Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 7. aprila 2005

1. Odločba Senata za prekrške št. Pp-2156/02 z dne 30. 1. 2003 in odločba Sodnika za prekrške v Ljubljani št. P-44506/01 z dne 25. 1. 2002 se razveljavita.
2. Postopek o prekršku v zadevi št. P-44506/01 Sodnika za prekrške v Ljubljani zoper obdolženega A. A. se ustavi.
3. Stroški postopka v zadevi iz prejšnje točke bremenijo proračun.
4. Upravna enota Domžale vpiše najkasneje v 3 dneh po vročitvi te odločbe veljavnost vozniškega dovoljenja A. A. št. 161833, izdanega dne 11. 4. 1995 pri Upravni enoti Ljubljana, v evidenco vozniških dovoljenj.

1. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija pravnomočni odločbi, izdani v postopku o prekršku, s katerima je bil spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnih prekrškov po točki c) četrtega odstavka in točki č) petega odstavka 28. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – v nadaljevanju: ZVCP). Izrečeni sta mu bili enotna denarna kazen ter stranski kazni treh kazenskih točk in prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pritožniku so bili v plačilo naloženi tudi stroški postopka.
2. Pritožnik zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava in kršitve drugega odstavka 14. člena v zvezi z 22. členom, prvega odstavka 23. člena, 24. in 25. člena, četrte alineje 29. člena Ustave in točke g) tretjega odstavka 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71, in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju: MPDPP). V utemeljitev kršitve 24. člena Ustave pritožnik navede, da je Senat za prekrške o pritožbi odločal na nejavni seji že po preteku absolutnega zastaralnega roka. Meni, da je Senat za prekrške »zlorabil tajno sejo in antidatiral dan svojega odločanja z namenom, da prepreči zastaranje postopka o prekršku«. V zvezi s tem navede, da je iz odločbe Senata za prekrške razvidno, da je bilo o zadevi odločeno na seji 30. 1. 2003, da je bila odločitev »prepisana« 23. 6. 2003 in da je bila njemu in njegovemu odvetniku drugostopenjska odločba vročena šele 25. 9. 2003. Ker po mnenju pritožnika izpodbijani odločbi nista argumentirani, naj bi bili s tem podani kršitvi drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave. V zvezi z zatrjevano kršitvijo 25. člena Ustave pritožnik navede, da je Senat za prekrške o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo odločal po preteku enoletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 55. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. ter Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. – v nadaljevanju: ZP), da se do kršitev ustavnih pravic, ki naj bi jih navajal v pritožbi, ni opredelil, in da svoje odločitve ni obrazložil. V zvezi z zatrjevano kršitvijo četrte alineje 29. člena Ustave in točke g) tretjega odstavka 14. člena MPDPP pritožnik navaja, da se izpodbijani odločbi nedopustno opirata na njegovo priznanje, ki naj bi bilo pridobljeno brez opozorila o tem, da ni nihče dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Tudi zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti naj bi podpisal proti svoji volji, saj naj bi mu drugače grozil nasilen odvzem krvi.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-762/03 z dne 9. 6. 2004 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) jo je poslalo v odgovor Senatu za prekrške in Sodniku za prekrške Ljubljana. Na ustavno pritožbo je odgovoril le Senat za prekrške. V zvezi s pritožnikovimi navedbami o »antidatiranju seje senata« je pojasnil, da je bila pritožnikova zadeva ob doslednem upoštevanju prednostnega vrstnega reda obravnave uvrščena na sejo senata 30. 1. 2003, kar je razvidno iz sejne knjige, ki se vodi pri Senatu za prekrške. Iz odgovora izhaja, da je bila odločba Senata za prekrške odpravljena organu prve stopnje 23. 6. 2003, kar pomeni dobre štiri mesece od datuma seje. Pojasnil je še, da je do daljšega časovnega zamika pri izdelavi in odpravi odločbe prišlo zaradi objektivnih okoliščin, vendar se je zadeva reševala ob doslednem spoštovanju vrstnega reda, ko ji ni grozilo niti relativno niti absolutno zastaranje. Kot izhaja iz odgovora, zadeva ni bila zastarana niti ob odpravi pisnega odpravka odločbe Senata za prekrške organu prve stopnje.
4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Sodnika za prekrške Ljubljana št. P-44506/01.

5. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče izpodbijane sodne odločbe preizkusi glede vprašanja, ali so z njimi kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pritožnikovo zatrjevanje in utemeljevanje kršitev 24. in 25. člena Ustave je Ustavno sodišče, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju: obrazložitve te odločbe, presojalo z vidika 22. člena Ustave.
6. Postopek o prekršku je celota dejanj, ki jih izvršujejo državni organi in drugi udeleženci z namenom, da bi se ugotovilo, ali je dejanje, ki je bilo storjeno, prekršek, ali ga je storil obdolženec in ali so po predpisih prava o prekrških podani pogoji, da se storilcu izreče ustrezna sankcija. Kazenskopravna teorija uvršča prekrške med kazniva ravnanja. Prekrški so praviloma lažje kršitve z manjšimi posledicami tako za varovane dobrine kot za storilca. Pri prekrških, kot je bil predmet postopka v pritožnikovem primeru, gre z vidika izrečene sankcije (stranske kazni) za takšno kaznovalno sankcijo, ki je po svoji pravni naravi primerljiva s kaznimi, izrečenimi za kazniva dejanja. Zato morajo biti obdolžencu v takšnem postopku zagotovljena enaka temeljna jamstva poštenega postopka kot obdolžencu v kazenskem postopku (tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999, Uradni list RS, št. 31/99, in OdlUS VIII, 126).
7. Iz 22. člena Ustave izhaja zahteva po poštenem postopku (fair trail oziroma fair hearing). Navedeno jamstvo urejata tudi 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) in 14. člen MPDPP.
8. Zapoved o poštenem postopku iz 22. člena Ustave med drugim pomeni prepoved samovolje državnih organov v postopku zoper posameznika in prepoved oziroma preprečevanje neutemeljenih posegov državne oblasti v pravice posameznika. Posegi v človekove pravice posameznika so lahko najhujši prav v kazenskih postopkih in v posameznih postopkih o prekršku. V navedenih postopkih se lahko uporabijo kaznovalne sankcije, s katerimi se posamezniku odvzamejo ali omejujejo njegove pravice. Posebna lastnost kaznovalnih sankcij je v uporabi organizirane, s pravom urejene in vnaprej določene prisile. Kazensko represijo izvajajo s pravnimi predpisi določeni državni organi v okviru predpisanega postopka in v predpisanih oblikah zoper tistega, ki krši pravno normo.(*1) Kadar država s kazensko represijo posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, je zavezana k temu, da lahko vanje posega samo takrat, kadar je to izrecno določeno, pri čemer je njeno omejevanje človekovih pravic posameznika dopustno, če je v skladu s splošnim načelom sorazmernosti iz 2. člena Ustave.
9. Navedene zahteve, ki naj preprečijo samovoljne in nedopustne posege države in hkrati zagotovijo, da bo zoper posameznika pred državnim organom tekel pošten postopek, je upošteval zakonodajalec z uvedbo instituta zastaranja v kaznovalno pravo. Na njegovi podlagi ima država na voljo določen čas, da uvede, izvede in z izrekom ter izvršitvijo kazenske sankcije konča postopek zoper posameznika. Država v pravice posameznika torej ne more posegati neomejeno in nesorazmerno dolgo. Institut zastaranja je uveljavljen tako v kazenskem pravu(*2) kot v pravu o prekrških. ZP, ki se je uporabljal v postopku o prekršku zoper pritožnika, je urejal zastaranje v členih 55 do 57.
V primerih, ko od storitve prekrška oziroma od izreka kazni (sankcije) zanj preteče določen čas, nastopi zastaranje postopka o prekršku oziroma zastaranje izvršitve kazni. Zastaranje je torej tisti kazenskopravni institut, ki povzroči ugasnitev »pravice« države, da preganja posameznika v postopku o prekršku, da mu, če spozna, da je prekršek storil in je zanj tudi odgovoren, izreče sankcijo in da jo tudi izvrši, če je od storitve prekrška oziroma od izreka sankcije preteklo daljše časovno obdobje. Ta vidik zastaranja, ki je namenjen zlasti varstvu oziroma uresničitvi pravice posameznika do poštenega postopka, zahteva od države, da postopek o prekršku konča v omejenem času, tj. v zastaralnem roku. Hkrati je s potekom časa oziroma z nastopom zastaranja z vidika pravne varnosti in načela zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave) dosežen tudi namen, ki je v tem, da se odpravi negotovost posameznika glede tega, v kakšnem časovnem obdobju lahko država posega v njegove pravice, posebej v človekove pravice.
10. Zakonodajalec ima pri določanju dolžine zastaralnih rokov sorazmerno široko polje presoje, ko jih enkrat določi, pa jih morajo državni organi pri vodenju kaznovalnih postopkov upoštevati. To pomeni, da morajo znotraj roka, določenega za absolutno zastaranje pregona, opraviti vsa procesna dejanja, da bi postopek zoper posameznika končali. Glede na namen zastaranja ne zadošča, da državni organ pred iztekom zastaralnega roka izda odločbo, temveč mora imeti posameznik, na katerega se nanaša, tudi možnost, da se seznani z njeno vsebino. Zato mora državni organ pred pretekom absolutnega zastaralnega roka opraviti tudi vsa tista dejanja, ki so potrebna za to, da se prizadeti lahko seznani z vsebino odločitve, to pa pomeni, da mora odločbo znotraj zastaralnega roka vsaj odpraviti na njegov naslov. Nasprotno stališče (uveljavljeno v sodni praksi) pomeni, da nastopijo učinki odločbe za posameznika, še preden se je imel možnost seznaniti z njeno vsebino, hkrati pa ima za posledico, da »visi« nad posameznikom grožnja posega v njegove pravice še neomejeno dolgo oziroma vse do preteka roka za zastaranje izvršitve sankcije. To pa je v nasprotju z namenom instituta zastaranja, ki je prav v tem, da se po preteku določenega časa vzpostavi pravni mir in odpravi negotovost glede možnosti posegov v pravice posameznikov, in zato v neskladju s pravico do poštenega sojenja kot enim od vidikov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
11. Po prvem odstavku 55. člena ZP postopek za prekršek ni bil več dopusten, če je preteklo eno leto od dneva, ko je bil prekršek storjen (relativno zastaranje postopka o prekršku). Po tretjem odstavku istega člena postopek o prekršku v nobenem primeru ni bil več mogoč, ko je poteklo dvakrat toliko časa, kolikor ga je zahteval zakon za zastaranje postopka o prekršku (absolutno zastaranje postopka o prekršku).
12. Kot je razvidno iz spisa Sodnika za prekrške, je pritožnik storil prekršek 19. 7. 2001. Prvostopenjska odločba je bila izdana 25. 1. 2002. O pritožbi pritožnikovega zagovornika je Senat za prekrške odločil na seji 30. 1. 2003. Na pisnem odpravku odločbe je naveden datum 23. 6. 2003, kar je skoraj pet mesecev po odločitvi Senata za prekrške. Absolutno zastaranje postopka o prekršku zoper pritožnika je nastopilo 19. 7. 2003. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila drugostopenjska odločba, ki jo je Sodnik za prekrške prejel 23. 6. 2003, odpravljena na pritožnikov naslov šele 5. 9. 2003, kar pomeni 48 dni po dnevu, ko je nastopilo absolutno zastaranje postopka o prekršku. Pritožniku je bila drugostopenjska odločba vročena 25. 9. 2003 (nekaj manj kot osem mesecev po odločitvi Senata za prekrške in skoraj dva meseca po nastopu absolutnega zastaranja postopka o prekršku), njegovemu zagovorniku pa 26. 9. 2003.
13. Postopek o prekršku po določbi tretjega odstavka 55. člena ZP ni bil več mogoč, ko je poteklo dvakrat toliko časa, kolikor ga je za zastaranje postopka o prekršku zahteval zakon. Glede na to v pritožnikovem primeru zahteva o upoštevanju poteka časa ni bila spoštovana. Odločba Senata za prekrške je bila odpravljena na pritožnikov naslov šele 5. 9. 2003, torej po tem, ko je 19. 7. 2003 že nastopilo absolutno zastaranje postopka o prekršku. Zato so bile v postopku o prekršku zoper pritožnika določbe ZP o zastaranju uporabljene v očitnem nasprotju z njihovim namenom, zaradi česar je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijani odločbi razveljavilo (1. točka izreka).
14. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani odločbi razveljavilo že iz navedenega razloga, ni presojalo drugih zatrjevanj pritožnika o kršitvah človekovih pravic. Zato se tudi ni spuščalo v vprašanje, ali so za obravnavo zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave izpolnjene procesne predpostavke.
15. Glede na naravo ugotovljene kršitve človekove pravice in glede na to, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 60. člena ZUstS, je Ustavno sodišče z uporabo določbe 4. točke prvega odstavka 167. člena ZP odločilo, da se postopek o prekršku zoper pritožnika ustavi (2. točka izreka). Ker je Ustavno sodišče samo odločilo o pritožnikovi pravici, je bilo treba v skladu z določbo četrtega odstavka 176. člena ZP odločiti tudi o stroških postopka o prekršku (3. točka izreka).
16. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani odločbi razveljavilo in samo odločilo o pritožnikovi pravici, je v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave odločilo tudi o odpravi posledic, ki so pritožniku nastale na podlagi izpodbijanih odločb tako, da je določilo način izvršitve te odločbe (4. točka izreka).

17. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena, prvega odstavka 60. člena in drugega odstavka 40. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Modrijan ter sodnika Fišer in Tratnik. Sodnik Fišer je dal odklonilno ločeno mnenje, sodnica Wedam Lukić je dala pritrdilno ločeno mnenje.
Up-762/03-22

(*1) Glej npr. Bavcon, Šelih in drugi, Kazensko pravo – splošni del, Uradni list RS, Ljubljana 2003, str. 34.

(*2) Določbe 111. do 115. člena Kazenskega zakonika, Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: KZ). Edina izjema od tega je določba o nezastarljivosti kazenske-ga pregona in izvršitve kazni za kazniva dejanja genocida in vojnih hudodelstev ter za kazniva dejanja, za katera po mednarodnih po-godbah takšno zastaranje ne more nastati (116. člen KZ). Glej tudi Bavcon, Šelih in drugi v že citiranem delu, str. 521.