Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., B. B. iz Z., C. C. iz V., E. E. iz U., F. F. iz T. in G. G. iz S., ki jih zastopa mag. H. H., odvetnica v R., na seji dne 17. marca 2005

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 170/2002 z dne 10. 6. 2003 in sodba in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1114/98 z dne 30. 11. 2000 ter sodba in sklep Delovnega sodišča v Celju št. Pd 814/97 z dne 3. 3. 1998 v delih, kolikor se nanašata na A. A., B. B., C. C., E. E., F. F. in G. G., se razveljavijo.
2. Zadeva se vrne Delovnemu sodišču v Celju v novo odločanje.

1. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo pritožnikov zoper sodbo Višjega sodišča o zavrnitvi pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to sodišče zavrnilo tožbene zahtevke pritožnikov za plačilo razlike do polne odpravnine, ki jo je tretji odstavek 36.f člena prejšnjega Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. – v nadaljevanju: ZDR90) priznaval trajno presežnim delavcem. Štelo je, da pritožnikom ne pripadajo zakonske pravice, zagotovljene trajno presežnim delavcem. Glede na to, da ni bil izveden zakonsko določen postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev, namreč pritožniki dejansko niso imeli položaja trajno presežnih delavcev. V takšnih okoliščinah je bilo dogovarjanje strank delovnega razmerja o odpravnini svobodno in zunaj zakonskih okvirjev. Ob tem je ugotovilo, da so pritožniki z znižano odpravnino soglašali.
2. Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlagajo pritožniki ustavno pritožbo. V ustavni pritožbi nasprotujejo stališču sodišč, da delavci, ki soglašajo z uvrstitvijo med trajno presežne delavce, niso upravičeni do zakonsko določene odpravnine. Menijo, da gre za neupravičeno razlikovanje med trajno presežnimi delavci. Nasprotujejo tudi stališču Vrhovnega sodišča, da so z znižano odpravnino soglašali, oziroma stališču, da je pravica do odpravnine sploh lahko predmet svobodnega dogovarjanja med delavci in delodajalcem. Navajajo tudi, da izpodbijane odločitve odstopajo od siceršnje sodne prakse, kar utemeljujejo s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1317/96 z dne 27. 11. 1998. Uveljavljajo kršitev 14. in 22. člena Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne 28. 9. 2004 sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču, v skladu z določbo 22. člena Ustave pa nasprotni stranki v delovnem sporu (delodajalcu). Omenjena na ustavno pritožbo nista odgovorila. Višje delovno in socialno sodišče je v zvezi z očitanim odstopom od enotne sodne prakse Ustavnemu sodišču poslalo pojasnila, da ne gre za identična primera.

4. Izpodbijane sodne odločitve temeljijo na stališču, da pritožnikov, ki so soglašali z uvrstitvijo med trajno presežne delavce, ni mogoče šteti za prave trajno presežne delavce v smislu določb ZDR90 o presežnih delavcih. Zato ob prenehanju delovnega razmerja niso bili upravičeni do plačila polne odpravnine, ki je bila na podlagi tretjega odstavka 36.f člena ZDR90 zagotovljena trajno presežnim delavcem. Sodišče prve stopnje je takšno odločitev utemeljilo z obrazložitvijo, da je šlo v primeru prenehanja delovnega razmerja pritožnikov za mešane elemente sporazumnega prenehanja delovnega razmerja in prenehanja po zakonskem postopku o prenehanju delovnih razmerij trajno presežnim delavcem, zaradi česar je bilo izplačilo znižane odpravnine ustrezno. Na ugotovitev, da pritožnikom delovno razmerje ni prenehalo izključno zaradi razlogov na strani delodajalca, temveč tudi po lastni volji, mimo predpisanih postopkov za ugotavljanje trajno presežnih delavcev, se je pri odločanju oprlo tudi Višje sodišče. Utemeljitev, da pritožniki, ki jim delovno razmerje ni prenehalo po predhodno izvedenem zakonsko določenem postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev, dejansko niso imeli položaja trajno presežnih delavcev in zato nimajo pravic, ki jih zakon zagotavlja takšnim delavcem, izhaja tudi iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča.
5. Pritožniki menijo, da so izpodbijane odločitve sodišč, ki naj bi pri odločanju o priznanju pravice do odpravnine neutemeljeno razlikovala med delavci, ki so z uvrstitvijo med trajno presežne delavce soglašali, in drugimi trajno presežnimi delavci, v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Očitek je utemeljen.
6. ZDR90 je določal, da preneha delovno razmerje delavca na način in pod pogoji, ki jih določa ta zakon, če postane delo delavca zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oziroma pri delodajalcu nepotrebno za dalj kot šest mesecev (33. člen). V nadaljnjih določbah je urejal postopek v zvezi z ugotavljanjem obstoja trajnega prenehanja potreb po delu delavcev in v zvezi s sprejemanjem programa razreševanja presežkov delavcev, možnosti za ohranitev delovnega razmerja, kriterije za določanje trajno presežnih delavcev, zaščitene kategorije delavcev in pravice trajno presežnih delavcev. Ob tem je določal, da o prenehanju delovnega razmerja posameznega delavca odloči poslovodni organ oziroma delodajalec, če gre za večje število delavcev, pa organ upravljanja (10. odstavek 35. člena). Kot obliko, v kateri pristojni organ izrazi to svojo odločitev, je predvideval sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delu delavca v primeru nujnih operativnih razlogov v organizaciji oziroma pri delodajalcu (12. točka prvega odstavka 100. člena). Delovno razmerje na podlagi takšnega sklepa je delavcu prenehalo po izteku šestih mesecev od dokončnosti tega sklepa (12. točka prvega odstavka 100. člena in 36.e člen).
7. Kot izhaja iz sodbe Delovnega sodišča v Celju in iz spisa tega sodišča v obravnavani zadevi, v katerega je vpogledalo Ustavno sodišče, je na podlagi sklepov o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežnim delavcem delovno razmerje prenehalo tudi pritožnikom. S sklicevanjem na to, da so z uvrstitvijo med trajno presežne delavce soglašali, je delodajalec pritožnikom plačal odpravnino v višini, nižji od tiste, ki je na podlagi zakonske ureditve v času, ko je delovno razmerje prenehalo pritožnikom, pripadala trajno presežnim delavcem (tretji odstavek 36.f člena ZDR90).
8. Prenehanje delovnega razmerja na podlagi dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delu delavca sodi med načine prenehanja delovnega razmerja brez soglasja delavca (drugi odstavek 100. člena ZDR90). Gre za sklep, ki ga kot enostransko izjavo volje sprejme delodajalec sam. Odločitev o prenehanju delovnega razmerja iz tega razloga je torej v pristojnosti delodajalca. V tem pogledu so vsi delavci, ki jim preneha delovno razmerje kot trajno presežnim delavcem, ne glede na njihov subjektivni položaj do takšne delodajalčeve odločitve, v enakem pravnem položaju. Posledično morajo biti izenačeni tudi glede pravic, ki jim v razmerju do delodajalca pripadajo za primer prenehanja delovnega razmerja na omenjen način. Zaradi enostranskosti odločitve o prenehanju delovnega razmerja delavca kot trajno presežnega delavca se namreč delodajalec tudi pri izpolnjevanju zakonskih obveznosti, ki iz takšne odločitve zanj izhajajo, ne more sklicevati na morebitno ravnanje delavcev, ki naj bi ga napeljalo k sprejemu takšne odločitve.
9. Navedeno mora veljati tudi za pravico do odpravnine, ki odpuščenemu delavcu zagotavlja določeno socialno varnost ob prehodu v brezposelnost in hkrati pomeni odmeno za dotedanje delo pri delodajalcu. (*1) Za priznanje pravice do odpravnine je lahko torej bistvena le okoliščina, da je pritožnikom delovno razmerje prenehalo na podlagi pravnomočnih sklepov o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežnim delavcem, ne pa tudi okoliščina, ali se je delavec strinjal s takšno odločitvijo delodajalca. (*2) Sodišča, ki so pritožnikom odrekla pravico do odpravnine, ker so ti soglašali z uvrstitvijo med trajno presežne delavce, so torej neutemeljeno razlikovala med pritožniki in drugimi trajno presežnimi delavci. Izpodbijane sodbe, ki temeljijo na takšnem stališču, so zato v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
10. Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te odločbe. Ker je izpodbijane sodne odločitve razveljavilo že zaradi tega, ker kršijo pravico pritožnikov iz drugega odstavka 14. člena Ustave, se mu ni bilo treba spuščati v presojo navedb o drugih zatrjevanih kršitvah.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnici in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Izjemoma je zakonodajalec delodajalca razbremenil obveznosti plačila odpravnine v primerih, ko je
posameznim trajno presežnim delavcev zagotovil druge primerljive pravice. Skladno z določbo tretjega odstavka 36.f člena ZDR90 tako delodajalec ni bil dolžan plačati odpravnine trajno presežnemu delavcu, ki mu je v okviru programa razreševanja presežkov delavcev zagotovil ustrezno zaposlitev pri drugem delodajalcu ali mu dokupil delovno dobo.

(*2) Zaključek, da subjektivni odnos delavca do uvrstitve med trajno presežne delavce ne more imeti pomena pri odločanju o pravici do odpravnine, izhaja tudi iz same zakonske ureditve. Potrjuje ga ugotovitev, da je na podlagi določb ZDR90 pravica do odpravnine trajno presežnemu delavcu pripadala neodvisno od tega, ali je zoper sklep delodajalca o prenehanju delovnega razmerja ugovarjal.