Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudi Roka Gligorova iz Ljubljane in Roberta Benčiča iz Pirana, ki ju zastopa Jure Snoj, odvetnik v Ljubljani, na seji dne 24. marca 2005

1. Štirinajsti odstavek 126. člena, 196. in 197. člen Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 23/99, 40/04 in 95/04 – UPB) ter drugi odstavek 2. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (Uradni list RS, št. 108/99, 44/2000, 2/04 in 47/04) niso v neskladju z Ustavo.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti zaporedne številke 32 skupine I Seznama skupin prepovedanih drog kot priloge Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog (Uradni list RS, št. 49/2000, 8/01, 49/01, 78/02, 53/04) se zavrne.
3. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 1. člena, prvega, tretjega in četrtega odstavka 2. člena, 3. do 5. člena in 31. do 34. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami ter drugega odstavka 118. člena, 120. in 121. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98, 61/2000, 21/02 in 67/02) se zavrže.

1. Pobudnik Rok Gligorov je vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 196. in 197. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ), 1., 2., 3., 4., 5., 31., 32., 33. in 34. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (v nadaljevanju: ZPPPD) ter drugega odstavka 118. člena ter 120. in 121. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju: ZVCP). Hkrati predlaga začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti zaporedne številke 32 skupine I Seznama skupin prepovedanih drog (v nadaljevanju: Seznam) kot sestavnega dela Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog (v nadaljevanju: Uredba). Svoj pravni interes za izpodbijanje ustavnosti oziroma zakonitosti določb omenjenih predpisov utemeljuje s tem, da je zoper njega pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vložena pravnomočna obtožnica za nadaljevani kaznivi dejanji po prvem odstavku 196. člena KZ ter po drugem in prvem odstavku 197. člena KZ, ter s tem, da bi se na podlagi dokazil, zbranih v dosedanjem kazenskem postopku, zoper njega lahko začel postopek za prekršek na temelju kazenskih določb 31., 32., 33. in 34. člena ZPPPD in Uredbe. Ker pa je sam uporabnik konoplje, bi zaradi njene dolgotrajne sledljivosti v krvi in urinu (več kot dva meseca) ves čas obstajala nevarnost prepovedi vožnje motornega vozila, saj ZVCP ne določa količine opojne substance, temveč določa zgolj njeno sledljivost.
2. Pobudnik Robert Benčič je vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti štirinajstega odstavka 126. člena ter 196. in 197. člena KZ. Svoj pravni interes utemeljuje z dejstvom, da je zoper njega pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vložena pravnomočna obtožnica zaradi navedenih kaznivih dejanj.
3. Glede štirinajstega odstavka 126. člena KZ pobudnik Benčič navaja, da načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave določa, da nihče ne more biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo. Izpodbijana določba se sklicuje na seznam prepovedanih mamil, tega seznama pa ne določa noben zakon. Zato naj bi bila v neskladju z 28. členom Ustave vsaka določba KZ v zvezi s pojmom mamilo, če tega pojma in seznama ne določa zakon.
4. Podobni so očitki pobudnika Gligorova glede 196. in 197. člena KZ. Pobudnik opozarja, da načelo zakonitosti (28. člen Ustave) terja, da elemente kaznivega dejanja določa zakon. V primeru obeh izpodbijanih določb KZ pa kazenski pregon ni mogoč brez uporabe izpodbijanega podzakonskega predpisa (tj. Uredbe), ki edina razglaša konopljo za mamilo in tako predstavlja določitev zakonskega elementa kaznivega dejanja.
5. Glede izpodbijanih določb ZVCP pobudnik Gligorov navaja, da drugi odstavek 118. člena ZVCP določa kot prepovedan obstoj nedoločene količine tam navedenih substanc. Zakonodajalec naj bi prezrl, da je sledljivost substanc nekaj drugega kot njihovo učinkovanje. Posledica naj bi bila neenakost pred zakonom osebe, pri kateri so ugotovili sled snovi iz drugega odstavka 118. člena ZVCP, in osebe, pri kateri so ugotovili vsebnost alkohola, ki je nižja od količine, določene v 117. členu ZVCP (npr. 0, 5 grama na kilogram krvi za nepoklicne voznike).
6. Pobudnik Gligorov še ugotavlja, da je v zvezi s konopljo prepovedano vse, tudi posest. Svojo pristojnost za prepoved konoplje naj bi Vlada črpala v »varstvu okolja«, vendar pri konoplji ne gre za substanco, ki bi bila nevarna okolju, temveč kvečjemu človeku, zato naj bi bil podzakonski predpis izdan brez napotilne norme. Pravo prepovedanih ravnanj (kazensko pravo, pravo o prekrških) naj bi bilo po svoji zasnovi primerno zgolj za najhujša družbi nevarna dejanja družbene manjšine, ne pa za razvade družbene večine. Boj zoper škodljive razvade bi moral po mnenju pobudnika potekati s pomočjo lažjih ukrepov.
7. Državni zbor ni odgovoril na nobeno izmed pobud, o pobudi Roka Gligorova pa so poslali mnenja Vlada ter Ministrstvo za pravosodje in Ministrstvo za zdravje. Mnenji Vlade in Ministrstva za pravosodje sta enaki. Obe poudarjata, da načelo zakonitosti (28. člen Ustave) pomeni, da mora biti zakon, ki določeno ravnanje opredeljuje kot kaznivo dejanje, jasen in predvidljiv, predvsem pa vnaprej določen. KZ ob določanju kaznivih dejanj, ki so pogosto povezana s številnimi področji, opredeljenimi v drugih zakonih, ne more določati še pravilnih ravnanj na teh področjih. Zato se mora sklicevati na predpise, ki na določenem področju opredeljujejo dolžnosti in obveznosti. Pogoji, pod katerimi so dovoljeni proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami ter posest prepovedanih drog, so določeni z ZPPPD, ki v 2. členu opredeljuje pojem prepovedanih drog in jih v 3. členu razvršča v skupine glede na resnost možnih posledic za zdravje ljudi. Na podlagi navedenega zakona je bila sprejeta tudi Uredba, ki le v znanstveno-tehničnem smislu natančneje razvršča prepovedane droge v zakonsko predvidene skupine. Glede na to naj 196. in 197. člen KZ ne bi bila v neskladju z Ustavo. V zvezi z določbami 31. do 34. člena ZPPPD pa Vlada in Ministrstvo za pravosodje poudarjata, da te kot prekrške ustrezno določajo kršitve dolžnostnih ravnanj z obravnavanega področja. Soglašata s pobudnikom, da je kazensko pravo primerno in smiselno uporabiti za najhujša in družbeno najbolj nevarna ravnanja. Zato je posest prepovedanih drog opredeljena kot prekršek in ne kot kaznivo dejanje. Izpodbijane določbe ZPPPD in ZVCP vsake na svojem področju urejanja varujejo življenje in zdravje ljudi pred nevarnimi posledicami prepovedanih drog, kar izhaja iz dolžnosti države, da zagotovi pogoje za uresničevanje pravice do varnosti iz 34. člena Ustave. Glede nedoločenosti količine kanaboidov kot elementa prekrška po ZVCP pa Vlada in Ministrstvo za pravosodje opozarjata, da že nizke koncentracije upočasnijo odzivnost, kar v povezavi z vožnjo pomeni ogrožanje drugih udeležencev v prometu.
8. Ministrstvo za zdravje v svojem mnenju pojasnjuje biološke in kemijske značilnosti konoplje, njeno uvrstitev v Seznam in škodljive oziroma nevarne učinke uživanja marihuane. V mnenju opozarja še na resne škodljive učinke, ki jih ima marihuana na sposobnosti, potrebne za upravljanje vozil. Po znanih podatkih naj bi imela marihuana pri prometnih nesrečah pomembno vlogo.

9. Ustavno sodišče je sprejelo pobudi v delu, v katerem se nanašata na štirinajsti odstavek 126. člena in na 196. in 197. člen KZ ter na drugi odstavek 2. člena ZPPPD, in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) nadaljevalo odločanje o stvari sami.
10. Načelo pravne države, ki ga vsebuje 2. člen Ustave, posamezniku med drugim zagotavlja varnost pred samovoljnimi, nezakonitimi in čezmernimi posegi kazenskega represivnega aparata (podobno Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004, Uradni list RS, št. 68/04, in OdlUS XIII, 41). Varstvo pred samovoljnimi in nezakonitimi posegi se v kazenskem materialnem pravu izraža predvsem skozi načelo zakonitosti. Načelo zakonitosti kazenskega materialnega prava, ki ga vsebuje Ustava v prvem odstavku 28. člena, določa, da ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. To načelo tako postavlja več pogojev za uporabo kazenskopravne represije, in sicer:
– prepoved določanja kaznivih dejanj in kazni s podzakonskimi akti ali z običajnim pravom (nullum crimen, nulla poena sine lege scripta);
– prepoved analogije pri ugotavljanju obstoja kaznivih dejanj in izrekanju kazni (nullum crimen, nulla poena sine lege stricta);
– prepoved določanja kaznivih dejanj in kazni s pomočjo praznih, nedoločljivih ali nejasnih pojmov (nullum crimen, nulla poena sine lege certa);
– prepoved povratne veljave predpisov, ki določajo kazniva dejanja in kazni zanje (nullum crimen, nulla poena sine lege praevia).
11. Pobudnika zatrjujeta, da kaznivi dejanji, ki sta ju obdolžena, nista (vsaj ne v celoti) določeni z zakonom, temveč je eden izmed njunih znakov določen šele s podzakonskim predpisom, namreč s prilogo k Uredbi, ki navaja in razvršča prepovedane droge.
12. Kazenskopravna norma, s katero se inkriminira posamezno ravnanje, ima dva temeljna dela: določeno dispozicijo, iz katere izhaja, kakšno ravnanje je kaznivo, in sankcijo, ki je predpisana za primer storitve takšnega dejanja. Dispozicija kazenskopravne norme tako vsebuje opis kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje se določi z določitvijo njegovih znakov, tako da je iz kazenskopravne določbe mogoče razbrati vse v definiciji navedene splošne sestavine kaznivih dejanj, poleg tega pa tudi posebne znake, po katerih je mogoče kazniva dejanja med seboj pravno razlikovati.(*1)
13. V 196. in 197. členu KZ sta inkriminirana neupravičena proizvodnja in promet z mamili ter omogočanje uživanja mamil. Kaznivi dejanji temeljita na vrsti mednarodnih instrumentov, ki veljajo v Republiki Sloveniji. Najpomembnejši tovrstni mednarodni instrumenti so Enotna Konvencija o mamilih iz leta 1961 (Uradni list SFRJ – MP, št. 2/64 in 3/78, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92), Konvencija o psihotropnih substancah iz leta 1971 (Uradni list SFRJ, št. 40/73, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92) in Konvencija Združenih narodov zoper nezakonit promet mamil in psihotropnih snovi iz leta 1988 (Uradni list SFRJ – MP, št. 14/90, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92).
14. Niti v 196. niti v 197. členu KZ ni samostojno opredeljeno, kaj pomeni mamilo kot eden izmed zakonskih znakov obeh kaznivih dejanj. Tako 197. člen (kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil) govori zgolj o mamilih, 196. člen (kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili) pa o substancah ali preparatih, ki so razglašeni za mamila. Pojem mamil ni dokončno opredeljen niti v 126. členu KZ, ki sicer vsebuje avtentične razlagalne določbe za različne pogostejše pojme, ki se kot zakonski znaki pojavljajo v inkriminacijah posebnega dela KZ. Štirinajsti odstavek 126. člena KZ namreč določa, da se za mamila po tem zakonu (tj. KZ) štejejo prepovedane droge, določene v posebnem zakonu(*2) in uvrščene v Seznam. KZ torej glede pojma mamil kot enega izmed zakonskih znakov kaznivih dejanj iz 196. in 197. člena KZ uporablja blanketno tehniko, saj končno razumevanje vsebine tega zakonskega znaka prepušča drugemu predpisu, najprej ZPPPD, na njegovi podlagi(*3) pa Uredbi in Seznamu.
15. Blanketne kazenskopravne norme so tista pravna pravila, ki za razumevanje opisa inkriminiranega ravnanja napotijo na kakšno drugo pravilo, največkrat v kakšnem predpisu, ki ni kazenski zakon.(*4) Pravilo, ki se uporablja za razumevanje kakšnega znaka v blanketni dispoziciji, je lahko drug zakon, podzakonski predpis, individualni pravni akt (predvsem pri opustitvenih kaznivih dejanjih, ko pomeni vir dolžnostnega ravnanja) ali pa celo nepravno pravilo, npr. pravila zdravniške znanosti in stroke v primeru kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja iz 190. člena KZ. To pa še ne pomeni, da je zaradi blanketne tehnike kršeno načelo zakonitosti in v njegovem okviru določenosti kaznivega dejanja v zakonu (nullum crimen sine lege).(*5) V primeru blanketne norme so namreč vsi znaki kaznivega dejanja vsebovani že v normi zakona, ki je inkriminiral posamezno ravnanje (v našem primeru gre za kaznivi dejanji po 196. in 197. členu KZ). Vendar v takšnem primeru kakšen izmed znakov ni zadostno razumljiv že sam po sebi – napotitev na drug predpis je takó razlagalno pravilo, ki naslovljencu in uporabniku kazenskega zakona omogoča razumevanje znaka kaznivega dejanja. Pri tem mora drugi predpis, na katerega napoti blanketna norma, ostati v okviru napotitve, da bi bila takšna razlaga utesnjujoča in kot takšna skladna z načeli kazenskega prava. V nasprotnem primeru, če bi drugi predpis širil polje kaznivosti, kot ga je temeljno začrtal kazenski zakon, bi šlo za nedopustno razširjujočo razlago.(*6) Če je temu zadoščeno, z vidika zahteve po nullum crimen sine lege ni bistveno, kakšne narave je predpis, ki se uporablja na temelju blanketne dispozicije, saj so sicer vsi znaki kaznivega dejanja že vsebovani v (kazenskem) zakonu.
16. Tako v 196. kot v 197. členu KZ so vsi znaki kaznivega dejanja vsebovani v obeh navedenih normah. S tem je spoštovana tista izmed zahtev načela zakonitosti, po kateri mora biti zakon tisti, v katerem morajo biti vsebovani vsi znaki kaznivega dejanja (nullum crimen sine lege). Ker pa pomen pojma »mamilo« zaradi uporabe blanketne tehnike ni zadostno razumljiv niti iz določb 196. in 197. člena KZ niti v povezavi z razlagalno določbo štirinajstega odstavka 126. člena KZ, je bilo treba presoditi, ali je v tem primeru zadoščeno zahtevi po določnosti kazenskopravnih predpisov (nullum crimen sine lege certa).(*7)
17. Namen zahteve po določnosti v kazenskem materialnem pravu je preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v situacijah, ki ne bi bile točno opredeljene (glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994, Uradni list RS, št. 23/94 in odl. US III, 33). Dejstvo, da je zakonodajalec pri določitvi kakšnega znaka kaznivega dejanja uporabil blanketno tehniko in zato ta znak ni zadostno razumljiv že sam po sebi, še ne pomeni, da bi bila zato kršena zahteva po določnosti kazenskopravnih predpisov. Treba pa je presoditi, ali izpodbijane določbe KZ v povezavi z ZPPPD in s Seznamom izpolnjujejo kriterije zahteve po določnosti kazenskopravnih predpisov,(*8) oziroma povedano drugače, ali lahko posameznik na njihovi podlagi ve, kaj je kaznivo in kaj ne (podobno Ustavno sodišče v odločbi št. Up-332/98 z dne 18. 4. 2002, Uradni list RS, št. 39/02, in OdlUS XI, 117).
18. V 196. in 197. členu KZ je govor o mamilih oziroma o substancah in preparatih, ki so razglašeni za mamila, v štirinajstem odstavku 126. člena KZ pa je določeno, da se za mamila štejejo prepovedane droge, določene v drugem zakonu in uvrščene v seznam prepovedanih drog. ZPPPD v prvem odstavku 2. člena vsebinsko opredeli pojem prepovedanih drog ter pove, da posamezne prepovedane droge našteva in razvršča Seznam kot pravni akt, ki ga sprejme Vlada. V Seznamu je v skupini I pod zaporedno številko 32 kot prepovedana droga določena konoplja s slovenskim imenom in latinskim nazivom skupaj z izrecno določitvijo, kateri deli oziroma produkti so prepovedani (rastlina, smola, ekstrakti, tinkture). Seznam je objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije. Naslovljenci norm iz 196. in 197. člena KZ lahko tako jasno ugotovijo, kakšno ravnanje sodi v polje kaznivosti. S tem je zadoščeno tudi zahtevi po določnosti kazenskopravnih predpisov. Določba Seznama, ki se uporablja na podlagi izpodbijanih določb KZ, uporabnikom kazenskopravnih določb (državnim tožilcem in sodnikom) ne omogoča razširjujoče razlage določb 196. in 197. člena KZ, temveč nasprotno, na izpodbijane člene KZ deluje utesnjujoče, saj omejuje polje kaznivosti, ki bi v nasprotnem primeru utegnilo biti preširoko in preveč nedoločeno. Zato 196. in 197. člen KZ ter štirinajsti odstavek 126. člena KZ niso v neskladju z načelom zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave, čeprav vsebine pojma mamilo kot zakonskega znaka kaznivega dejanja ne opredeljujejo samostojno, temveč to prepuščajo drugemu predpisu, tj. ZPPPD, in na njegovi podlagi Seznamu. Ker pa, kot izhaja iz 15. točke obrazložitve te odločbe, samo po sebi z vidika načela zakonitosti ni treba, da bi bilo pravilo, na katero napoti blanketna norma za razumevanje opisa kaznivega dejanja, zakonske narave, tudi ni v neskladju s prvim odstavkom 28. člena Ustave določba drugega odstavka 2. člena ZPPPD, po kateri Seznam, ki vsebuje razvrstitev prepovedanih drog, sprejme Vlada.

19. Pobudnik Rok Gligorov v pobudi med drugim navaja, da je »pravo prepovedanih ravnanj«,(*9) kamor po pobudnikovi navedbi sodita kazensko pravo in pravo o prekrških, po svoji zasnovi primerno le za najhujša družbi nevarna ravnanja družbene manjšine. Po njegovem ni primerno določati kot kazniva tista ravnanja, ki predstavljajo škodljive razvade družbene večine, kot je npr. uporaba marihuane. Iz teh pobudnikovih navedb gre sklepati, da daje Ustavnemu sodišču pobudo za oceno ustavnosti uvrstitve konoplje v Seznam, ker to posledično povzroča kaznivost določenih ravnanj (ki jih pobudnik razume kot škodljive razvade družbene večine) v zvezi s konopljo.
20. Uvrstitev konoplje v Seznam povzroča, da so v polje kaznivosti zajeta tista ravnanja, ki pomenijo nedovoljeno proizvodnjo in promet marihuane po 196. členu KZ ter omogočanje uživanja marihuane po 197. členu KZ. Sámo uživanje marihuane, kar pobudnik razume kot škodljivo razvado, za katero meni, da je razširjena med večino članov družbe, ni kaznivo dejanje.
21. Odločitev, katero škodljivo oziroma nevarno ravnanje bo v posameznem primeru zakonodajalec opredelil kot kaznivo, načeloma sodi v polje njegove proste presoje, pod pogojem, da odločitev o inkriminaciji ali neinkriminaciji ne pomeni nedopustnega posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine oziroma v druga temeljna ustavna jamstva, predvsem v načelo pravne države (2. člen Ustave). Da zakonodajalec v tem primeru(*10) ni prestopil meje proste presoje, očitno kaže tudi dejstvo, da kaznivost različnih ravnanj v zvezi s konopljo zahtevata tudi Enotna konvencija o mamilih (predvsem njen 36. člen(*11) v povezavi s seznamom I in IV(*12) kot prilogama h konvenciji, ki naštevata posamezna mamila, za katera veljajo različne prepovedi in drugi ukrepi, določeni v konvenciji) in Konvencija Združenih narodov zoper nezakonit promet mamil in psihotropnih snovi (predvsem prvega odstavka 3. člena(*13)), ki obvezujeta tudi Slovenijo. Kaznivost ravnanj v zvezi s konopljo, katerih je obdolžen pobudnik Gligorov, tako hkrati pomeni tudi izpolnitev z mednarodno pogodbo prevzete obveznosti Republike Slovenije.
22. Ker je pobudo Roka Gligorova v tem delu šteti za očitno neutemeljeno, je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti zaporedne številke 32 skupine I Seznama zavrnilo.

23. Pobudnik Rok Gligorov je dal tudi pobudo, naj Ustavno sodišče oceni ustavnost 1. do 5. člena in 31. do 34. člena ZPPPD ter drugi odstavek 118. člena, 120. in 121. člen ZVCP.
24. členi 1 do 5 ZPPPD vsebujejo splošne določbe tega zakona o pogojih, pod katerimi sta dovoljena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami ter posest prepovedanih drog, o tem, katere droge so prepovedane, in o tem, kateri organ sprejme razvrstitev prepovedanih drog. Iz splošnih določb tudi izhaja, kaj se šteje za proizvodnjo prepovedanih drog in da je, razen pod pogoji, ki jih določa ta zakon, prepovedana posest prepovedanih drog. Členi 31 do 34 ZPPPD pa vsebujejo kazenske določbe (določajo prekrške in kazni zanje) za kršitve posameznih določb ZPPPD.
25. Pravni interes za izpodbijanje členov 31 do 34 ZPPPD pobudnik utemeljuje s trditvijo, da bi lahko zoper njega prišlo do pregona za prekršek po izpodbijanih določbah ZPPPD na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v kazenskem postopku zoper njega. Ker pa se zoper pobudnika postopek o prekršku ne vodi in se torej izpodbijane določbe členov 31 do 34 zoper njega ne uporabljajo, pobudnikov pravni interes za oceno ustavnosti teh členov ni izkazan.
26. Enako velja tudi za 1. člen ZPPPD. ZPPPD določa pogoje, pod katerimi sta dovoljena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami. Vprašanje dovoljenosti proizvodnje in prometa s sicer prepovedanimi drogami bi lahko imelo pomen za izključitev protipravnosti dejanja, ki sicer izpolnjuje znake kaznivega dejanja iz 197. člena KZ (katerega je obtožen tudi pobudnik). Vendar pa pobudnik ne navaja, da bi bila v njegovi zadevi sporna izključitev protipravnosti s pomočjo določb ZPPPD (npr. ker bi se ukvarjal s sicer dovoljeno proizvodnjo ali prometom prepovedanih drog). Zato ni izkazal pravnega interesa za presojo 1. člena ZPPPD.
27. V prvem odstavku 2. člena ZPPPD so določeni vsebinski in formalni kriteriji za prepovedanost posamezne rastline ali substance. Kot vsebinski kriterij je določen psihotropni učinek in možen vpliv na telesno ali duševno zdravje ali ogrožanje primernega socialnega stanja ljudi. Kot formalni kriterij je določena opredeljenost v Seznamu. V tretjem odstavku 2. člena ZPPPD je določeno, kakšne označitve mora vsebovati substanca, uvrščena v Seznam. V četrtem odstavku 2. člena ZPPPD je določeno, da se ZPPPD uporablja tudi za prepovedane droge, ki se uporabljajo v veterini, kolikor poseben zakon ne določa drugače. Za nobeno izmed teh določb pobudnik Gligorov ne pojasnjuje, kako naj bi posegale v njegov pravni položaj, zato njegov pravni interes za oceno ustavnosti prvega, tretjega in četrtega odstavka 2. člena ZPPPD ni izkazan.
28. člen 3 ZPPPD določa razvrstitev prepovedanih drog v skupine glede na resnost njihove nevarnosti za zdravje ljudi, kar pa nima pomena za obstoj znakov kaznivega dejanja v kazenski zadevi zoper pobudnika. Člen 4 ZPPPD opredeljuje pojme proizvodnje, prometa, uvoza, izvoza in tranzita prepovedanih drog, kar pa za kazenski postopek, ki teče zoper pobudnika, prav tako nima pomena, saj sta pojma nedovoljene proizvodnje in prometa opredeljena samostojno v 197. členu KZ, katerega določbe se uporabljajo v pobudnikovi zadevi. Člen 5 ZPPPD prepoveduje posest prepovedanih drog, kar pa ni predmet kazenskopravnega obravnavanja niti nasploh (posest prepovedanih drog sama po sebi ni kaznivo dejanje) niti posledično v pobudnikovi zadevi. Pobudnikov pravni interes za presojo 3., 4. in 5. člena ZPPPD torej ni podan.
29. V zvezi s pobudo Roka Gligorova za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 118. člena ter 120. in 121. člena ZVCP Ustavno sodišče poudarja, da ne presoja ustavnosti zakonskih norm, ki ne veljajo več, razen izjemoma, če ugotovi, da so zaradi njihovega neskladja z Ustavo nastale škodljive posledice, ki s prenehanjem njihove veljavnosti niso bile odpravljene (47. člen ZUstS). Dne 13. 8. 2004 je začel veljati ZVCP-1. S tem dnem je po določbi prvega odstavka 269. člena ZVCP-1 prenehal veljati ZVCP. Po drugem odstavku 269. člena ZVCP-1 se je ZVCP uporabljal do začetka uporabe ZVCP-1, torej do 1. 1. 2005. Določbe ZVCP, ki jih pobudnik izpodbija, se torej ne uporabljajo več, pobudnik pa ne izkazuje, da bi imel odprt postopek, oziroma ne izkazuje, da so mu zaradi uporabe izpodbijanih določb nastale škodljive posledice in da bi se z morebitno zanj ugodno odločitvijo Ustavnega sodišča njegov pravni položaj izboljšal. Zato niso izpolnjeni pogoji za ustavnosodno presojo iz 47. člena ZUstS. Morebitna ugotovitev, da so bile izpodbijane določbe v neskladju z Ustavo, na pobudnikov pravni položaj ne bi imela učinka, zato njegov pravni interes za presojo izpodbijanih določb ZVCP ni podan.
30. Ker pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti navedenih določb ZPPPD in ZVCP, je Ustavno sodišče njegovo pobudo v tem delu zavrglo.

31. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. in 25. člena ter drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Podobno Bele, I.: Kazenski zakonik s komentarjem (splošni del). GV Založba, Ljubljana, 2001, str. 30.

(*2) Izpodbijana določba KZ govori o posebnem zakonu, s čimer je očitno mišljen drug zakon in ne KZ – gre za ZPPPD.

(*3) V prvem odstavku 2. člena ZPPPD je določeno, da so prepovedane droge tiste rastline ali substance naravnega ali sintetičnega izvora, ki imajo psihotropne učinke ter lahko vplivajo na telesno ali duševno zdravje ali ogrožajo primerno socialno stanje ljudi in so opredeljene v Seznamu. V drugem odstavku istega člena je določeno, da Seznam sprejme Vlada na predlog ministra, pristojnega za zdravstvo. ZPPPD tako določa vsebinsko definicijo prepovedanih drog, Seznamu pa prepušča njihovo naštevanje in naravoslovno-tehnično opredelitev (mednarodno ime v latinski verziji ali drugo priznano ime ter kemijsko ime, empirično formulo in molekulsko težo – tretji odstavek 2. člena ZPPPD).

(*4) Blanketne kazenskopravne norme so sicer relativno pogoste v vseh primerjalnih pravnih redih, še posebej v tistih, ki niso naklonjeni sprejemanju stranske kazenske zakonodaje. Na področjih življenja, ki so podvržena različnim tehničnim pravilom ali se sicer hitro spreminjajo, v enotni kazenski zakon ni mogoče zapisati vseh teh pravil in ga tudi ni mogoče dovolj hitro novelirati, zato je uporaba blanketnih norm ena izmed možnih rešitev za ustrezno prilagojenost kazenskega prava družbeni in pravni stvarnosti.

(*5) Tako Bavcon, L., Šelih, A. in drugi: Kazensko pravo – splošni del. Založba Uradni list RS, Ljubljana, 2003, str. 195-196.

(*6) Tako smiselno tudi Bavcon, Šelih in drugi, delo navedeno pod op. 5, str. 196. Avtorji menijo, da so blanketne dispozicije v nasprotju z načelom zakonitosti in določenosti dejanja v zakonu v naslednjih dveh primerih:
– če v opisu kaznivega dejanja v kazenskem zakonu ni kakih drugih objektivnih znakov, ki bi preprečevali, da bi se cona kriminalnosti neznansko razširila;
– če bi se na ta način v kazensko pravo vnašala merila, ki utegnejo odstopati od meril znotraj kazenskopravno uveljavljenih institutov, predvsem tistih o izključitvi protipravnosti.

(*7) Podobno je nemško zvezno ustavno sodišče v odločbi št. 1 BvR 1627/95 z dne 9. 10. 2000 sprejelo stališče, da načelo zakonitosti kazenskega prava zakonodajalcu ne preprečuje sprejemanja blanketnih predpisov, za izpolnitev katerih so potrebni drugi zakoni ali uredbeni akti. Blanketna dejanska stanja, ki so izpolnjena šele prek upravnopravnih predpisov, so lahko skladna z Ustavo, z vidika načela določnosti pa je nujno, da so predpostavke kaznivosti, kot tudi način in odmera sankcije, dovolj jasno razvidni že iz blanketne norme.

(*8) Ustavno sodišče se je v odločbi št. Up-40/94 z dne 3. 11. 1995 (OdlUS IV, 136) že srečalo z vprašanjem določnosti v primeru blanketne norme. V zvezi z vprašanjem določenosti kaznivega dejanja ponarejanja denarja, ki je določitev pojma »denar« prepuščalo drugemu predpisu, je Ustavno sodišče presojalo tudi določnost določb zakona, ki je urejal uporabo denarne enote po uvedbi tolarja kot plačilnega sredstva in je bil podlaga za kaznovanje ponarejanja vrednostnih bonov, ki so v tistem času služili kot denar.

(*9) Pobudnik s tem najbrž misli kaznovalno pravo.

(*10) Da ima konoplja škodljive učinke, ne oporeka niti pobudnik, saj govori o škodljivi razvadi, na različne škodljive oziroma nevarne posledice pa opozarja Ministrstvo za zdravje v svojem mnenju, ki ga je dalo k pobudi.

(*11) V 36. členu Enotne konvencije o mamilih je določeno, da bo vsaka podpisnica sprejela ukrepe, da se določijo kot kazniva dejanja po njenem zakonu naklepno storjena ravnanja, ki jih ista določba v nadaljevanju: izrecno našteva, med njimi takšna, kot sodijo v opis kaznivih dejanj iz 196. in 197. člena KZ.

(*12) Kanabis je vključen tako v seznam I kot v seznam IV.

(*13) Prvi odstavek 3. člena te konvencije določa, da bo vsaka podpisnica sprejela ukrepe, da se določijo kot kazniva dejanja po njenem zakonu naklepno storjena ravnanja, ki jih ista določba v nadaljevanju: izrecno našteva. Med njimi so npr. tudi proizvodnja, prodaja, ponudba, promet, posredovanje ipd. mamil ali psihotropnih snovi v nasprotju z določbami Enotne konvencije o mamilih, pa tudi (izrecno) gojenje rastline kanabis za proizvodnjo mamil.