Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo samostojnega podjetnika Antona Zakrajška, s.p., Škofljica, ki ga zastopa Zoran Hartman, odvetnik v Ljubljani, in v postopku za preizkus pobude, na seji dne 17. februarja 2005

1. Prvi stavek drugega odstavka 55. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 6/99, 54/99, 45/01, 57/04, 139/04 in 15/05 – ur. p.b.) ni v neskladju z Ustavo.
2. Postopek za preizkus pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti prvega in tretjega odstavka 15. točke, 25. in 27. točke Metodološkega navodila za predložitev letnih poročil in drugih podatkov gospodarskih družb samostojnih podjetnikov posameznikov za leto 2002 (Uradni list RS, št. 15/03) se ustavi.

1. Pobudnik, ki kot samostojni podjetnik opravlja avtoprevozniško dejavnost, se po Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD) uvršča med male družbe. Glede na to je na podlagi drugega odstavka 55. člena ZGD dolžan predložiti Agenciji Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (v nadaljevanju: AJPES) letno poročilo, ki se javno objavi. Zaradi te dolžnosti podjetnikov je pobudnik Ustavnemu sodišču predložil še podpisane obrazce o pridružitvi k pobudi, s katerimi je večje število podjetnikov izrazilo podporo vloženi pobudi. V njej pobudnik izpodbija 55. člen ZGD. Ker ta v 72. členu ZGD ni opredeljen kot določba, ki velja za podjetnike, zatrjuje neskladje znotraj samega zakona, ki krši načela pravne države, saj naj bi se Zakon lahko samovoljno tolmačil. Prav tako naj bi bil drugi odstavek 55. člena ZGD v neskladju z načeli pravne države zaradi svoje neizvedljivosti. K predložitvi letnega poročila namreč zavezuje tudi podjetnike, obdavčene po normiranih stroških (53. in 54. člen Zakona o dohodnini, Uradni list RS, št. 71/93 in nasl. – ZDoh), ter podjetnike, ki vodijo evidenco prejetih in izdanih knjigovodskih listin (2. člen Odredbe o poslovnih knjigah in drugih davčnih evidencah, Uradni list RS, št. 77/96 in nasl.), čeprav jim na podlagi 8. člena Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika (Uradni list RS, št. 5/95 in nasl. – v nadaljevanju: Pravilnik) letnega poročila ni treba sestavljati. Za neskladje naj bi šlo tudi zaradi javne objave letnega poročila, za katero iz Zakona ni razbrati namena, prav tako naj ta ureditev ne bi bila primerna. Dobiček izkazan v bilanci uspeha, je dohodek podjetnika, ki je kot tak obdavčen z dohodnino. Ker se navedeni podatek po 36. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in nasl. – ZDavP) šteje za davčno tajnost, zatrjuje pobudnik poseg v pravico do zasebnosti in se pri tem sklicuje na 38. člen Ustave. Poleg tega naj bi bili podjetniki v neenakem položaju v primerjavi z drugimi fizičnimi osebami, ki opravljajo pridobitno dejavnost (npr. arhitekti, detektivi). Prav tako naj bi šlo za neenakost v primerjavi z družbami, saj iz podatkov družbe niso razvidni dohodki zaposlenih ali lastnika družbe.
2. Hkrati pobudnik izpodbija še Metodološko navodilo za predložitev letnih poročil in drugih podatkov gospodarskih družb samostojnih podjetnikov posameznikov za leto 2002 (v nadaljevanju: Navodilo), ki ga je za izvajanje 55. člena ZGD izdal AJPES. Ker v 55. členu ZGD ni pravne podlage za njegovo izdajo, zatrjuje pobudnik njegovo neskladje z drugim odstavkom 121. člena Ustave. Nadalje zatrjuje pobudnik še neskladje prvega odstavka 15. točke Navodila s členom 56 ZGD oziroma drugimi določbami, ki ne predvidevajo posebnega letnega poročila. Tretji odstavek 15. točke ter 25. in 27. točka Navodila pa naj bi bile v neskladju s tretjim odstavkom 153. člena Ustave. Za neskladje s tretjim odstavkom 153. člena Ustave naj bi nadalje šlo še zaradi neskladja s 13. členom Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 in nasl. – ZDDV).
3. Državni zbor na pobudnikove navedbe v zvezi z ZGD ni odgovoril.
4. AJPES je pobudnikove navedbe v zvezi z Navodilom zavrnila kot neutemeljene. Pri tem se je sklicevala na Zakon o plačilnem prometu (Uradni list RS, št. 30/02 in nasl. – ZPlaP), ki ji podeljuje javna pooblastila (71. člen). Prav tako je opozorila na drugi odstavek 50. člena ZGD, po katerem se v okviru sedmega poglavja uporabljajo le določbe 51. in 55. člena ter določbe od 61. do 63. člena ZGD. Nadalje je še poudarila, da letnega poročila za javno objavo ni treba predložiti na obrazcu, lahko pa se ob predložitvi obrazca za statistične namene predloži še izjavo o uporabi podatkov letnega poročila. Za določbo o hkratni predložitvi letnega poročila in plačila pa AJPES pojasnjuje, da je povzeta iz 5. člena Pravilnika. Na koncu še meni, da je razlog za plačilo davka v tem, da objava letnih poročil ni upravna naloga.

5. Med postopkom pred Ustavnim sodiščem je bil drugi odstavek 55. člena ZGD dopolnjen tako, da sta mu bila dodana še dva stavka (4. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 57/04 – ZGD-G). Zato je bil pobudnik pozvan, naj pojasni, ali vztraja pri vloženi pobudi.
6. Pobudnik vztrajanje pri pobudi utemeljuje z navedbo, da je ostal njegov položaj nespremenjen. Navaja, da na podlagi dopolnitve izpodbijane določbe letnega poročila niso dolžni predložiti le podjetniki, obdavčeni na podlagi ugotovljenega dobička z upoštevanjem normiranih odhodkov, kar pa sam ni.(*1)
7. Ustavno sodišče je sprejelo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 55. člena ZGD v delu, v katerem pobudniku nalaga predložitev letnega poročila (tj. prvi stavek drugega odstavka 55. člena ZGD), z vidika očitkov, naperjenih zoper ta del ureditve. Iz pobudnikovih navedb namreč ne izhaja pravni interes za oceno celotne izpodbijane določbe.(*2)
8. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS), je Ustavno sodišče po sprejemu pobude nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
9. Pobudnik očita izpodbijani določbi najprej neskladje z 72. členom ZGD, ki predpisuje, katere določbe ZGD, ki sicer veljajo za gospodarske družbe, se smiselno uporabljajo za podjetnike. Ustavno sodišče ni pristojno odločati o medsebojni skladnosti zakonov (160. člen Ustave). Po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavno sodišče presoja medsebojno skladnost zakonskih določb le, če bi šlo za kršitev načel pravne države in s tem 2. člena Ustave (npr. odločba št. U-I-299/96 z dne 12. 12. 1996, Uradni list RS, št. 5/97 in OdlUS V, 177). Za kaj takega pa v obravnavani zadevi ne gre, saj med določbama ni neskladja. Medtem ko 72. člen ZGD predpisuje, katere določbe, ki sicer veljajo za družbe, se smiselno uporabljajo za podjetnike, je z izpodbijano določbo (prvi stavek drugega odstavka 55. člena) položaj podjetnikov glede javne objave letnega poročila urejen neposredno. Zato dejstvo, da ni še v kakšni drugi določbi ZGD (v 72. členu) posebej oziroma dodatno opredeljeno, da se uporablja za podjetnike, niti ne pomeni neskladnosti med zakonskimi določbami, posledično pa tudi ne neskladnosti ureditve z 2. členom Ustave.
10. Pobudnik očita izpodbijani določbi tudi neskladje z 38. členom Ustave, ki zagotavlja varstvo osebnih podatkov. Drugi odstavek 38. člena Ustave določa, da zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon. Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 86/04 – v nadaljevanju: ZVOP-1), ki določa sistem varstva osebnih podatkov, opredeljuje osebni podatek kot katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznico ali posameznika (v nadaljevanju: posameznik), ne glede na obliko, v kateri je izražen (1. točka 6. člena). Posameznika opredeljuje kot določeno ali določljivo fizično osebo, na katero se nanaša osebni podatek, s tem da je fizična oseba določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko ali na enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa (2. točka 6. člena ZVOP-1).(*3)11. Varstvo osebnih podatkov torej uživajo posamezniki samo, če gre za osebne podatke. Podatkov v letnem poročilu, ki ga zaradi njegove javne objave na podlagi izpodbijane določbe predložijo podjetniki, na splošno ni mogoče obravnavati kot osebne podatke, saj se ne nanašajo na fizično osebo kot posameznika, temveč na fizično osebo kot podjetnika. Nanašajo se torej na eno od oblik, ki jih ZGD predvideva za opravljanje pridobitne dejavnosti. Čeprav podjetnik lahko nastopa tudi kot fizična oseba (v smislu posameznika po ZVOP-1), pri opravljanju pridobitne dejavnosti obeh vlog ni mogoče enačiti. Gre za dve samostojni in neodvisni vlogi. Prav zaradi te ločenosti vlog se lahko npr. prenašajo posamezna sredstva fizične osebe med njenim gospodinjstvom in podjetjem (gl. 37. člen Zakona o dohodnini, Uradni list RS, št. 54/04 in nasl. – ZDoh-1)(*4) oziroma lahko veljajo za fizično osebo, ki nastopa v vlogi podjetnika, posebne določbe obligacijskega prava (za gospodarske posle in pogodbe). Vendar ob tem ni mogoče spregledati, da je iz podatkov, vsebovanih v letnem poročilu podjetnika, možno izluščiti podatke o posamezniku, tj. osebne podatke. Ali so pri tem ti osebni podatki odraz dejanskega stanja, je brezpredmetno (npr. pri podatku o dobičku pred obdavčitvijo, ki je kot podatek o poslovnem izidu eden od elementov letnega poročila, gre le za računovodski poslovni izid, ki se praviloma razlikuje od obdavčljivega poslovnega izida v istem poslovnem letu in se ugotavlja v skladu z davčnimi predpisi,(*5) a omogoča predstavo o posameznikovem dohodku). Javna objava letnega poročila zato pomeni poseg v pravico iz prvega odstavka 38. člena Ustave (varstvo osebnih podatkov).(*6) Poseg v ustavne pravice pa je dopusten le ob pogojih, določenih s tretjim odstavkom 15. člena Ustave. Po tretjem odstavku 15. člena Ustave mora za omejitev človekove pravice obstajati ustavno dopusten cilj, poleg tega pa mora biti poseg v skladu z 2. členom Ustave, in sicer z načelom sorazmernosti (odločba št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, Uradni list RS, št. 108/03 in OdlUS XII, 86).
12. Z javno objavo letnih poročil je zagotovljena dostopnost podatkov o pravnem in finančnem položaju gospodarskih subjektov in njihovem poslovanju, s čimer se zagotavlja učinkovito delovanje trga, katerega pomemben del in s tem vse pomembnejši poslovni partner so prav podjetniki.(*7) Navedeni podatki oziroma tovrstna predstavitev gospodarskega subjekta namreč vpliva na sprejemanje poslovnih odločitev v zvezi s posameznim gospodarskim subjektom, saj je obvladovanje tveganj eden ključnih dejavnikov uspešnosti in varnosti gospodarskega subjekta v sodobnem poslovanju in pogoj za ohranjanje njegove konkurenčne sposobnosti. Prav zaradi navedene negotovosti, s katero se gospodarski subjekti soočajo pri svojem poslovanju, je pomembno, da imajo na razpolago podatke, ki jim omogočajo, da pri poslovnem odločanju ravnajo razumno in premišljeno ter z upoštevanjem možnih posledic. Zato po oceni Ustavnega sodišča obravnavani poseg zasleduje ustavno dopusten cilj.
13. Načelo sorazmernosti prepoveduje prekomerne posege države tudi v primerih, ko se z njimi zasleduje ustavno dopusten cilj. Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti. Ta test obsega presojo treh vidikov posega: 1) ali je poseg sploh nujen (potreben) v tem smislu, da cilja ni mogoče doseči brez posega nasploh (kateregakoli) oziroma da cilja ni mogoče doseči brez ocenjevanega (konkretnega) posega s kakšnim drugim, ki bi bil po svoji naravi blažji; 2) ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je zasledovani cilj s posegom dejansko mogoče doseči; če ga ni mogoče doseči, poseg ni primeren; 3) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti). Šele če poseg prestane vse tri vidike testa, je ustavno dopusten.
14. Javna objava je nujna za dosego ustavno dopustnega cilja. Z njim se namreč zagotavlja dostopnost primerljivih podatkov (ker so pripravljeni na enakih podlagah), potrebnih za poslovno delo in odločanje. Upoštevati je treba, da gre za podatke, ki morajo izkazovati resničen prikaz premoženja in obveznosti. Zato naj bi bili ti podatki ustrezni, potrebni in koristni, zanesljivi, prav tako naj bi predstavljali tisto, za kar trdijo, da predstavljajo. Tako je mogoče iz bilance stanja kot temeljnega računovodskega izkaza, v katerem je resnično in pošteno prikazano stanje sredstev in obveznosti do njihovih virov, razbrati npr. sposobnost gospodarskega subjekta za doseganje dobičkov in s tem poravnavo dolgov ob njihovi zapadlosti oziroma finančno prilagodljivost. Iz poslovnega izida je mogoče razbrati učinkovitost delovanja in s tem splošno uspešnost oziroma neuspešnost gospodarskega subjekta, saj naj bi bil doseženi dohodek oziroma dobiček najboljša napoved bodočih zaslužkov.
15. Obravnavani poseg zakonodajalca, na podlagi katerega so širokemu krogu tistih, ki potrebujejo informacije za sprejemanje poslovnih odločitev, dostopni podatki o (predvsem finančnem) položaju posameznega gospodarskega subjekta, je prav tako primeren ukrep za zagotovitev zasledovanega cilja. Z njim so dostopni podatki, ki so nedvomno eno od glavnih vodil pri vstopanju v pravna razmerja z gospodarskim subjektom, na katerega se podatki nanašajo.
16. Poseg zakonodajalca prestane tudi test sorazmernosti v ožjem pomenu besede. Pri tehtanju sorazmernosti posega v pravico do varstva osebnih podatkov zaradi varovanja gospodarskih subjektov na trgu je treba dati prednost varovanju položaja množice gospodarskih subjektov. Gre namreč za podatke, ki so, ne samo za to množico gospodarskih subjektov, temveč poleg njih npr. tudi za vlagatelje, zaposlene, dobavitelje in kupce, koristni in nepogrešljivi, saj se na njihovi podlagi lahko ugotovi oziroma predvidi posamezen položaj. Tako je prav zaradi javne objave letnega poročila tudi zmanjšana negotovost glede finančnih rezultatov poslovanja oziroma povečana učinkovitost na posameznih trgih.
17. Pobudnik zatrjuje še neskladje izpodbijane zakonske določbe z drugim odstavkom 14. člena Ustave, in sicer naj bi bili podjetniki v neenakem položaju z drugimi fizičnimi osebami, ki opravljajo pridobitno dejavnost (npr. arhitekti, inženirji, detektivi) in ki niso dolžni predložiti letnih poročil AJPES-u, ter z gospodarskimi družbami.
18. Splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako, različne pa različno. Glede na to bi šlo lahko za neskladje z načelom enakosti v tistih primerih, v katerih so enaki oziroma bistveno podobni položaji urejeni različno. Za kaj takega pa v predmetni zadevi ne gre, saj gre za različne oblike opravljanja pridobitne dejavnosti, ki se opravljajo kot samostojen poklic ali se opravljajo v obliki samostojnega podjetništva ali pa v obliki ene od gospodarskih družb. Gre torej za različne položaje, ki jih je zakonodajalec tudi različno uredil.
19. Prav tako ni utemeljen pobudnikov očitek, da gre za neskladje z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ker iz podatkov družb niso razvidni dohodki zaposlenih oziroma lastnikov družb. Skladno z 22. členom Zakona o trgu vrednostnih papirjev (Uradni list RS, št. 56/99 in nasl. – ZTVP-1) mora namreč prospekt za javno ponudbo, ki omogoča kupcu vrednostnih papirjev vpogled v (pravni in finančni) položaj izdajatelja, vsebovati tudi podatke o celotnih plačilih, povračilih in drugih ugodnostih članov uprave družbe (pri tem se plačila razkrijejo za vsakega posameznega člana uprave po naslednjih sklopih: fiksni del prejemkov, gibljivi del prejemkov, tj. dolgoročne in kratkoročne spodbude za doseganje večje storilnosti, bonusi ter del prejemkov iz naslova uspešnosti poslovanja, ki ni udeležba pri dobičku, nadalje udeležba pri dobičku, opcijsko nagrajevanje ter drugi prejemki člana uprave kot so odpravnine, dodatna zavarovanja in bonitete).
20. Za oceno ustavnosti izpodbijane ureditve tudi ni bistveno pobudnikovo zatrjevanje o neprimernosti izpodbijane ureditve, saj primernost sama po sebi ne more biti predmet ustavnosodne presoje.
21. Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, da izpodbijani prvi stavek drugega odstavka 55. člena ZGD ni v neskladju z Ustavo.

22. Med postopkom pred Ustavnim sodiščem je prenehalo veljati tudi izpodbijano Navodilo, saj je bilo uveljavljeno novo Metodološko navodilo za predložitev letnih poročil in drugih podatkov gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov posameznikov (Uradni list RS, št. 7/04), ki se je prvič uporabilo za predložitev letnih poročil za leto 2003.
23. V primerih, ko izpodbijani predpis med postopkom pred Ustavnim sodiščem preneha veljati, ga Ustavno sodišče skladno s 47. členom ZUstS presoja le pod pogojem, če bi njegova meritorna odločitev o neustavnosti oziroma nezakonitosti privedla do izboljšanja pobudnikovega pravnega položaja. Zato je bil pobudnik tudi v tem delu pozvan, naj pojasni, ali vztraja pri vloženi pobudi, oziroma naj pojasni, kako bi se v primeru ugotovitve, da izpodbijano Navodilo ni bilo v skladu z Ustavo, izboljšal njegov pravni položaj. Hkrati je bil pobudnik tudi opozorjen, da lahko Ustavno sodišče postopek ustavi, če ne bo poslal podatkov, potrebnih za nadaljevanje postopka.
24. Ker pobudnik kljub pozivu ni poslal podatkov, potrebnih za preizkus pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti neveljavnega Navodila, je Ustavno sodišče postopek v tem delu ustavilo.

25. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena in tretjega odstavka 28. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, mag. Marija Krisper Kramberger, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Izpodbijana določba je bila nato ponovno dopolnjena (7. člen
Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih
družbah, Uradni list RS, št. 139/04 – ZGD-H), vendar se dopolnitev
ne nanaša na podjetnike, temveč le na kapitalske oziroma osebne
družbe. Zato Ustavno sodišče pobudnika ni ponovno pozivalo.

(*2) Za oceno skladnosti določbe z vidika podjetnikov, ki se jim
pri obdavčenju upoštevajo normirani stroški, pobudnik ne izkazuje
pravnega interesa, ker se ne uvršča v to skupino podjetnikov. Poleg
tega ta skupina podjetnikov na podlagi novele ni dolžna predložiti
letnega poročila zaradi javne objave.

(*3) Konvencija o varstvu posameznikov glede na avtomatsko
obdelavo osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 11/94, MP, št. 3/94
– v nadaljevanju: MKVP) opredeljuje osebni podatek kot katerokoli
informacijo, ki se nanaša na določenega ali določljivega posameznika.

(*4) Navedena določba, ki normira prenose sredstev med podjetjem
in gospodinjstvom, se glasi:
»(1) Za odtujitev oziroma pridobitev sredstev se štejejo tudi
prenosi sredstev med podjetjem zavezanca in njegovim gospodinjstvom,
razen prenosov denarnih sredstev.
(2) Stvarno premoženje, preneseno iz gospodinjstva v podjetje,
se šteje za prihodek na način, kot je določeno v računovodskih
standardih za brezplačno pridobljena sredstva. Stvarno
premoženje, preneseno iz gospodinjstva v podjetje, se ne šteje
za prihodek, če je bilo preneseno iz gospodinjstva v podjetje ob
začetku opravljanja dejavnosti.
(3) Za prenos stvarnega premoženja med podjetjem zavezanca
in njegovim gospodinjstvom se ne šteje pridobitev sredstva od
tretje osebe oziroma odtujitev sredstva tretji osebi.
(4) Prenosi sredstev med podjetjem zavezanca in njegovim
gospodinjstvom se štejejo za transakcije med povezanima osebama.
«

(*5) Gl. Slovenske računovodske standarde, Uradni list RS, št.
107/01 – v nadaljevanju: SRS, in sicer SRS 19, Vrste poslovnega
izida in finančnega izida, točko 19.14.
Iz SRS 39 – Računovodske rešitve pri malih samostojnih
podjetnikih posameznikih (Uradni list RS, št. 5/03) izhaja, da je ta
standard glede vrednotenja postavk v izkazu stanja in izkazu poslovnega
izida (tj. izkazu uspeha) povezan s splošnimi SRS.

(*6) Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-238/99 z dne 9. 11.
2000 (Uradni list RS, št. 113/00 in OdlUS IX, 257) poudarilo, da iz
38. člena Ustave in MKVP (5. člen v zvezi s 4. členom) izhaja, da
vsako zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov predstavlja poseg
v ustavno pravico do varstva osebnih podatkov. V nadaljevanju pa
je nato navedlo: »Poseg je dopusten, če je v zakonu določno opredeljeno,
kateri podatki se smejo zbirati in obdelovati, za kakšen namen
jih je dovoljeno uporabiti, nadzor nad zbiranjem, obdelovanjem
in uporabo ter varstvo tajnosti zbranih osebnih podatkov. Namen
zbiranja osebnih podatkov mora biti ustavno dopusten. Zbirati se
smejo le podatki, ki so primerni in nujno potrebni za uresničitev zakonsko
opredeljenega namena.« (točka 18 obrazložitve odločbe.)

(*7) Navedeno potrjuje tudi zadnja javna objava letnih poročil za
leto 2003, ki je bila dne 27. 12. 2004. Tega dne je bilo za poslovno
leto 2003 javno objavljenih 40.551 letnih poročil gospodarskih
družb in 53.657 letnih poročil podjetnikov (www.ajpes.si/JOLP/).