahko predpiše za prekrške iz petega odstavka 17. člena tega zakona tudi daljši rok za zastaranje postopka o prekršku, kakor je predpisan s tem zakonom, vendar ne daljši od treh let.
Zastaranje izvršitve sankcije
44. člen
(1) Izrečene sankcije za prekršek se ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna.
(2) Zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu sankcije ne morejo izvrševati.
(3) Zastaranje pretrga vsako dejanje sodišča ali organa, pristojnega za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna.
DRUGI DEL
POSTOPEK O PREKRŠKIH
Sedmo poglavje
SPLOŠNE DOLOČBE
Organi za odločanje o prekrških
45. člen
(1) O prekrških odločajo prekrškovni organi in sodišča.
(2) Prekrškovni organi so upravni in drugi državni organi in nosilci javnih pooblastil, ki izvajajo nadzorstvo nad izvrševanjem zakonov in uredb, s katerimi so določeni prekrški, in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, ki so s posebnimi predpisi pooblaščeni za odločanje o prekrških.
(3) Sodišča so sodišča za prekrške prve in druge stopnje.
(4) Vsi državni organi in nosilci javnih pooblastil morajo sodišču in prekrškovnim organom v postopku o prekršku dajati potrebno pomoč in podatke brezplačno, upravljalci zbirk osebnih podatkov pa brezplačno posredovati osebne podatke, ki so potrebni za ugotovitev dejstev v zvezi s postopkom in za izvršitev sankcij.
Odločba
46. člen
(1) O storitvi prekrška in o sankciji odločita prekrškovni organ oziroma sodišče z odločbo, zoper katero so dopustna pravna sredstva, ki jih določa ta zakon.
(2) Pomote v pisavi ali v številkah ali druge očitne pomote v odločbi lahko s sklepom popravi vsak čas po uradni dolžnosti ali na predlog udeležencev postopka prekrškovni organ ali sodišče, ki je odločbo izdalo.
(3) Popravke, ki so bili napravljeni potem, ko je bila odločba udeležencem že poslana, je treba sporočiti udeležencem v pisni obliki.
Stroški postopka
47. člen
Stroški postopka so izdatki, ki nastanejo v postopku za prekršek ali zaradi njega, in izdatki, nastali v zvezi z zavarovanjem potrebnih dokazov in hrambo zaseženih in odvzetih predmetov pred uvedbo postopka.
Opredelitve pojmov
48. člen
Posamezni izrazi, ki so uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:
– »Kršitelj«, ki označuje kršiteljico in kršitelja, je tisti, zoper katerega je začet postopek o prekršku pred prekrškovnim organom;
– »Obdolženec«, ki označuje obdolženko in obdolženca, je tisti, proti kateremu je pred sodiščem vložen obdolžilni predlog;
– »Storilec«, ki označuje storilko in storilca, je splošni izraz za kršitelja, obdolženca in osebo, ki ji je bila izrečena sankcija za prekršek;
– »Oškodovanec«, ki označuje oškodovanko in oškodovanca, je tisti, čigar premoženjska ali osebna pravica je bila s prekrškom prekršena ali ogrožena.
Osmo poglavje
POSTOPEK ZA PREKRŠKE PREKRŠKOVNEGA ORGANA
(HITRI POSTOPEK)
Pristojnost in pooblastilo za postopek
49. člen
(1) Za določitev pristojnosti prekrškovnih organov in spore o pristojnosti med prekrškovnimi organi se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek.
(2) Postopek pred prekrškovnim organom vodi in v njem odloča z zakonom ali podzakonskim aktom pooblaščena uradna oseba tega organa.
(3) Pooblaščena uradna oseba iz prejšnjega odstavka mora imeti za vodenje postopka in izdajo plačilnega naloga najmanj peto stopnjo izobrazbe, za izdajo odločbe o prekršku pa najmanj sedmo stopnjo izobrazbe. Imeti mora tudi opravljen preizkus znanja, ki zajema izvrševanje pooblastil po tem zakonu in poznavanje predpisov, katerih izvrševanje nadzoruje. Vlada Republike Slovenije predpiše vrsto izobrazbe in program strokovnega usposabljanja in preverjanja znanja za vodenje in odločanje v prekrškovnem postopku. Za poznavanje predpisov, katerih izvrševanje nadzoruje, se uradni osebi prizna opravljen preizkus znanja, določen v teh predpisih.
Začetek postopka o prekršku
50. člen
(1) Postopek o prekršku se začne po uradni dolžnosti, ko opravi prekrškovni organ v okviru svoje pristojnosti v ta namen kakršnokoli dejanje, ali z vložitvijo pisnega predloga oškodovanca, državnega tožilca ali državnega organa, nosilca javnih pooblastil ali samoupravne lokalne skupnosti (predlagatelji).
(2) Predlog mora vsebovati podatke o kršitelju prekrška (osebno ime, enotno matično številko občana (v nadaljnjem besedilu: EMŠO), če je fizična oseba tujec, pa njene rojstne podatke, državljanstvo, stalno oziroma začasno prebivališče, za odgovorno osebo tudi zaposlitev, za pravno osebo pa ime in sedež ter matično številko, če teh ni, pa podatke, ki jih je lahko pridobil), opis prekrška in navedbo dejstev oziroma dokazov, ki kažejo na sum storitve prekrška.
(3) Predlog se vloži pri pristojnem prekrškovnem organu. Če je predlog vložen pri drugem organu, ga ta takoj odstopi pristojnemu prekrškovnemu organu in o tem obvesti predlagatelja.
Odločitev prekrškovnega organa
51. člen
(1) Prekrškovni organ po ugotovitvi pogojev za začetek postopka po uradni dolžnosti oziroma po prejemu predloga iz prejšnjega člena zbere dodatna obvestila in dokaze o prekršku.
(2) Če prekrškovni organ ugotovi, da so podani zakonski pogoji za izvedbo postopka o prekršku, ga mora izvesti in sam izdati odločbo o prekršku (hitri postopek).
(3) Če hitri postopek ni dovoljen, mora prekrškovni organ vložiti pri pristojnem sodišču obdolžilni predlog (redni sodni postopek).
(4) Prekrškovni organ odloči, da ne bo izdal odločbe o prekršku oziroma vložil obdolžilnega predloga:
– če iz zbranih dejstev in dokazov izhaja, da dejanje ni prekršek;
– če je pregon zastaral, ali so podani drugi razlogi, ki izključujejo pregon;
– če gre za prekršek neznatnega pomena, posebne okoliščine, nizka stopnja odgovornosti ali storilčeve osebne okoliščine pa kažejo, da postopek ne bi bil smotrn.
(5) Odločitev iz prejšnjega odstavka in razlogi se zaznamujejo v spisu. O odločitvi, da ne bo izdal odločbe oziroma vložil obdolžilnega predloga in o razlogih mora prekrškovni organ v 30 dneh od odločitve pisno obvestiti predlagatelja.
Hitri postopek
52. člen
(1) O prekrških se odloča po hitrem postopku, razen v primerih, ko zakon določa drugače.
(2) Hitri postopek ni dovoljen:
– če je z dejanjem nastala telesna poškodba;
– če je za prekršek poleg globe predpisana stranska sankcija oziroma če prekrškovni organ ali predlagatelj postopka glede na naravo kršitve oceni, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije po tem zakonu;
– če je potrebno odločiti o premoženjsko pravnem zahtevku;
– proti mladoletnim storilcem prekrškov;
– za prekrške s področja obrambnih dolžnosti;
– v drugih primerih, ko je z zakonom tako določeno.
(3) Hitri postopek se lahko izvede tudi v primerih iz prejšnjega odstavka, če zakon tako določa. V hitrem postopku ni mogoče izreči stranske sankcije izgona tujca iz države.
(4) V hitrem postopku se storilcu izreče globa v znesku, v katerem je predpisana, če je predpisana v razponu, pa se izreče najnižja predpisana mera globe, če z zakonom ni določeno drugače.
Opozorilo
53. člen
(1) Pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa lahko namesto izreka globe, kršitelja ustno opozori, če je storjeni prekršek neznatnega pomena in če pooblaščena uradna oseba oceni, da je glede na pomen dejanja opozorilo zadosten ukrep.
(2) Pooblaščena uradna oseba iz prejšnjega odstavka na kraju samem kršitelju pred opozorilom predoči storjeni prekršek.
(3) Prekrškovni organ lahko vodi evidenco izrečenih opozoril, vendar pri tem ne sme obdelovati osebnih podatkov.
Prekršek neznatnega pomena
54. člen
Za prekršek neznatnega pomena šteje prekršek, za katerega je predpisana samo globa, ki je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica.
Postopek pred prekrškovnim organom
55. člen
(1) Prekrškovni organ po uradni dolžnosti brez odlašanja, hitro in enostavno ugotovi tista dejstva in zbere tiste dokaze, ki so potrebni za odločitev o prekršku.
(2) Prekrškovni organ pred izdajo odločbe o prekršku kršitelja, ki se ob ugotovitvi ali obravnavanju prekrška ni mogel izjaviti o prekršku in ni mogel biti poučen o pravicah iz tega odstavka, pisno obvesti o prekršku in pouči, da se lahko pisno izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška v roku petih dni od prejema obvestila ter da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati.
Pisna odločba
56. člen
(1) Pisna odločba o prekršku mora imeti uvod, izrek, obrazložitev.
(2) Uvod odločbe o prekršku obsega naziv prekrškovnega organa, ki jo je izdal, osebno ime uradne osebe, ki je izdala odločbo o prekršku, osebno ime kršitelja in morebitnega zagovornika, firmo oziroma ime in sedež odgovorne pravne osebe ter označbo prekrška, ki je predmet postopka.
(3) Izrek odločbe o prekršku mora obsegati: osebne podatke kršitelja (osebno ime, EMŠO, če je fizična oseba tujec, pa njene rojstne podatke, državljanstvo, stalno oziroma začasno prebivališče, za odgovorno osebo tudi zaposlitev, za pravno osebo pa ime in sedež ter matično številko, če teh ni, pa podatke o kršitelju, ki so bili navedeni oziroma ugotovljeni v postopku), kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek (kraj in čas storitve, način storitve, ter odločilne okoliščine) in izrek, da je kršitelj storil prekršek, pravno opredelitev prekrška z navedbo predpisa, ki določa prekršek s številčno označbo njegovega člena ter znesek globe in rok, v katerem jo je treba plačati, morebitne izrečene stranske sankcije, odločitev o odvzemu premoženjske koristi, o premoženjsko pravnem zahtevku ter o plačilu stroškov postopka.
(4) V obrazložitvi odločbe o prekršku je treba kratko navesti izjavo kršitelja o dejanju ter dejstva in dokaze, na katere je prekrškovni organ oprl odločitev.
(5) Odločba o prekršku mora imeti opozorilo o uklonilnem zaporu, oziroma da se bo neplačana globa prisilno izterjala, o možnosti nadomestitve uklonilnega zapora oziroma plačila z opravo določenih nalog, pouk o pravici do pravnega sredstva, roku in načinu vložitve, navedbo prekrškovnega organa pri katerem se pravno sredstvo vloži, ter številko, datum, podpis pooblaščene uradne osebe in uradni pečat prekrškovnega organa, ki jo je izdal.
(6) Pouk o pravici do pravnega sredstva mora vsebovati opozorilo o zadržanju izvršitve sankcije, o pravici predlagati zadržanje izvršitve in opozorilo, da lahko sodišče na podlagi vložene zahteve za sodno varstvo v rednem sodnem postopku ugotovi dejansko stanje drugače, kakor prekrškovni organ in da v tem primeru glede pravne opredelitve prekrška in glede izrečene sankcije ni vezano na odločitev prekrškovnega organa (tretji odstavek 65. člena).
(7) Pisna odločba o prekršku se vroči kršitelju in drugim osebam, ki imajo pravico do zahteve za sodno varstvo.
Plačilni nalog
57. člen
(1) Če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zazna, ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav, izda in vroči kršitelju plačilni nalog takoj na kraju prekrška.
(2) Plačilni nalog, ki velja kot pisna odločba o prekršku, vsebuje: osebno ime ter naslov, EMŠO, če je fizična oseba tujec, pa njene rojstne podatke, državljanstvo, stalno oziroma začasno prebivališče, za odgovorno osebo tudi zaposlitev, za pravno osebo pa ime in sedež ter matično številko, kraj in čas storitve prekrška, pravno opredelitev prekrška, znesek globe, številko računa za plačilo in pravni pouk, lahko pa tudi druge podatke v skladu s predpisi.
(3) Kršitelj je dolžan plačati globo, določeno po tem členu, v osmih dneh od prejema plačilnega naloga na račun organa, ki je določen v plačilnem nalogu, ali v tem roku vložiti zahtevo za sodno varstvo. Plačilni nalog vsebuje pouk o dolžnosti plačila globe oziroma pravici do zahteve za sodno varstvo v roku osmih dni in načinu njene vložitve.
(4) Kršitelj, ki plača globo v osmih dneh, plača le polovico izrečene globe. Pouk o tej pravici je del pravnega pouka na plačilnem nalogu.
(5) Če kršitelju plačilnega naloga ni mogoče vročiti takoj na kraju prekrška, se mu plačilni nalog vroči po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Če okoliščine to omogočajo, se kršitelju na kraju prekrška pusti tudi obvestilo o prekršku, ki vsebuje kraj in čas storitve ter pravno predelitev prekrška.
(6) Zahteva za sodno varstvo se vloži pisno pri prekrškovnem organu, katerega pooblaščena oseba je izdala plačilni nalog. Prekrškovni organ preizkusi zahtevo za sodno varstvo in odloči v skladu s 63. členom tega zakona. Če prekrškovni organ plačilnega naloga ne odpravi ali nadomesti z novim, pošlje pravočasno in dovoljeno zahtevo za sodno varstvo s plačilnim nalogom in opisom dejanskega stanja pristojnemu sodišču.
(7) V postopku, ki se konča z izdajo plačilnega naloga, se ne plačajo stroški postopka.
(8) Če kršitelj ne plača globe v predpisanem roku in v znesku, določenem v plačilnem nalogu, in ne vloži zahteve za sodno varstvo, se pošlje plačilni nalog v izvršitev organu, ki je pristojen za izterjavo davkov, da globo prisilno izterja, brez predhodnega pisnega opomina. Enako ravna sodišče, če kršitelj ne plača globe in stroškov po pravnomočnosti odločbe o zavrženju ali zavrnitvi zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog. Pouk o prisilni izterjavi je sestavni del pravnega pouka na plačilnem nalogu.
(9) Kršitelj, ki bi se lahko z odhodom zaradi prebivanja v tujini izognil plačilu globe, mora plačati globo takoj na kraju prekrška. O plačani globi se izda potrdilo. Če kršitelj globe ne plača, se šteje, da je podal zahtevo za sodno varstvo in ga sme policist s plačilnim nalogom in opisom dejanskega stanja privesti pristojnemu sodišču oziroma izvesti vse potrebne ukrepe po tem zakonu za zagotovitev njegove navzočnosti in uspešno izvedbo postopka o prekršku.
Smiselna uporaba zakona
58. člen
(1) Če v tem ali drugem zakonu ni drugače določeno, se v hitrem postopku glede pristojnosti, zastopanja, jezika v postopku, vlog, vabil, zapisnikov, odločb, pregledovanja in prepisovanja spisov, rokov in narokov, vročanja in izločitve uradnih oseb smiselno uporabljajo določila zakona o splošnem upravnem postopku.
(2) Za osebno in hišno preiskavo, zaseg in odvzem predmetov, privedbo, pridržanje in varščino, pravice oškodovanca v postopku, združitve in izločitve postopka, stroške postopka se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o rednem sodnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno.
(3) Hišno preiskavo sme odrediti le sodišče.
Deveto poglavje
ZAHTEVA ZA SODNO VARSTVO
Pravica do zahteve za sodno varstvo
59. člen
(1) Zoper odločbo o prekršku, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ po hitrem postopku, se lahko vloži zahteva za sodno varstvo. Zahtevo lahko vloži oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ter lastnik odvzetih predmetov.
(2) Zahteva za sodno varstvo iz prejšnjega odstavka zadrži izvršitev odločbe o plačilu globe in stroškov postopka, razen če znesek z odločbo izrečene globe in stroškov postopka skupaj ne presega za posameznika 25.000 tolarjev, za pravno osebo in samostojnega podjetnika posameznika 500.000 tolarjev in za odgovorno osebo 50.000 tolarjev.
(3) Sodišče lahko na predlog vlagatelja vložen skupaj z zahtevo za sodno varstvo s posebnim sklepom zadrži izvršitev odločbe iz prejšnjega odstavka do njene pravnomočnosti, če vlagatelj zahteve izkaže, da bi mu zaradi izvršitve nastala nenadomestljiva škoda. Sklep se vroči vlagatelju po prekrškovnemu organu.
(4) Zoper sklep o zavrnitvi predloga iz prejšnjega odstavka ni pritožbe.
(5) Kolikor v tem poglavju ni drugače določeno, se v postopku z zahtevo za sodno varstvo smiselno uporabljajo določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku.
Rok za vložitev zahteve za sodno varstvo in pristojnost
60. člen
(1) Zahteva za sodno varstvo se lahko vloži v osmih dneh od vročitve odločbe o prekršku, pisno pri pristojnem prekrškovnem organu.
(2) Za odločanje o zahtevi za sodno varstvo je krajevno pristojno sodišče prve stopnje, na območju katerega ima sedež prekrškovni organ, ki je izdal odločbo o prekršku.
Vsebina zahteve za sodno varstvo in njen umik
61. člen
(1) Zahteva za sodno varstvo mora vsebovati podatke in navedbe, ki so s tem zakonom določeni za pritožbo zoper odločbo o prekršku (153. člen tega zakona).
(2) Vlagatelj lahko zahtevo za sodno varstvo umakne do izdaje sodbe o prekršku. Umika zahteve ni mogoče preklicati.
(3) Šteje se, da je oseba, ki ji je bila izrečena globa, zahtevo za sodno varstvo umaknila, če ni prišla na zaslišanje na sodišče, na katero je bila pravilno povabljena, izostanka pa ni opravičila.
Razlogi za vložitev zahteve za sodno varstvo
62. člen
Odločbo prekrškovnega organa je mogoče izpodbijati z zahtevo za sodno varstvo:
– če je bila z odločbo prekršena materialna določba tega zakona ali predpis, ki določa prekršek;
– če je bila storjena kršitev določb postopka, ker ni odločil pristojni organ, ker storilcu ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku, ker je pri odločanju ali vodenju postopka sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena ali je bila izločena, ker so bile kršene določbe o uporabi jezika v postopku, ker izrek odločbe ni razumljiv ali je sam s seboj v nasprotju ali ker odločba nima vseh predpisanih sestavin;
– zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer se smejo v zahtevi navajati nova dejstva in predlagati novi dokazi le, če vlagatelj zahteve izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v hitrem postopku;
– zaradi izrečenih sankcij, odvzema premoženjske koristi in stroškov postopka in odločitve o premoženjskopravnem zahtevku.
Odločanje prekrškovnega organa
63. člen
(1) Zahteva za sodno varstvo ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki je po tem zakonu nima pravice vložiti, ali če se ugotovi, da je zahteva umaknjena ali da je bila po umiku ponovno vložena, ali če zahteva po zakonu ni dovoljena.
(2) Nedovoljeno ali prepozno zahtevo za sodno varstvo prekrškovni organ zavrže s sklepom.
(3) Zoper sklep o zavrženju je dovoljena zahteva za sodno varstvo, za katero se ne uporablja določba prejšnjega odstavka.
(4) Prekrškovni organ po prejemu zahteve po potrebi glede na navedbe v zahtevi dopolni dokazni postopek.
(5) Če prekrškovni organ ugotovi, da je zahteva pravočasna in utemeljena, lahko odločbo o prekršku odpravi in ustavi postopek ali jo nadomesti z novo odločbo in o tem obvesti storilca in osebo, ki je vložila zahtevo za sodno varstvo oziroma vroči novo odločbo.
(6) Če prekrškovni organ odločbe ne odpravi ali nadomesti, jo s spisom in morebitnimi dodatnimi dokazi posreduje v odločitev pristojnemu sodišču.
Preizkus pravočasnosti in dovoljenosti zahteve pri sodišču
64. člen
Prepozno ali nedovoljeno zahtevo za sodno varstvo sodišče s sklepom zavrže, če tega ni storil prekrškovni organ.
Odločanje sodišča
65. člen
(1) Če sodišče spozna, da ni potrebno dopolnjevanje dokaznega postopka ter da niso podani razlogi iz 62. člena tega zakona, s sodbo zahtevo kot neutemeljeno zavrne.
(2) Če sodišče spozna, da so podane kršitve iz prve in druge alinee 62. člena tega zakona oziroma da je za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja potrebno dopolniti dokazni postopek, s sodbo odpravi odločbo o prekršku in samo odloči o prekršku po določbah, ki veljajo za redni sodni postopek o prekršku, pri čemer se odločba o prekršku šteje za obdolžilni predlog, prekrškovni organ pa ima položaj predlagatelja postopka.
(3) Če je sodišče v rednem sodnem postopku na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka dejansko stanje ugotovilo drugače, kakor prekrškovni organ, glede pravne opredelitve prekrška in glede izrečene sankcije ni vezano na odločitev prekrškovnega organa.
(4) Če sodišče spozna, da so bila odločilna dejstva v izpodbijani odločbi o prekršku pravilno ugotovljena, da pa je treba glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi zakona drugače odločiti glede sankcije, odvzema premoženjske koristi in stroškov postopka, ugodi zahtevi in v tem delu spremeni odločbo o prekršku.
Pravica do pritožbe
66. člen
(1) Zoper sklep sodišča, s katerim je bila zahteva za sodno varstvo zavržena in zoper sodbo, s katero je bila na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka odločba prekrškovnega organa spremenjena v škodo storilca, je dovoljena pritožba iz vseh razlogov, navedenih v 154. členu tega zakona.
(2) Zoper druge odločbe sodišča prve stopnje je pritožba dovoljena le, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane mere za prekršek, stranska sankcija ali odvzem premoženjske koristi ali odločeno o premoženjskopravnem zahtevku. Vloži se lahko iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka.
(3) Pritožbo iz prejšnjih odstavkov lahko vložijo osebe iz prvega odstavka 59. člena tega zakona.
(4) Pritožbo se obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku.
Deseto poglavje
REDNI SODNI POSTOPEK
1. Temeljne določbe
Smiselna uporaba določb zakona o kazenskem postopku
67. člen
Kolikor s tem zakonom ni drugače določeno, se v rednem postopku smiselno uporabljajo določbe zakona o kazenskem postopku o:
– jeziku v postopku,
– vlogah in zapisnikih,
– vročanju pisanj,
– rokih,
– zaslišanju obdolženca,
– zasliševanju prič,
– izvedenstvu,
– hišni in osebni preiskavi,
– zasegu in odvzemu predmetov,
– glavni obravnavi v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem,
– hrambi in upravljanju zaseženih predmetov in začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi.
Načelo materialne resnice
68. člen
(1) Sodišče mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, razen v primeru obdolženčevega priznanja. Enako skrbno mora preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist.
(2) Sodišče mora poskrbeti, da nevednost ali nepoučenost obdolženca in drugih udeležencev v postopku ni v škodo pravicam, ki jim gredo v postopku.
Zaslišanje obdolženca
69. člen
(1) Preden se izda sodba o prekršku, mora biti obdolženec zaslišan o tistem, česar je obdolžen.
(2) Če pravilno povabljeni obdolženec ne pride k zaslišanju in izostanka ne opraviči, lahko sodišče izreče sodbo o prekršku tudi brez njegovega zaslišanja, kadar spozna, da zaslišanje ni potrebno za pravilno odločitev.
Postopek zoper pravno in odgovorno osebo
70. člen
(1) Zoper pravno osebo in odgovorno osebo se vodi praviloma enoten postopek.
(2) Če zaradi pravnih ali dejanskih ovir ni mogoče voditi postopka zoper odgovorno osebo, se vodi postopek le zoper pravno osebo.
(3) Če je pravna oseba prenehala obstajati, se vodi postopek le zoper odgovorno osebo.
(4) Določbe o postopku zoper pravno in odgovorno osebo smiselno veljajo tudi v postopku zoper samostojnega podjetnika posameznika in odgovorno osebo.
Prosta presoja dokazov
71. člen
Sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno.
Prepoved zlorabe pravic
72. člen
Sodišče si mora prizadevati, da izvede postopek brez zavlačevanja in da onemogoči sleherno zlorabo pravic, ki gredo udeležencem v postopku.
Pridržanje obdolženca
73. člen
V postopku o prekršku se sme obdolženec pridržati, preden se izda sodba ali sklep o prekršku, če tako določa ta zakon.
Pritožba
74. člen
(1) Zoper sodbo o prekršku, izdano na prvi stopnji, oziroma sklep, izdan na prvi stopnji, je dovoljena pritožba na višje sodišče, če ta zakon ne določa drugače.
(2) Zoper sodbo oziroma sklep višjega sodišča ni pritožbe.
Pravna pomoč
75. člen
Če je treba posamezno dejanje opraviti izven območja sodišča, ki vodi postopek o prekršku, lahko ta zaupa njegovo izvršitev drugemu sodišču.
Predhodno vprašanje
76. člen
(1) Če je uporaba predpisov o prekršku odvisna od predhodne odločitve o kakšnem pravnem vprašanju, ki je v pristojnosti kakšnega drugega organa, lahko sodišče, ki odloča v zadevi o prekršku, samo odloči tudi o tem vprašanju po določbah, ki veljajo za dokazovanje v postopku o prekršku. Odločitev o takšnem pravnem vprašanju v postopku o prekršku ima učinek samo za zadevo o prekršku, o kateri se je odločalo v tem postopku.
(2) Sodišče ne more odločati o predhodnem vprašanju glede obstoja zakonske zveze ali ugotovitve očetovstva, obstoja kaznivega dejanja ali glede kakšnega drugega pravnega vprašanja, če zakon tako določa.
(3) Glede obstoja kaznivega dejanja je sodišče vezano na pravnomočno sodbo sodišča, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja.
2. Krajevna pristojnost
Krajevna pristojnost sodišč
77. člen
(1) Za postopek je pristojno sodišče, na katerega območju je bil prekršek storjen.
(2) Za postopek o prekršku zoper tujo pravno osebo, ki ima podružnico v Republiki Sloveniji, je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je podružnica tuje pravne osebe; če tuja pravna oseba nima podružnice v Republiki Sloveniji, je za postopek o prekršku pristojno sodišče, na območju katerega je bil prekršek storjen.
(3) Če je bil prekršek storjen na domači ladji ali na domačem letalu, je za postopek pristojno tisto sodišče, na območju katerega je domače pristanišče oziroma domače letališče, v katerem se je končalo potovanje storilca. Če je storilec član posadke, je za postopek pristojno tisto sodišče, na območju katerega je matično pristanišče ladje oziroma matično letališče letala.
(4) Če je bil prekršek storjen s tiskom, je pristojno sodišče, na katerega območju je bil spis natisnjen. Če ta kraj ni znan ali je bil spis natisnjen v tujini, je pristojno sodišče, na katerega območju se tiskani spis razširja.
(5) Če je po zakonu odgovoren pisec spisa, je pristojno tudi sodišče kraja, v katerem ima pisec stalno prebivališče, ali sodišče kraja, v katerem se je pripetil dogodek, na katerega se spis nanaša.
(6) Določbe četrtega in petega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo tudi v primeru, če sta bila spis ali izjava objavljena po radiu ali televiziji, medmrežju in spletnih straneh.
(7) Za prekršek, ki ga je storila vojaška oseba ali vojaški obveznik, ki služi vojaški rok, je ob pogojih iz petega odstavka 110. člena tega zakona pristojno sodišče, na katerega območju je poveljstvo matične vojaške enote storilca.
(8) Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov tega člena je v primerih iz 108. do 110. člena tega zakona za postopek pristojno tudi sodišče, po katerega odredbi ali na katerega območju je bil storilec prijet ali pridržan oziroma h kateremu je bil priveden.
(9) Za izdajo odločbe o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja je pristojno sodišče, ki je odločalo o prekršku, zaradi katerega je storilec dosegel število kazenskih točk, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.
Pristojnost po stalnem oziroma začasnem prebivališču
78. člen
Če se pristojnost ne da določiti po kraju, kjer je bil prekršek, določen z zakonom, ali z uredbo Vlade Republike Slovenije, storjen, se določi po storilčevem stalnem oziroma začasnem prebivališču.
Če je pristojnih več sodišč
79. člen
Če sta po 77. in 78. členu tega zakona pristojni za postopek o prekršku dve ali več sodišč, vodi postopek tisto sodišče, ki ga je prvo začelo, če se postopek še ni začel, pa sodišče, pri katerem je bil najprej predlagan začetek postopka.
Pristojnost za udeležence
80. člen
(1) Sodišče, ki je pristojno za storilca, je pristojno tudi za udeležence. Zoper vse se praviloma vodi enoten postopek. Če je to smotrno, sme pristojno sodišče ločiti postopek zoper posamezne udeležence.
(2) Če sta obdolžena pravna oseba in odgovorna oseba pravne osebe, je za oba storilca pristojno sodišče, ki je pristojno za pravno osebo.
Odstop zadeve
81. člen
Sodišče, ki je pristojno za storilca prekrška, določenega z zakonom ali z uredbo Vlade Republike Slovenije, lahko izjemoma odstopi zadevo sodišču, na katerega območju storilec stalno ali začasno prebiva, če se bo tako lažje izvedel postopek.
Spor o pristojnosti
82. člen
(1) Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na krajevno pristojnost. Če spozna, da je za postopek pristojno kakšno drugo sodišče, mora zadevo brez odlašanja odstopiti temu sodišču.
(2) Če sodišče, kateremu je bila zadeva odstopljena po prejšnjem odstavku meni, da je pristojno tisto sodišče, ki mu je zadevo odstopilo, ali kakšno drugo sodišče, sproži postopek, da se odloči o sporu o pristojnosti.
Odločanje v sporu o pristojnosti
83. člen
(1) V sporu o pristojnosti med sodišči prve stopnje odloči višje sodišče.
(2) V sporu o pristojnosti med sodišči in prekrškovnimi organi odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije.
(3) Zoper sklep, s katerim je odločeno v sporu o pristojnosti, ni pritožbe.
(4) Dokler se ne odloči v sporu o pristojnosti, mora vsak organ opravljati tista dejanja v postopku o prekršku, ki bi jih bilo nevarno odlašati.
3. Izločitev
Razlogi za izločitev
84. člen
Sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti:
1. če je s prekrškom oškodovan;
2. če je z obdolžencem, zastopnikom pravne osebe, njunima zagovornikoma, predlagateljem, oškodovancem, njihovim zakonitim zastopnikom ali pooblaščencem v zakonski zvezi, ali zunajzakonski skupnosti, ali je z njim v krvnem sorodstvu v ravni vrsti do kateregakoli kolena, v stranski vrsti do četrtega kolena, ali v svaštvu do drugega kolena;
3. če je z obdolžencem, zastopnikom pravne osebe, njunima zagovornikoma, predlagateljem ali oškodovancem v razmerju skrbnika, oskrbovanca, posvojitelja, posvojenca, rejnika ali rejenca;
4. če je v isti zadevi o prekršku opravljal kakšno dejanje v zvezi z odkrivanjem prekrška ali sodeloval v postopku kot predlagatelj, zastopnik pravne osebe, zagovornik, zakoniti zastopnik ali pooblaščenec oškodovanca oziroma predlagatelja, ali če je bil zaslišan kot priča ali kot izvedenec;
5. če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe na prvi stopnji;
6. če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti.
Ravnanje ob izločitvi
85. člen
(1) Brž ko sodnik zve za kakšen razlog svoje izločitve iz 1. do 5. točke prejšnjega člena, mora prenehati z vsakim delom v tej zadevi in to sporočiti predsedniku sodišča, ki odredi, da se zadeva po pravilih sodnega reda dodeli drugemu sodniku. Če gre za izločitev predsednika sodišča, v tej zadevi kot predsednik odloča podpredsednik sodišča, če pa mora biti izločen tudi ta, si predsednik sodišča določi namestnika izmed sodnikov tega sodišča, če to ni mogoče, pa zahteva od predsednika višjega sodišča oziroma predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, naj mu določi namestnika.
(2) Če sodnik misli, da so podane kakšne druge okoliščine, ki opravičujejo njegovo izločitev (6. točka prejšnjega člena), sporoči to predsedniku sodišča, ki odloči o izločitvi. Do odločitve o izločitvi sme opravljati samo tista dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati.
Kdo lahko zahteva izločitev
86. člen
(1) Izločitev lahko zahtevajo tudi obdolženec ali zastopnik obdolžene pravne osebe ali predlagatelj postopka takoj, ko izvejo za razlog izločitve, pa vse do izdaje sodbe o prekršku.
(2) Izločitev sodnika višjega sodišča lahko zahtevajo osebe iz prejšnjega odstavka v pritožbi zoper sodbo oziroma sklep, če so za izločitveni razlog izvedele po vložitvi pritožbe pa najkasneje do izdaje odločbe o pritožbi.
(3) Izločitev se lahko zahteva le glede poimensko določenega sodnika, ki postopa v zadevi, oziroma poimensko določenega sodnika višjega sodišča.
(4) V zahtevi za izločitev je treba navesti okoliščine, zaradi katerih naj bi bil podan kakšen zakonski razlog za izločitev. Razlogov, ki so že bili zavrnjeni na podlagi prejšnjih zahtev, ni dopustno znova uveljavljati.
Odločanje o izločitvi
87. člen
(1) O zahtevi za izločitev iz prejšnjega člena odloči predsednik sodišča.
(2) O izločitvi vseh sodnikov sodišča prve stopnje, predsednika sodišča prve stopnje in o izločitvi sodnika višjega sodišča odloča predsednik višjega sodišča, o izločitvi predsednika višjega sodišča pa odloča predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.
(3) Preden se izda sklep o izločitvi, je treba dobiti izjavo sodnika oziroma predsednika sodišča, po potrebi pa se opravijo tudi druge poizvedbe.
(4) Zoper sklep, s katerim se ugodi zahtevi za izločitev, ni pritožbe. Sklep, s katerim se zahteva za izločitev zavrne, se lahko izpodbija samo v pritožbi zoper sodbo o prekršku.
Opravljanje dejanj
88. člen
Ko sodnik izve, da je zahtevana njegova izločitev, mora takoj prenehati z vsakim nadaljnjim delom v tisti zadevi; če gre za izločitev iz 6. točke 84. člena tega zakona, pa sme do odločitve o zahtevi opravljati samo tista dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati.
Smiselna uporaba določb o izločitvi
89. člen
(1) Določbe o izločitvi sodnikov se uporabljajo smiselno tudi za zapisnikarje, tolmače, strokovnjake in za izvedence, če ni zanje določeno kaj drugega.
(2) O izločitvi zapisnikarjev, tolmačev, strokovnjakov in izvedencev odloča sodnik, ki vodi postopek o prekršku.
4. Obramba obdolženca
Pravice obdolženca
90. člen
(1) Obdolženec ima pravico, da se zagovarja, predlaga dokaze in daje druge predloge, da vloži pritožbo in uporablja druga pravna sredstva.
(2) Obdolženca je treba pred prvim zaslišanjem poučiti, da ima pravico vzeti si zagovornika in da je zagovornik lahko navzoč pri njegovem zaslišanju.
(3) Zagovornika smejo najeti obdolžencu tudi njegov zakoniti zastopnik, zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rejnik.
(4) Za zagovornika se sme vzeti samo odvetnik, njega pa lahko nadomešča odvetniški kandidat.
(5) Zagovornik mora predložiti organu, pred katerim teče postopek, pooblastilo. Obdolženec lahko da zagovorniku pooblastilo tudi ustno na zapisnik pri organu, pred katerim teče postopek.
Zastopanje pravne osebe
91. člen
(1) Pravno osebo zastopa v postopku njen zastopnik, ki je upravičen za vsadejanja, za katera je upravičen obdolženec.
(2) Pravna oseba sme imeti samo enega zastopnika.
(3) Vsaka pravna oseba v postopku mora imeti svojega zastopnika.
(4) Sodnik mora vsakokrat ugotoviti identiteto zastopnika pravne osebe in njegovo upravičenost za zastopanje.
Zastopnik pravne osebe
92. člen
(1) Zastopnik pravne osebe je tisti, ki jo je po zakonu, po aktu pristojnega državnega organa ali po statutu, aktu o ustanovitvi ali drugem splošnem aktu pravne osebe, upravičen zastopati.
(2) Zastopnik tuje obdolžene pravne osebe je tisti, ki vodi njeno podružnico v Republiki Sloveniji, če ni za njenega zastopnika določen kdo drug, oziroma tisti, ki je upravljal prevozno sredstvo, s katerim je bil storjen prekršek.
(3) Če pravno osebo ali podružnico tuje pravne osebe zastopa kolektivno več oseb, te izmed sebe določijo zastopnika. Če tega kljub pozivu sodnika ne storijo, ali v danem roku o tem pisno ne obvestijo sodnika, ga izmed njih določi sodnik.
(4) Zastopnik ali osebe, ki kolektivno zastopajo pravno osebo, lahko pooblastijo za zastopanje koga drugega. Pooblastilo mora biti dano pisno ali ustno na zapisnik pri sodniku.
(5) Če pravna oseba nima organa, ki bi bil pristojen določiti zastopnika, ali če v določenem roku ne obvesti sodišča, koga je določila za zastopnika, ga določi sodišče.
Prepoved zastopanja pravne osebe
93. člen
(1) Zastopnik pravne osebe ne more biti, kdor je v isti stvari povabljen za pričo. V tem primeru pozove sodišče pravno osebo, da njen pristojni organ določi drugega zastopnika in v določenem roku o tem pisno obvesti sodnika.
(2) Zastopnik obdolžene pravne osebe tudi ne more biti odgovorna oseba, zoper katero se vodi postopek za isti prekršek in ki navaja, da je ravnala po nalogu druge odgovorne osebe ali organa upravljanja.
(3) V primerih iz prvega in drugega odstavka tega člena mora sodišče sporočiti to obdolženi pravni osebi oziroma podružnici tuje pravne osebe v Republiki Sloveniji, da določi drugega zastopnika.
(4) Sodišče mora vselej opozoriti obdolženo pravno osebo oziroma podružnico tuje pravne osebe v Republiki Sloveniji, da je njen zastopnik hkrati odgovorna oseba, zoper katero se vodi v isti zadevi postopek za prekršek.
Skupni zagovornik
94. člen
Obdolžena pravna oseba in obdolžena odgovorna oseba imata vsaka svojega zagovornika, lahko pa imata tudi skupnega zagovornika, če to dovoljujejo koristi obrambe vsakega izmed njiju.
5. Druge določbe
Oškodovanec in njegovo zastopanje
95. člen
(1) Oškodovanec ima pravico, da uveljavlja premoženjskopravni zahtevek, da predlaga dokaze in daje druge predloge, ter da izvršuje druge pravice, ki jih določa ta zakon.
(2) Če je oškodovanec mladoletnik ali oseba, ki ji je popolnoma odvzeta poslovna sposobnost, je njegov zakoniti zastopnik upravičen dajati vse izjave in opravljati vsa dejanja, ki jih je po tem zakonu upravičen dajati oziroma opravljati oškodovanec. Oškodovanec, ki je dopolnil šestnajst let, je upravičen dajati izjave in opravljati dejanja v postopku.
(3) Oškodovanec oziroma njegov zakoniti zastopnik smeta svoje pravice izvrševati tudi po pooblaščencu.
Vabilo
96. člen
(1) Kdor mora biti osebno navzoč pri postopku, se povabi praviloma pisno. V vabilu je treba navesti ime sodišča, ki vabi; čas, kdaj naj povabljeni pride; zadevo, zaradi katere se vabi; kot kaj se vabi in opozorilo na posledice, če se vabilu ne bo odzval.
(2) V izjemnih primerih se sme vabilo opraviti tudi ustno; to se zaznamuje v spisu.
Odločbe
97. člen
V postopku o prekršku se izdajajo odločbe v obliki sodb in sklepov, če ta zakon ne določa, da se posamezne odločitve izdajajo v obliki odredb.
Ustna naznanitev odločitve
98. člen
(1) Odločitve se lahko naznanjajo obdolžencu ustno, če je navzoč.
(2) Ustno naznanitev je treba vselej zaznamovati v zapisniku ali v spisu. Zaznamek o ustni naznanitvi sodbe o prekršku obsega sestavne dele iz 135. člena tega zakona.
(3) Pri ustni naznanitvi odločitve je treba obdolženca opozoriti, da sme zahtevati njen prepis, in ga poučiti o pravici do pritožbe. Če obdolženec pri ustni naznanitvi zahteva, se mu izda prepis naznanjene odločitve. V tem primeru se rok za pritožbo šteje od dneva, ko mu je bil prepis vročen.
(4) Nenavzočim se naznanjajo odločitve z vročitvijo potrjenega prepisa. Tudi v tem primeru se rok za pritožbo šteje od dneva vročitve.
Odločanje višjega sodišča
99. člen
(1) Višje sodišče izdaja odločbe po ustnem posvetovanju in glasovanju članov senata. Odločitev je sprejeta, če je zanjo glasovala večina članov senata.
(2) Pri odločanju se najprej glasuje o predhodnih vprašanjih, nato pa o glavni stvari. Pri odločanju o glavni stvari se najprej glasuje, ali je obdolženec storil prekršek in ali je zanj odgovoren; nato pa se glasuje o sankcijah za prekršek, o stroških postopka, o premoženjskopravnem zahtevku in o drugih vprašanjih, o katerih je treba odločiti.
(3) Predsednik senata vodi posvetovanje in glasovanje in glasuje zadnji. Njegova dolžnost je poskrbeti, da se vsa vprašanja vsestransko in popolnoma pretresejo.
(4) Če so glasovi glede posameznih vprašanj, o katerih se glasuje, porazdeljeni na več različnih mnenj, tako da nobeno od njih nima večine, se vprašanja ločijo in glasovanje ponavlja, dokler se ne doseže večina. Če se na ta način ne doseže večina, se odločitev doseže tako, da se glasovi, ki so za obdolženca najneugodnejši, prištejejo glasovom, ki so od teh manj neugodni, dokler se ne doseže potrebna večina.
(5) Člani senata ne smejo odkloniti glasovanja o vprašanjih, ki jih postavi predsednik senata; vendar pa član senata, ki je glasoval za ustavitev postopka in ostal v manjšini, ni dolžan glasovati o sankciji. Če ne glasuje, se šteje, da se strinja z glasom, ki je za obdolženca najugodnejši.
Posvetovanje in glasovanje
100. člen
(1) Posvetovanje in glasovanje je tajno.
(2) V prostoru, v katerem je posvetovanje in glasovanje, smejo biti le člani senata in zapisnikar.
Zapisnik o posvetovanju in glasovanju
101. člen
(1) O posvetovanju in glasovanju v postopku na drugi stopnji se sestavi poseben zapisnik.
(2) Zapisnik o posvetovanju in glasovanju obsega potek glasovanja in sprejeto odločitev.
(3) Ta zapisnik podpišejo vsi člani senata, od katerih je eden lahko hkrati tudi zapisnikar. Ločena mnenja se priložijo zapisniku o posvetovanju in glasovanju, če niso vpisana v sam zapisnik.
(4) Zapisnik o posvetovanju in glasovanju se zapre v poseben ovitek. Ta zapisnik sme pregledati samo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ko odloča o izrednem pravnem sredstvu.
Pregledovanje spisov
102. člen
(1) Predlagatelj postopka, obdolženec in njegov zakoniti zastopnik, zastopnik obdolžene pravne osebe, zagovornik, oškodovanec, njegov pooblaščenec in njegov zakoniti zastopnik imajo pravico pregledovati in prepisovati spise in si ogledati dokazne predmete.
(2) Če je postopek v teku, dovoljuje pregledovanje in prepisovanje spisov sodnik, ki vodi postopek, ko pa je postopek končan, dovoli to predsednik sodišča, ki je vodilo postopek oziroma delavec, ki ga on določi.
(3) Pregled in prepis posameznih spisov se sme odreči, če je bila javnost izključena z ustne obravnave. Zoper tak sklep je dovoljena pritožba, ki ne zadrži njegove izvršitve.
(4) Oškodovancu se sme odreči pregled in prepisovanje spisov in ogled predmetov, preden je bil zaslišan kot priča.
6. Začetek in potek postopka
Predlagatelj postopka
103. člen
(1) Postopek o prekršku se začne na obdolžilni predlog prekrškovnega organa.
(2) Če prekrškovni organ ne začne postopka na predlog predlagateljev določenih s tem zakonom, lahko ti v 15 dneh po prejemu obvestila iz petega odstavka 51. člena tega zakona pristojnemu organu, ki po zakonu nadzoruje delo prekrškovnega organa predlagajo, da vloži obdolžilni predlog pred sodiščem. Odločitev tega organa je dokončna.
(3) Obdolžilni predlog lahko vloži tudi državni tožilec.
Prekršek, za katerega sodišče izve med postopkom
104. člen
Če sodišče med postopkom izve za prekršek, za katerega ni bil vložen predlog, sporoči to pristojnemu prekrškovnemu organu.
Obdolžilni predlog
105. člen
(1) Obdolžilni predlog mora biti pisen. Obdolžilni predlog se vloži v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in za osebe, zoper katere je sprožen postopek o prekršku. Slednjim se vroči predlog hkrati z vabilom.
(2) Obdolžilni predlog mora vsebovati podatke o istovetnosti storilca (osebno ime, EMŠO, kraj rojstva, poklic, zaposlitev in naslov stalnega ali začasnega prebivališča za fizično osebo, če je fizična oseba tujec, pa namesto EMŠO njegove rojstne podatke, za pravno osebo firmo in sedež ter matično številko; za odgovorno osebo pravne osebe pa tudi delo, ki ga opravlja), dejanski stan prekrška, čas in kraj storitve prekrška, predpis, ki določa prekršek, podatke o morebitni premoženjski koristi, dokaze, podatke o predlagatelju in podpis predlagatelja. Obdolžilni predlog za prekršek, za katerega se storilcu lahko izrečejo kazenske točke v cestnem prometu, mora vsebovati tudi podatke o vozniškem dovoljenju (številka vozniškega dovoljenja, upravna enota, ki ga je izdala, datum izdaje, kategorija motornih vozil, za katere je bilo vozniško dovoljenje izdano). Upravljavci zbirk osebnih podatkov so dolžni predlagatelju postopka na njegovo zahtevo brezplačno posredovati podatke, ki so potrebni za sestavo in vložitev obdolžilnega predloga. Če ni mogoče ugotoviti istovetnosti storilca prekrška, se v obdolžilnem predlogu namesto osebnih podatkov navede opis osebe in fotografija oziroma posnetek.
(3) Obdolžilni predlog zoper pravno osebo mora poleg sestavin, predpisanih v tem zakonu, vsebovati tudi firmo oziroma ime, s katerim pravna oseba v skladu s predpisi nastopa v pravnem prometu, ter njen sedež in podatke o odgovorni osebi.
Postopek z obdolžilnim predlogom
106. člen
(1) Ko sodišče prejme obdolžilni predlog, oceni, ali so podani pogoji za postopek. Če ugotovi, da je predlog nepopoln ali nerazumljiv, zahteva od predlagatelja postopka, naj ga v petnajstih dneh dopolni oziroma popravi. Če tega predlagatelj postopka v roku ne stori, sodišče s sklepom zavrže obdolžilni predlog.
(2) Če sodišče oceni, da so izpolnjeni pogoji za začetek postopka, izvede postopek o prekršku po uradni dolžnosti.
(3) Če sodišče ob obdolžilnem predlogu spozna, da ni pogojev za začetek postopka, s sodbo zavrne predlog, oškodovanca pa napoti, da lahko svoj premoženjskopravni zahtevek uveljavlja pred pristojnim sodiščem.
(4) Pogojev za začetek postopka ni:
– če dejanje ni prekršek;
– če je podana okoliščina, ki izključuje odgovornost za prekršek;
– če zaradi zastaranja postopek o prekršku ni več mogoč;
– če je obdolžilni predlog vložil nepristojni organ oziroma oseba;
– če je podan kakšen drug razlog, zaradi katerega po zakonu ni mogoče začeti postopka o prekršku.
Združitev in izločitev postopka
107. člen
(1) Če je obdolženec z enim dejanjem ali z več dejanji storil več prekrškov, o katerih še ni bila izdana sodba, za vse prekrške pa je pristojno isto sodišče, se izvede praviloma enoten postopek in izda ena sama sodba o prekršku. Enoten postopek se izvede praviloma tudi zoper pravno osebo in odgovorno osebo, zoper obdolženca, sostorilca, napeljevalca in pomagača, razen če so podani zakonski razlogi, da se postopek vodi samo zoper enega izmed njih.
(2) Sodišče lahko do izdaje sodbe o prekršku iz tehtnih razlogov ali zaradi smotrnosti odloči, da se postopek za posamezne prekrške ali zoper posamezne obdolžence, sostorilce, napeljevalce ali pomagače izloči iz enotnega postopka in dokonča posebej.
(3) O združitvi in izločitvi postopka izda sodišče sklep, zoper katerega ni pritožbe.
7. Ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti
in za uspešno izvedbo postopka o prekršku
Pridržanje
108. člen
(1) Če je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil prekršek, sme sodnik do izdaje sodbe o prekršku, odrediti njegovo pridržanje, če ni mogoče ugotoviti njegove istovetnosti ali če nima prebivališča v Republiki Sloveniji, upravičen pa je sum, da bo zbežal ali če bi se z odhodom zaradi prebivanja v tujini lahko izognil odgovornosti za hujši prekršek.
(2) Obdolženec, ki je pridržan, mora biti v materinem jeziku ali jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za pridržanje. Takoj mora biti tudi poučen, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga lahko svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o pridržanju obvestiti njegove najbližje oziroma delodajalca, če je tuj državljan pa na njegovo zahtevo tudi konzulat njegove države. Obdolžencu mora biti takoj, najkasneje pa v treh urah vročen pisni sklep o odreditvi pridržanja z navedbo razlogov za odvzem prostosti s pravnim poukom. Dokler traja pridržanje, ima obdolženec pravico do pritožbe zoper sklep, ki pa ne zadrži odvzema prostosti. O pritožbi mora odločiti senat pristojnega okrožnega sodišča (šesti odstavek 25. člena ZKP) v 48 urah.
(3) Če obdolženec ni bil poučen po prejšnjem odstavku tega člena ali ta pouk ni zapisan, sodišče ne sme opreti svoje odločbe na njegovo izpovedbo, dano v času, ko mu je bila vzeta prostost.
(4) Pridržanje sme trajati največ 24 ur od tiste ure, ko je bil obdolženec pridržan. V tem času ga je treba zaslišati in izdati sodbo o prekršku ali pa ga izpustiti.
(5) Za pridržanje obdolženca se smiselno uporabljajo določila zakona, ki ureja kazenski postopek o izvrševanju pripora, če s tem zakonom ni drugače določeno.
Pridržanje osebe pod vplivom alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi
109. člen
(1) Sodnik sme odrediti, da se pridrži storilec, ki ga pod vplivom alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi zalotijo pri prekršku, če je nevarnost, da bo še naprej delal prekrške. Pridržati se sme, dokler se ne iztrezni oziroma ni sposoben obvladovati svojega ravnanja, vendar največ 12 ur.
(2) V primeru iz prejšnjega odstavka lahko pridržanje odredi tudi policist.
(3) Glede postopka za pridržanje in pravic pridržanega storilca se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o pridržanju.
(4) Za osebo pod vplivom alkohola ali psihoaktivnih snovi se šteje oseba, za katero je to v skladu z zakonom ugotovljeno z uporabo ustreznih tehničnih sredstev in naprav, ali če iz njenega videza, ravnanja, psihofizičnega stanja ter drugih okoliščin izhaja, da ni zmožna obvladovati svojega ravnanja.
Privedba osebe, zalotene pri prekršku
110. člen
(1) Policisti smejo tudi brez odredbe sodnika, privesti tistega, ki so ga zalotili pri prekršku. To smejo storiti, če ni mogoče ugotoviti storilčeve istovetnosti, ali če ta nima prebivališča, ali če bi se z odhodom zaradi prebivanja v tujini lahko izognil odgovornosti za prekršek, ali če so okoliščine, ki opravičujejo oceno, da bo storilec nadaljeval s prekrškom, ali da ga bo ponovil. Storilca prekrška je treba v takem primeru privesti brez odlašanja k pristojnemu sodišču.
(2) Če je v primeru iz prejšnjega odstavka storilec zaloten pri prekršku v času, ko sodišče ne dela, in če so okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo pobegnil ali da bo nadaljeval s prekrškom ali prekršek ponovil, ga sme policist pridržati; pridržanje traja, dokler ni mogoče storilca privesti k pristojnemu sodišču, vendar pa najdalj 12 ur.
(3) Obdolženec, ki je pridržan, mora biti v materinem jeziku ali jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za pridržanje. Takoj mora biti tudi poučen, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga lahko svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o pridržanju obvestiti njegove najbližje. Če traja pridržanje več kot tri ure, mora biti obdolženec s pisnim sklepom obveščen o razlogih za odvzem prostosti. Dokler traja pridržanje, ima obdolženec pravico do pritožbe zoper sklep, ki pa ne zadrži odvzema prostosti. O pritožbi mora odločiti senat pristojnega okrožnega sodišča v 48 urah.
(4) Če obdolženec ni bil poučen po prejšnjem odstavku tega člena ali ta pouk ni zapisan, sodišče ne sme opreti svoje odločbe na njegovo izpovedbo, dano v času, ko mu je bila vzeta prostost.
(5) Pooblastila, ki jih imajo po tem in prejšnjem členu policisti, imajo v primerih, ko je prekršek storila vojaška oseba v vojaškem objektu ali njegovem okolišu ali na območju vojaškega tabora ali na območju, kjer potekajo vojaške vaje, v vojaškem kopenskem vozilu, v vojaški ladji ali v vojaškem zračnem plovilu, pooblaščene osebe obveščevalno varnostne službe ministrstva, pristojnega za obrambo, in vojaške policije.
Obvestitev o pridržanju
111. člen
(1) Sodnik oziroma policist, ki je odredil pridržanje, mora na zahtevo pridržanega obvestiti o pridržanju njegovo družino. O pridržanju se obvesti na zahtevo pridržanega tudi njegovega delodajalca oziroma konzulat tuje države, če je treba kaj ukreniti za varstvo ali preskrbo otrok in drugih družinskih članov, za katere skrbi pridržani, pa tudi pristojni organ socialnega varstva.
(2) O pridržanju vojaške osebe se po uradni dolžnosti obvesti vojaško enoto oziroma poveljstvo, kateremu vojaška oseba pripada.
Vštevanje časa pridržanja
112. člen
(1) Čas, ko je bil obdolženec pridržan, preden je bila izdana sodba o prekršku, se obdolžencu všteje v globo. Pri tem se pridržanje, ki je trajalo 12 ur ali manj všteje v globo v višini 5.000 tolarjev. Pridržanje, ki je trajalo več kot 12 ur, pa šteje za 10.000 tolarjev globe.
(2) Obdolžencu, ki je bil med kazenskim postopkom v priporu, se všteje čas pripora v globo, izrečeno za prekršek, če ni bil obsojen za kaznivo dejanje, za isto dejanje pa mu je bila izrečena globa v postopku o prekršku, pri čemer se en dan pripora šteje za 10.000,00 tolarjev globe.
Varščina
113. člen
(1) Če se začne postopek o prekršku zoper obdolženca, ki nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, pa bi rad pred koncem postopka zapustil Republiko Slovenijo, ali če začasno prebiva v tujini, kakor tudi, ko se je bati, da bi se lahko z begom izognil odgovornosti za prekršek, sme sodnik na njegov predlog odločiti, da položi osebno ali kdo drug zanj varščino.
(2) Če je potrebno, zahteva sodnik od obdolženca, naj določi svojega pooblaščenca ali pooblaščenca za vročitve.
(3) Varščine ni mogoče določiti, preden obdolženec ni zaslišan.
(4) Varščina se vselej glasi na denarni znesek, ki se določi glede na težo prekrška, višino povzročene škode, osebne in družinske razmere obdolženca ter glede na premoženjske razmere tistega, ki jo daje. Varščina se lahko položi v gotovini, vrednostnih papirjih, dragocenostih ali v drugih premičnih stvareh večje vrednosti, ki jih je lahko vnovčiti ali hraniti.
(5) Če je postopek z odločbo ustavljen, se položena varščina vrne.
(6) Če obdolženec pobegne ali se brez opravičenega razloga ne odzove vabilu, sodišče odloči, da gre varščina v proračun Republike Slovenije.
(7) Če storilec prekrška po pravnomočnosti sodbe o prekršku ne plača izrečene globe, ali ne poravna povzročene škode ali stroškov postopka, se iz položene varščine poravnajo globa, ugotovljena škoda, pridobljena premoženjska korist in stroški postopka, presežek pa se vrne.
(8) O položitvi varščine in njeni vrnitvi izda sodnik poseben sklep.
8. Dokazovanje
Zaslišanje obdolženca
114. člen
(1) Obdolženec se zasliši praviloma ustno. Obdolžencu se pove, česa je obdolžen, nato pa se vpraša, kaj lahko navede v svoj zagovor; pri tem se mu pove, da se ni dolžan zagovarjati in tudi ne odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati odgovornosti za prekršek. Pri zaslišanju se mu lahko dovoli, da uporablja svoje zapiske.
(2) Če se obdolženec noče zagovarjati ali noče odgovarjati na posamezna vprašanja, ga je treba poučiti, da si utegne s tem otežiti zbiranje dokazov za svojo obrambo.
(3) Ko se obdolženec prvič zasliši, ga je treba najprej vprašati za osebne podatke: osebno ime, dan, mesec, leto in kraj rojstva, poklic, zaposlitev, stanovanje, zakonsko stanje in število otrok, državljanstvo, šolsko izobrazbo, premoženjske razmere, ali je že bil kdaj kaznovan za kaznivo dejanje ali za prekršek, kdaj in zakaj, ali je v kazenskem postopku, ali je zoper njega začet postopek še za kakšen drugi prekršek in če je mladoleten, kdo je njegov zakoniti zastopnik. Obdolženca je treba poučiti, da mora takoj sporočiti vsako spremembo naslova ali nameravano spremembo prebivališča, ter ga opozoriti na posledice po tem zakonu, če ne bo tako ravnal.
(4) Obdolženca se pouči, da je lahko navzoč pri izvajanju dokazov, in da ga bo sodišče na njegovo zahtevo povabilo k posameznim procesnim dejanjem.
(5) Pouk iz prejšnjih odstavkov tega člena in izjava se vpišeta v zapisnik.
(6) Sodnik lahko zahteva od obdolženca, naj poda svoj zagovor pisno, če spozna, da glede na pomen prekrška in podatke, ki so navedeni v predlogu, ni potrebno neposredno ustno zaslišanje, pri čemer lahko obdolženec odkloni pisni zagovor in zahteva ustno zaslišanje.
(7) V vabilu je treba obdolženca poučiti o njegovih pravicah in dolžnostih iz prvega, tretjega, četrtega in šestega odstavka tega člena.
Vabilo
115. člen
(1) Navzočnost obdolženca pri zaslišanju v postopku o prekršku se zagotovi z vabilom. Vabilo pošlje sodišče, ki vodi postopek o prekršku.
(2) Obdolžencu je treba v vabilu povedati, česa je obdolžen in ali se mora zaradi zaslišanja zglasiti osebno ali pa sme podati svoj zagovor pisno. Obdolženca, ki je povabljen, da pride osebno, je treba v vabilu opomniti, da bo odrejena privedba, če se ne bo odzval vabilu. Če za pravilno odločitev ni nujno, da bi bil obdolženec zaslišan, ga je treba v vabilu opomniti, da bo sodba o prekršku izdana brez njegovega zaslišanja, če se vabilu ne bo odzval.
Privedba
116. člen
(1) Če se pravilno povabljeni obdolženec ne zglasi na vabilo in svojega izostanka ne opraviči, ali če mu ni bilo mogoče vročiti v redu vabila, iz okoliščin pa je očitno, da se mu obdolženec izmika, njegova navzočnost pa je potrebna za pravilno odločitev, se odredi privedba. Privedbo je mogoče odrediti samo v primeru, kadar je bilo v vabilu določeno, da se mora obdolženec osebno zglasiti.
(2) Privedba se odredi pismeno. V odredbi je potrebno navesti osebno ime obdolženca, ki naj se privede, datum rojstva, prebivališče obdolženca, zadevo, v kateri se odreja privedba in razlog, zaradi katerega je odrejena privedba. Odredba mora imeti uradni pečat in podpis sodnika, ki je privedbo odredil. Izvršitev odredbe se prepusti policiji.
Zaslišanje zastopnika pravne osebe
117. člen
Za zaslišanje zastopnika obdolžene pravne osebe se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na zaslišanje obdolženca. Pred njegovim zaslišanjem je treba preveriti, ali je pooblaščen, da zastopa obdolženo pravno osebo.
Priznanje prekrška
118. člen
Če obdolženec prizna storitev prekrška in je priznanje jasno ter popolno, sodišču ni potrebno zbirati še drugih dokazov.
Zaslišanje prič
119. člen
Pričo zasliši sodišče, pri katerem se vodi postopek o prekršku, razen če priča ne živi na njegovem območju; v tem primeru opravi zaslišanje sodišče, na katerega območju priča prebiva.
Ogled
120. člen
(1) Če si je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega pomembnega dejstva potrebno kaj osebno ogledati, se opravi ogled.
(2) Sodišče, ki je odredilo ogled, določi, kdo naj se povabi k ogledu.
Izvedenstvo
121. člen
Po končanem izvedenskem delu, pri katerem nista bila navzoča, je treba obdolženca in oškodovanca obvestiti, da je bilo delo opravljeno in da lahko pregledata zapisnik oziroma pisni izvid in mnenje.
Psihiatrični pregled obdolženca
122. člen
Če nastane sum, da je pri obdolžencu zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasnih duševnih motenj, duševne zaostalosti ali zaradi kake druge trajne ali hude duševne motenosti prištevnost izključena, se odredi psihiatrični pregled obdolženca.
Zaseg predmetov
123. člen
(1) Predmeti, ki se po prvem in drugem odstavku 25. člena tega zakona vzamejo, se smejo zaseči še pred izdajo sodbe o prekršku.
(2) Zaseg odredi z odredbo sodnik, ki vodi postopek o prekršku. Tistemu, ki se mu predmeti zasežejo, je treba izročiti overjen prepis odredbe.
(3) S predpisi, ki določajo prekrške, se lahko pooblastijo uradne osebe prekrškovnih organov, da smejo zaseči predmete iz prvega in drugega odstavka 25. člena tega zakona, kadar uradno zvedo za prekršek. Ti organi morajo zasežene predmete takoj oddati sodišču, ki je pristojno za postopek o prekršku, sodišče pa je dolžno zasežene predmete takoj sprejeti, če ni v predpisu o prekršku drugače določeno. Če predmeti niso v kraju omenjenega organa, mu morajo zaseg takoj naznaniti, obenem pa poskrbeti za hrambo predmetov, dokler sodišče, ki je pristojno za postopek o prekršku, ne izda odredbe o tem.
(4) Tistemu, ki se mu zasežejo predmeti, je treba dati potrdilo z natančnim popisom zaseženih predmetov.
(5) Če je predmet pokvarljiv ali je njegova hramba zvezana s prevelikimi stroški, odredi sodišče, ki je pristojno za postopek o prekršku, da se tak predmet proda.
(6) Sodišče, ki je pristojno za postopek o prekršku, lahko na ugovor prizadetega ali po uradni dolžnosti, odredi vrnitev zaseženih predmetov glede na okoliščine zadeve lastniku ali tistemu, ki so mu bili zaseženi, razen če je odvzem predmetov po zakonu obvezen.
9. Prekinitev postopka
Prekinitev postopka
124. člen
(1) Sodnik, ki vodi postopek o prekršku, s sklepom prekine postopek:
– če se ne ve za obdolženčevo prebivališče, če je obdolženec na begu, ali če je sicer nedosegljiv državnim organom, ali če je v tujini za nedoločen čas;
– če je obdolženec začasno duševno zbolel ali je pri njem nastala začasna duševna motnja.
(2) Pred prekinitvijo postopka se zberejo vsi dokazi o prekršku in o odgovornosti obdolženca, do katerih je mogoče priti.
(3) Prekinjeni postopek se nadaljuje, ko prenehajo razlogi, ki so povzročili prekinitev.
(4) O prekinitvi in nadaljevanju postopka se obvesti oškodovanca.
10. Ustna obravnava
Ustna obravnava
125. člen
(1) Sodnik, ki vodi postopek o prekršku, določi ustno obravnavo, če je to potrebno za razjasnitev stvari.
(2) Na ustno obravnavo se povabijo obdolženec, njegov zagovornik, priče in po potrebi tudi izvedenec. Če je obdolžena pravna oseba, se na ustno obravnavo povabi njen zastopnik.
(3) Dan ustne obravnave se sporoči tudi predlagatelju postopka in oškodovancu.
Ustna obravnava v odsotnosti obdolženca
126. člen
(1) Sodnik, ki vodi postopek, lahko odloči, da bo ustna obravnava v odsotnosti obdolženca, ki je bil v redu povabljen, če je bil prej zaslišan, sodnik pa spozna, da njegova navzočnost ni nujna za pravilno ugotovitev stanja stvari. Pod enakimi pogoji je lahko ustna obravnava tudi v odsotnosti v redu povabljenega zastopnika obdolžene pravne osebe.
(2) Ustna obravnava se opravi tudi, če nanjo ne pride v redu povabljeni zagovornik obdolženca.
Javnost ustne obravnave
127. člen
(1) Ustna obravnava je javna.
(2) Na ustni obravnavi smejo biti navzoče polnoletne osebe.
(3) Sodnik, ki vodi postopek o prekršku, lahko od začetka pa do konca ustne obravnave po uradni dolžnosti ali pa na predlog obdolženca, vselej pa po njegovem zaslišanju, odloči, da se izključi javnost celotne ali dela ustne obravnave, če je to potrebno za varovanje tajnosti, varstva javnega reda, morale, varstva osebnega ali družinskega življenja obdolženca ali oškodovanca ali koristi mladoletnika, ali če bi po mnenju sodnika javnost škodovala interesom pravičnosti.
(4) Izključitev javnosti ne velja za obdolženca, njegovega zakonitega zastopnika in zagovornika, zastopnika pravne osebe, predlagatelja postopka, oškodovanca, njegovega zakonitega zastopnika in njunega pooblaščenca.
(5) O izključitvi javnosti odloči sodnik s sklepom, ki mora biti obrazložen in javno razglašen.
(6) Sklep o izključitvi javnosti se sme izpodbijati samo v pritožbi zoper sodbo o prekršku.
Začetek ustne obravnave
128. člen
Ustna obravnava se začne z naznanitvijo glavne vsebine predmeta postopka. Nato se začne zaslišanje obdolženca; če sta obdolžena pravna oseba in odgovorna oseba, se zasliši najprej zastopnik pravne osebe, nato pa odgovorna oseba, nato se izvaja dokazni postopek z zaslišanjem prič, izvedencev in z izvedbo drugih dokazov.
Predlaganje dokazov na obravnavi
129. člen
(1) Obdolženec in njegov zagovornik, zastopnik in zagovornik obdolžene pravne osebe, predlagatelj postopka ter oškodovanec imajo pravico med obravnavo predlagati dokaze in dajati predloge, z dovoljenjem sodnika, ki vodi postopek, pa lahko postavljajo tudi vprašanja osebam, ki se zaslišujejo.
(2) Na ustni obravnavi pripada zadnja beseda vedno obdolžencu oziroma zastopniku obdolžene pravne osebe.
10.a Skrajšani postopek
Odločanje in izdaja sodbe v skrajšanem postopku
129.a člen
(1) Če sodnik, ki vodi postopek o prekršku, na podlagi obdolžilnega predloga ter vsebine dokazov, ki so priloženi obdolžilnemu predlogu, spozna, da je obdolženec storil prekršek, lahko odloči brez zaslišanja obdolženca.
(2) V skrajšanem postopku se smejo za prekršek izreči globa oziroma opomin, ob globi pa tudi stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu, prepovedi vožnje motornih vozil in odvzema predmetov. Stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu se ne sme izreči v številu, za katero se po določbah tretjega in četrtega odstavka 22. člena tega zakona izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.
(3) Sodba, izdana v skrajšanem postopku, obsega sestavine iz 135. člena tega zakona. V obrazložitvi sodbe se navedejo le dokazi iz obdolžilnega predloga, katerih vsebina opravičuje odločanje po skrajšanem postopku, ter okoliščine, ki so bile upoštevane pri izbiri in odmeri sankcij.
(4) Obdolžencu se hkrati s sodbo, izdano v skrajšanem postopku, vroči tudi obdolžilni predlog.
(5) Proti sodbi, izdani v skrajšanem postopku, lahko vložijo obdolženec, njegov zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ter predlagatelj postopka v osmih dneh od vročitve ugovor v korist obdolženca. Predlagatelj lahko vloži ugovor tudi v škodo obdolženca.
(6) Ugovor se vloži pisno. Vsebovati mora le navedbo sodbe, izdane v skrajšanem postopku, in podpis vložnika. Obdolženec in predlagatelj postopka se lahko odpovesta pravici do ugovora po prejemu sodbe, izdane v skrajšanem postopku, do konca roka za vložitev ugovora, vložen ugovor pa lahko umakneta do izdaje sklepa o razveljavitvi sodbe, izdane v skrajšanem postopku. Odpovedi pravici do ugovora in umika ugovora ni mogoče preklicati.
(7) Prepozen ali nedovoljen ugovor s sklepom zavrže sodišče, ki je izdalo sodbo o kaznovalnem nalogu. Proti sklepu, s katerim se ugovor zavrže, je dovoljena pritožba.
(8) Če je bil ugovor vložen pravočasno, sodišče s sklepom razveljavi sodbo, izdano v skrajšanem postopku, in nadaljuje redni sodni postopek.
(9) Če je bila sodba, izdana v skrajšanem postopku, razveljavljena le na ugovor v obdolženčevo korist, nova sodba o prekršku ne sme biti v škodo obdolžencu glede pravne presoje prekrška in sankcije za prekršek.
(10) V skrajšanem postopku ni mogoče odločati, če je vložena zahteva za sodno varstvo.
11. Redovna globa
Globa za kršitev postopka
130. člen
(1) Priči ali izvedencu, ki brez opravičenega razloga noče pričati oziroma opraviti izvedenskega dela, se izreče globa do 100.000 tolarjev.
(2) Če oseba iz prejšnjega odstavka globe ne plača, lahko sodnik, ki vodi postopek, odredi, da se globa prisilno izterja.
(3) Pritožba zoper sklep o globi ne zadrži njene izvršitve, sodnik pa lahko sklep o globi tudi prekliče.
Globa za nedostojno obnašanje
131. člen
(1) Kdor se med postopkom kljub opominu nedostojno obnaša ali ovira delo, se kaznuje z globo do 100.000 tolarjev.
(2) Pritožba zoper sklep o globi ne zadrži njene izvršitve, sodnik pa lahko sklep o globi tudi prekliče.
(3) Če se obdolženec kljub opominu nedostojno obnaša ali ovira delo, se sme odrediti, da se obdolženec odstrani iz prostora, v katerem se opravlja dejanje v postopku, ne sme pa se izreči globa.
12. Sodba o prekršku
Izdaja sodbe o prekršku
132. člen
(1) Postopek o prekršku na prvi stopnji se konča z izdajo sodbe o prekršku.
(2) Sodba o prekršku se sme nanašati samo na osebo, ki je obdolžena, in samo na dejanje, ki je predmet obdolžilnega predloga.
(3) Sodišče ni vezano na predlog predlagatelja postopka glede pravne presoje dejanja.
Dokazna ocena
133. člen
(1) Sodba o prekršku temelji na dokazih in dejstvih, ki so bila ugotovljena v postopku.
(2) Sodišče mora vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, na podlagi takšne presoje pa ugotoviti, katero dejstvo se šteje za dokazano ali nedokazano.
Vrste sodb
134. člen
(1) S sodbo o prekršku se postopek ustavi, ali pa se obdolženec spozna za odgovornega in se mu izreče sankcija za prekršek.
(2) Če teče postopek zaradi več prekrškov, se v sodbi o prekršku navede, glede katerih prekrškov se postopek ustavi, za katere pa se obdolženec spozna za odgovornega in se mu izreče sankcija za prekršek.
Sestavine pisne sodbe
135. člen
(1) Pisna sodba o prekršku mora imeti uvod, izrek in obrazložitev.
(2) Uvod sodbe o prekršku obsega naziv sodišča, ki jo je izdalo, osebno ime sodnika, ki je izdal sodbo o prekršku, naziv oziroma osebno ime predlagatelja postopka in označbo obdolžilnega predloga, osebno ime obdolženca in zagovornika, firmo in sedež obdolžene pravne osebe ter prekršek, ki je predmet postopka.
(3) Izrek sodbe o prekršku mora obsegati obdolženčeve osebne podatke, za obdolženo pravno osebo pa firmo oziroma ime in sedež obdolžene pravne osebe in izrek, da je obdolženec odgovoren za prekršek, ter podatke iz 138. člena oziroma izrek, da se postopek zoper obdolženca ustavi, ter podatke iz 136. člena tega zakona.
(4) V obrazložitvi sodbe o prekršku se navedejo razlogi za vsako posamezno točko sodbe.
Sodba, s katero se postopek ustavi
136. člen
(1) Sodba o prekršku, s katero se postopek ustavi, se izda:
1. če dejanje ni prekršek;
2. če je bil obdolženec za isti prekršek že pravnomočno spoznan za odgovornega ali je bil postopek zanj ustavljen, razen če je bil ustavljen, ker je obdolžilni predlog podal neupravičeni predlagatelj (prvi in drugi odstavek 103. člena);
3. če obdolženec uživa imunitetno pravico po pravilih mednarodnega prava;
4. če je pregon zastaran;
5. če ni dokazano, da je prekršek storil obdolženec;
6. če obdolženec med postopkom umre;
7. če je v zakonu določeno, da se storilcu ne izreče sankcija za prekršek;
8. če so podane okoliščine, ki po tem zakonu izključujejo odgovornost za prekršek;
9. če obstojijo druge okoliščine, ki izključujejo postopek o prekršku.
(2) Sodišče ustavi postopek tudi, če predlagatelj postopka umakne predlog. Predlog se lahko umakne do izdaje sodbe o prekršku.
Odvzem predmetov
137. člen
(1) Predmeti, ki so bili zaseženi pred izdajo sodbe o prekršku (123. člen), se vrnejo glede na okoliščine zadeve lastniku ali tistemu, ki so mu bili zaseženi, če se postopek ustavi oziroma če ni razlogov, da se odvzamejo.
(2) Predmeti, ki se po zakonu smejo ali morajo odvzeti, se odvzamejo tudi tedaj, kadar se postopek za prekrške ustavi ali če se storilcu prekrška izreče opomin, če zakon tako določa ali če to terjajo razlogi splošne varnosti, varovanja življenja in zdravja ljudi, varstva okolja, varnosti gospodarskih razmerij ali razlogi morale.
(3) O odvzemu predmetov po prejšnjem odstavku odloči sodišče, pred katerim je tekel postopek, v izreku sodbe. Če v sodbi taka odločitev manjka, sodišče izda o tem poseben sklep. Poseben sklep se izda tudi v primeru, če v sodbi, s katero je storilec spoznan za odgovornega, manjka taka odločitev.
(4) Overjen prepis sklepa iz prejšnjega odstavka se vroči tudi lastniku predmetov, če je ta znan. Če lastnik ni znan, se sklep pritrdi na sodno desko in se po preteku osmih dni šteje, da je bila opravljena vročitev tudi neznanemu lastniku.
(5) Zoper sklep iz tretjega odstavka tega člena ima lastnik predmetov pravico pritožbe, če misli, da za odvzem predmetov ni zakonite podlage.
Sodba, s katero se obdolženec spozna za odgovornega
138. člen
(1) S sodbo o prekršku, s katero se obdolženec spozna za odgovornega, se izreče:
– za kateri prekršek oziroma prekrške se obdolžencu izreka sankcija, dejanski stan prekrška in predpis o prekršku;
– sankcija, ki se izreče obdolžencu, oziroma odločitev, da se sankcija odpusti;
– sankcije za posamezne prekrške ter enotna sankcija, če gre za stek prekrškov;
– odločitev o odvzemu premoženjske koristi;
– odločitev o vštetju pridržanja in pripora;
– odločitev o stroških postopka;
– odločitev o premoženjskopravnem zahtevku.
(2) V sodbi o prekršku se določi rok, v katerem je treba plačati globo; navede se tudi opozorilo o uklonilnem zaporu, oziroma da se bo neplačana globa prisilno izterjala, o možnosti nadomestitve uklonilnega zapora oziroma plačila z opravo določenih nalog.
(3) Če je izrečen odvzem predmetov, je treba v sodbi o prekršku oziroma v sklepu iz tretjega odstavka prejšnjega člena tudi določiti, kako je treba ravnati z odvzetimi predmeti. Če odvzem predmetov ne obsega tistih predmetov, ki so bili zaseženi po 123. členu tega zakona, je treba v sodbi o prekršku odrediti, naj se ti predmeti vrnejo glede na okoliščine zadeve lastniku ali tistemu, ki so mu bili odvzeti.
Obrazložitev
139. člen
V obrazložitvi sodbe o prekršku je treba kratko navesti, katera dejstva in iz katerih razlogov se štejejo za dokazana ali nedokazana in kateri razlogi so bili odločilni pri uporabi pravnih predpisov, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana prekršek in odgovornost obdolženca oziroma na čem temelji odločitev o ustavitvi postopka, okoliščine, ki so bile upoštevane pri izbiri in odmeri sankcij za prekrške, kot tudi podlage za odločitev o stroških postopka, o premoženjskopravnem zahtevku ter o odvzemu premoženjske koristi.
Pravni pouk in podpis
140. člen
(1) Pisna sodba o prekršku, ki se vroči obdolžencu in drugim osebam, ki imajo pravico pritožbe, mora obsegati pouk o pravici do pritožbe ter rok in način vložitve.
(2) Pisna sodba o prekršku mora imeti tudi številko, datum, podpis in uradni pečat sodišča, ki jo je izdalo.
13. Premoženjskopravni zahtevek
Premoženjskopravni predlog
141. člen
(1) Oškodovanec lahko v postopku o prekršku uveljavlja premoženjskopravni zahtevek glede vrnitve stvari, povrnitve škode ali razveljavitve pravnega posla.
(2) Predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka se vloži pri sodišču, ki vodi postopek, poda pa se lahko najdlje do izdaje sodbe o prekršku na prvi stopnji.
(3) Tisti, ki je upravičen podati predlog, mora določno označiti zahtevek in navesti dokaze. Zahtevek ne more presegati zneska, do katerega je za obravnavo in razsojanje premoženjskopravnih zahtevkov pristojen sodnik posameznik v pravdnem postopku.
Odločanje o premoženjskopravnem zahtevku
142. člen
(1) O premoženjskopravnem zahtevku odloča sodišče, ki vodi postopek o prekršku.
(2) Če se postopek konča s sodbo, s katero se obdolženec spozna za odgovornega za prekršek, lahko sodišče s sodbo o prekršku ugodi zahtevku v mejah svoje pristojnosti v celoti, lahko pa mu ugodi samo deloma in s presežkom napoti oškodovanca na pravdo. Oškodovanca napoti na pravdo tudi, če zneska škode ni mogoče ugotoviti, ali če bi se z njegovim ugotavljanjem preveč zavlekel postopek o prekršku. Oškodovanec se vedno napoti na pravdo, če se postopek o prekršku ustavi.
(3) Če se sodišče, ki vodi postopek o prekršku, izreče za nepristojno, napoti oškodovanca, naj svoj zahtevek uveljavlja pred pristojnim sodiščem.
14. Stroški postopka
Stroški postopka
143. člen
(1) Stroški postopka so:
1. izdatki za priče, izvedence, tolmače, oglede ter hišne in osebne preiskave in hrambo odvzetih predmetov;
2. izdatki za privedbo obdolženca;
3. potni stroški uradnih oseb;
4. izdatki za zdravljenje obdolženca, dokler je pridržan, in stroški poroda;
5. potni stroški obdolženca;
6. povprečnina;
7. nagrada in potrebni izdatki zagovornika;
8. potrebni izdatki oškodovanca, njegovega zakonitega zastopnika in pooblaščenca.
(2) Povprečnina se določi v mejah zneskov, določenih s predpisom ministra, pristojnega za pravosodje, glede na trajanje in zamotanost postopka ter glede na gmotne razmere tistega, ki jo mora plačati.
(3) Stroški iz 1. do 4. točke prvega odstavka tega člena se v postopku o prekršku izplačujejo vnaprej iz sredstev organa, ki vodi postopek o prekršku, pozneje pa se izterjajo od tistega, ki jih je po 144. členu tega zakona dolžan plačati.
(4) Stroški za prevajanje v slovenski, italijanski ali madžarski jezik, ki nastanejo z uporabo določb zakona o pravici pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti do uporabe svojega jezika, se ne zaračunajo tistim, ki so po določbah tega zakona dolžni povrniti stroške postopka o prekršku.
(5) Stroški za prevajanje se ne zaračunajo obdolžencu, če ne razume ali ne govori jezika, v katerem teče postopek o prekršku.
Kdo plača stroške postopka
144. člen
(1) Stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek.
(2) Če je tekel postopek zaradi več prekrškov, tisti, ki mu je bila izrečena sankcija, ne trpi stroškov za tiste prekrške, glede katerih je bil postopek ustavljen, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov.
(3) Če je z isto odločbo izrečena sankcija več obdolžencem, se določi, kolikšen del stroškov plača vsak izmed njih, če tega ni mogoče določiti, plačajo vsi obdolženci nerazdelno plačilo stroškov postopka. Plačilo povprečnine se določi za vsakega obdolženca posebej.
(4) Stroški postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun.
(5) Sodišče, ki vodi postopek o prekršku, sme oprostiti obdolženca, ki mu je bila izrečena sankcija, povrnitve stroškov postopka iz prvega odstavka 143. člena tega zakona, razen nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, če bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje tistih, ki jih je dolžan preživljati.
(6) Kdor vedoma vloži krivo prijavo o prekršku, plača stroške postopka.
Sklep o stroških
145. člen
(1) V sodbi o prekršku se določi, kdo plača stroške in kolikšni so.
(2) Če za ugotovitev stroškov ni zadosti podatkov, se izda pozneje o stroških postopka poseben sklep.
(3) Zahtevek s podatki o višini stroškov postopka, ki je bil ustavljen, se lahko poda najpozneje v treh mesecih od dneva, ko je bila pravnomočna sodba ali sklep vročen tistemu, ki ima pravico podati takšen zahtevek.
Posebni stroški
146. člen
(1) Obdolženec, oškodovanec, zagovornik, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, zastopnik obdolžene pravne osebe, priča, izvedenec in tolmač plačajo ne glede na izid postopka o prekršku stroške svoje privedbe, preložitve dejanja v postopku o prekršku in druge stroške, ki so jih povzročili po svoji krivdi, kot tudi ustrezen znesek povprečnine.
(2) O stroških iz prejšnjega odstavka se odloči s posebnim sklepom.
Stroški v postopku s pravnimi sredstvi
147. člen
(1) O plačilu stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, odloča dokončno to sodišče v skladu z določbami 143. do 146. člena tega zakona.
(2) Povprečnina se ne določi, če je bilo z odločbo višjega sodišča odločeno v celoti ali deloma v obdolženčevo korist.
(3) Povprečnina se določi tudi, če je bila pritožba zavržena.
Stroški v postopku z izrednim pravnim sredstvom
148. člen
Glede plačila stroškov, ki nastanejo v postopku z izrednim pravnim sredstvom, se smiselno uporabljajo določbe 143. do 146. člena tega zakona.
Izdaja predpisov o stroških postopka
149. člen
Minister, pristojen za pravosodje, izda natančnejše predpise o stroških postopka o prekršku.
15. Pritožbeni postopek
Pritožba zoper sodbo o prekršku sodišča prve stopnje
150. člen
(1) Zoper sodbo o prekršku se lahko vloži pritožba na višje sodišče.
(2) Pritožbo v korist obdolženca lahko vložijo obdolženec oziroma njegov zagovornik, njegov zakonec ali oseba, ki živi z obdolžencem v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, zakoniti zastopnik, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra ali rejnik. Za pravno osebo lahko vloži pritožbo njen zastopnik oziroma njen zagovornik.
(3) Pritožbo lahko vloži tudi predlagatelj postopka. Predlagatelj se lahko pritoži tako v škodo, kot v korist obdolženca.
(4) Če je izrečena sankcija odvzema predmetov, ki niso last obdolženca, se sme lastnik predmetov pritožiti glede izreka o odvzemu predmetov.
(5) Zagovornik, zakonec ali oseba, ki živi z obdolžencem v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, zakoniti zastopnik, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rejnik obdolženca lahko vložijo pritožbo tudi brez njegovega posebnega dovoljenja, vendar ne proti njegovi volji. Rok za pritožbo teče tudi v tem primeru od dneva, ko je bil prepis sodbe vročen obdolžencu oziroma njegovemu zagovorniku.
(6) Pravico do pritožbe imajo tudi tisti, ki so jim bile izrečene redovne globe.
Rok in način vložitve pritožbe
151. člen
(1) Pritožba se vloži v osmih dneh po vročitvi sodbe.
(2) Rok za pritožbo zoper sodbo, ki je bila ustno naznanjena, začne teči z dnem naznanitve, razen če je udeleženec zahteval, da se mu pošlje prepis sodbe.
(3) Pritožba se vloži pisno pri sodišču, ki je izdalo sodbo o prekršku in v zadostnem številu izvodov za sodišče, ki vodi postopek, za predlagatelja, obdolženca in zagovornika, da se jim vroči.
Odpoved pravici do pritožbe in umik
152. člen
(1) Obdolženec in predlagatelj se lahko odpovesta pravici do pritožbe, takoj, če je bila sodba o prekršku razglašena v njuni navzočnosti ali po prejemu sodbe o prekršku do konca pritožbenega roka, vloženo pritožbo pa lahko umakneta do izdaje odločbe višjega sodišča.
(2) Odpovedi pritožbi in umika pritožbe ni mogoče preklicati.
Vsebina pritožbe
153. člen
Pritožba mora obsegati navedbo sodbe, proti kateri je podana, razlog za izpodbijanje, obrazložitev, predlog, naj se razveljavi ali spremeni in pritožnikov podpis.
Razlogi za pritožbo
154. člen
Sodba o prekršku se sme izpodbijati:
1. zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku;
2. zaradi kršitve materialnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek;
3. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja;
4. zaradi odločitve o sankcijah, o odvzemu premoženjske koristi, o stroških postopka o prekršku in o premoženjskopravnem zahtevku.
Bistvena kršitev določb postopka
155. člen
(1) Bistvena kršitev določb postopka o prekršku je podana:
1. če je v postopku sodelovala uradna oseba, ki bi morala biti izločena (84. člen) ali je s pravnomočno odločbo bila izločena (87. člen);
2. če je obdolžilni predlog podal nekdo, ki ne more biti predlagatelj;
3. če obdolženec v postopku o prekršku ni bil zaslišan pred izdajo sodbe o prekršku, razen v primerih iz drugega odstavka 69. člena ter prvega odstavka 129.a člena tega zakona;
4. če je bil obdolženec ali njegov zagovornik kljub svoji zahtevi na ustni obravnavi ali med izvajanjem drugih dejanj v postopku o prekršku prikrajšan za pravico uporabe svojega jezika oziroma jezika, ki ga razume in za pravice, da v svojem jeziku oziroma jeziku, ki ga razume spremlja potek ustne obravnave oziroma postopka;
5. če je bil zahtevek, podan v obdolžilnem predlogu, prekoračen;
6. če se sodba o prekršku opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati;
7. če je bila z novo sodbo o prekršku, izdano po razveljavitvi prejšnje sodbe prekršena določba devetega odstavka 129.a člena in enajstega odstavka 163. člena tega zakona;
8. če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi.
(2) Bistvena kršitev določb postopka o prekršku je podana tudi, če sodišče med postopkom ali ob izdaji sodbe ni uporabilo ali je nepravilno uporabilo kakšno drugo določbo tega zakona, pa je to vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost sodbe.
Kršitev materialnih določb zakona
156. člen
Kršitev materialnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, je podana, če je kršitev podana glede vprašanja:
1. ali je dejanje, zaradi katerega je zoper obdolženca začet postopek, prekršek;
2. ali so podane okoliščine, ki izključujejo odgovornost za prekršek;
3. ali so podane okoliščine, ki izključujejo postopek o prekršku, zlasti pa ali je pregon za prekršek zastaral in ali je o zadevi že pravnomočno odločeno;
4. ali je bil glede prekrška, ki je predmet obdolžilnega predloga uporabljen predpis, ki se ne bi smel uporabiti;
5. ali je bila z odločitvijo o sankcijah ali odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima po zakonu sodišče;
6. ali so bile prekršene določbe o vštetju pridržanja ali pripora.
Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
157. člen
(1) Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, če je kakšno odločilno dejstvo zmotno ugotovljeno, ali če je iz ugotovljenih dejstev napravljen nepravilen sklep.
(2) Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, če kakšno odločilno dejstvo sploh ni bilo ugotovljeno.
(3) Pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov mora pritožnik verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Ko se sklicuje na nova dejstva, mora navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazovala; ko se sklicuje na nove dokaze, pa mora navesti dejstva, ki jih s temi dokazi želi dokazati.
Izpodbijanje odločitve o sankciji
158. člen
(1) Sodba o prekršku se sme izpodbijati zaradi odločitve o sankciji tudi tedaj, če z njo sicer ni bila prekoračena zakonita pravica sodišča, ki vodi postopek, vendar to sodišče ni pravilno odmerilo sankcije glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija večja ali manjša.
(2) Odločitev o sankciji se sme izpodbijati tudi zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe o opominu, o odpustitvi, neizreku ali o izključitvi sankcije ali ker teh določb ni uporabilo, čeprav so bili za to podani zakoniti pogoji.
(3) Odločitev o odvzemu premoženjske koristi se sme izpodbijati tudi, če sicer ne gre za kršitev materialnopravnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, pač pa je sodišče prve stopnje nepravilno izdalo to odločitev ali ni izreklo odvzema premoženjske koristi, čeprav so bili za to podani zakoniti pogoji.
(4) Odločitev o stroških postopka in o premoženjskopravnem zahtevku se sme izpodbijati, če je sodišče o teh vprašanjih odločilo v nasprotju z določbami tega zakona.
Preizkus sodbe o prekršku
159. člen
Višje sodišče preizkusi sodbo o prekršku v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija, vendar mora vselej po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka 155. člena ter ali so bile v škodo obdolženca kršene materialne določbe zakona ali predpisa, ki določa prekršek (156. člena tega zakona).
Omejeno sklicevanje na kršitve
160. člen
Na kršitev zakona iz 1. točke prvega odstavka 155. člena tega zakona se sme pritožnik sklicevati v pritožbi samo, če na kršitev ni mogel opozoriti med postopkom o prekršku, ali če je nanjo opozoril, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo.
Prepozna ali nedovoljena pritožba
161. člen
(1) Pritožba je prepozna, če je vložena po poteku zakonskega roka.
(2) Pritožba je nedovoljena, če jo je podala oseba, ki nima pravice do pritožbe ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala, če je bila pritožba umaknjena ali pa po umiku pritožbe ponovno vložena ali če pritožba po zakonu ni dovoljena.
(3) Prepozno ali nedovoljeno pritožbo zavrže s sklepom sodišče prve stopnje. Proti sklepu, s katerim je bila prepozna ali nedovoljena pritožba zavržena, ima pritožnik pravico do pritožbe na višje sodišče.
(4) Sodišče prve stopnje pošlje pravočasno pritožbo s spisom brez odlašanja višjemu sodišču.
Navedbe o novih dejstvih in dokazih
162. člen
O navedbah v pritožbi, ki se tičejo novih dokazov in novih dejstev, se lahko sodnik poročevalec prepriča preko sodišča, ki je izdalo sodbo o prekršku. Lahko pa si od tega sodišča preskrbi tudi poročilo o kršitvah določb postopka o prekršku.
Odločanje višjega sodišča o pritožbi
163. člen
(1) Višje sodišče s sklepom zavrže prepozno ali nedovoljeno pritožbo, če tega ni storilo sodišče prve stopnje.
(2) Višje sodišče lahko sodbo o prekršku potrdi, razveljavi ali spremeni.
(3) Višje sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in s sodbo potrdi sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija in tudi ne takšne bistvene kršitve določb postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. člen).
(4) Višje sodišče ugodi pritožbi in s sklepom razveljavi sodbo o prekršku sodišča prve stopnje ali jo razveljavi po uradni dolžnosti ter zadevo vrne v novo odločitev, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku, razen v primerih iz petega in sedmega odstavka tega člena ali če spozna, da bi moralo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sodišče prve stopnje postopek dopolniti ali izvesti nov postopek ter znova odločiti o isti zadevi.
(5) Če je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 6. in 8. točke prvega odstavka 155. člena tega zakona, se sodba o prekršku sodišča prve stopnje ne sme razveljaviti, če bi bila razveljavitev iz tega razloga samo v škodo obdolženca.
(6) Višje sodišče s sklepom razveljavi sodbo o prekršku sodišča prve stopnje tudi, če sodba o prekršku sodišča prve stopnje ni bila izpodbijana zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, če nastane pri odločanju o pritožbi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v sodbi o prekršku, zaradi česar misli, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno v obdolženčevo škodo.
(7) Višje sodišče ugodi pritožbi in s sodbo spremeni sodbo o prekršku sodišča prve stopnje ali jo spremeni po uradni dolžnosti, če ugotovi, da so bila odločilna dejstva v sodbi o prekršku sodišča prve stopnje pravilno ugotovljena, da pa je treba na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi predpisov izdati drugačno odločbo, glede na stanje stvari pa tudi v primeru kršitve iz 2., 5., 7. in 8. točke prvega odstavka 155. člena tega zakona. Višje sodišče s sodbo spremeni sodbo o prekršku sodišča prve stopnje tudi, če spozna, da je treba pri odmeri sankcij za prekrške oziroma odvzemu premoženjske koristi drugače presojati upoštevane okoliščine.
(8) Višje sodišče lahko spremeni sodbo sodišča prve stopnje tudi takrat, kadar spozna, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine ali druge dokaze, ki jih ni samo izvedlo in je nanje oprlo sodbo.
(9) V primeru, ko je edini razlog za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje zmotno ugotovljeno dejansko stanje in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov, višje sodišče sodbe sodišča prve stopnje ne razveljavi, ampak ravna po sedmem odstavku tega člena.
(10) Če višje sodišče pri reševanju pritožbe ugotovi, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v korist obdolženca, v korist tudi kakšnemu drugemu obdolžencu, ki se ni pritožil ali se ni pritožil v tej smeri, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi se bil pritožil tudi ta.
(11) Če je pritožba vložena samo v korist obdolženca, se sodba o prekršku ne sme spremeniti v njegovo škodo.
Delna razveljavitev sodbe
164. člen
Višje sodišče sme razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje samo deloma, če se dajo posamezni deli sodbe izločiti brez škode za pravilno odločitev.
Razširjen obseg pritožbe
165. člen
Pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve materialnopravnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločitve o sankcijah in o odvzemu premoženjske koristi.
Oprava procesnih dejanj po opozorilu višjega sodišča
166. člen
(1) Sodišče prve stopnje mora opraviti vsa procesna dejanja in pretresti vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo višje sodišče v svoji odločbi.
(2) Pri izreku nove odločbe je sodišče prve stopnje vezano na prepoved, ki je predpisana v enajstem odstavku 163. člena tega zakona.
Odločba višjega sodišča
167. člen
(1) Za odločbo višjega sodišča o pritožbi se smiselno uporabljajo določbe 135.,136. in 138. člena ter drugi odstavek 140. člena tega zakona.
(2) V obrazložitvi odločbe oceni višje sodišče navedbe pritožbe in navede kršitve materialnopravnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.
(3) Če višje sodišče razveljavi sodbo o prekršku sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekrških, je treba v obrazložitvi navesti, katere določbe so bile kršene in v čem je kršitev.
(4) Če se sodba o prekršku sodišča prve stopnje razveljavi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je treba navesti, v čem so pomanjkljivosti pri ugotovitvi dejanskega stanja.
Reševanje drugih pritožb
168. člen
V skladu z določbami tega poglavja zakona je treba reševati tudi pritožbe zoper druge odločbe, izdane po tem zakonu v rednem sodnem postopku.
Enajsto poglavje
Izredno pravno sredstvo
Zahteva za varstvo zakonitosti
169. člen
(1) Zahteva za varstvo zakonitosti se lahko vloži zoper vsako odločbo, izdano na drugi stopnji oziroma vsako pravnomočno odločbo, če je prekršen ta zakon ali predpis, ki določa prekršek.
(2) Zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vloži državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pritožbe zoper sodbo o prekršku sodišča prve stopnje.
Odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti
170. člen
O zahtevi za varstvo zakonitosti odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije v senatu treh sodnikov na nejavni seji.
Smiselna uporaba določb zakona o kazenskem postopku za postopek za varstvo zakonitosti
171. člen
Glede postopka za varstvo zakonitosti se smiselno uporabljajo določbe zakona o kazenskem postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti.
Dvanajsto poglavje
Postopek proti mladoletnikom
Uporaba določb v postopku proti mladoletnikom
172. člen
Določbe tega poglavja se uporabljajo v postopku proti osebam, ki so storile prekršek kot mladoletniki, pa ob začetku postopka o prekršku še niso stare 19 let. Druge določbe tega zakona se uporabljajo, kolikor niso v nasprotju z določbami tega poglavja.
Organi v postopku proti mladoletnikom
173. člen
Organi, ki sodelujejo v postopku proti mladoletniku, ter drugi organi in zavodi, od katerih se zahtevajo poročila in predlogi, so dolžni hitro ukrepati, da bi se postopek čimprej dokončal.
Krajevna pristojnost
174. člen
Za postopek o prekršku proti mladoletniku je krajevno pristojen sodnik sodišča oziroma oddelka sodišča, na območju katerega mladoletnik stalno ali začasno prebiva.
Enoten postopek
175. člen
Če je kdo storil en prekršek kot mladoleten, drugega pa kot polnoleten, se opravi enoten postopek po določbah, ki veljajo za polnoletne.
Izločitev postopka proti mladoletniku
176. člen
(1) Če je mladoletnik sodeloval pri prekršku skupaj s polnoletnimi storilci, se postopek proti njemu izloči.
(2) Postopek proti mladoletniku se sme združiti s postopkom zoper polnoletne storilce in opraviti po splošnih določbah tega zakona samo, če je združitev postopka nujna za vsestransko razjasnitev stvari.
(3) Če se opravi enoten postopek proti mladoletniku in polnoletnim storilcem, se glede mladoletnika vselej uporabijo določbe tega poglavja.
Obvestitev o začetku postopka proti mladoletniku
177. člen
(1) O začetku postopka o prekršku proti mladoletniku obvesti sodišče starše, posvojitelja, rejnika oziroma skrbnika mladoletnika ter pooblaščen organ socialnega varstva, razen v primeru, ko je globa za prekršek predpisana v določenem znesku.
(2) V postopku proti mladoletnikom ima organ socialnega varstva poleg pravic, ki so mu izrecno dane v tem poglavju, tudi pravico seznaniti se s potekom postopka, dajati med postopkom predloge in opozarjati na dejstva in dokaze, ki so pomembni za pravilno odločbo.
Vabilo mladoletnika
178. člen
(1) Mladoletnika vabi sodišče po starših oziroma zakonitem zastopniku, razen če to ni mogoče, ker je treba hitro ravnati, ali zaradi drugih okoliščin.
(2) Mladoletniku se ne smejo vročiti pisanja na ta način, da bi se pritrdila na oglasno desko sodišča.
(3) Ustno naznanjene odločbe se morajo mladoletniku vselej vročiti v overjenem prepisu.
Izključitev javnosti
179. člen
(1) Kadar se odloča v postopku o prekršku proti mladoletniku na ustni obravnavi, se javnost vselej izključi.
(2) Sodnik sodišča, ki vodi postopek o prekršku proti mladoletniku, sme dovoliti, da so na ustni obravnavi navzoče osebe, ki se ukvarjajo z varstvom in vzgojo mladoletnika ter znanstveni delavci.
(3) Sodišče, ki vodi postopek o prekršku proti mladoletniku, sme odrediti, naj se mladoletnik med izvedbo posameznih dokazov odstrani z ustne obravnave.
Obvezno zaslišanje
180. člen
(1) V postopku proti mladoletniku se sodba oziroma sklep o prekršku ne moreta izdati brez njegovega zaslišanja.
(2) Pri procesnih dejanjih, pri katerih je mladoletnik navzoč, zlasti pa pri njegovem zaslišanju, mora sodišče, ki vodi postopek, ravnati obzirno in upoštevati mladoletnikovo duševno razvitost, občutljivost in osebne lastnosti, da ne bi postopek škodljivo vplival na njegov razvoj.
Dolžnost pričevanja
181. člen
Nihče ne more biti oproščen dolžnosti pričevanja o okoliščinah, ki so potrebne za presojo mladoletnikove duševne razvitosti, ter za spoznanje njegove osebnosti in razmer, v katerih živi.
Ugotavljanje okoliščin
182. člen
(1) V postopku o prekršku proti mladoletniku je treba poleg dejstev, ki se nanašajo na prekršek, zlasti ugotoviti mladoletnikovo starost in okoliščine, ki so potrebne za presojo njegove duševne razvitosti, preučiti okolje in razmere, v katerih mladoletnik živi ter druge okoliščine, ki zadevajo njegovo osebnost.
(2) Da se ugotovijo te okoliščine, je treba zaslišati mladoletnikove starše, njegove skrbnike in druge, ki lahko dajo o njih potrebne podatke. O teh okoliščinah se zahteva po potrebi poročilo pooblaščenega organa socialnega varstva.
Pravice v postopku
183. člen
V postopku o prekršku proti mladoletniku imajo pooblaščeni organ socialnega varstva in starši, posvojitelj, rejnik in skrbnik mladoletnika poleg pravic, ki so jim izrecno dane v tem poglavju, tudi pravico, seznaniti se s potekom postopka, dajati med postopkom predloge in opozarjati na dejstva in dokaze, ki so pomembni za pravilno odločitev.
Ustavitev postopka
184. člen
Če se med postopkom ugotovi, da mladoletnik ob storitvi prekrška še ni bil star 14 let, se postopek ustavi in o tem obvesti pooblaščen organ socialnega varstva.
Odločitev, da se postopek ne začne
185. člen
(1) Sodnik lahko odloči, da ne bo začel postopka proti mladoletniku, čeprav so dokazi, da je mladoletnik storil prekršek, če glede na naravo prekrška in okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen, spozna, da postopek proti njemu ne bi bil smotrn.
(2) Sodnik, ki vodi postopek o prekršku proti mladoletniku, lahko s sklepom ustavi postopek, če med postopkom spozna, da mladoletniku ne bi bilo smotrno izreči sankcije. V ta namen lahko zahteva poročila od mladoletnikovih staršev oziroma skrbnika ter od drugih oseb in ustanov.
(3) V primeru iz prvega odstavka tega člena se obdolžilni predlog s sklepom zavrne. Sklep o zavrnitvi predloga in sklep o ustavitvi postopka iz prejšnjega odstavka se dostavi tudi pooblaščenemu organu socialnega varstva in mladoletnikovim staršem oziroma skrbniku, da storijo potrebne ukrepe v skladu z njihovimi pravicami in dolžnostmi.
(4) Mladoletniku se odločbe vročajo po starših.
Vsebina odločbe
186. člen
(1) Vzgojni ukrep izreče sodišče mladoletniku s sklepom o prekršku, v katerem navede samo, katero sankcijo mu izreče, ne izreče pa, da je mladoletnik odgovoren za prekršek, glede katerega je bil uveden postopek. V obrazložitvi sklepa opiše dejanje in navede okoliščine, ki opravičujejo izrečeno sankcijo.
(2) Sodba, s katero se izreče mladoletniku globa, mora biti izdana v obliki in s sestavnimi deli, ki so določeni za sodbo v rednem sodnem postopku.
Ni plačila stroškov postopka
187. člen
(1) Mladoletnik in oseba iz 172. člena tega zakona ne plača stroškov postopka o prekršku in se mu ne more v postopku o prekršku naložiti izpolnitev premoženjskopravnega zahtevka, razen če mu je bila izrečena globa.
(2) Če ima mladoletnik lastne dohodke ali premoženje, se mu lahko naloži plačilo stroškov postopka o prekršku in izpolnitev premoženjsko pravnega zahtevka, tudi če se mu izreče le vzgojni ukrep.
Pritožba v mladoletnikovo korist
188. člen
Zoper sklep oziroma sodbo, s katero je mladoletniku izrečen vzgojni ukrep ali globa, se lahko osebe, ki imajo pravico do pritožbe zoper sodbo o prekršku, pritožijo v mladoletnikovo korist tudi proti njegovi volji.
Objava poteka postopka
189. člen
(1) Brez dovoljenja sodnika, ki vodi postopek o prekršku, se ne sme objaviti poteka postopka o prekršku proti mladoletniku in tudi ne odločba, ki je bila v njem izdana.
(2) Objaviti se sme samo tisti del postopka oziroma samo tisti del odločbe, ki ga je sodnik, ki vodi postopek o prekršku, dovolil objaviti, vendar pa se niti v tem primeru ne sme objaviti mladoletnikovega imena in ne drugih podatkov, iz katerih bi se dalo sklepati, za katerega mladoletnika gre.
Trinajsto poglavje
POSTOPEK ZA ODVZEM PREMOŽENJSKE KORISTI
Odvzem premoženjske koristi
190. člen
(1) Premoženjska korist, ki je bila dosežena s prekrškom, se ugotavlja v postopku o prekršku po uradni dolžnosti.
(2) Prekrškovni organ oziroma sodišče, ki vodi postopek o prekršku, mora med postopkom zbirati dokaze in raziskovati okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi.
(3) Če uveljavlja oškodovanec premoženjskopravni zahtevek, naj se mu vrnejo stvari, ki so bile pridobljene s prekrškom, oziroma znesek, ki ustreza njegovi vrednosti, se ugotavlja premoženjska korist samo v tistem delu, ki ni zajet s premoženjskopravnim zahtevkom.
Odmera premoženjske koristi
191. člen
(1) Prekrškovni organ oziroma sodišče, ki vodi postopek o prekršku, lahko izjemoma odmeri znesek premoženjske koristi po prostem preudarku, če bi bilo njeno ugotavljanje povezano z nesorazmernimi težavami ali če bi se zaradi tega postopek preveč zavlekel.
(2) Če naj se odvzame premoženjska korist pravni osebi, se v odločbi oziroma sodbi ali sklepu o prekršku izreče samo odvzem premoženjske koristi. Znesek, ki se odvzame, se določi v posebnem postopku pred sodiščem z uporabo določb o odvzemu premoženjske koristi drugemu prejemniku koristi po zakonu, ki ureja kazenski postopek.
Izrek odvzema premoženjske koristi
192. člen
(1) Odvzem premoženjske koristi se izreče z odločbo o prekršku, s sodbo o prekršku oziroma s sklepom o prekršku, s katerim je bil izrečen vzgojni ukrep.
(2) V sodbi, odločbi oziroma sklepu o prekršku mora biti v izreku o odvzemu premoženjske koristi navedeno, kateri vrednostni predmet oziroma kolikšen denarni znesek se odvzame.
(3) V primeru, ko je s prekrškom pridobljena premoženjska korist javno znana (npr. parkirnina na javnih parkiriščih), in ne presega 10.000 tolarjev, je odmera zneska premoženjske koristi obvezni sestavni del izreka odločbe oziroma sodbe ali sklepa o prekršku, ne glede na vrsto postopka.
(4) O odvzemu premoženjske koristi se lahko odloči tudi ločeno od izreka sankcije za prekršek, če bi se zaradi ugotavljanja premoženjske koristi preveč zavlekel postopek o prekršku.
Štirinajsto poglavje
POVRNITEV ŠKODE, REHABILITACIJA IN DRUGE PRAVICE OSEB, KI SO JIM BILE NEOPRAVIČENO IZREČENE SANKCIJE ALI JIM JE BILA NEUTEMELJENO VZETA PROSTOST
Pravica do povrnitve škode
193. člen
(1) Komur je bila v postopku o prekršku izrečena sankcija, ima pravico do povrnitve škode, ki jo je utrpel zaradi neopravičenega izreka sankcije, če je bila pravnomočna odločba oziroma sodba ali sklep o prekršku spremenjena ali razveljavljena in postopek zoper njega pravnomočno ustavljen zato, ker je bilo ugotovljeno, da dejanje ni prekršek, ali pa zato, ker so bili podani razlogi, ki izključujejo storilčevo odgovornost za prekršek. Pravico do povrnitve škode, ki obsega tudi neupravičeno plačano globo in stroške postopka, ima tudi tisti, ki jih je plačal ali zoper katerega je bila odločba izvršena pred pravnomočnostjo.
(2) Pravice do povrnitve škode iz prejšnjega odstavka nima tisti, ki je s svojim krivim priznanjem ali kako drugače povzročil izrek sankcije, razen če je bil v to prisiljen.
(3) Pri izreku sankcije za prekršek v steku se pravica do povrnitve škode lahko nanaša na posamezne prekrške, glede katerih so izpolnjeni pogoji za priznanje odškodnine.
(4) Pravica do povrnitve škode zastara v treh letih od dneva, ko je postala sodba o ustavitvi postopka pravnomočna.
(5) Tožba za povrnitev škode se vloži zoper Republiko Slovenijo.
(6) Pred vložitvijo tožbe za povrnitev škode mora oškodovanec vložiti zahtevo na državno pravobranilstvo, da se z njim sporazume o obstoju škode ter o vrsti in višini odškodnine. Če državno pravobranilstvo in oškodovanec ne dosežeta sporazuma v treh mesecih od vložitve zahteve, lahko oškodovanec pri pristojnem sodišču vloži tožbo za povrnitev škode. Če je bil dosežen sporazum le glede dela zahtevka, sme vložiti tožbo glede ostanka.
(7) Dokler pred državnim pravobranilstvom traja postopek iz prejšnjega odstavka, ne teče zastaranje pravice do povrnitve škode iz četrtega odstavka tega člena.
Dedovanje pravice do povrnitve škode
194. člen
(1) Dediči podedujejo samo oškodovančevo pravico do povrnitve premoženjske škode, če pa je oškodovanec že vložil zahtevek, lahko dediči nadaljujejo postopek le v mejah njegovega prejšnjega oškodninskega zahtevka.
(2) Oškodovančevi dediči po njegovi smrti nadaljujejo postopek za povrnitev škode oziroma začno postopek, če je oškodovanec umrl, preden je iztekel zastaralni rok, pa se zahtevku ni odpovedal.
Kdo ima pravico do povrnitve škode
195. člen
(1) Pravico do povrnitve škode ima tudi:
1. kdor je bil pridržan, ni pa bil zoper njega začet postopek o prekršku ali je bil ta postopek pravnomočno ustavljen;
2. komur je bila zaradi napake ali nezakonitega dela sodišča kakorkoli neutemeljeno vzeta prostost.
(2) Do povrnitve škode nima pravice, kdor je s svojim nedovoljenim dejanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost.
(3) V postopku za povrnitev škode v primerih iz prvega odstavka tega člena se primerno uporabljajo določbe tega poglavja.
Objava v sredstvih javnega obveščanja
196. člen
(1) Če je bil primer, na katerega se nanaša neopravičen izrek ali neutemeljen odvzem prostosti neke osebe, prikazan v sredstvu javnega obveščanja in je bilo s tem prizadeto njeno dobro ime, objavi sodišče, ki je odločalo o prekršku, na njeno zahtevo v časniku ali drugem sredstvu javnega obveščanja sporočilo o odločbi, iz katere izhaja neopravičenost prejšnje odločbe oziroma ukrepa. Če primer ni bil prikazan v sredstvu javnega obveščanja, pošlje na zahtevo te osebe tako sporočilo njenemu delodajalcu. Po smrti te osebe imajo to pravico njen zakonec, otroci, starši, bratje in sestre ter oseba, s katero je živela v zunajzakonski skupnosti.
(2) Zahteva iz prejšnjega odstavka je dovoljena tudi, če ni bila zahtevana povrnitev škode.
(3) Zahtevo iz prvega in drugega odstavka tega člena je treba podati v šestih mesecih po pravnomočnosti odločbe o ustavitvi postopka pri sodišču, ki je vodilo postopek o prekršku na prvi stopnji. Pri odločanju o zahtevi se primerno uporabljajo določbe drugega in tretjega odstavka 193. člena tega zakona.
Priznanje delovne oziroma zavarovalne dobe
197. člen
(1) Osebi, ki ji je zaradi izvršitve neopravičeno izrečene sankcije ali neutemeljenega odvzema prostosti v postopku o prekršku prenehalo delovno razmerje ali lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja, se prizna delovna oziroma zavarovalna doba, kot da bi bila delala tisti čas, ki ga je zaradi neopravičenega izreka sankcije ali neutemeljenega odvzema prostosti izgubila.
(2) Pri vsakem odločanju o pravici na katero vpliva dolžina delovne oziroma zavarovalne dobe, upošteva pristojni organ dobo, priznano po prejšnjem odstavku.
(3) Če pristojni organ ne upošteva dobe, priznane po prvem odstavku tega člena, lahko oškodovanec zahteva, da pristojno sodišče ugotovi, da mu je ta čas po zakonu priznan. Tožba se vloži zoper organ, ki ne priznava priznane dobe in zoper Republiko Slovenijo.
(4) Organu, pri katerem se uveljavlja pravica iz drugega odstavka tega člena, se izplača iz sredstev proračuna Republike Slovenije prispevek za čas, za katerega je bila po prvem odstavku tega člena doba priznana.
(5) Zavarovalna doba, priznana po prvem odstavku tega člena, se v celoti všteva v pokojninsko dobo.
Primerna uporaba določb
198. člen
Določbe tega poglavja se primerno uporabljajo tudi za zahtevek za povrnitev neupravičeno izrečene ali neupravičeno izterjane globe, odvzema premoženjske koristi, odvzema predmetov in izkupička od prodanih predmetov.
TRETJI DEL
Petnajsto poglavje
IZVRŠITEV IN EVIDENCE ODLOČB
Pravnomočnost odločb
199. člen
Odločba organa za odločanje o prekršku (odločba, sodba oziroma sklep) postane pravnomočna, ko je ni možno več izpodbijati z zahtevo za sodno varstvo oziroma s pritožbo, ali če zoper njo ni pravnega sredstva.
Izvršitev odločbe
200. člen
(1) Odločba, izdana v postopku o prekršku, se izvrši, ko postane pravnomočna in ko za izvršitev ni zakonskih ovir, če ta zakon ne določa drugače.
(2) Odločba, s katero je izrečena globa ali s katero je odločeno o stroških postopka ali prisojena odškodnina, se izvrši, ko preteče rok, ki je v njej določen za plačilo globe, stroškov postopka oziroma odškodnine.
(3) Če je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo oziroma pritožbo, pa zahteva oziroma pritožba zadrži izvršitev ali če izvršitev zadrži sodišče, se šteje ta rok od dneva, ko je bila storilcu naznanjena odločba, s katero je bila izpodbijana odločba potrjena ali spremenjena.
(4) Na podlagi izvršljive odločbe o prekršku organ, pristojen za izterjavo, po uradni dolžnosti pridobi osebne podatke, potrebne za izterjavo.
Zavarovanje izvršitve
201. člen
(1) Če storilec ne more dokazati identitete ali nima stalnega prebivališča ali če bi se z odhodom zaradi prebivanja v tujini lahko izognil odgovornosti za hujši prekršek, lahko organ za postopek o prekršku, ki je na prvi stopnji izdal odločbo oziroma sodbo ali sklep o prekršku, obenem odloči, naj se odločba izvrši takoj, ne glede na pritožbo, če spozna, da bi storilec lahko onemogočil njeno izvršitev.
(2) Če sodišče izreče izgon tujca iz države kot stransko sankcijo, se tujcu lahko ob pogojih iz prvega odstavka tega člena določi kraj, kjer mora prebivati do pravnomočnosti odločbe, vendar najdlje za čas 30 dni.
(3) V primerih iz prejšnjega odstavka pošlje sodišče prve stopnje pritožbo višjemu sodišču najkasneje v štiriindvajsetih urah po poteku vseh pritožbenih rokov iz prvega odstavka 151. člena tega zakona; to sodišče mora izdati odločbo v 48 urah po tem, ko je dobilo spis.
(4) Če sodišče izreče globo, lahko ob pogojih iz prvega odstavka tega člena, če obdolženec globe takoj ne plača, določi, da se takoj izterja, v primeru neizterljivosti pa odloči v skladu z določbami tega zakona o uklonilnem zaporu.
(5) Prekrškovni organ oziroma sodišče lahko obdolžencu, če se je bati, da se bo ta med postopkom skril ali odšel neznano kam ali v tujino, začasno vzame potno listino. Pritožba zoper sklep o odvzemu potne listine ne zadrži njegove izvršitve.
(6) Ukrep iz prejšnjega odstavka tega člena izvrši policija.
Izvrševanje
202. člen
(1) Globo, sankcijo odvzema predmetov s plačilom denarnega zneska oziroma odvzem premoženjske koristi z odvzemom denarnega zneska in plačilo stroškov postopka, izrečenih z odločbo o prekršku prekrškovnega organa, izvrši pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov.
(2) Za izvrševanje drugih stranskih sankcij, izrečenih z odločbo o prekršku prekrškovnega organa, in nalog v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti, se uporabljajo določbe zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, če zakon ne določa drugače.
(3) Sankcije, odvzem premoženjske koristi in stroške postopka, izrečene s sodbo oziroma sklepom o prekršku, ter uklonilni zapor izvrši sodišče po določbah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij o izvrševanju denarne kazni oziroma kazni zapora, če z zakonom ni drugače določeno.
Evidence prekrškovnih organov
203. člen
(1) Prekrškovni organi morajo voditi evidenco o izdanih odločbah o prekrških.
(2) Evidenca iz prvega odstavka mora vsebovati zlasti:
– podatke o storilcu prekrška (osebno ime in EMŠO ter naslov stalnega oziroma začasnega prebivališča za fizično osebo oziroma firmo in sedež ter enotno matično številko za pravno osebo, če je storilec tujec, pa namesto EMŠO njegove rojstne podatke);
– pravno opredelitev prekrška;
– številko in datum izdane odločbe o prekršku ter izrečeno sankcijo.
(3) Način vodenja evidence iz tega člena predpiše minister, pristojen za pravosodje.
Evidence pravnomočnih odločb sodišč
204. člen
(1) Ministrstvo, pristojno za pravosodje, vodi evidenco pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških, ki obsega podatke iz drugega odstavka prejšnjega člena.
(2) Način vodenja evidence iz prejšnjega odstavka predpiše minister, pristojen za pravosodje.
Izbris
205. člen
Pravnomočne sodbe oziroma sklepi o prekrških ter opozorila in odločbe o prekrških se iz evidenc iz 203. in 204. člena izbrišejo po poteku treh let od dneva pravnomočnosti odločb oziroma od dneva izreka opozorila.
Zbirke podatkov, ki jih vodijo sodišča
206. člen
(1) Zaradi evidence zadev, ki jih obravnavajo, za učinkovito vodenje in preglednost postopkov ter za statistično poročanje vodijo sodišča naslednje zbirke podatkov (določene vpisnike in pomožne knjige):
– vpisnik za zadeve o prekrških na prvi stopnji;
– vpisnik za zadeve o prekrških na drugi stopnji;
– splošni vpisnik;
– vpisnik za zaupne, tajne in strogo tajne zadeve;
– vpisnik za vodenje skupne evidence o številu izrečenih kazenskih točk za posamezne storilce prekrškov, ki se vodi na višjem sodišču;
– vpisnik za prenehanja veljavnosti vozniških dovoljenj na podlagi doseženega ali preseženega z zakonom določenega števila kazenskih točk na prvi stopnji;
– vpisnik za prenehanja veljavnosti vozniških dovoljenj na podlagi doseženega ali preseženega z zakonom določenega števila kazenskih točk na drugi stopnji;
– seznam odvzetih predmetov;
– evidenco zapadle, neplačane globe, povprečnine, stroškov postopka, odvzete premoženjske koristi in kazni za kršitev postopka ter uklonilnih zaporov.
(2) Zbirke podatkov iz prejšnjega odstavka lahko vsebujejo naslednje osebne podatke:
– obdolženca oziroma kaznovanega: osebno ime, za poročene ženske tudi dekliški priimek, datum, kraj in občina rojstva, EMŠO, naslov stalnega prebivališča (stalnega, začasnega), državljanstvo, poklic, zaposlitev, ime in sedež pravne osebe oziroma samostojnega podjetnika posameznika, podatki o vozniškem dovoljenju (številka vozniškega dovoljenja, upravna enota, ki ga je izdala, datum izdaje vozniškega dovoljenja po opravljenem vozniškem izpitu, kategorije motornih vozil, za katere je bilo vozniško dovoljenje izdano).
– predlagatelja, drugih udeležencev v postopku, pošiljateljev vlog oziroma prevzemnikov: osebno ime, naslov prebivališča (stalnega, začasnega), ime in sedež pravne osebe oziroma samostojnega podjetnika posameznika.
(3) Posamezne zbirke podatkov lahko vsebujejo tudi druge podatke, ki niso osebni, in so potrebni za dosego namena iz prvega odstavka tega člena.
(4) Osebni in drugi podatki, ki se vpisujejo v zbirke podatkov, se pridobivajo iz podatkov v spisu, lahko pa tudi iz že obstoječih zbirk podatkov.
(5) Podatke iz evidenc lahko obdelujejo v času pet let po pravnomočnosti odločbe prekrškovni organi, sodišča, državna tožilstva, policija, drugi državni organi v okviru svojih pooblastil, stranke oziroma drugi udeleženci, ki so na podlagi procesnih zakonov upravičeni pregledovati in prepisovati spis v posamezni zadevi, ostali uporabniki pa le, če so za uporabo podatkov pooblaščeni z zakonom.
(6) Dokumentarno gradivo, ki nastaja pri delu organov za postopek o prekrških v obliki vpisnikov, se hrani trajno. Dokumentarno gradivo, ki nastaja pri delu organov za postopek o prekrških v obliki določenih pomožnih knjig (seznam odvzetih predmetov, evidenca zapadle, neplačane globe, povprečnine, stroškov postopka, odvzete premoženjske koristi in kazni za kršitev postopka), se hrani pet let. Za hrambo in izločanje dokumentarnega gradiva se do izdaje novega predpisa uporabljajo določbe pravilnika o notranjem poslovanju organov za postopek o prekrških (Uradni list SRS, št. 18/86, 22/86-popr. in 16/88 ter Uradni list RS, št. 48/90, 35/98, 17/2000, 7/2001 in 105/2001).
(7) Minister, pristojen za pravosodje, podrobneje predpiše obliko in vsebino posameznih zbirk podatkov (določenih vpisnikov in pomožnih knjig iz prvega odstavka tega člena) pri organih za postopek o prekrških.
Vodenje skupne evidence kazenskih točk
207. člen
(1) Pri ministrstvu, pristojnem za pravosodje, se vodi skupna evidenca o številu izrečenih kazenskih točk za posamezne storilce prekrškov in pravnomočnih odločbah o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja (v nadaljnjem besedilu: evidenca). Evidenca se vodi z namenom evidentiranja in obdelave podatkov o storilcih prekrškov, ki so jim bile za prekrške v cestnem prometu izrečene kazenske točke in števila izrečenih kazenskih točk, evidentiranja podatkov o tem, katerim voznikom je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi doseženega ali preseženega z zakonom določenega števila kazenskih točk v cestnem prometu.
(2) Ministrstvo, pristojno za pravosodje, je upravljalec evidence.
(3) Ministrstvo, pristojno za pravosodje, obvesti pristojno sodišče o tem, da je storilec prekrška dosegel število kazenskih točk, zaradi katerega se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.
(4) Kazenske točke v cestnem prometu se izbrišejo iz evidence po preteku treh let od pravnomočnosti odločbe, s katero so bile izrečene, če v tem času storilec ne doseže števila kazenskih točk, zaradi katerega se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, oziroma če v roku iz tretjega odstavka 22. člena tega zakona ni bila izdana odločba. Če je bilo storilcu prekrška izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, se ob pravnomočnosti odločbe o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izbrišejo vse do tedaj zbrane kazenske točke.
(5) Ministrstvo, pristojno za pravosodje, izbriše kazenske točke iz evidence po uradni dolžnosti takoj, ko izve za dejstvo, ki je podlaga za izbris vseh ali le določenega števila kazenskih točk. Po izbrisu kazenskih točk se izpisi iz evidence in odločbe, ki so podlaga za vpis v evidenco, vložijo v zbirko dokumentarnega gradiva. Izpisi in odločbe se hranijo pet let.
(6) Podatki iz evidence se dajejo samo na podlagi pisne prošnje posameznika, na katerega se podatki nanašajo, če jih potrebuje za uveljavljanje svojih pravic. Za izpisek iz evidence se plača taksa v znesku, ki se plača za izdajo izpiskov iz kazenske evidence.
(7) Podrobnejša navodila o vodenju evidence iz prvega odstavka tega člena izda minister, pristojen za pravosodje.
ČETRTI DEL
Šestnajsto poglavje
PRISTOJNOST IN ORGANIZACIJA SODIŠČ ZA PREKRŠKE
Splošna določba
208. člen
(1) V Republiki Sloveniji so za odločanje o prekrških pristojna:
– okrajna sodišča kot sodišča za prekrške prve stopnje;
– višja sodišča kot sodišča za prekrške druge stopnje.
(2) V zadevah, za katere je s tem zakonom določena pristojnost sodišč iz prejšnjega odstavka, sodijo sodniki teh sodišč.
Sodne počitnice
209. člen
V postopkih pred sodišči štejejo kot nujne zadeve, v katerih sodišča opravljajo naroke in odločajo tudi v času od 15. julija do 15. avgusta (83. člen zakona o sodiščih) zadeve, v katerih je storilec pridržan, zadeve, v katerih so udeleženi tujci, zadeve, v katerih je zaseženo hitro pokvarljivo blago ter zadeve iz 201. člena tega zakona.
Pristojnost okrajnih sodišč
210. člen
(1) Okrajna sodišča so pristojna:
– za odločanje o zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku, ki jo je izdal prekrškovni organ;
– za odločanje o prekrških na prvi stopnji;
– za opravljanje zadev pravne pomoči v zadevah prekrškov;
– za opravljanje drugih zadev, ki jih določa zakon.
(2) Okrajna sodišča zagotavljajo dežurstva za obravnavanje primerov iz 108. do 110. člena tega zakona.
(3) Za sodnike, ki opravljajo dežurstvo iz prejšnjega odstavka, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo, o dežurni preiskovalni službi.
Sodnik posameznik
211. člen
(1) Na okrajnem sodišču vodi postopek in odloča sodnik posameznik.
(2) Posamezna dejanja v postopku lahko opravlja strokovni sodelavec.
Pristojnost višjih sodišč
212. člen
Višja sodišča so pristojna:
1. za odločanje o pritožbah zoper odločbe okrajnih sodišč, izdane po tem zakonu;
2. za odločanje v sporih o pristojnosti med okrajnimi sodišči v zadevah prekrškov;
3. za opravljanje drugih zadev, ki jih določa zakon.
Sestava senatov
213. člen
(1) Višja sodišča odločajo v zadevah iz 1. in 2. točke prejšnjega člena tega zakona v senatu, ki ga sestavlja en sodnik kot predsednik senata, sodnik – poročevalec in sodnik – član senata.
(2) V zadevah iz 3. točke prejšnjega člena odloča sodnik posameznik. Če zakon določa, da zadeve opravlja senat, je ta sestavljen po določbi prejšnjega odstavka.
Posebna pristojnost
214. člen
(1) V postopku o prekršku v primerih kršitev davčnih, deviznih, carinskih in drugih finančnih predpisov je za vse zadeve iz pristojnosti okrajnih sodišč z območja posameznega okrožnega sodišča izključno krajevno pristojno tisto okrajno sodišče, ki ima sedež na sedežu okrožnega sodišča.
(2) Okrajno sodišče lahko v skladu z letnim razporedom dela opravlja obravnave ali druga dejanja v postopku tudi v krajih izven sedeža sodišča.
Zakon o prekrških – ZP-1 (Uradni list RS, št. 7/03) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:
PETI DEL
Sedemnajsto poglavje
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
Začetek dela prekrškovnih organov in sodišč
215. člen
(1) Prekrškovni organi in sodišča, ki odločajo o prekrških po tem zakonu, začnejo z delom v zadevah prekrškov z dnem začetka uporabe tega zakona.
(2) Z dnem, ko začnejo z delom prekrškovni organi in sodišča po tem zakonu, prenehajo z delom sodniki za prekrške in Senat za prekrške Republike Slovenije, organi iz 2. točke prvega odstavka 258. člena zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83, 36/83-popr., 42/85, 2/86-popr., 47/87 in 5/90 ter Uradni list RS, št. 10/91, 13/93, 66/93, 35/97, 73/97 – odločba US, 87/97, 73/98, 31/2000 in 24/2001) pa nadaljujejo z delom kot prekrškovni organi.
(3) Do začetka dela prekrškovnih organov in sodišč po tem zakonu odločajo v zadevah prekrškov organi, ki vodijo postopek o prekrških po zakonu iz prejšnjega odstavka.
Prevzem zadev
216. člen
(1) Okrajna sodišča po začetku dela v zadevah prekrškov prevzamejo vse nerešene zadeve dosedanjih sodnikov za prekrške z območja svoje krajevne pristojnosti.
(2) Višja sodišča po začetku dela v zadevah prekrškov prevzamejo vse nerešene zadeve Senata za prekrške Republike Slovenije.
(3) Zadeve iz tega člena se v sodni statistiki izkažejo ločeno od ostalih zadev iz pristojnosti okrajnih in višjih sodišč.
(4) Prevzem zadev iz tega člena se opravi po navodilu ministra, pristojnega za pravosodje.
Mandat in položaj sodnikov
217. člen
(1) Sodniki za prekrške, ki ob začetku dela sodišč v zadevah prekrškov opravljajo trajno sodniško funkcijo v državnem organu z imenom sodnik za prekrške in izpolnjujejo pogoje po zakonu, ki ureja sodniško službo, nadaljujejo svoj trajni mandat kot okrajni sodniki na okrajnih sodiščih za območje tistega sodnega okraja, v katerem ima ta organ sedež.
(2) Sodniki za prekrške, ki ob začetku dela sodišč v zadevah prekrškov opravljajo trajno sodniško funkcijo v Senatu za prekrške Republike Slovenije in izpolnjujejo pogoje po zakonu, ki ureja sodniško službo, nadaljujejo svoj trajni mandat kot višji sodniki na višjih sodiščih. Na delo na posamezna višja sodišča jih razporedi sodni svet, pri čemer ustrezno upošteva zlasti število sistemiziranih in zasedenih mest višjih sodišč, potrebo po zagotovitvi enakomerne delovne obremenitve sodnikov višjih sodišč, oddaljenost kraja stalnega prebivališča posameznega sodnika od sedeža sodišča in njegovo željo za delo na določenem sodišču.
(3) Sodniki za prekrške, ki nadaljujejo z delom na sodiščih, ohranijo uvrstitev v plačilne razrede po sklepih sveta sodnikov za prekrške.
(4) Predstojnikom in namestnikom sodnikov za prekrške in Senata za prekrške Republike Slovenije preneha funkcija z začetkom dela sodišč v zadevah prekrškov.
(5) Sodni svet v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona uskladi sistemizacijo sodniških mest na posameznih sodiščih, ob začetku dela sodišč v zadevah prekrškov pa sodnike iz prvega in drugega odstavka tega člena razporedi na sodišča in jih uvrsti v ustrezne nazive in položaje v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja sodišča in sodniško službo. Pri tem upošteva čas opravljanja funkcije sodnika pri državnem organu z imenom sodnik za prekrške kot čas opravljanja sodniške službe okrajnega sodnika, čas opravljanja funkcije sodnika Senata za prekrške Republike Slovenije pa kot čas opravljanja sodniške službe višjega sodnika.
(6) Sodnikom za prekrške, ki ne izpolnjujejo pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo po zakonu o sodniški službi, preneha sodniška funkcija in se razporedijo na delo, ki ustreza njihovi strokovnosti, izkušnjam in delovni sposobnosti.
Prevzem delavcev
218. člen
(1) Strokovne, administrativno tehnične in druge delavce, zaposlene v državnih organih z imenom sodnik za prekrške in na Senatu za prekrške Republike Slovenije, prevzamejo v delovno razmerje sodišča kot strokovne sodelavce, sodne referente, upravno tehnično in drugo sodno osebje. Delavce, ki vodijo skupno evidenco pravnomočno izrečenih stranskih kazni, prevzame ministrstvo, pristojno za pravosodje.
(2) Prevzem in razporeditev delavcev iz prejšnjega odstavka se opravi po navodilih ministra, pristojnega za pravosodje.
Uporaba določb pravilnika o notranjem poslovanju
219. člen
Do sprememb in dopolnitev sodnega reda se za poslovanje sodišč v zadevah prekrškov uporabljajo določbe pravilnika o notranjem poslovanju organov za postopek o prekrških (Uradni list SRS, št. 18/86, 22/86-popr. in 16/88 ter Uradni list RS, št. 48/90, 35/98, 17/2000, 7/2001 in 105/2001).
Prevzem sredstev in arhivov
220. člen
(1) Poslovne prostore, opremo, finančna in druga sredstva, ki so ob začetku dela sodišč v zadevah prekrškov v uporabi državnih organov z imenom sodnik za prekrške oziroma Senat za prekrške Republike Slovenije, prevzamejo v uporabo okrajna sodišča oziroma višja sodišča.
(2) Arhive sodnikov za prekrške prevzamejo okrajna sodišča, arhive Senata za prekrške Republike Slovenije pa višja sodišča.
(3) Ministrstvo, pristojno za pravosodje, od Senata za prekrške Republike Slovenije prevzame skupno evidenco pravnomočno izrečenih stranskih kazni.
(4) Arhive Sveta sodnikov za prekrške prevzame Sodni svet, razen zadev iz pristojnosti personalnih svetov, ki jih prevzamejo pristojni personalni sveti sodišč splošne pristojnosti.
(5) Prevzem se opravi po navodilu ministra, pristojnega za pravosodje.
Izdaja predpisov
221. člen
(1) Vlada izda predpis iz tretjega odstavka 49. člena tega zakona v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
(2) Ministri v skladu s svojimi pristojnostmi po predpisih, ki urejajo delovna področja ministrstev, v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona izdajo podzakonske akte, s katerimi za posamezna področja določijo pooblaščene uradne osebe prekrškovnih organov, če niso že določene z zakonom ali podzakonskim aktom po drugem odstavku 49. člena tega zakona.
(3) Minister, pristojen za pravosodje, izda podzakonske akte iz tretjega odstavka 203. člena, drugega odstavka 204. člena, četrtega odstavka 216. člena, drugega odstavka 218. člena in petega odstavka 220. člena tega zakona v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
(4) Sodišča v treh mesecih po začetku dela v zadevah prekrškov v sodelovanju s pristojnimi državnimi organi, nosilci javnih pooblastil in organi samoupravnih lokalnih skupnosti oblikujejo seznam nalog iz šestega odstavka 19. člena tega zakona.
Dokončanje postopkov o prekrških
222. člen – upoštevana sprememba iz ZP-1A
(1) Postopki o prekrških, ki do začetka uporabe tega zakona še niso bili pravnomočno končani, se dokončajo in izrečene sankcije izvršijo po dosedanjih predpisih.
(2) Pravnomočno izrečene sankcije, ki do začetka uporabe tega zakona še niso bile izvršene, se izvršijo po dosedanjih predpisih.
(3) Za izvrševanje zapora, s katerim je bila nadomeščena v postopku o prekršku izrečena denarna kazen, se smiselno uporabljajo določbe zakona o izvrševanju kazenskih sankcij o izvrševanju kazni zapora.
Uskladitev določb, s katerimi so določeni prekrški
223. člen – upoštevana sprememba iz ZP-1A
(1) Predpise, s katerimi so določeni prekrški, pa niso v skladu s tem zakonom, je treba v treh letih po uveljavitvi tega zakona uskladiti s tem zakonom.
(2) Do uskladitve predpisov iz prvega odstavka tega člena se uporabljajo sankcije iz teh predpisov. Predpisane denarne kazni veljajo kot predpisane globe, varstveni ukrepi pa kot stranske sankcije iste vrste, stranska kazen prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja velja kot stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki jo je mogoče izreči do števila 18, oziroma voznikom začetnikom do števila 7.
(3) Do uskladitve zakonov, ki urejajo varnost cestnega prometa, proizvodnjo in promet s prepovedanimi drogami, orožje in prekrške zoper javni red in mir, z določbami tega zakona, se glede izrekanja kazni zapora uporabljajo določbe zakona iz drugega odstavka 215. člena tega zakona, za izvršitev kazni zapora pa določbe zakona o izvrševanju kazenskih sankcij o izvrševanju kazni zapora.
(4) Od dneva uveljavitve tega zakona se, razen za prekrške iz prejšnjega odstavka, ne more izreči kazen zapora. Če odločba o prekršku, s katero je bila izrečena kazen zapora, ki se po tem zakonu ne more izreči, do dneva uveljavitve tega zakona še ni postala pravnomočna, oziroma se izrečena kazen še ni izvršila, se izvrši s spremembo v denarno kazen s smiselno uporabo določb zakona iz drugega odstavka 215. člena tega zakona o načinu spremembe denarne kazni v zapor.
(5) Do uskladitve predpisov o deviznih in carinskih prekrških z določbami tega zakona so za te prekrške, ne glede na določbo drugega odstavka 52. člena tega zakona, pristojni prekrškovni organi v hitrem postopku, razen če gre za postopek proti mladoletnikom. Glede višine izrečene globe ne velja omejitev iz četrtega odstavka 52. člena tega zakona.
Prenehanje veljavnosti in uporaba zakonov
224. člen – upoštevana dopolnitev iz ZP-1A
(1) Z dnem, ko začne veljati ta zakon, prenehajo veljati:
– zakon o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83, 36/83-popr., 42/85, 2/86-popr., 47/87 in 5/90 ter Uradni list RS, št. 10/91, 13/93, 66/93, 35/97, 73/97 – odločba US, 87/97, 73/98, 31/2000 in 24/2001),
– zakon o začasni ureditvi organizacije in pristojnosti občinskih sodnikov za prekrške in občinskih javnih pravobranilcev (Uradni list RS, št. 82/94 in 20/97 – ZDPra) v delu, ki se nanaša na sodnike za prekrške.
(2) Določbe zakonov iz prejšnjega odstavka se uporabljajo do začetka uporabe tega zakona, če ta zakon ne določa drugače.
Uveljavitev in začetek uporabe zakona
225. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne 1. januarja 2005.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških – ZP-1A (Uradni list RS, št. 86/04) vsebuje naslednjo končno določbo:
7. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne 1. januarja 2005.
