Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., C. C. iz V., ki ga zastopa Č. Č., odvetnik v U., D. D. z T., ki ga zastopa E. E., odvetnik v Š., in F. F. z S., ki ga zastopa G. G., odvetnik v R., na seji dne 3. marca 2005

Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 1182/2003 z dne 3. 6. 2004 in sklep Upravnega sodišča št. U 1269/2003 z dne 27. 8. 2003 se razveljavita in se zadeva vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.

1. Upravno sodišče je s sklepom št. U 1269/2003 z dne 27. 8. 2003 zavrglo tožbo pritožnikov, vloženo zaradi varstva ustavnih pravic na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave in tretjega odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – v nadaljevanju: ZUS), z obrazložitvijo, da posamično dejanje, ki ga vtožujejo, ne more biti predmet sodnega varstva v upravnem sporu, ker imajo na razpolago drugo sodno varstvo. Vrhovno sodišče je s sklepom št. I Up 1182/2003 z dne 3. 6. 2002 njihovo pritožbo zavrnilo in navedeni sklep potrdilo.
2. Pritožniki izpodbijajo sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 1182/2003 z dne 3. 6. 2004 in sklep Upravnega sodišča št. U 1269/2003 z dne 27. 8. 2003. Sodiščema očitajo kršitev pravice iz 22. člena in četrtega odstavka 15. člena Ustave. Menijo, da nimajo nikakršnih možnosti, da bi kršitev človekovih pravic uveljavljali v kazenskem ali pravdnem postopku, kot trdita sodišči. Navajajo, da ne uveljavljajo škode, ampak kršitev človekovih pravic. Zasledujejo moralni in ne premoženjski cilj. Dodajajo še, da je stališče Vrhovnega in Upravnega sodišča, po katerem je zagotovljeno varstvo ustavnih pravic v polnem obsegu pred sodišči splošne pristojnosti, napačno. Menijo, da sodišča splošne pristojnosti ob uporabi določb Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 – v nadaljevanju: OZ) ne zagotavljajo varstva vseh ustavnih pravic, ki so bile kršene v njihovi zadevi. Navajajo še, da so določbe OZ, na katere se sklicujeta sodišči, namenjene le varstvu določenih civilnopravnih, ne pa ustavnih pravic. Sodišči naj bi jim kršili tudi ustavno pravico iz četrtega odstavka 15. člena Ustave. Po mnenju pritožnikov Ustava s to določbo kot samostojno in posebno ustavno pravico brez ustavnega in zakonskega pridržka zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravico do odprave posledic njihove kršitve. Sodno varstvo v polnem obsegu iz četrtega odstavka 15. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 157. člena Ustave v danem primeru izpolnjuje le Upravno sodišče na temelju tretjega odstavka 1. člena ZUS. Menijo še, da jim ne bi smela biti odrečena pravica do sodnega varstva, ker ne uveljavljajo škode na podlagi oziroma Omejitev sodnega varstva v primeru kršitve ustavnih pravic bi bila v neskladju z Ustavo.
3. Senat Ustavnega sodišča je na podlagi druge alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr. – v nadaljevanju: Poslovnik) zadevo obravnaval prednostno. Dne 28. 9. 2004 je s sklepom št. Up-547/04 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču, na podlagi 22. člena Ustave pa nasprotnima strankama v upravnem sporu (Okrožnemu sodišču v Ljubljani in okrožnemu sodniku H. H.). Vrhovno sodišče in Okrožno sodišče v Ljubljani nista odgovorili. Okrožni sodnik H. H. pa je v odgovoru na ustavno pritožbo sporočil, da soglaša s stališčem Upravnega in Vrhovnega sodišča, da upravno sodišče ni stvarno pristojno v tej zadevi, ker je podana stvarna pristojnost kazenskega sodišča. Meni tudi, da je pravno stališče ustavnih pritožnikov, da zoper ustno obrazložitev v kazenskem postopku ni pravnega varstva, napačno, saj imajo na voljo pravna sredstva, in sicer pritožbo zoper sodbo (366. člen Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZKP), v kateri lahko uveljavljajo bistvene kršitve postopka (371. člen ZKP); pritožniki so pritožbo tudi vložili in je višje sodišče o njej že odločilo. Stranke so vložile tudi zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je njihova zadeva sedaj v reševanju na Vrhovnem sodišču.

4. Pritožniki zatrjujejo kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do sodnega varstva pravic in temeljnih svoboščin ter pravice do odprave posledic njihove kršitve (četrti odstavek 15. člena Ustave), vendar iz njihovih navedb, s katerimi utemeljujejo kršitve, izhaja, da smiselno zatrjujejo kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave).
5. Pravica do sodnega varstva pomeni, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (prvi odstavek 23. člena Ustave). Uresničevanje pravice do sodnega varstva zoper nezakonita posamična dejanja in akte, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, se v primerih, v katerih ni zagotovljenega drugega sodnega varstva, zagotavlja v upravnem sporu (drugi odstavek 157. člena Ustave).
6. V obravnavani zadevi so ustavni pritožniki na podlagi tretjega odstavka 1. člena ZUS(*1) in drugega odstavka 157. člena Ustave uveljavljali sodno varstvo v upravnem sporu, in sicer zaradi posega v njihove ustavne pravice iz 21. člena (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva), 22. člena (enako varstvo pravic), 23. člena (pravica do sodnega varstva), 25. člena (pravica do pravnega sredstva), 27. člena (domneva nedolžnosti), 29. člena (pravna jamstva v kazenskem postopku) in 34. člena Ustave (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti). Ta naj bi bil storjen s posamičnim dejanjem s tem, da je predsednik senata dne 30. 6. 2003 v ustni obrazložitvi oprostilne sodbe v kazenski zadevi št. II K 8/2001 navedel, da so ustavni pritožniki storili kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 143. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ), vendar ne na grozovit način. V tožbi so predlagali, naj Upravno sodišče ugotovi, da so jim bile z navedenim dejanjem kršene ustavne pravice, ter odloči, naj se zaradi odprave posledic kršitve sodbe objavi. V tožbi so zatrjevali, da za uveljavljanje navedene kršitve ustavnih pravic in za odpravo njenih posledic nimajo na razpolago drugega sodnega varstva oziroma da je drugo sodno varstvo neučinkovito.
7. Upravno sodišče je sklep o zavrženju tožbe utemeljilo s sklicevanjem na tretji odstavek 1. člena ZUS. Ta kot procesno predpostavko za uveljavljanje tovrstnega sodnega varstva v upravnem sporu določa odsotnost drugega sodnega varstva. Ni se strinjalo z zatrjevanjem tožnikov, da je ta pogoj v konkretnem primeru izpolnjen, ker nimajo na razpolago drugih učinkovitih sodnih postopkov. Sodišče je menilo, da je pogoj izostanka drugega sodnega varstva podan samo v primeru, ko sodno varstvo glede posamičnega dejanja, s katerim naj bi bilo poseženo v ustavne pravice posameznika, v normativni ureditvi drugih sodnih postopkov sploh ni predvideno. Po presoji Upravnega sodišča vtoževano posamično dejanja ne more biti predmet sodnega varstva v upravnem sporu, ker imajo tožniki po določbah ZKP možnost uveljavljati kršitve pravil postopka, storjene pri sojenju na prvi stopnji, s pritožbo (členi 366 do 395), če gre za kršitve, ki so v Zakonu določene kot absolutne bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 371. člena ZKP), oziroma za kršitve, ki so vplivale ali so mogle vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP). Če ne gre ne za eno ne za drugo vrsto kršitve, imajo pritožniki sodno varstvo v pravdnem postopku (1. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP). Po stališču sodišča so tožniki v tožbi smiselno zatrjevali, da je bilo navedeno dejanje protipravno in da jim je povzročilo škodo. To pa so po mnenju sodišča elementi civilnega delikta (10. člen, tretji odstavek 131. člena v zvezi s 148. členom in 132. členom OZ). V zvezi s takim dejanjem imajo posamezniki zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku ne glede na to, ali dejanje predstavlja tudi (nezakonit) poseg v njihove ustavne pravice ali ne. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS(*2) v povezavi s tretjim odstavkom 3. člena ZUS.(*3)
8. Vrhovno sodišče je pritrdilo odločitvi Upravnega sodišča in razlogom, s katerimi jo je utemeljilo. Navedlo je še, da se varstvo, kot ga uveljavljajo pritožniki, prvenstveno daje v postopkih pred sodišči splošne pristojnosti ter da dejanska in pravna podlaga tožbe tožnikov in v njej postavljeni zahtevki ne dajejo osnove za presojo, da civilnopravno in kazensko pravno varstvo v konkretnem primeru ni zagotovljeno.
9. Sodišče odloča v upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena Ustave o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ključno vprašanje v sporih na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave oziroma tretjega odstavka 1. člena ZUS torej je, ali je tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo pravic. Od vsebine odgovora na to vprašanje je odvisno tudi nadaljnje postopanje sodišča, ki je primarno in kot tako izključuje sodno varstvo v upravnem sporu.
10. Da bi lahko sodišče, pristojno za odločanje v upravnem sporu, to sodno varstvo zaradi subsidiarnosti izključilo, mora odgovoriti na dve vprašanji: a) na vprašanje, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to, in b) na vprašanje, ali je takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito. Šele pozitiven odgovor na obe vprašanji je lahko podlaga za to, da se sodišče iz tega razloga izreče za nepristojno.
11. Upravno sodišče je sicer ugotavljalo, ali imajo tožniki na razpolago drugo (primarno) sodno varstvo. Vendar pa, če je štelo, da ni pristojno za obravnavo tožbe, ker imajo tožniki zagotovljeno sodno varstvo pred kazenskim in (oziroma) pravdnim sodiščem, ne bi smelo ravnati po določbi 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS, temveč bi moralo uporabiti določbe ZPP, ki se po 16. členu ZUS primerno uporabljajo za vprašanja postopka, ki niso urejena z njim. V primeru subsidiarnosti sodnega varstva ne gre za zadevo, za katero ni sodne pristojnosti, temveč gre za zadevo, za katero je pristojno drugo sodišče, zato glede na 18. člen ZPP sodišče tožbe ne more zavreči, temveč se mora izreči za nepristojno ter zadevo po pravnomočnosti sklepa odstopiti v reševanje pristojnemu sodišču. V skladu z določbo drugega odstavka 23. člena ZPP sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, nadaljuje postopek, kot da bi se začel pred njim. Samo na ta način je zagotovljeno učinkovito uresničevanje pravice do sodnega varstva in v obravnavanem primeru tudi učinkovito varstvo človekovih pravic pred posegi vanje z nezakonitimi dejanji. Ker Upravno sodišče ni ravnalo v skladu z navedenim, Vrhovno sodišče pa je njegovo odločitev potrdilo, sta z izpodbijanima sklepoma ustavnim pritožnikom posegli v pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
12. Glede na navedeno je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo in vrnilo v novo odločanje Upravnemu sodišču. Ker je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo že iz navedenim razlogov, ni presojalo drugih navedb pritožnikov, s katerimi zatrjujejo kršitev drugih človekovih pravic.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in druge alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Tretji odstavek 1. člena ZUS določa, da odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

(*2) Pri predhodnem preizkusu tožbe sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS, tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

(*3) Tretji odstavek 3. člena ZUS določa, da kadar se v upravnem sporu izpodbijajo akti iz drugega odstavka tega člena ali v skladu s tem zakonom drugi akti, ki niso upravni akti, ali dejanja, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta, če ni s tem zakonom določeno drugače.