Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti zakona in v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. Ž. Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B., o.p. – d.n.o., Z., na seji dne 17. marca 2005

1. Zakon o preoblikovanju Sklada Republike Slovenije za sukcesijo in ustanovitev Javne Agencije Republike Slovenije za nasledstvo (Uradni list RS, št. 86/04) je v neskladju z Ustavo, ker ne določa nadaljevanja pravdnih in izvršilnih postopkov, ki so bili prekinjeni oziroma odloženi na podlagi Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo (Uradni list RS, št. 10/93, 38/94 in 40/97).
2. Zakonodajalec mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku devetih mesecev od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Če zakonodajalec ugotovljene neustavnosti v roku iz prejšnje točke ne odpravi, se po izteku tega roka vsi postopki, ki so prekinjeni oziroma odloženi na podlagi Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo, na predlog strank nadaljujejo.
4. Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 2441/2002 z dne 6. 11. 2002 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 1 I 1167/94 z dne 2. 8. 2002 se zavrže.

1. Sodišče prve stopnje je sprejelo sklep, s katerim je na podlagi 15.č člena Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo (v nadaljevanju: ZSSuk) prekinilo izvršbo, dovoljeno s sklepom z dne 22. 12. 1994, z utemeljitvijo, da gre za spor, povezan z vprašanjem sukcesije. Pred odločitvijo o prekinitvi postopka je v skladu z zahtevo iz 15.g člena ZSSuk pridobilo mnenje Sklada Republike Slovenije za sukcesijo (v nadaljevanju: Sklad), ki ga je ob ugotovitvi, da je v skladu z določbami ZSSuk, v celoti sprejelo in mu sledilo. Z izpodbijanim sklepom je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo ustavnega pritožnika in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, vendar je kot podlago za odlog izvršbe navedlo 15.d člen v zvezi s 15.č členom ZSSuk. Zavrnilo je pritožnikovo razlago te določbe in navedlo, da je za ugotovitev, ali gre za terjatev, na katero se nanaša 15.d člen ZSSuk, treba upoštevati dejstva, ki jih je v svojem mnenju sporočil Sklad. Pomembni naj bi bili zlasti okoliščini, da je terjatev nastala pred osamosvojitvijo in da je Narodna banka Jugoslavije (v nadaljevanju: NBJ) kot institucija federacije skladno s tedanjo ureditvijo jamčila tudi za devizne hranilne vloge, ki so jih deponirali varčevalci pri poslovnih bankah in njihovih podružnicah v bivši SFRJ ali v tujini.
2. V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev 14. člena (enakost pred zakonom), 22. člena (enako varstvo pravic), 23. člena (pravica do sodnega varstva) in 33. člena (pravica do zasebne lastnine in dedovanja) Ustave. Utemeljuje jih z navedbami: da se obe sodišči sklicujeta na mnenje Sklada, ki upniku nikoli ni bilo vročeno, da gre v njegovem primeru le za realizacijo pravice do poplačila, ki jo je priznalo slovensko sodišče (drugače od »hrvaških« varčevalcev, ki so sodbe zoper toženo stranko pridobili v tujini) in da mu zato sodišče odreka pravico do sodnega varstva njegovih pravic v izvršilnem postopku brez nepotrebnega odlašanja. Glede na to, da 15.e člen ZSSuk določa, da se bodo prekinjeni oziroma odloženi postopki nadaljevali po uradni dolžnosti po uveljavitvi zakona iz 15.c člena ZSSuk, ki po 8 letih od uveljavitve novele iz leta 1994 »še ni na vidiku«, meni, da je takšna nedoločena in v nedogled prepuščena prekinitev nedopustna. Opozarja, da tudi sicer nadaljevanje postopka v njegovem primeru sploh ni določeno, saj naj bi se določba o nadaljevanju postopka izrecno nanašala le na primere prekinitev in odloga postopkov na podlagi 15.č člena, ne pa tudi na tiste, ki so bili, tako kot njegov, odloženi na podlagi 15.d člena ZSSuk. Navaja še, da so določbe ZSSuk (če se jih razlaga tako, kot sta storili sodišči v njegovi izvršilni zadevi, tj. preširoko) do pritožnika, ki ima bivališče v V., diskriminacijske. V neskladju z Ustavo naj bi bilo tudi stališče Višjega sodišča, po katerem je za ugotavljanje okoliščin, ali gre za terjatev, na katero se nanaša 15.d člen ZSSuk, odločilno mnenje Sklada. Tudi sicer po njegovem mnenju pristojnost Sklada ni podana, ker naj ne bi bil izpolnjen »subjektivni kriterij« iz 10. člena ZSSuk.
3. Kritizira tudi določbe 15.č, 15.d in 15.g člena ZSSuk, za katere meni, da so nedorečene in preširoke, slednja pa tudi nejasna. Nedoločen naj bi bil tudi 10. člen ZSSuk, ker določa le subjekte terjatev in obveznosti, ne pa tudi njihove vsebine, katere opredelitev je tako prepuščena »nekemu paradržavnemu skladu«, ki naj bi tako arbitrarno odločal o pravicah in obveznostih, ki bi jih moral določno opredeliti sam zakon. Predlaga, naj Ustavno sodišče ob ugotovitvi neustavnosti določb ZSSuk, na katere se sklicuje, odpravi izpodbijana sklepa, podredno pa naj ob pravilni razlagi določb materialnega prava oceni, da v obravnavanem primeru ne gre slediti mnenju Sklada.
4. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-76/03 in U-I-288/04 z dne 13. 10. 2004 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) jo je poslalo Višjemu sodišču v Ljubljani ter skladno z 22. členom Ustave nasprotni stranki v postopku (dolžniku). Omogočilo jima je, da na ustavno pritožbo odgovorita, česar pa nista storila.
5. Ker se je v postopku preizkusa ustavne pritožbe zastavilo vprašanje, ali je v skladu z Ustavo, da Zakon o preoblikovanju Sklada Republike Slovenije za sukcesijo in ustanovitev Javne agencije Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju: ZPSSJAN), ki je razveljavil prej veljavni ZSSuk, na podlagi katerega so bili določeni izvršilni (in pravdni postopki) – tudi pritožnikov – odloženi (oziroma prekinjeni), ni uredil nadaljevanja teh postopkov, je Ustavno sodišče s sklepom št. Up-76/03 in U-I-288/04 z dne 13. 10. 2004 v nadaljevanju: začelo postopek presoje skladnosti ZPSSJAN z Ustavo.
6. Ustavno sodišče je odločitev, da na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS začne postopek za oceno ustavnosti ZPSSJAN, na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUstS poslalo v odgovor Državnemu zboru. Državni zbor ni odgovoril, svoje mnenje (št. 730-00/2003-77 z dne 25. 11. 2004) je poslala Vlada. Vlada meni, da ZPSSJAN s tem, ko ne vsebuje določb o nadaljevanju odloženih izvršilnih postopkov in prekinjenih pravdnih postopkov, ne posega v pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Meni, da dejstvo, da ZPSSJAN ni določil, da se postopki nadaljujejo po uradni dolžnosti, ne pomeni, da postopkov ni mogoče nadaljevati na predlog strank. Po njenem mnenju imajo stranke možnost predlagati nadaljevanje pravdnih postopkov na podlagi tretjega odstavka 208. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZPP), na enak način pa lahko stranke predlagajo nadaljevanje izvršilnih postopkov po določbi 75. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju: ZIZ).

7. Pritožnikov izvršilni postopek je bil prekinjen oziroma odložen na podlagi 15.č oziroma 15.d člena v zvezi s 15.č členom ter v zvezi s 15.g členom ZSSuk. Po tretjem odstavku 15.č člena ZSSuk se pravdni postopek oziroma izvršba odloži po uradni dolžnosti, če zoper osebe, ki imajo sedež ali stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS), teče pravdni postopek, tožeča stranka pa ima sedež ali bivališče v RS ali eni od republik nekdanje SFRJ ali v drugi državi in je terjatev pridobila s pravnim poslom, po 15.d členu pa, če je tožbeni zahtevek posredno ali neposredno povezan s pravnimi razmerji do subjektov nekdanje federacije. Za take postopke, tj. postopke, prekinjene oziroma odložene s 15.č členom, 15.e člen ZSSuk določa, da se nadaljujejo po uradni dolžnosti po uveljavitvi zakona iz 15.c člena tega zakona. (*1) Iz določbe 15.c člena izhaja, da gre za poseben zakon, s katerim naj bi se v skladu z ureditvijo terjatev in obveznosti iz nasledstva RS do nekdanje SFRJ uredile obveznosti Sklada do subjektov po tem zakonu. V skladu s 15. členom ZSSuk pa so »subjekti po tem zakonu« pravne in fizične osebe, ki imajo na dan uveljavitve ZSSuk neporavnane terjatve in obveznosti do subjektov nekdanje federacije.
8. ZSSuk je z uveljavitvijo ZPSSJAN dne 6. 8. 2004 prenehal veljati, v skladu z 9. členom ZPSSJAN pa se še uporablja do začetka poslovanja Javne agencije Republike Slovenije za nasledstvo.(*2) Ustavno sodišče je zato v okviru začetega postopka ocene ustavnosti presojalo ZPSSJAN.
9. ZPSSJAN nima posebnih prehodnih določb, ki bi urejale usodo postopkov, ki so bili prekinjeni oziroma odloženi na podlagi ZSSuk. Med prehodnimi in končnimi določbami je le določba prvega odstavka 7. člena, ki določa, da se pred prenosom sredstev v skladu s tretjim odstavkom 7. (pravilno 6.) člena tega zakona na podlagi obračuna poplača del dosedanjih obveznosti Sklada, ki so bile poravnane iz proračuna Republike Slovenije in se v njem izkazujejo kot terjatev do Sklada. Iz obrazložitve amandmaja Odbora za zunanjo politiko,(*3) na podlagi katerega je bila navedena ureditev sprejeta v zakon, izhaja, da naj bi se z navedeno določbo uredilo poplačilo osebam, ki so prenesle svoje terjatve na Sklad, kar naj bi pomenilo ureditev materije, ki jo je z določbo, po kateri se obveznosti Sklada do teh subjektov uredijo s posebnim zakonom, napovedal 15.c člen ZSSuk. Glede na navedeno se zastavlja vprašanje, ali ZPSSJAN resnično prinaša ureditev posebnega zakona, kot ga je predvidel 15.c člen ZSSuk. ZPSSJAN ni poseben zakon, ki ga je napovedoval 15.c člen ZSSuk, saj v njem niso urejene obveznosti Sklada do subjektov po ZSSuk v skladu z ureditvijo terjatev in obveznosti iz nasledstva RS do nekdanje SFRJ. Do zaključka, da ZPSSJAN ni zakon iz 15.c člena ZSSuk, je moralo priti tudi Okrajno sodišče v Ljubljani, ki je na zaprosilo Ustavnega sodišča za podatke glede nadaljevanja izvršilnega postopka, ki poteka na predlog pritožnika, odgovorilo, da sodišče prekinjene izvršbe ni nadaljevalo po uradni dolžnosti (na podlagi ZPSSJAN).
10. ZPSSJAN torej ne določa nadaljevanja odloženih izvršilnih in prekinjenih pravdnih postopkov. Pravno podlago za nadaljevanje sodnih postopkov bi bilo sicer mogoče najti v ZPP. Po tretjem odstavku 208. člena ZPP se namreč prekinjeni postopek v vseh primerih nadaljuje na predlog stranke, takoj ko preneha razlog za prekinitev.(*4) Po mnenju Vlade bi stranke na tej podlagi lahko predlagale nadaljevanje postopkov. Vendar Zakona ni mogoče razlagati tako. Res je, da je prenehal veljati Zakon, ki je prekinitev določal, vendar pa vsebinski razlog, na katerem je prekinitev temeljila, še ni nastopil – sprejem posebnega zakona, ki bo uredil terjatve in obveznosti iz nasledstva Republike Slovenije do nekdanje SFRJ. Možna bi bila razlaga, da je ta vsebinski razlog za prekinitev s prenehanjem veljavnosti ZSSuk v celoti odpadel. Vendar je ni mogoče sprejeti v situaciji, ko ZSSuk še vedno učinkuje, saj se na podlagi zgoraj citirane prehodne določbe še vedno uporablja. Opisana situacija ima za posledico stanje, v katerem so postopki prekinjeni oziroma odloženi, ne da bi bilo jasno, kdaj in pod kakšnimi pogoji se bodo lahko nadaljevali. Zato ZPSSJAN posega v pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
11. Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave pomeni pravico vsakogar, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Podobna pravica je zagotovljena tudi s prvim odstavkom 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP). Pri dosedanjem opredeljevanju vsebine pravice do sodnega varstva je Ustavno sodišče vedno izhajalo iz splošne premise, v skladu s katero ni namen Ustave, da bi človekove pravice priznala zgolj formalno in teoretično, pač pa je ustavna zahteva, da mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic (odločba Ustavnega sodišča št. Up-209/99 z dne 9. 12. 1999, OdlUS VIII, 301).
12. V skladu s temi izhodišči je Ustavno sodišče že sprejelo stališče, po katerem se pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave ne izčrpa že s tem, da je zagotovljena možnost predložiti zadevo sodišču. Smisel pravice do sodnega varstva je nasprotno v tem, da je zagotovljeno, da sodišče v razumnem času vsebinsko, meritorno odloči v zadevi, ki mu je predložena v odločitev. Pravica do meritorne odločitve sodišča v razumnem času je potemtakem poseben izraz oziroma sestavni del pravice do sodnega varstva. Iz zahteve, po kateri se morajo človekove pravice uresničevati na način, ki zagotavlja njihov polni učinek, nadalje izhaja, da se pravica do sodnega varstva ne izčrpa niti takrat, ko sodišče izda meritorno, vsebinsko odločitev v nekem sporu. Sestavni del pravice do sodnega varstva je namreč tudi pravica zahtevati, da se doseže izvršitev sodne odločbe, s katero je sodišče odločilo o kakšni pravici ali obveznosti. Namen in cilj sodnega varstva je namreč praviloma dokončno dosežen šele z uresničitvijo določene pravice oziroma pravnega razmerja in ne le z odločitvijo o njegovem obstoju. Zato morajo biti stranki, ki ji je bila v sporu s pravnomočno odločbo priznana pravica, dana možnost in sredstva, da to pravico tudi dejansko uveljavi (odločba Ustavnega sodišča št. Up-181/99 z dne 18. 12. 2002, Uradni list RS, št. 7/03 in OdlUS XI, 292; odločba št. U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999, Uradni list RS, št. 11/99 in OdlUS VIII, 13). Pravica dobiti od sodišča odločitev o sporu (right to obtain »determination« of the dispute) in pravica doseči izvršitev pravnomočne sodbe sta tudi po ustaljeni sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) sestavni del pravice do dostopa do sodišča, kot jo zagotavlja prvi odstavek 6. člena EKČP.(*5)
13. V obravnavanem primeru je zakonodajalec nadaljevanje sodnih postopkov vezal na sprejem posebnega zakona, saj je ZSSuk v 15.c členu določil, da se postopki po uradni dolžnosti nadaljujejo po uveljavitvi zakona, ki ga bo Državni zbor izdal, ko bodo urejene terjatve in obveznosti iz nasledstva Republike Slovenije do nekdanje SFRJ. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-195/99 z dne 12. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 7/03 in OdlUS XI, 256) razveljavilo določbe o prekinitvi pravdnega postopka oziroma o odlogu izvršbe po uradni dolžnosti v 15.č in 15.d členu ZSSuk, kolikor se nanašajo na odškodninske zahtevke posameznikov zaradi škode, nastale pri služenju vojaškega roka v Jugoslovanski ljudski armadi nekdanje SFRJ na ozemlju Republike Slovenije. V tej odločbi se izrecno ni spuščalo v vprašanje, ali so izpodbijane določbe v obravnavanem vsebinskem delu ob svoji uveljavitvi vzdržale presojo ustavnosti, vendar ugotovilo in upoštevalo, da že več kot pet let po uveljavitvi izpodbijanih določb še vedno ni znano, da bi se tak zakon pripravljal, ter zapisalo, da zato ni pričakovati, da bo v bližnji prihodnosti sprejet (11. točka obrazložitve). Od sprejema te odločitve se takrat izražena negotovost glede prekinjenih oziroma odloženih sodnih postopkov ni zmanjšala. Celo več: po več kot sedmih letih po uveljavitvi navedenih določb je zakonodajalec sprejel zakon, s katerim je ZSSuk prenehal veljati, ni pa uredil nadaljevanje postopkov, ki so bili prekinjeni oziroma odloženi na podlagi tega zakona.
14. Nova ureditev ZPSSJAN za posameznike, ki imajo odprte postopke, tako ne pomeni le posega v pravico do sodnega varstva, ki bi od Ustavnega sodišča terjal tehtanje sorazmerja med posegom v pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave in morebitnim javnim interesom, ki bi tak poseg upravičeval, ampak pravici do sodnega varstva dejansko odvzema (vsak) koristen učinek. Po sprejemu ZPSSJAN je namreč še veliko bolj negotovo, ali sploh in če, na kakšen način – po uradni dolžnosti ali na predlog stranke – se bodo prekinjeni oziroma odloženi postopki lahko nadaljevali. Odlašanje pravnega varstva v nedoločen čas v prihodnosti pa posameznikom povsem onemogoča učinkovito uveljavitev pravice do meritorne odločbe v primerih, ko so prekinjeni pravdni postopki, kot tudi učinkovito uveljavitev pravice do izvršitve pravnomočne sodbe v primerih – kakršen je tudi pritožnikov, ko je izvršba odložena. To pa pomeni, da ZPSSJAN s tem, ko ne ureja vprašanja nadaljevanja na podlagi ZSSuk prekinjenih oziroma odloženih postopkov, posameznikom dejansko odvzema učinkovito sodno varstvo. Taka zakonska ureditev pomeni zato izvotlitev pravice do sodnega varstva, kar ima za posledico, da posameznikom ostaja le gola pravica. Glede na navedeno Ustavnemu sodišču ni bilo treba opraviti testa sorazmernosti, na podlagi katerega bi presojalo, ali je obstajala nujna potreba za dosego zasledovanega ustavno dopustnega cilja in ali je bil poseg tudi sorazmeren s pomembnostjo tega cilja. Očitno je namreč, da noben še tako dopusten cilj ukrepa, ki izključuje pravico do sodnega varstva, ne more upravičiti in zato ne more prestati testa sorazmernosti. Ustavno sodišče je zato ugotovilo, da je ZPSSJAN v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave, ker ne določa nadaljevanja pravdnih in izvršilnih postopkov, ki so bili prekinjeni oziroma odloženi na podlagi ZSSuk. (1. točka izreka)
15. Ker gre za primer, ko zakonodajalec določenih vprašanj, ki bi jih moral urediti, ni uredil, razveljavitev ni mogoča. Zato je na podlagi prvega odstavka 48. člena ZUstS sprejelo ugotovitveno odločbo. Ustavno sodišče je na podlagi drugega odstavka 48. člena ZUstS odločilo, da mora zakonodajalec v roku devetih mesecev od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije odpraviti ugotovljeno neskladje z Ustavo tako, da bo pri tem upošteval razloge te odločbe. Prekinitev oziroma odlogi sodnih postopkov na temelju ZSSuk trajajo že nesorazmerno dolgo, kar bi narekovalo, da se sodni postopki nemudoma nadaljujejo. Vendar je Ustavno sodišče zakonodajalcu določilo nekoliko daljši rok (devet mesecev) za odpravo neustavnosti, ker lahko obstajajo nekatera materialnopravna vprašanja, ki še niso rešena. Tako se zakonodajalcu omogoči, da ta vprašanja uredi, upoštevajoč različnost pravnih razmerij, ki so predmet prekinjenih in odloženih sodnih postopkov. (2. točka izreka)
16. ZSSuk, ki je določal prekinitev sodnih postopkov, je namreč prenehal veljati, čeprav se še uporablja, nov zakon pa prekinitve ne določa več. Ker pa so postopki, prekinjeni ali odloženi na podlagi ZSSuk, v teku – praviloma že več let – že pred uveljavitvijo spornih določb Zakona o dopolnitvah Zakona o skladu Republike Slovenije za sukcesijo (Uradni list RS, št. 40/97 – ZSSuk-B), in potemtakem trajajo že najmanj sedem let, bi vsakršno odlašanje z nadaljnjim tekom teh postopkov pomenilo podaljševanje neustavnega stanja, v katerem je prizadetim posameznikom odvzeto sodno varstvo. Ustavno sodišče je zakonodajalcu določilo rok devetih mesecev, da ugotovljeno neskladje z Ustavo odpravi (2. točka izreka), in hkrati na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo tudi način izvršitve, če zakonodajalec v postavljenem roku neskladja z Ustavo ne bo odpravil. Za ta primer je odločilo, da se vsi postopki, prekinjeni oziroma odloženi na podlagi ZSSuk, nadaljujejo na predlog strank. (3. točka izreka) Način izvršitve iz 3. točke izreka je določen pod odložnim pogojem, to pomeni, da bo začel učinkovati s potekom roka za odpravo neustavnosti, če zakonodajalec v postavljenem roku neustavnosti ne bo odpravil. Za takšen način izvršitve se je Ustavno sodišče odločilo, ker z vidika pravice do sodnega varstva ni sprejemljivo, da bi bili v primeru, če zakonodajalec ugotovljene neustavnosti v postavljenem roku ne bo odpravil, sodni postopki še naprej prekinjeni oziroma odloženi in bi se neustavno stanje še nadaljevalo. To pomeni, da bodo stranke v pravdnih in izvršilnih postopkih, ki so bili prekinjeni ali odloženi na podlagi ZSSuk, lahko predlagale nadaljevanje pravdnega ali izvršilnega postopka na podlagi te odločbe, če zakonodajalec neustavnosti ne bo odpravil. Sodišča pa bodo morala v tem primeru, če bo stranka predlagala nadaljevanje postopka, izdati sklepe o nadaljevanju postopkov in zagotoviti, da se bodo nadaljevani postopki v skladu s pravico do učinkovitega sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja zaključili.

17. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora izkazati pravovarstveno potrebo (pravni interes): kot verjetno mora izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne more doseči. Pravni interes mora biti izkazan tudi za vložitev ustavne pritožbe. Na obstoj pravnega interesa mora Ustavno sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.
18. Z odločitvijo Ustavnega sodišča v obravnavanem postopku ocene ustavnosti se bo najkasneje v roku devetih mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu nadaljeval tudi izvršilni postopek, s katerim poskuša pritožnik doseči izvršitev pravnomočne sodbe (Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, št. II P 717/93 z dne 27. 1. 1994). Pritožnikov izvršilni postopek se bo nadaljeval bodisi na podlagi spremembe zakonske ureditve, s katero bo zakonodajalec odpravil ugotovljeno neustavnost, bodisi na podlagi te odločbe (3. točka izreka) ob predpostavki, da bo pritožnik podal predlog za nadaljevanje postopka. S tem, ko je omogočeno, da se bo najkasneje v roku devetih mesecev nadaljeval tudi odloženi izvršilni postopek pritožnika, bo tudi pritožniku v določenem sprejemljivem roku zagotovljeno sodno varstvo. Glede na navedeno pritožnik pred iztekom roka za odpravo neustavnosti za obravnavo ustavne pritožbe ne izkazuje pravnega interesa. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo. (4. točka izreka)

19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 40. člena, 48. člena in prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnica in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Sodnica mag. Marija Krisper Kramberger je bila pri odločanju o tej zadevi izločena. Odločbo je sprejelo soglasno.

U-I-288/04

(*1) Čeprav 15.e člen govori le o postopkih, prekinjenih »s 15.č členom ZSSuk«, je z logično in sistemsko razlago mogoče priti do zaključka, da se nanaša tudi na postopke, prekinjene oziroma od-ložene na podlagi 15.d člena ZSSuk.

(*2) Ta po podatkih, ki jih ima Ustavno sodišče v času odločanja, še ni ustanovljena.

(*3) EPA 1417 – III, 15. 7. 2004.

(*4) Torej tudi v primerih, ko je do prekinitve prišlo na podlagi drugega zakona, ki je prekinitev določal (6. točka prvega odstavka 205. člena ZPP).

(*5) Glej na primer odločitve v primerih Hornsby proti Grčiji, št. 18357/91 z dne 19. 3. 1997; GefimaImmobiliares.r.l.protiItaliji, št. 2274/93 z dne 28. 7. 1999; Jasiuniene proti Litvi, št. 41510/98 z dne 6. 3. 2003; Karahalios proti Grčiji, št. 62503/00 z dne 11. 12. 2003; Kutić proti Hrvaški, št. 48778/99 z dne 21. 2. 2002.