Komisija za razlago Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 58/01) je na seji 29. 3. 2005 določila

V dejavnosti kmetijstva in živilske industrije prihaja do pojava, da delavci izrabijo plačani odmor, ki se, kot določa zakon, všteva v delovni čas. Ob tem se pojavljajo tudi dodatna krajša obdobja, ko delavci ne opravljajo dela in za ta čas niso plačani, torej delodajalci teh obdobij ne vštevajo v delovni čas. Zato se zastavlja vprašanje, ali je zaradi pojavljanja teh obdobij treba ugotoviti, da delavci pri teh delodajalcih opravljajo delo v deljenem delovnem času kot to določajo pravila druge alinee 5. točke 51. člena KPKŽIS.
 
Razlaga
Določila 5. točke 51. člena KPKŽIS urejajo posebne dodatke za neugodno razporeditev delovnega časa v določenem odstotku od osnovne plače. Gre za dodatke, ki so določeni kot dopolnitev dodatkom, do katerih so delavci upravičeni, če delo opravljajo v težkih delovnih pogojih. Med dodatki zaradi neugodne razporeditve delovnega časa kolektivna pogodba šteje tudi dodatke »za prekinitev dela« v s kolektivno pogodbo določenem trajanju (tretja in četrta alinea 5. točke 51. člena KPKŽIS). Ti dodatki so večji od dodatka, ki je z KPKŽIS predviden za »delo v deljenem delovnem času« po določilih omenjene druge alinee. Določila te alinee urejajo dodatek, katerega namen je odpraviti delavčevo prikrajšanje, ki je posledica dejstva, da je deljen delovni čas po svoji naravi manj ugodna razporeditev delovnega časa od standardnega. Za deljen delovni čas namreč gre, če delodajalec dnevni delovni čas razdeli v dva ali več delov tako, da med temi deli obstaja časovno obdobje ali časovna obdobja, za katera delavci ne prejemajo plačila. S tega vidika je treba tudi »prekinitve dela«, ki jih omenjajo določila tretje in četrte alinee obravnavati kot dejavnik, zaradi katerega je treba v primeru njihovega obstoja šteti, da je pri delodajalcu delovni čas razporejen v obliki deljenega delovnega časa, čeprav ta pravni pojem omenjajo le določila druge alinee. Ker ta pravila torej določajo dodatke v primeru deljenega časa vendar ob sorazmerno daljših prekinitvah dela, je namen in smisel druge alinee v tem, da ureja višino dodatkov v tistih primerih deljenega delovnega časa, ko gre za krajše prekinitve, kot jih določata tretja in četrta alinea. Zato je treba v primerih, ko delodajalci razporejajo dnevni delovni čas tako, da delavci dela ne opravljajo v krajših obdobjih, to je, do ene ure, šteti, da je delovni čas razporejen kot deljen delovni čas po določilih druge alinee tretjega odstavka 51. člena KPKŽIS.