Na podlagi 153. člena Poslovnika državnega zbora je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 23. marca 2005 potrdil uradno prečiščeno besedilo Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, ki obsega:

– Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu – ZOZP (Uradni list RS, št. 70/94 z dne 11. 11. 1994),
– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu – ZOZP-A (Uradni list RS, št. 67/02 z dne 26. 7. 2002) in
– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu – ZOZP-B (Uradni list RS, št. 13/05 z dne 11. 2. 2005).

Ta zakon ureja naslednja obvezna zavarovanja v prometu:
1. zavarovanje potnikov v javnem prometu proti posledicam nesreče;
2. zavarovanje lastnika vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam (zavarovanje avtomobilske odgovornosti);
3. zavarovanje lastnika zrakoplova ali druge letalne naprave proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam;
4. zavarovanje lastnika čolna proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam.
S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenašajo naslednje direktive Evropskih skupnosti:
– Direktiva Sveta 72/166/EGS z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (UL L 103 z dne 2. 5. 1972), s spremembami;
– Direktiva Sveta 72/430/EGS z dne 19. decembra 1972 o spremembi Direktive Sveta 72/166/EGS z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (UL L 291 z dne 28. 12. 1972), s spremembami;
– Druga direktiva Sveta 84/5/EGS z dne 30. decembra 1983 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (UL L 008 z dne 11. 1. 1984), s spremembami – Druga direktiva Sveta 84/5/EGS;
– Tretja direktiva Sveta 90/232/EGS z dne 14. maja 1990 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (UL L 129 z dne 19. 5. 1990), s spremembami;
– Direktiva Sveta 90/618/EGS z dne 8. novembra 1990 o spremembah Direktive 73/239/EGS in Direktive 88/357/EGS o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o neposrednem zavarovanju razen življenjskega zavarovanja, zlasti glede zavarovanja avtomobilske odgovornosti (UL L 330 z dne 29. 11. 1990), s spremembami;
– Direktiva Sveta 92/49/EGS z dne 18. junija 1992 o spremembah Direktiv 73/239/EGS in 88/357/EGS in o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o neposrednem zavarovanju razen življenjskega zavarovanja (UL L 228 z dne 11. 8. 1992), s spremembami – Tretja direktiva o premoženjskem zavarovanju;
– Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/26/ES z dne 16. maja 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki spreminja Direktivi Sveta 73/239/EGS in 88/357/EGS (UL L 181 z dne 20. 7. 2000), s spremembami – Četrta direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti;
– Direktiva 2001/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta 2001/17/ES z dne 19. marca 2001 o reorganizaciji in prenehanju zavarovalnic (UL L 110 z dne 20. 4. 2001), s spremembami.

Posamezni izrazi v tem zakonu imajo naslednji pomen:
1. nesreča je dogodek, pri katerem je nastala škoda zaradi uporabe prometnega sredstva;
2. prometno sredstvo je vozilo, zrakoplov in druga letalna naprava ter čoln;
3. vozila so motorna in priklopna vozila, kot jih opredeljuje Zakon o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98, 33/00 – odl. US, 39/00 – popravek odločbe US, 61/00, 100/00 – odločba US, 21/02 in 66/02), ki morajo imeti po predpisih o registraciji prometno dovoljenje;
4. zrakoplov je naprava, opredeljena v 78. točki 17. člena Zakona o letalstvu (Uradni list RS, št. 18/01);
5. druga letalna naprava je naprava, opredeljena v 66. točki 17. člena Zakona o letalstvu;
6. letalo je zrakoplov, opredeljen v 24. točki 17. člena Zakona o letalstvu;
7. čoln je plovilo, opredeljeno v 15. točki 3. člena Pomorskega zakonika (Uradni list RS, št. 26/01, 21/02 in 2/04);
8. odgovornostna zavarovalnica je zavarovalnica, pri kateri je imel sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti lastnik vozila, s katerim je bila povzročena nesreča.

Lastnik prometnega sredstva mora zavarovanje, ki je po tem zakonu obvezno, skleniti, predno začne prometno sredstvo uporabljati v prometu in zavarovanje obnavljati, dokler je prometno sredstvo v uporabi.
Če je za prometno sredstvo predpisana registracija, sme organ, pristojen za registracijo, izdati prometno dovoljenje ali drugo ustrezno listino šele potem, ko lastnik prometnega sredstva, na ime katerega se bo prometno sredstvo registriralo, predloži dokaz, da je sklenil zavarovanje, ki je obvezno po tem zakonu.
Če je vozilo v skladu z določbami zakona, ki ureja varnost cestnega prometa, registrirano na uporabnika vozila, se določbe tega zakona, ki veljajo za lastnika vozila, smiselno uporabljajo tudi za uporabnika vozila.

Z zavarovanjem lastnika prometnega sredstva proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam, so krite tudi škode, ki jih povzročijo osebe, ki po volji lastnika sodelujejo pri uporabi prometnega sredstva.

Voznik mora imeti zavarovalno polico ali drugo potrdilo o sklenjenem zavarovanju, kadar uporablja prometno sredstvo v prometu, pri sebi in ga mora pokazati na zahtevo uradne osebe s policijskimi pooblastili oziroma policista.
Če se voznik ne izkaže s potrdilom, mu mora uradna oseba iz prvega odstavka tega člena preprečiti nadaljnjo uporabo prometnega sredstva v prometu. Voznik mora sam poskrbeti za varnost prometnega sredstva in tovora.
Ob nesreči mora voznik dati osebne podatke in podatke o zavarovanjih, ki so obvezna po tem zakonu, vsem udeležencem v nesreči, ki bi lahko imeli odškodninske zahtevke iz teh zavarovanj.

Če zavarovalnica ugotovi, da je lastnik prometnega sredstva prenehal izpolnjevati obveznosti iz zavarovalne pogodbe in je ta zato prenehala veljati, obvesti o tem pristojno upravno enoto oziroma drug pristojen organ, ki mora lastniku, če se ne izkaže z zavarovanjem, sklenjenim pri drugi zavarovalnici, odvzeti registrske tablice oziroma druge registrske oznake.
Zavarovalnica obvesti o prenehanju zavarovalne pogodbe tudi informacijski center pri Slovenskem zavarovalnem združenju (v nadaljnjem besedilu: Združenje).

Zavarovalnica je dolžna skleniti pogodbo o zavarovanju v skladu z zakonom in zavarovalnimi pogoji.

Določbe zavarovalnih pogojev za zavarovanja, ki so obvezna po tem zakonu, s katerimi se zmanjšujejo pravice oškodovancev in potnikov v javnem prometu, določene s tem zakonom, so brez pravnega učinka.
Zavarovalnica mora Agencijo za zavarovalni nadzor (v nadaljnjem besedilu: Agencija) obvestiti o novih ali spremenjenih zavarovalnih pogojih preden jih začne uporabljati. Če Agencija ugotovi, da zavarovalni pogoji niso v skladu z zakonom, izreče ukrep nadzora v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 181. člena Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 13/00, 91/00 – popr., 21/02 in 50/04), pri čemer se lahko prepoved sklepanja novih zavarovalnih pogodb nanaša samo na vrste obveznih zavarovanj, navedenih v 1. členu tega zakona. Ukrep prepovedi sklepanja novih zavarovalnih pogodb se lahko nanaša le na tisto vrsto obveznega zavarovanja po tem zakonu, na katero se nanašajo zavarovalni pogoji, za katere je Agencija ugotovila, da niso v skladu z zakonom.

Zavarovalnica nasproti oškodovancu ali potniku v javnem prometu ne more uveljavljati ugovorov, ki jih ima proti svojemu zavarovancu, ker ta ni ravnal po zakonu, zavarovalni pogodbi ali zavarovalnih pogojih.
V primerih, določenih z zakonom ali zavarovalnimi pogoji, ima zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od zavarovalca oziroma od odgovorne osebe.
Pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti ima zavarovalnica pravico uveljavljati povračilo iz prejšnjega odstavka od zavarovalca oziroma od odgovorne osebe samo v primerih:
1. če je voznik vozilo uporabljal za drugačen namen, kot je to določeno v zavarovalni pogodbi;
2. če voznik ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja tiste oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo, ki ga je vozil, razen če je vozilo vozil kandidat za voznika motornih vozil ali skupine vozil pri učenju vožnje ob upoštevanju vseh predpisov, ki urejajo ta pouk;
3. če je bilo vozniku odvzeto ali začasno odvzeto vozniško dovoljenje oziroma se mu je izvrševala izrečena kazen ali varstveni ukrep prepovedi vožnje vozila določene vrste ali kategorije, oziroma varstveni ukrep prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja ali kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja;
4. če je voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, in sicer nad dovoljeno mejo;
5. če je voznik škodo povzročil namenoma;
6. če vozilo, ki ga je voznik vozil, ni bilo tehnično brezhibno;
7. če je voznik po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju.
Če je z zavarovalnimi pogoji za povečano nevarnost določena dodatna premija, pa ta ni bila plačana, ima zavarovalnica pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma odgovorne osebe, v sorazmerju med plačano premijo in premijo, ki bi morala biti plačana zaradi povečane nevarnosti.
Zavarovalnica nima pravice od zavarovanca uveljavljati povračila iz drugega odstavka tega člena za del škode, za katero je odgovoren oškodovanec, ki je pristal, da se prevaža z vozilom pod okoliščinami iz 2., 3., 4. in 6. točke tretjega odstavka tega člena, kljub temu, da so mu bile te okoliščine znane.
Zavarovalnica ima pravico uveljavljati povračilo v primerih iz tretjega odstavka tega člena največ v znesku 2,000.000 tolarjev. V primeru iz 5. točke tretjega odstavka tega člena zavarovalnica uveljavlja povračilo v celoti.

Zavarovalnice in Združenje zbirajo, obdelujejo, shranjujejo, posredujejo in uporabljajo osebne podatke, potrebne za sklepanje zavarovanj in za obravnavanje odškodninskih zahtevkov, ki izvirajo iz zavarovanj, obveznih po tem zakonu, v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov, in posebnimi predpisi o zbirkah podatkov s področja zavarovanja.
Zavarovalnice in Združenje vzpostavijo, vodijo in vzdržujejo:
1. zbirko podatkov o zavarovancih;
2. zbirko podatkov o škodnih dogodkih;
3. zbirko podatkov za presojo zavarovalnega kritja in višine odškodnine.
V zbirki podatkov iz 1. točke drugega odstavka tega člena se zbirajo naslednji osebni podatki:
1. ime in priimek, datum in kraj rojstva, stalno ali začasno prebivališče zavarovanca;
2. ime zavarovalnice, številka police, trajanje zavarovanja, zavarovalni predmet in zavarovalno kritje.
V zbirki podatkov iz 2. točke drugega odstavka tega člena se zbirajo naslednji osebni podatki:
1. ime in priimek, datum in kraj rojstva, stalno ali začasno prebivališče, državljanstvo v škodnem dogodku udeleženih oseb in prič;
2. kazniva dejanja in prekrški v zvezi s škodnim dogodkom;
3. vrsta škodnega dogodka;
4. kraj, čas in potek škodnega dogodka;
5. opis škode v škodnem dogodku.
V zbirki podatkov iz 3. točke drugega odstavka tega člena se zbirajo naslednji podatki:
1. ime in priimek, datum in kraj rojstva, stalno ali začasno prebivališče zavarovanca, za katerega se ugotavlja zavarovalno kritje, in oškodovanca;
2. predhodne poškodbe in zdravstveno stanje, vrsta telesnih poškodb, trajanje zdravljenja in posledice za oškodovanca;
3. dohodki zavarovanca in oškodovanca;
4. upokojitve (redne in invalidske), prekvalifikacije in stopnje invalidnosti;
5. stroški za medicinsko oskrbo, zdravila in ortopedske pripomočke.
Osebni podatki iz tretjega, četrtega in petega odstavka tega člena se zbirajo na naslednji način:
1. neposredno od posameznika, na katerega se nanašajo;
2. od drugih oseb (prič škodnega dogodka);
3. podatki iz tretjega odstavka tega člena se lahko zbirajo tudi iz zbirk podatkov posameznih zavarovalnic in Združenja ter iz evidence registriranih vozil, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za notranje zadeve;
4. podatki iz 1., 3., 4. in 5. točke četrtega odstavka tega člena se lahko zbirajo tudi iz zbirk podatkov ministrstva, pristojnega za notranje zadeve;
5. podatki iz 2. točke četrtega odstavka tega člena se lahko zbirajo tudi iz zbirk podatkov pravosodnih organov;
6. podatki iz petega odstavka tega člena se lahko zbirajo tudi:
– podatki iz 2. in 5. točke iz zbirk podatkov zdravstvenih ustanov;
– podatki iz 3. točke iz zbirk podatkov delodajalca, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in centrov za socialno delo občin;
– podatki iz 4. točke iz zbirk podatkov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Kadar zavarovalnica oziroma Združenje zbira podatke o posamezniku iz že obstoječih zbirk podatkov, o tem ni dolžna obvestiti posameznika, na katerega se podatki nanašajo.
Organi, organizacije in posamezniki, ki imajo podatke oziroma zbirke podatkov iz prejšnjih odstavkov, morajo te podatke na zahtevo posredovati zavarovalnici oziroma Združenju.
Podatki iz 1. točke drugega odstavka tega člena se shranjujejo deset let po prenehanju zavarovalne pogodbe, v primeru nastanka škodnega dogodka pa deset let po koncu obdelave škodnega dogodka. Podatki iz 2. in 3. točke drugega odstavka tega člena se shranjujejo deset let po koncu obdelave škodnega dogodka. Po preteku roka za shranjevanje se podatki iz zbirk podatkov iz drugega odstavka tega člena zbrišejo.
Zavarovalnice in Združenje lahko podatke iz tretjega, četrtega in petega odstavka tega člena posredujejo tuji zavarovalnici ali tujemu zavarovalnemu biroju, če je bil v nesreči udeležen tuj državljan.
Podatke iz tretjega, četrtega in petega odstavka tega člena lahko uporablja tudi oškodovanec za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov in zahtevkov iz zavarovanja potnikov v javnem prometu.

Denarni zneski iz 7., 12., in 33.b člena tega zakona se zvišajo, če se za več kot 10 % spremeni razmerje tolarja proti evru po srednjem tečaju Banke Slovenije. Zvišanje, ki je sorazmerno s spremembo tečajnega razmerja, objavi minister, pristojen za finance, v Uradnem listu Republike Slovenije.
Denarni zneski iz 19. člena tega zakona se zvišajo, če se razmerje tolarja proti evru po srednjem tečaju Banke Slovenije spremeni tako, da so ti zneski preračunani v evre nižji od zneskov iz drugega odstavka 1. člena Druge direktive Sveta 84/5/EGS. Zvišanje, ki je sorazmerno s spremembo navedenega tečajnega razmerja, objavi minister, pristojen za finance, v Uradnem listu Republike Slovenije.
Način zvišanja zavarovalnih vsot v primerih iz prvega in drugega odstavka tega člena, razen v primerih iz 12. člena tega zakona, velja tudi za neizkoriščene dele zavarovalnih vsot.

Lastniki prometnih sredstev, ki se uporabljajo za prevoz potnikov v javnem prometu, morajo skleniti pogodbo o zavarovanju potnikov v javnem prometu proti posledicam nesreče.
Pogodbo iz prvega odstavka tega člena morajo skleniti lastniki:
1. avtobusov, s katerimi se opravlja javni prevoz v domačem in mednarodnem linijskem ali izvenlinijskem – prostem prometu;
2. avtobusov, s katerimi se opravlja prevoz na delo in z dela, ter avtobusov turističnih organizacij za prevoz turistov;
3. taxi prometnih sredstev s petimi ali več sedeži;
4. tirnih prometnih sredstev za prevoz potnikov;
5. zrakoplovov in drugih letalnih naprav, s katerimi se opravlja javni prevoz v zračnem prometu ali posebni zračni prevoz;
6. plovil, s katerimi se opravlja javni prevoz potnikov po morju in notranjih vodah na rednih in posebnih linijah ali z izrednimi prevozi;
7. drugih prometnih sredstev, ne glede na vrsto pogona, s katerimi se opravlja javni prevoz proti plačilu.
V primeru, da lastnik prometnega sredstva in prevoznik nista ista oseba, mora pogodbo iz prvega odstavka tega člena skleniti prevoznik.

Za potnika v javnem prometu se šteje oseba, ki potuje v katerem od prometnih sredstev iz 9. člena tega zakona, ne glede na to, ali ima za potovanje veljavno vozovnico ali ne, kakor tudi oseba, ki ima pravico do brezplačne vožnje, razen oseb, ki so zaposlene na prometnem sredstvu.
Za potnika se šteje tudi oseba, ki vstopa v prometno sredstvo ali med potovanjem ali po njem izstopa iz njega, kakor tudi oseba, ki je pred vstopom ali po izstopu poškodovana zaradi obratovanja prometnega sredstva.

Potnik v javnem prometu oziroma upravičenec v primeru potnikove smrti ima pravico zahtevati plačilo zavarovalnine neposredno od zavarovalnice. Njena obveznost se določa v skladu z določili zavarovalne pogodbe, sklenjene na podlagi zavarovalnih pogojev za nezgodno zavarovanje. Obveznost je omejena z zavarovalnimi vsotami, ki veljajo na dan zavarovalnega primera, če niso v zavarovalni pogodbi dogovorjene višje vsote.

Najnižje zavarovalne vsote, na katere mora biti sklenjeno zavarovanje potnikov v javnem prometu, so:
– za primer smrti 1,000.000 tolarjev;
– za primer trajne izgube splošne zmožnosti (invalidnosti) 2,000.000 tolarjev;
– za primer začasne nezmožnosti za delo za povračilo izgubljenega dohodka in nujno potrebnih stroškov zdravljenja 500.000 tolarjev.
Ne glede na določbe prejšnjega odstavka se za zavarovanje potnikov iz 5. točke drugega odstavka 9. člena tega zakona uporablja najnižja zavarovalna vsota v znesku 250.000 SDR za vse primere škod iz prejšnjega odstavka.
SDR (Special Drawing Rights) so posebne pravice črpanja (obračunska enota), kot jih določa Mednarodni denarni sklad, razmerje do slovenske valute oziroma vrednost pa objavlja Banka Slovenije.

Če je potnik ali drugi upravičenec utrpel večjo škodo, kot je znašala zavarovalnina, ki jo je prejel iz tega zavarovanja, ima proti osebi, ki je odgovorna za škodni dogodek ali njeni odgovornostni zavarovalnici, pravico le do odškodninskega zahtevka za preostanek pravno priznane škode. Potniku ali drugemu upravičencu, kateremu je odgovorna oseba ali njena zavarovalnica povrnila vso škodo, ugasne pravica do zavarovalnine iz zavarovanja potnikov v javnem prometu do višine izplačane odškodnine.

Če lastnik ni sklenil zavarovanja potnikov po tem zakonu, odgovarja za plačilo zavarovalnine potniku ali drugemu upravičencu Združenje v skladu z zavarovalnimi pogoji, po katerih sklepajo ta zavarovanja zavarovalnice. Združenje ima od lastnika nezavarovanega prometnega sredstva pravico zahtevati povračilo izplačane zavarovalnine z zamudnimi obrestmi in stroški.

Lastnik vozila mora skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari (v nadaljnjem besedilu: zavarovanje avtomobilske odgovornosti), razen proti odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je sprejel v prevoz. Zavarovanje avtomobilske odgovornosti pri uporabi vozil, registriranih v Republiki Sloveniji, mora biti sklenjeno v skladu z določbami tega zakona.

Vozila po tem zakonu so vozila za prevoz oseb, za prevoz stvari in za vleko ter delovna vozila in traktorji, ki morajo imeti po predpisih o registraciji prometno dovoljenje.
Registracija se lahko opravi in izda prometno dovoljenje oziroma druga ustrezna listina, ki se zahteva po zakonu, ki ureja varnost cestnega prometa, po predložitvi dokaza o sklenjeni zavarovalni pogodbi za zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Zavarovanje mora biti sklenjeno tudi pred izdajo preizkusnih tablic za čas njihove veljavnosti.
Zavarovalnica ali Združenje mora takoj ob sklenitvi zavarovalne pogodbe za zavarovanje avtomobilske odgovornosti o tem obvestiti organ, pristojen za vodenje evidence registriranih vozil.
Obvestilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati naslednje podatke:
– naziv zavarovalnice, pri kateri je sklenjena zavarovalna pogodba;
– ime in priimek oziroma firmo, naziv, datum in kraj rojstva, naslov stalnega ali začasnega prebivališča oziroma sedeža zavarovanca;
– registrsko označbo, vrsto, znamko, tip, leto izdelave, številko šasije oziroma karoserije, moč in prostornino motorja, število sedežev in stojišč vozila;
– številko zavarovalne police, ki krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti.
Način obveščanja iz prejšnjega odstavka predpiše minister, pristojen za notranje zadeve.
Določbe tega zakona o zavarovanju avtomobilske odgovornosti se nanašajo tudi na vozila oboroženih sil, ki se uporabljajo v cestnem prometu.

Pravice do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti nimajo:
1. voznik vozila, s katerim je bila povzročena škoda;
2. zavarovalec, lastnik, solastnik in skupni lastnik vozila, s katerim je bila povzročena škoda, in sicer za škodo na stvareh;
3. oškodovanci, katerim je škoda nastala:
– zaradi uporabe vozila na športnih prireditvah, za katere so bila izdana uradna dovoljenja, pri katerih je pomembno, da se doseže največja hitrost, ali pri vadbenih vožnjah;
– zaradi delovanja jedrske energije, nastale med prevozom jedrskega materiala;
– zaradi vojnih operacij, uporov ali terorističnih dejanj, pri čemer mora zavarovalnica dokazati, da je škodo povzročil tak dogodek.

Z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti so kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote.
Pod pogoji iz prejšnjega odstavka so kriti tudi subrogacijski zahtevki zavarovalnic za izplačane stroške iz dodatnega zdravstvenega zavarovanja.
Kritje zahtevkov po prvem in drugem odstavku tega člena se nanaša na izplačane stroške osebe, kateri mora zavarovalnica na podlagi tega zakona povrniti škodo, in sicer v deležu odškodninske odgovornosti svojega zavarovanca.

Obveznost zavarovalnice iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti je omejena z zavarovalno vsoto, veljavno na dan škodnega dogodka, če z zavarovalno pogodbo ni dogovorjena višja vsota. Najnižja zavarovalna vsota, na katero mora biti sklenjeno zavarovanje, znaša:
a) za škodo zaradi smrti, telesne poškodbe in prizadetega zdravja, ki izvira iz posameznega škodnega dogodka ne glede na število oškodovancev,

– za avtobuse in tovorna vozila             245,000.000 tolarjev
– za druga vozila                           122,500.000 tolarjev
– za vozila, ki prevažajo
  nevarne snovi                             490,000.000 tolarjev

b) za škodo zaradi uničenja ali poškodovanja stvari, ki izvira iz posameznega škodnega dogodka ne glede na število oškodovancev,

– za avtobuse in tovorna vozila              49,000.000 tolarjev
– za druga vozila                            24,500.000 tolarjev
– za vozila, ki prevažajo nevarne
  tovore                                    98,000.000 tolarjev.

Oškodovanec lahko zahteva povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od zavarovalnice.
Zavarovalnica odgovarja za škodo do višine zavarovalne vsote nerazdelno skupaj z ostalimi odgovornimi osebami.

Zavarovanje avtomobilske odgovornosti krije tudi škode, povzročene z vozilom, ki ga je uporabljala nepooblaščena oseba, oseba brez predpisanega vozniškega dovoljenja tiste oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo, ki ga je vozila, in oseba, ki je kršila tehnične zahteve glede varnosti vozila.
Zavarovalnica, ki v primeru iz prejšnjega odstavka povrne škodo, vstopi v pravice oškodovanca nasproti osebi, ki je odgovorna za škodo, in sicer do višine izplačane odškodnine z obrestmi in stroški.

Če se med trajanjem zavarovanja spremeni lastnik vozila, zavarovalna pogodba preneha veljati, ko novi lastnik vozila sklene pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti. To pogodbo mora novi lastnik skleniti najkasneje pred registracijo vozila na svoje ime. Prejšnjemu lastniku se vrne sorazmerni del neizkoriščene premije, če iz tega zavarovanja ni bila izplačana odškodnina.

Zavarovanje avtomobilske odgovornosti krije tudi škodo, ki je bila povzročena na ozemlju držav članic Evropskih skupnosti, ki delujejo v okviru Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: države članice EU), in držav, katerih nacionalni zavarovalni biro je podpisnik Multilateralnega garancijskega sporazuma z dne 15. marca 1991 (v nadaljnjem besedilu: Multilateralni garancijski sporazum) oziroma Londonskega sporazuma, in sicer brez plačila dodatne premije.
Zavarovalnica, pri kateri je zavarovana avtomobilska odgovornost, mora škodo, ki je bila povzročena v državah članicah EU in državah, katerih nacionalni zavarovalni biro je podpisnik Multilateralnega garancijskega sporazuma oziroma Londonskega sporazuma, plačati do višine, določene s predpisi o zavarovanju avtomobilske odgovornosti tiste države, kjer je nastal škodni dogodek. V primeru, da so najnižje zavarovalne vsote v tej državi nižje od vsot iz 19. člena tega zakona, je zavarovalnica dolžna povrniti škodo do vsot iz 19. člena tega zakona.
Za škodo, ki jo povzroči voznik nezavarovanega vozila, ki izvira iz ozemlja Republike Slovenije, na ozemlju držav članic EU ali držav, katerih nacionalni zavarovalni biro je podpisnik Multilateralnega garancijskega sporazuma, ali države, v kateri nadomešča veljavno mednarodno listino o sklenitvi zavarovanja avtomobilske odgovornosti registrska tablica, odgovarja Združenje s sredstvi škodnega sklada.
Združenje odgovarja s sredstvi škodnega sklada za plačilo škod, ki jih v državah članicah EU in državah, katerih nacionalni zavarovalni biro je podpisnik Multilateralnega garancijskega sporazuma oziroma Londonskega sporazuma, povzročijo vozniki vozil, zavarovanih pri zavarovalnici, ki je registrirana za sklepanje zavarovanj, ki so po tem zakonu obvezna, kolikor članica Združenja ni izpolnila svoje obveznosti na podlagi sklenjenega zavarovanja.
Ozemlje, iz katerega izvira vozilo, pomeni:
– ozemlje države, s katere registrsko tablico je vozilo označeno,
– če vozilo ne potrebuje registrske tablice, pa vozilo nosi označbo o sklenjenem zavarovanju oziroma drugo označbo, ki je analogna registrski tablici, ozemlje države, kjer je bila označba izdana,
– če vozilo ne potrebuje registrske tablice niti druge analogne označbe, ozemlje države, kjer ima stalno prebivališče uporabnik vozila.

Voznik vozila, za katero mora biti po tem zakonu sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti in ki izvira z ozemlja države, katere nacionalni zavarovalni biro ni podpisnik Multilateralnega garancijskega sporazuma, mora pred vstopom v Republiko Slovenijo pokazati veljavno mednarodno listino o sklenitvi zavarovanja avtomobilske odgovornosti, ki velja za območje držav članic EU. Mednarodno listino lahko nadomešča registrska tablica. Mednarodne listine, ki se štejejo za veljavne, in vozila s tujo registracijo, pri katerih nadomešča veljavno mednarodno listino registrska tablica, določi Združenje.

Če voznik vozila, ki izvira iz ozemlja države, katere nacionalni zavarovalni biro ni podpisnik Multilateralnega garancijskega sporazuma, ob vstopu v Republiko Slovenijo ne pokaže veljavne mednarodne listine o sklenjenem zavarovanju avtomobilske odgovornosti ali na vozilu ni registrske tablice, ki nadomešča mednarodno listino, mora tako zavarovanje, z veljavnostjo za čas bivanja v državah članicah EU, vendar ne za manj kot 15 dni, skleniti pri zavarovalnici, ki je registrirana za sklepanje zavarovanj, ki so po tem zakonu obvezna. Če voznik te obveznosti ne opravi pred vstopom v državo, se ga z vozilom na meji zavrne.
Nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti voznikov vozil s tujo registracijo po tem in prejšnjem členu izvaja policija.
Če policija pri nadzoru v državi ugotovi, da voznik nima veljavne mednarodne listine ali potrdila o sklenjenem zavarovanju pri zavarovalnici, ki je registrirana za sklepanje zavarovanj, ki so po tem zakonu obvezna, ukrepa po določilih 3. člena tega zakona.

Za škodo na ozemlju Republike Slovenije, ki je povzročena z vozilom, ki izvira iz držav članic EU in držav, katerih nacionalni zavarovalni biro je podpisnik Multilateralnega garancijskega sporazuma oziroma Londonskega sporazuma, odgovarja Združenje. To lahko za obravnavanje odškodninskih zahtevkov pooblasti eno od zavarovalnic, svojih članic.
Kadar članica Združenja, ki je obravnavala škodo za tujo zavarovalnico na podlagi sklenjenih mednarodnih sporazumov, ne dobi povrnjenih sredstev, do katerih je po mednarodnih sporazumih upravičena, povrne ta sredstva članici Združenje iz škodnega sklada, na način, ki ga določi Združenje.

Oškodovanec, kateremu je bila povzročena škoda z uporabo vozila, registriranega v tujini, lahko odškodninski zahtevek za povrnitev škode vloži pri Združenju ali pri katerikoli zavarovalnici, članici Združenja.
Če o odškodninskem zahtevku ni odločeno v treh mesecih po vložitvi, lahko oškodovanec vloži tožbo proti Združenju.

Za škodo, ki jo povzroči voznik vozila s tujo registracijo, za katero je bilo sklenjeno zavarovanje ob vstopu v Republiko Slovenijo pri zavarovalnici, članici Združenja, odgovarja zavarovalnica, pri kateri je bilo zavarovanje sklenjeno.

Za škodo, ki jo povzroči voznik vozila s tujo registracijo, ki ni zavarovano, odgovarja Združenje s sredstvi škodnega sklada.

Zavarovalnica države članice EU, ki namerava v Republiki Sloveniji neposredno opravljati zavarovalne posle zavarovanja avtomobilske odgovornosti, mora imenovati pooblaščenca, ki ima sedež ali stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Ime in naslov pooblaščenca mora sporočiti Agenciji in informacijskemu centru pri Združenju.
Pooblaščenec iz prejšnjega odstavka v imenu in za račun zavarovalnice države članice EU zbira informacije in sprejema ukrepe, potrebne za reševanje odškodninskih zahtevkov, in izvrši ustrezno plačilo odškodnin iz naslova teh zavarovalnih pogodb, ki krijejo nevarnosti v Republiki Sloveniji.
Pooblaščenec mora biti sposoben obravnavati odškodninske zahtevke v slovenskem jeziku.

Lastnik ali zakupnik zrakoplova ali druge letalne naprave, ki se mora registrirati v Republiki Sloveniji, mora skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo povzročeno tretjim osebam, ki jo povzroči zrakoplov ali druga letalna naprava v letu ali na tleh.
To zavarovanje ne krije odgovornosti za škodo, ki jo utrpijo potniki letala.
Tuji zrakoplov ali druga letalna naprava, ki prihaja v zračni prostor Republike Slovenije, mora biti zavarovan za škode iz prvega odstavka tega člena, če ni dana druga varščina za povrnitev škode ali če z mednarodno pogodbo ni drugače določeno.
Obveznost iz prvega odstavka tega člena ne velja za zrakoplove ali druge letalne naprave oboroženih sil Republike Slovenije.

Obveznost zavarovalnice iz zavarovanja odgovornosti po 30. členu tega zakona je omejena z zavarovalno vsoto, veljavno na dan škodnega dogodka, če z zavarovalno pogodbo ni dogovorjena višja vsota.
Najnižja zavarovalna vsota iz posameznega škodnega dogodka ne glede na število oškodovancev, na katero mora biti sklenjeno zavarovanje, znaša za zrakoplove oziroma za drugo letalno napravo:
a) za zrakoplove z največjo vzletno maso do 2.000 kg, 1,500.000 SDR v tolarski protivrednosti,
b) za zrakoplove z največjo vzletno maso do 6.000 kg, 4,500.000 SDR v tolarski protivrednosti,
c) za zrakoplove z največjo vzletno maso do 25.000 kg, 12,000.000 SDR v tolarski protivrednosti,
d) za zrakoplove z največjo vzletno maso do 100.000 kg, 50,000.000 SDR v tolarski protivrednosti,
e) za zrakoplove z največjo vzletno maso nad 100.000 kg, 90,000.000 SDR v tolarski protivrednosti,
f) za jadralna letala, ultralahke in druge letalne naprave, če je zanje predpisana registracija, 500.000 SDR v tolarski protivrednosti.

Če je škoda povzročena z nezavarovanim zrakoplovom ali drugo letalno napravo, odgovarja Združenje tako, kot bi odgovarjala zavarovalnica, če bi bilo sklenjeno zavarovanje, in sicer največ do zavarovalne vsote, ki je bila predpisana na dan škodnega dogodka.
Združenje ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči neznani zrakoplov ali druga letalna naprava.

Za škode, ki jih povzročijo nezavarovani zrakoplovi ali druge letalne naprave, se uporabljata določbi 40. in 41. člena.

Lastnik čolna oziroma uporabnik čolna na motorni pogon z močjo večjo kot 3.7 kW, ki je vpisan v vpisnik morskih čolnov, ki ga vodi Uprava Republike Slovenije za pomorstvo, mora skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo čolna povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe in prizadetega zdravja (v nadaljnjem besedilu: zavarovanje odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam z uporabo čolna), razen proti odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je sprejel v prevoz.
Zahtevi za vpis čolna v vpisnik morskih čolnov je potrebno priložiti dokaz o sklenjeni zavarovalni pogodbi, ki mora biti sklenjena za najmanj toliko časa, kolikor bo veljalo dovoljenje za plovbo.
Osebe, ki se prevažajo s čolnom, se ne štejejo za tretje osebe po tem zakonu.
Lastnik tujega čolna, ki prihaja v teritorialno morje ali notranje morske vode Republike Slovenije, mora imeti sklenjeno veljavno zavarovalno pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škode iz prvega odstavka tega člena, če ni dana druga varščina za povrnitev škode ali če z mednarodno pogodbo ni drugače določeno.
Obveznost iz prvega odstavka tega člena ne velja za čolne oboroženih sil Republike Slovenije.

Obveznost zavarovalnice iz zavarovanja odgovornosti po prejšnjem členu je omejena z zavarovalno vsoto, veljavno na dan škodnega dogodka, če z zavarovalno pogodbo ni dogovorjena višja vsota.
Najnižja zavarovalna vsota za škode iz posameznega škodnega dogodka ne glede na število oškodovancev, na katero mora biti sklenjeno zavarovanje, znaša 50,000.000 tolarjev.

Združenje ne odgovarja za škodo, ki je povzročena z neznanim čolnom.

Za škode, ki so povzročene z nezavarovanim čolnom, se uporabljata določbi 40. in 41. člena tega zakona.

Za zavarovanje odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam z uporabo čolna, se smiselno uporabljajo določbe 17., 20., 22. in 23. člena tega zakona.

Za plačilo škod, ki jih oškodovancem povzročijo vozniki nezavarovanih in neznanih vozil, nezavarovanih zrakoplovov ali drugih letalnih naprav in nezavarovanih čolnov, se pri Združenju ustanovi škodni sklad. Iz škodnega sklada se plačujejo tudi zavarovalnine potnikom v javnem prometu zaradi posledic nesreče, če lastnik javnega prometnega sredstva ni sklenil zavarovalne pogodbe.
Odškodnina se iz sredstev škodnega sklada izplača tudi v primeru, ko je bil uveden stečajni postopek nad zavarovalnico, ki je dolžna plačati odškodnino. V tem primeru se iz sredstev škodnega sklada izplača le tisti del odškodnine, ki ni bil izplačan iz stečajne mase zavarovalnice.

V škodni sklad, namenjen za plačilo obveznosti iz prejšnjega člena, plačujejo prispevek vse zavarovalnice, ki so registrirane za sklepanje zavarovanj, obveznih po tem zakonu. Višino najnižjih začetnih sredstev sklada določi minister, pristojen za finance, nato pa sklad dopolnjuje sredstva glede na tekoče potrebe, ki jih Združenje sporoča zavarovalnicam. Prispevek posamezne zavarovalnice je sorazmeren njenemu deležu v prejšnjem letu sklenjenih zavarovanj avtomobilske in letalske odgovornosti, odgovornosti lastnikov čolnov ter zavarovanj potnikov v javnem prometu proti posledicam nesreče v Republiki Sloveniji. Zavarovalnice so dolžne prispevke nakazati v 15 dneh po prejemu sporočila Združenja.

Za obveznosti iz 34. člena tega zakona odgovarja Združenje s sredstvi škodnega sklada. Ta lahko obravnavanje odškodninskih zahtevkov prepusti eni od zavarovalnic, ki plačujejo prispevek v sklad. Zavarovalnica ima v tem primeru pravico zahtevati od Združenja povračilo stroškov obravnavanja.

Oškodovanec, ki mu je bila povzročena škoda, in potnik v javnem prometu, ki je utrpel nesrečo s prometnim sredstvom iz 34. člena tega zakona, imata pravico vložiti odškodninski zahtevek pri Združenju.
Oškodovanec ali potnik imata pravico vložiti proti Združenju tožbo, če odškodnina ali zavarovalnina ni bila plačana v treh mesecih, ko je bil odškodninski zahtevek vložen.
Združenje za poplačilo odškodnine iz škodnega sklada od oškodovanca ne sme zahtevati dokazila o tem, da oseba, odgovorna za škodo, noče oziroma ni zmožna plačati.
V primeru spora med Združenjem in zavarovalnico glede vprašanja, kdo od njiju je dolžan izplačati odškodnino oškodovancu, pripade ta dolžnost tistemu, pri katerem je oškodovanec najprej vložil svoj odškodninski zahtevek. Ta mora oškodovanca poplačati brez odlašanja. V primeru, ko je kasneje pravnomočno odločeno, da je za izplačilo odškodnine zavezana nasprotna stranka, ima stranka, ki je poravnala škodo oškodovancu, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški.

Če povzroči škodo voznik nezavarovanega vozila, zrakoplova ali druge letalne naprave oziroma čolna ali potnik utrpi nesrečo pri prevozu z nezavarovanim javnim prometnim sredstvom, odgovarja Združenje tako, kot bi odgovarjala zavarovalnica, če bi bilo sklenjeno zavarovanje, in sicer največ do zavarovalne vsote, ki je bila kot najnižja predpisana na dan škodnega dogodka.

Če povzroči škodo voznik neznanega vozila, odgovarja Združenje za škodo, ki je nastala zaradi smrti, telesne poškodbe ali telesne okvare, vendar največ do zavarovalne vsote, ki je bila kot najnižja predpisana na dan škodnega dogodka za druga vozila.

Zavodi zdravstvenega, invalidskega in pokojninskega zavarovanja, zavarovalnice s subrogacijskimi zahtevki, kakor tudi druge organizacije, ki so neposrednemu oškodovancu kakorkoli povrnile škodo ali njen del, nimajo pravice do povračilnega zahtevka proti Združenju iz škodnega sklada, če je škodni dogodek povzročil voznik neznanega ali nezavarovanega vozila ter nezavarovanega zrakoplova ali druge letalne naprave in nezavarovanega čolna.

Združenje ima pravico izplačano odškodnino ali zavarovalnino, skupaj z obrestmi in stroški, izterjati od lastnika vozila, zrakoplova ali druge letalne naprave, čolna ter lastnika javnega prometnega sredstva, za katero ta ni sklenil zavarovalne pogodbe po določilih tega zakona, in od povzročitelja škodnega dogodka. Lastnik in povzročitelj škodnega dogodka odgovarjata Združenju nerazdelno.

Če neznano vozilo po izplačilu odškodnine izsledijo in je lastnik ob škodnem dogodku imel sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ima Združenje pravico od zavarovalnice, pri kateri je bila sklenjena zavarovalna pogodba, izterjati izplačano odškodnino skupaj z obrestmi in stroški.

Pooblaščenec za obravnavanje odškodninskih zahtevkov iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti (v nadaljnjem besedilu: pooblaščenec) je oseba, ki v imenu in za račun odgovornostne zavarovalnice zbira informacije, sprejema ukrepe, potrebne za reševanje odškodninskih zahtevkov, in izvrši ustrezno plačilo odškodnine v državi stalnega bivališča oškodovanca, iz naslova škod:
– nastalih kot posledica nesreče v državi članici EU, ki ni država stalnega bivališča oškodovanca, oziroma v tretjih državah, katerih nacionalni zavarovalni biro je član sistema zelene karte, brez vpliva na zakonodajo s področja civilne odgovornosti in mednarodnega zasebnega prava tretjih držav in
– povzročenih z uporabo vozil, katerih lastniki so zavarovani v državi članici EU in izvirajo z njenega ozemlja.
Pooblaščenec mora imeti vsa potrebna pooblastila, da zastopa zavarovalnico v odnosu do oškodovancev in državnih organov.
Pooblaščenec mora biti sposoben obravnavati odškodninske zahtevke v uradnem jeziku države, za katero je imenovan.
Pooblaščenec lahko dela za eno ali več zavarovalnic.
Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena ima oškodovanec oziroma njegova zavarovalnica pravico do neposrednega uveljavljanja odškodninskega zahtevka proti povzročitelju nesreče ali proti odgovornostni zavarovalnici.
Pravne osebe, na katere so na podlagi zakona prešle oškodovančeve pravice do odškodnine proti povzročitelju nesreče ali njegovi odgovornostni zavarovalnici, in pravne osebe iz 18. člena tega zakona niso upravičene do uveljavljanja zahtevkov za povračilo škode pri pooblaščencu.

Zavarovalnica, ki ima sedež na območju Republike Slovenije, mora za pridobitev dovoljenja Agencije za opravljanje poslov zavarovanja avtomobilske odgovornosti imenovati pooblaščence v drugih državah članicah EU.
Zavarovalnica preko informacijskega centra pri Združenju obvesti informacijske centre drugih držav članic EU o imenu in naslovu pooblaščencev.

Sistem imenovanja pooblaščencev v državah članicah EU ne vpliva na materialno pravo, ki se uporablja pri obravnavanju konkretnih odškodninskih zahtevkov, in ne spreminja sodne pristojnosti.

Odgovornostna zavarovalnica ali njen pooblaščenec mora v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek na odgovornostno zavarovalnico ali na njenega pooblaščenca:
– v primeru, če odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, dati utemeljeno ponudbo za odškodnino,
– v primeru, da je odgovornost sporna ali odgovornost ni bila natančno ugotovljena oziroma če škoda ni bila v celoti ocenjena, dati utemeljen odgovor na odškodninski zahtevek.
Če zavarovalnica v primeru iz prve alinee prejšnjega odstavka ne predloži ponudbe v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek na odgovornostno zavarovalnico ali na njenega pooblaščenca, pride le-ta v zamudo.

Za učinkovitejše uveljavljanje odškodninskih zahtevkov iz naslova škod, nastalih v nesrečah z uporabo vozil, se v okviru Združenja oblikuje informacijski center.

Informacijski center iz prejšnjega člena:
1. zbira podatke in vodi register podatkov,
2. posreduje podatke iz registra iz prejšnje točke,
3. nudi pomoč oškodovancem pri pridobivanju podatkov iz registra iz 1. točke tega odstavka in pri pridobivanju podatkov iz registrov informacijskih centrov drugih držav članic EU.
Register iz 1. točke prejšnjega odstavka vsebuje podatke o:
1. registrskih označbah registrskih tablic, vrstah, znamkah, tipih, številkah šasij oziroma karoserij vozil, registriranih v Republiki Sloveniji,
2. številkah zavarovalnih polic, ki krijejo zavarovanje avtomobilske odgovornosti vozil iz prejšnje točke,
3. datumu prenehanja veljavnosti zavarovalne pogodbe zavarovanja avtomobilske odgovornosti,
4. imenih in sedežih zavarovalnic, ki nudijo zavarovalno kritje na podlagi zavarovalnih polic iz prejšnje točke,
5. imenu in priimku, datumu in kraju rojstva, stalnem in začasnem prebivališču zavarovanca,
6. imenih in naslovih ali sedežih pooblaščencev, ki so jih imenovale zavarovalnice drugih držav članic EU v Republiki Sloveniji,
7. seznamu vozil, za katera v Republiki Sloveniji velja izjema od obveznosti zavarovanja avtomobilske odgovornosti.
Podatki iz prejšnjega odstavka se zbirajo iz zbirk podatkov zavarovalnic in evidence registriranih vozil v Republiki Sloveniji.
Na zahtevo oškodovanca se podatki iz drugega odstavka tega člena pridobijo tudi iz registrov informacijskih centrov drugih držav članic EU.

Podatke iz 1., 2., 3., 4. in 5. točke drugega odstavka prejšnjega člena hrani informacijski center najmanj sedem let po odjavi registracije vozila ali po prenehanju zavarovalne police.

Informacijski center zaradi nudenja pomoči pri pridobivanju podatkov iz 3. točke prvega odstavka 42.e člena tega zakona sodeluje z informacijskimi centri drugih držav članic EU.

Informacijski center je dolžan oškodovancem sedem let po nesreči bodisi iz svojega registra bodisi iz registra informacijskega centra druge države članice EU nemudoma posredovati:
1. ime in naslov zavarovalnice, ki nudi zavarovalno kritje na podlagi zavarovalne police vozila, s katerim je bila povzročena nesreča,
2. številko zavarovalne police iz prejšnje točke in
3. ime in naslov pooblaščenca v Republiki Sloveniji, ki ga je imenovala zavarovalnica države članice EU, ki nudi zavarovalno kritje na podlagi zavarovalne police vozila, s katerim je bila povzročena nesreča.
Informacijski center priskrbi oškodovancu na njegovo zahtevo podatek o imenu in naslovu lastnika ali običajnega voznika ali registriranega imetnika vozila, če je oškodovanec izkazal pravni interes za pridobitev takšne informacije. Navedene podatke pridobiva informacijski center zlasti od zavarovalnice ali iz zbirk podatkov ministrstva, pristojnega za notranje zadeve.
Informacijski center priskrbi oškodovancu podatek o imenu osebe, ki mu odgovarja za škodo, povzročeno z vozilom, za katero velja izjema od obveznosti sklenitve zavarovanja avtomobilske odgovornosti.

Obdelava, shranjevanje, posredovanje in uporaba podatkov iz tega poglavja, ki imajo naravo osebnih podatkov, morajo potekati skladno z določbami 8. člena tega zakona.

V okviru Združenja se oblikuje odškodninski urad.
Odškodninski urad zagotavlja odškodnine oškodovancem s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji:
– če je bila nesreča povzročena v drugi državi članici EU oziroma v tretjih državah, katerih nacionalni zavarovalni biro je član sistema zelene karte,
– če je bila škoda povzročena z vozilom, ki je zavarovano v tej državi članici EU in izvira z njenega ozemlja,
– le v izjemnih primerih, ko odgovornostna zavarovalnica oziroma njen pooblaščenec ni izpolnil svojih dolžnosti, določenih s tem zakonom.
Oškodovanci iz prejšnjega odstavka lahko naslovijo svoj odškodninski zahtevek na odškodninski urad če:
1. v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek na odgovornostno zavarovalnico ali njenega pooblaščenca, odgovornostna zavarovalnica ali njen pooblaščenec ni rešil njegovega odškodninskega zahtevka,
2. odgovornostna zavarovalnica v Republiki Sloveniji ni imenovala pooblaščenca; v takšnem primeru oškodovanec ne sme vložiti odškodninskega zahtevka pri odškodninskem uradu, kolikor je odškodninski zahtevek uveljavljal že neposredno nasproti odgovornostni zavarovalnici in je oškodovanec prejel v roku treh mesecev od vložitve odškodninskega zahtevka od odgovornostne zavarovalnice utemeljen odgovor.

Odškodninski urad mora o odškodninskem zahtevku odločiti najkasneje v dveh mesecih od dneva, ko je prejel odškodninski zahtevek. Odškodninski urad ustavi postopek, če zavarovalnica ali njen pooblaščenec reši odškodninski zahtevek.
Odškodninski urad o prejemu odškodninskega zahtevka in o tem, da bo ustrezno ukrepal, nemudoma obvesti:
a) odgovornostno zavarovalnico ali njenega pooblaščenca,
b) odškodninski urad v državi članici EU, v kateri je sedež zavarovalnice, pri kateri je sklenjena zavarovalna pogodba zavarovanja avtomobilske odgovornosti,
c) osebo, ki je povzročila nesrečo, kolikor je znana.

Če je oškodovanec iz 42.j člena tega zakona sprožil sodni postopek neposredno proti odgovornostni zavarovalnici, odškodninskega zahtevka ne sme nasloviti na odškodninski urad.
Pravne osebe, na katere so na podlagi zakona prešle oškodovančeve pravice do odškodnine proti povzročitelju nesreče ali njegovi zavarovalnici, in pravne osebe iz 18. člena tega zakona niso upravičene do uveljavljanja zahtevkov za povračilo škode pri odškodninskem uradu.
Če je odškodninski urad oškodovancu iz 42.j člena tega zakona izplačal odškodnino, ima pravico zahtevati povračilo izplačane odškodnine od odškodninskega urada tiste države članice EU, pri katere zavarovalnici je sklenjena zavarovalna pogodba zavarovanja avtomobilske odgovornosti, skladno s sklenjenimi mednarodnimi sporazumi.
Odškodninski urad je dolžan povrniti izplačano odškodnino odškodninskemu uradu države članice EU, v kolikor gre za obveznost iz naslova zavarovalne pogodbe zavarovanja avtomobilske odgovornosti zavarovalnice, ki ima sedež na območju Republike Slovenije, skladno s sklenjenimi mednarodnimi sporazumi.

Če ni mogoče identificirati vozila, ki je povzročilo škodo, oziroma se v roku dveh mesecev od nesreče ne da ugotoviti odgovornostne zavarovalnice, lahko oškodovanec iz 42.j člena tega zakona uveljavlja svoj odškodninski zahtevek pri odškodninskem uradu. Odškodninski urad, ki je poravnal škodo oškodovancu, ima pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov in stroškov, skladno s sklenjenimi mednarodnimi sporazumi:
1. v primeru, ko odgovornostne zavarovalnice ni mogoče ugotoviti, od škodnega sklada v tisti državi članici EU, s katere ozemlja vozilo izvira,
2. v primeru, ko ni mogoče identificirati vozila, od škodnega sklada v tisti državi članici EU, v kateri se je zgodila nesreča,
3. v primeru vozil iz tretjih držav, od škodnega sklada v tisti državi članici EU, v kateri se je zgodila nesreča.

Odškodninski urad oblikuje sredstva za izplačilo obveznosti iz 42.j člena tega zakona iz prispevkov zavarovalnic, ki so registrirane za sklepanje zavarovanj avtomobilske odgovornosti. Višino najnižjih začetnih sredstev določi Agencija, nato pa odškodninski urad dopolnjuje sredstva glede na tekoče potrebe, ki jih sporoča zavarovalnicam. Prispevek posamezne zavarovalnice za začetna sredstva in tekoče potrebe odškodninskega urada je sorazmeren njenemu deležu v prejšnjem letu sklenjenih zavarovanj avtomobilske odgovornosti v Republiki Sloveniji.
Zavarovalnice so dolžne prispevke nakazati v 15 dneh po sprejemu sporočila odškodninskega urada.
Sredstva odškodninskega urada za izplačilo obveznosti iz 42.j člena tega zakona se vodijo v okviru škodnega sklada Združenja.

Z denarno kaznijo najmanj 20,000.000 tolarjev se za prekršek kaznuje zavarovalnica, če ne sklene zavarovalne pogodbe v skladu z zakonom in zavarovalnimi pogoji.
Z denarno kaznijo najmanj 200.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba zavarovalnice, ki stori dejanje iz prvega odstavka tega člena.

Z denarno kaznijo najmanj 500.000 tolarjev se za prekršek kaznuje zavarovalnica, če v 15 dneh, po sporočilu Združenja, ne nakaže prispevka v škodni sklad (35. člen).
Z denarno kaznijo najmanj 50.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba zavarovalnice, ki stori dejanje iz prvega odstavka tega člena.

Z denarno kaznijo 5,000.000 tolarjev se za prekršek kaznuje zavarovalnica, ki ne obvesti pristojne upravne enote o prenehanju veljavnosti zavarovalne pogodbe v skladu s 4. členom tega zakona.
Z denarno kaznijo 200.000 tolarjev se kaznuje odgovorna oseba zavarovalnice, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

Z denarno kaznijo 20,000.000 tolarjev se za prekršek kaznuje zavarovalnica, ki ne obvesti Agencije o novih ali spremenjenih zavarovalnih pogojih v skladu z drugim odstavkom 6. člena tega zakona.
Z denarno kaznijo 600.000 tolarjev se kaznuje odgovorna oseba zavarovalnice, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

Z denarno kaznijo 2,000.000 tolarjev se za prekršek kaznuje odgovornostna zavarovalnica, ki:
1. oškodovancu sama ali po svojem pooblaščencu v državi članici EU ne predloži ponudbe iz prve alinee prvega odstavka 42.č člena tega zakona v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek na odgovornostno zavarovalnico ali na njenega pooblaščenca,
2. oškodovancu sama ali po svojem pooblaščencu v državi članici EU ne da utemeljenega odgovora iz druge alinee prvega odstavka 42.č člena tega zakona v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek na odgovornostno zavarovalnico ali na njenega pooblaščenca.
Z denarno kaznijo 100.000 tolarjev se kaznuje odgovorna oseba zavarovalnice, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

Z denarno kaznijo najmanj 500.000 tolarjev se za prekršek kaznuje zavarovalnica, če v 15 dneh po sporočilu Združenja ne nakaže prispevka za odškodninski urad, skladno z 42.n členom tega zakona.
Z denarno kaznijo najmanj 50.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba zavarovalnice, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

Z denarno kaznijo najmanj 100.000 tolarjev se za prekršek kaznuje pravna oseba, če kot lastnik prometnega sredstva ne sklene zavarovanja, ki je po tem zakonu obvezno, in če tega zavarovanja ne obnavlja (prvi odstavek 2. člena).
Z denarno kaznijo najmanj 10.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki stori dejanje iz prvega odstavka tega člena.
Z denarno kaznijo najmanj 20.000 tolarjev se za prekršek kaznuje posameznik, ki stori dejanje iz prvega odstavka tega člena v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti.

Z denarno kaznijo najmanj 15.000 tolarjev se za prekršek kaznuje posameznik, če kot lastnik prometnega sredstva ne sklene zavarovanja, ki je po tem zakonu obvezno, in če tega zavarovanja ne obnavlja (prvi odstavek 2. člena).

Nadzor nad določbami tega zakona, ki se nanašajo na zavarovalnice, izvaja Agencija za zavarovalni nadzor, nad določbami 2. člena tega zakona pa inšpektorat, pristojen za promet, ter odločata o prekrških za kršitve tega zakona kot prekrškovni organ v skladu z zakonom, ki ureja prekrške, vsak na svojem področju, ki ga nadzorujeta.

Škodni sklad pri Slovenskem zavarovalnem biroju se oblikuje v 90 dneh po uveljavitvi zakona.

Zavarovalnice uskladijo zavarovalne pogoje z določili tega zakona v 45 dneh po uveljavitvi zakona in jih v istem roku predložijo ministru za finance v odobritev.

Določbe tega zakona o najnižjih zavarovalnih vsotah se začnejo uporabljati 90. dan po uveljavitvi zakona.

Z dnem uveljavitve tega zakona se prenehajo uporabljati 83. do 110. člen ter 7. in 8. točka prvega odstavka 117. člena, 1., 2., 3. in 4. točka prvega odstavka 118. člena in 2. točka 119. člena Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 17/90 in 82/90).

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Zavarovalnice uskladijo zavarovalne pogoje z določili tega zakona v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.

Z uskladitvijo zavarovalnih pogojev za zavarovanje potnikov v zračnem prometu z določbami tega zakona oziroma najkasneje 6 mesecev po njegovi uveljavitvi preneha veljati določba 21. člena Zakona o obligacijskih in stvarnopravnih razmerjih v letalstvu (Uradni list RS, št. 12/00 – v nadaljnjem besedilu: ZOSRL).
Do uskladitve določbe prvega odstavka 138. člena ZOSRL s 27. členom tega zakona je odgovornost oseb za škodo iz 130. člena ZOSRL omejena na zneske, ki so enaki zavarovalnim vsotam iz 27. člena tega zakona.

Določbe 7. člena, prvega odstavka 8. člena, 20. člena, 21. člena, prvega odstavka 22. člena, 23. člena in 25. člena tega zakona ter določbe, ki se nanašajo na pooblaščenca za obravnavanje odškodninskih zahtevkov (42.a do 42.č člen zakona), na informacijski center (42.d do 42.i člen zakona) in na odškodninski urad (42.j do 42.n člen zakona), začnejo veljati z dnem članstva Republike Slovenije v EU.

Združenje ustanovi informacijski center iz 42.d člena zakona najkasneje do 31. 12. 2002.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.