Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. in B. B. iz Z., ki ju zastopa C. C., odvetnica v V., na seji dne 24. marca 2005

1. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 319/2002 z dne 29. 1. 2003 in točke A/ 6., 7. in 10., B/B, C in D sklepa Okrajnega sodišča v Kamniku št. DD 92/99 z dne 11. 1. 2002 se razveljavijo.
2. Zadeva se v razveljavljenem delu vrne Okrajnemu sodišču v Kamniku v novo odločanje.

1. Pokojnemu Č. Č. je bilo v denacionalizacijskem postopku, ki se je vodil po določbah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju: ZDen), z odločbo z dne 27. 10. 1993 vrnjeno v last 3/191 nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 482, 483 in 484 (prej vl. št. 201) k.o. U. Glede tega premoženja je bil opravljen nov zapuščinski postopek, v katerem so se k dedovanju nepremičnin priglasili zapustnikov sin D. D. in ustavni pritožnici – zapustnikovi hčeri A. A. in E. E., zapustnikova vnukinja F. F. pa je zahtevala pripadajoči nujni delež. V zapuščinskem postopku je sodišče ugotovilo, da je bil pokojni Č. Č. član bivše Agrarne skupnosti Mala planina, da je bilo premoženje, ki je predmet dedovanja, vključeno v to agrarno skupnost in da je bila Agrarna skupnost Mala planina leta 1996 ponovno vzpostavljena. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je dedič Č. Č. član te ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, in ga po drugem odstavku 8. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Uradni list RS, št. 5/1994 in nasl. – v nadaljevanju: ZPVAS) razglasilo za dediča denacionaliziranega premoženja, ustavnima pritožnicama in zapustnikovi vnukinji pa priznalo pravico do nujnega deleža. Višje sodišče je sklep o dedovanju potrdilo.
2. Pritožnici v ustavni pritožbi izražata nestrinjanje z odločitvijo sodišča in zatrjujeta kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena Ustave, iz 22. člena Ustave in iz 33. člena Ustave. Nezakonitost in neskladje z 22. in s 33. členom Ustave očitata pravnemu stališču, po katerem se določbe ZPVAS o dedovanju uporabljajo tudi v zapuščinskih postopkih, ki imajo za predmet dedovanje denacionaliziranega premoženja, vrnjenega upravičencu po določbah ZDen pred uveljavitvijo ZPVAS. Pritožnici trdita, da bi moralo zapuščinsko sodišče denacionalizirano premoženje razdeliti med dediče po določbah ZDen oziroma Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. in Uradni list RS, št. 67/01 – v nadaljevanju: ZD). Poudarjata, da pokojnemu denacionalizacijskemu upravičencu premoženje ni bilo vrnjeno po ZPVAS, ampak po ZDen, da je bila odločba o denacionalizaciji izdana in pravnomočna še pred uveljavitvijo ZPVAS, da premoženje ni bilo vrnjeno kot delež na premoženju agrarne skupnosti, ampak kot solastninski delež na treh samostojnih parcelah, ter da je bilo premoženje vrnjeno in lastninska pravica v korist upravičenca vknjižena v zemljiško knjigo še pred uveljavitvijo ZPVAS. Menita, da je denacionalizirano premoženje prešlo na dediče s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji leta 1993. Odločitev sodišča, da za dediča tega premoženja v naravi razglasi le enega izmed dedičev, ki se je kasneje včlanil v ponovno vzpostavljeno agrarno skupnost, ostalim pa določi le nujni delež v denarju, naj bi pomenila kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave, retroaktivno omejevanje pravice do dedovanja, poseg v načelo zaupanja v pravo in poseg v pridobljene oziroma pričakovane pravice. Pritožnici očitata Višjemu sodišču, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe in da ni razumno argumentiralo, zakaj vprašanja, ki se zastavljajo v pritožbi, niso pomembna.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne 24. 11. 2004 sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslana Višjemu sodišču v Ljubljani, ki na navedbe v ustavni pritožbi ni odgovorilo. V skladu z določbo 22. člena Ustave je bila ustavna pritožba poslana tudi nasprotnemu udeležencu v zapuščinskem postopku Č. Č., ki je na navedbe v ustavni pritožbi odgovoril. Navaja, da so bili dediči po pokojnih starših poleg njega in ustavnih pritožnic še pet bratov in sester, ki so se odpovedali tako dedovanju deležev na Mali planini kot tudi nujnim deležem. Pojasnjuje, da je bil glavni dedič prav on, saj je podedoval domačo hišo in večino (po statističnih podatkih Republike Slovenije srednje velikega) posestva. Sklicuje se na Statut agrarne skupnosti Mala planina iz leta 1939, po katerem so bila zemljišča agrarne skupnosti Mala planina skupno premoženje vsakokratnih posestnikov določenih hišnih številk. Prilaga mnenje Upravne enote Kamnik o članstvu v agrarni skupnosti. Meni, da se mora – tako kot v preteklosti – število upravičencev upravljanja in uživanja skupnega premoženja agrarnih skupnosti omejevati.

4. Drugi odstavek 8. člena ZPVAS, ki je bil podlaga za izpodbijano odločitev sodišč, določa, da se premoženjske pravice vrnejo osebi, kateri so bile odvzete. Če je ta že mrtva, se po tem zakonu (tj. po ZPVAS) vrnjene premoženjske pravice štejejo za pozneje najdeno premoženje in se zanje izvede dedovanje po zakonu ob dodatni omejitvi, da premoženjske pravice v naravi deduje samo tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo le nujni delež v gotovini.
5. Predmet zapuščinskega postopka, v katerem sta bili izdani izpodbijani odločbi, je bilo dedovanje po ZDen vrnjenega premoženja, ki je bilo pred podržavljenjem vključeno v nekdanjo agrarno skupnost. Pritožnici navajata, da je bilo premoženje v denacionalizacijskem postopku po določbah ZDen vrnjeno njunemu pravnemu predniku še pred uveljavitvijo ZPVAS, saj naj bi odločba o denacionalizaciji z dne 27. 10. 1993 (glede na to, da zoper njo ni bila vložena pritožba) postala pravnomočna že leta 1993, zato v ustavni pritožbi nasprotujeta uporabi določbe drugega odstavka 8. člena ZPVAS. Sodišče prve stopnje je uporabo navedene zakonske določbe utemeljilo s tem, da gre za dedovanje premoženja bivše agrarne skupnosti Mala planina, ki je bila ponovno vzpostavljena. Višje sodišče je takšno materialno podlago štelo za pravilno. Poudarilo je, da so agrarne skupnosti pod posebnim varstvom zakona, zato je treba kot prisilni predpis upoštevati omejitev za dedovanje nepremičnin v naravi, določeno v navedeni določbi ZPVAS, ki je ob odločanju prvostopenjskega sodišča že veljala. Pritožnici z izpodbijano odločitvijo po presoji Višjega sodišča pravice do dedovanja nista izgubili, omejena sta bila le oblika in obseg njunega dednega deleža. Pritožnici pa nasprotno menita, da izpodbijana odločitev retroaktivno posega v njune pridobljene oziroma pričakovane pravice do zakonitega dedovanja.
6. V obravnavanem primeru je ključno vprašanje, ali je uporaba določb ZPVAS o dedovanju v zapuščinskih postopkih, ki imajo za predmet dedovanje premoženja, vrnjenega po določbah ZDen pred uveljavitvijo ZPVAS, sprejemljiva z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
7. Pri dedovanju denacionaliziranega premoženja je trenutek prehoda zapuščine na dediče vezan na dan pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (drugi odstavek 78. člena ZDen). S trenutkom prehoda zapuščine (ne pa šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju) dediči med drugim pridobijo tudi lastninsko pravico na stvareh zapuščine.(*1) Če je dedičev več, zapuščinske stvari niso v solastnini, ampak v skupni lastnini sodedičev, pri kateri deleži na stvari niso določeni. Skupnost dedičev traja vse dotlej, dokler dediščine med seboj ne razdelijo (glej tudi prvi odstavek 145. člena ZD).
8. Ustavni pritožnici sta torej z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji skupaj z drugimi sodediči po nedoločenih deležih postali (skupni) lastnici premoženja, vrnjenega v denacionalizacijskem postopku. Dedovanje denacionaliziranega premoženja ureja ZDen, ta pa napoti na uporabo ZD. ZPVAS, ki je začel veljati 19. 2. 1994, v razmerju do ZD omejuje dedovanje vrnjenih premoženjskih pravic. Posebna ureditev dedovanja nedvomno velja za dediče, katerih prednikom je bilo premoženje vrnjeno po določbah ZPVAS. Po ZPVAS namreč (tako kot po ZDen) zapuščina preide na dediče s pravnomočnostjo odločbe o vrnitvi premoženja, v tem trenutku pa zanje že velja omejitev dedovanja iz drugega odstavka 8. člena ZPVAS. Dediči, ki niso člani agrarne skupnosti, v tem primeru vedo, da v zapuščinskem postopku lahko računajo kvečjemu z nujnim deležem.
9. V obravnavanem primeru je bilo o zahtevku za vrnitev premoženja, ki je predmet zapuščinskega postopka, v denacionalizacijskem postopku na prvi stopnji (pravnomočno) odločeno pred uveljavitvijo ZPVAS. Pritožnici, ki sta s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji na vrnjenem premoženju pridobili lastninsko pravico, sta torej utemeljeno pričakovali le še izdajo sklepa o dedovanju, s katerim bi sodišče vrnjene nepremičnine po ustreznih deležih dodelilo posameznim dedičem v izključno last. Drugačen zaključek v tistem času ni bil mogoč, saj ni bilo zakona, ki bi dedovanje vrnjenega premoženja urejal drugače.
10. Poseben režim dedovanja vrnjenega premoženja, po katerem sodišče vrnjene nepremičnine v naravi dodeli dediču, ki je član kasneje ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, ostalim dedičem, ki v ponovno vzpostavljeno agrarno skupnost niso včlanjeni, pa le izplačilo nujnega deleža v gotovini, je določil šele ZPVAS. Vendar je zakonodajalec kljub posebnemu varstvu agrarnih skupnosti izrecno določil poseben režim dedovanja vrnjenega premoženja le za premoženjske pravice, vrnjene po ZPVAS, ne pa tudi za premoženje, odvzeto nekdanjim agrarnim skupnostim in vrnjeno po ZDen. Na to kaže jasna jezikovna razlaga določbe drugega odstavka 8. člena ZPVAS. Na drugačen sklep tudi ne napoti prehodna določba 13. člena ZPVAS,(*2) po kateri se postopki, uvedeni na podlagi ZDen o zahtevah za vračanje premoženjskih pravic, ki so bile agrarnim skupnostim odvzete po letu 1945, nadaljujejo po določbah ZPVAS, če o zahtevku še ni bilo odločeno na prvi stopnji. ZPVAS je torej v primerih, ko je bila zahteva za vračanje premoženjskih pravic vložena po ZDen, svojo uporabo izrecno omejil na primere, ko o zahtevku, vloženem po ZDen, sploh še ni bilo odločeno.(*3) Glede na to, da je uporaba določb ZPVAS v primerih, ko je bila pred njegovo uveljavitvijo v denacionalizacijskem postopku izdana prvostopenjska odločba, izključena že v postopku s pravnimi sredstvi zoper to odločbo, s sklepanjem po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario)(*4) je edino pravilen sklep, da je uporaba ZPVAS še toliko bolj izključena v zapuščinskem postopku, ki denacionalizacijskemu postopku sledi.
11. Izpodbijani sodni odločbi, ki temeljita na takšni razlagi drugega odstavka 8. člena ZPVAS, ki pritožnicama za nazaj jemlje lastninsko pravico na vrnjenem premoženju, sta očitno napačni in zato v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče ju je zato razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V novem zapuščinskem postopku sodišče svoje odločitve ne bo smelo opreti na stališče, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je očitno napačno.
12. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani sodni odločbi razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, se ni spuščalo še v presojo, ali so bile z njima kršene tudi druge človekove pravice in temeljne svoboščine, kot sta to zatrjevali pritožnici.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Glej K. Zupančič, Dedno pravo, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1991, str. 152.

(*2) Z odločbo št. U-I-324/94 z dne 5. 12. 1996 (Uradni list RS, št. 75/96 in OdlUS V, 164), je Ustavno sodišče že odločilo, da določba 13. člena ZPVAS ni v neskladju z Ustavo. V 15. točki obrazložitve je navedeno, da je zakonodajalec s tem, ko je kot mejo uporabe med ZDen in ZPVAS določil izdajo prvostopenjske – in ne šele dokončne oziroma pravnomočne – odločbe, zagotovil zelo enotno ureditev vračanja premoženja agrarnim skupnostim in hkrati v največji možni meri upošteval tudi pričakovanja oseb, ki so zahteve za vrnitev premoženja vložile že po ZDen.

(*3) Po podatkih, navedenih v zakonodajnem postopku, je bilo do uveljavitve ZPVAS odločeno le o 19 od skupno 325 po ZDen vloženih zahtev oziroma od skupno pričakovanih 950 primerov odvzema premoženja agrarnim skupnostim.

(*4) Glej M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, Ljubljana 1991, str. 153 do 155.