Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo A. A. iz Ž. in B. B. iz Z., ki ju zastopa C. C., odvetnica v V., ter v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa C. C., odvetnica v V., na seji dne 14. aprila 2005

1. Prvi odstavek 73. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, 75/02, 16/04 in 40/04 – Uradni p.b.) je v neskladju z Ustavo.
2. Zakonodajalec je dolžan ugotovljeno neskladje odpraviti v roku pol leta od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Do odprave ugotovljenega neskladja sodišče o predlogu tretjega za odlog izvršbe odloča na način, kot izhaja iz 22. točke obrazložitve te odločbe.
4. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 83. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju in 76. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (Uradni list RS, št. 18/03) se zavrne.
5. Sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cp 237/2003 z dne 3. 7. 2003 in sklep Okrajnega sodišča v Kopru št. I 61/2000 z dne 6. 5. 2003 se v delu, v katerem se nanašata na odločitev o predlogu za odlog izvršbe, in glede odločitve o stroških razveljavita.
6. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Kopru v novo odločanje.

1. Pobudnik A. A. izpodbija določbo prvega odstavka 73. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), po kateri sodišče na predlog tretjega, ki je zahteval, da se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno, odloži izvršbo glede tega predmeta, če tretji izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo, določbo prvega odstavka 83. člena ZIZ, ki določa, da se smejo zarubiti stvari, ki jih ima v posesti dolžnik, kot tudi njegove stvari, ki jih ima v posesti upnik, ter določbo 76. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju: Pravilnik), ki predpisuje postopanje izvršitelja, kadar opravlja rubež stvari, glede katerih obstajajo ugovori, da se z rubežem kršijo pravice drugih oseb na tej stvari. Pobudnica B. B., ki se je pobudniku A. A. pridružila kasneje, izpodbija samo določbo prvega odstavka 73. člena ZIZ.
2. Pobudnika menita, da so izpodbijane določbe ZIZ in Pravilnika v neskladju z 2., s 33. in z 69. členom Ustave, ker pomenijo nesorazmeren ukrep glede na zasledovane cilje. Po mnenju pobudnika A. A. izpodbijane določbe posegajo v lastninsko pravico tretjih oseb, pravna sredstva, ki jih ima tretji v izvršilnem postopku, pa ne zagotavljajo varstva te pravice. Tretji namreč svojo lastnino lahko zavaruje le, če izkaže, da bi mu z izvršbo nastala nepopravljiva škoda. Pobudnika navajata, da je edino pravno sredstvo, ki ga ima tretji v izvršilnem postopku za varstvo svoje lastninske pravice, predlog za odlog izvršbe, saj tožba na nedopustnost izvršbe po tretjem odstavku 65. člena ZIZ izvršbe ne odloži. Ker pa se v praksi sam poseg v lastninsko pravico tretjega ne razlaga kot nenadomestljiva škoda, mora tretji braniti svojo lastninsko pravico z dokazovanjem, da je zarubljena stvar zanj nenadomestljiva. Po mnenju pobudnikov na ta način pride do odvzema lastninske pravice tretjemu, ne da bi za to obstajali razlogi javne koristi.
3. Pobudnika pravni interes utemeljujeta s tem, da sodelujeta kot tretja v izvršilnih postopkih, v katerih sta vložila ugovora zoper sklepa o izvršbi in predloga za odlog izvršbe. Pobudnik A. A. je kasneje predložil tudi sklep, s katerim je Okrajno sodišče v Kopru zavrnilo njegova ugovor in predlog za odlog izvršbe, ter sklep Višjega sodišča v Kopru, ki je zavrnilo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje. Zoper navedena sklepa je vložil tudi ustavno pritožbo.
4. Pobudi je Ustavno sodišče poslalo Državnemu zboru in Ministrstvu za pravosodje. Vlada in Ministrstvo menita, da izpodbijane določbe ZIZ niso v neskladju z 2., s 33. in z 69. členom Ustave, in navajata, da je zakonodajalec pri pripravi novele ZIZ, glede na spremenjene določbe o ravnanju izvršitelja, upošteval dejstvo, da je pomembno, da tretji vloži svoj ugovor pri sodišču in ne pri samem izvršitelju. Navajata, da izvršitelj skladno s Pravilnikom tretjega, ki zatrjuje, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, samo pozove k predložitvi dokazov, iz katerih izhaja verjetnost obstoja zatrjevane pravice, ter ga obvesti, da lahko svoje zahtevke uveljavlja pri sodišču. Strožje določbe glede ureditve instituta odloga izvršbe po mnenju Vlade in Ministrstva sledijo načelu, naj se izvršilni postopek opravi hitro in brez nepotrebnega odlašanja. Tudi spremenjeni pravni standard škode po njunem mnenju sodišču dopušča dovolj možnosti za ustrezno odločanje. Državni zbor v odgovoru navaja, da se strinja z mnenjem Vlade, in dodaja, da mora biti ureditev odloga izvršbe v zakonu takšna, da ob zaščiti interesov tistega, ki zahteva odlog, prepreči vsakršno zlorabo tega instituta za nedovoljeno zavlačevanje ali celo preprečevanje izvršbe. Po mnenju Državnega zbora gre pri strožjem pogoju za odlog izvršbe iz prvega odstavka 73. člena ZIZ za že uveljavljen pravni standard (npr. pri začasnih odredbah iz 272. člena ZIZ), ki omogoča sodišču oceno na podlagi vseh relevantnih okoliščin posameznega primera. Zatrjevanju pobudnikov, da bi zaradi določbe prvega odstavka 73. člena ZIZ lahko prišlo do posega v njuno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, Državni zbor oporeka in navaja, da si tretji v okviru sodnih postopkov ob izpolnjevanju predpisanih pogojev lahko zagotovi ustrezno varstvo svojih pravic. V zvezi z izpodbijano določbo prvega odstavka 83. člena ZIZ Državni zbor navaja, da izvršitelj nima zakonskih pooblastil, da bi razsojal o morebitnih pravicah tretjih oseb na premičnih stvareh, ki jih najde in zarubi pri dolžniku. O obstoju teh pravic po mnenju Državnega zbora lahko razsoja le sodišče v postopku ugotavljanja (ne) dopustnosti izvršbe na podlagi ugovora tretjega ali njegove tožbe na nedopustnost izvršbe. Izvršitelj pa je prav na podlagi izpodbijane določbe 76. člena Pravilnika dolžan tretjega, ki zatrjuje kakšne pravice na predmetu izvršbe, pravočasno obvestiti, da lahko uveljavlja svoje zahtevke pri sodišču. Če se rubež zaradi zatrjevanja pravice tretjega ne bi opravil, bi bila po mnenju Državnega zbora možnost zlorabe in izogibanja izvršbi prevelika.
5. Pobudnik A. A. zoper sodni odločbi, s katerima izkazuje pravni interes, vlaga tudi ustavno pritožbo. Izpodbijani sodni odločbi sta bili izdani v izvršilnem postopku, v katerem je dolžnica njegova mati. V tem postopku je pobudnik zatrjeval, da je lastnik osebnega vozila, vozilo pa je bilo zarubljeno kljub temu, da je v postopku rubeža svoje lastništvo izkazoval s prometnim dovoljenjem ter z računom za nakup vozila. Zoper sklep o izvršbi je zato vložil ugovor tretjega ter predlagal odlog izvršbe po določbi 73. člena ZIZ. Sodišče je na podlagi drugega odstavka 65. člena ZIZ njegov ugovor brez obravnavanja zavrnilo, zavrnilo pa je tudi predlog za odlog izvršbe z obrazložitvijo, da pobudnik ni izkazal, da je lastnik avtomobila, in tudi ne nepopravljive škode, ki naj bi mu nastala z izvršbo. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
6. V ustavni pritožbi pobudnik zatrjuje, da je Višje sodišče s svojo razlago določbe drugega odstavka 73. člena ZIZ in z uporabo kriterija nenadomestljive škode kot pogoja za odlog izvršbe v izpodbijanem sklepu nedopustno poseglo v njegovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in kršilo tudi 69. člen Ustave. Meni tudi, da je v primeru, ko tretji verjetno izkaže lastninsko pravico na predmetu izvršbe, zadoščeno pogoju iz prvega odstavka 73. člena ZIZ. Drugačna razlaga bi po mnenju pritožnika pomenila tudi odrekanje učinkovitega pravnega varstva, saj je predlog za odlog izvršbe edino pravno sredstvo, ki ga ima tretji na voljo za varstvo svoje lastninske pravice. Izpodbijanemu sklepu Višjega sodišča pritožnik očita tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
7. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo na seji dne 4. 11. 2003 sprejel v obravnavo in do končne odločitve zadržal izvršitev izpodbijanih sklepov. V skladu z določbo 56. člena Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču v Kopru, v skladu z določbo 22. člena Ustave pa dolžniku in upnici v izvršilnem postopku. Na ustavno pritožbo je odgovorilo Višje sodišče v Kopru in v odgovoru navedlo, da se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da pritožnik ni uspel izkazati nenadomestljive škode. Iz podatkov, s katerimi je v času odločanja razpolagalo sodišče, namreč ne izhaja, da bi bil pritožnik brez avtomobila kakorkoli omejen. Res je, da je bila pri njem ugotovljena duševna manjrazvitost, nima pa nobene telesne okvare, zaradi katere bi potreboval avtomobil, poleg tega pa je v postopku za podaljšanje roditeljske pravice izjavil, da se na delo vozi s kombijem. Po mnenju sodišča pritožnik tudi ni izkazal, da bi potreboval zatrjevane obiske pri zdravniku ali da bi vožnja z javnimi prevoznimi sredstvi poslabšala njegove življenjske razmere.

8. Ustavno sodišče je pobudo, v delu, ki se nanaša na prvi odstavek 73. člena ZIZ, sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS, je nadaljevalo z odločanjem o stvari sami. Ker pobudnik A. A. izkazuje pravni interes za pobudo, se Ustavno sodišče ni spuščalo v presojo, ali pravni interes izkazuje tudi pobudnica B. B.

9. Prvi odstavek 73. člena ZIZ določa, da sodišče na predlog tretjega, ki je zahteval, naj se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno, odloži izvršbo glede tega predmeta, če tretji izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo. Tako besedilo je bilo uveljavljeno z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 75/02 – v nadaljevanju: ZIZ-A), ki je bil objavljen dne 30. 8. 2002. Pred to spremembo je bil kriterij za presojo predloga tretjega za odlog izvršbe, »če tretji izkaže za verjetno, da bi z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo«. Iz obrazložitve k predlogu ZIZ-A, objavljenem v Poročevalcu DZ, št. 96/01 z dne 8. 12. 2001, izhaja, da je bil namen zakonodajalca pri tej spremembi doseči večjo učinkovitost izvršbe in preprečiti zavlačevanje izvršilnih postopkov. Sprememba določbe prvega odstavka 73. člena ZIZ je povezana tudi s spremembo celotne ureditve ugovora tretjega v ZIZ. Po sedaj veljavni ureditvi sodišče v izvršilnem postopku v skladu z določbo drugega odstavka 65. člena ZIZ zavrne (pravočasen in obrazložen) ugovor tretjega, čeprav je ta verjetno izkazal, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, če upnik v danem roku izjavi, da ugovoru nasprotuje. Tretji lahko v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa, s katerim sodišče ugovor zavrne, začne pravdo za ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna (tretji odstavek 65. člena ZIZ). Iz zakonodajnega gradiva je razvidno, da je bila tudi ta sprememba uveljavljena z namenom pospešitve izvršilnega postopka.
10. Odlog izvršbe je zastoj v izvršilnem postopku, ki se nanaša na stadij oprave izvršbe, in je pogosto posledica tega, da obstoji dvom o dopustnosti izvršbe.(*1) Odlog izvršbe sodišču lahko predlaga namreč le tisti tretji, ki je zahteval, naj se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno. Ta pogoj izpolni tretji z vložitvijo ugovora (prvi odstavek 64. člena ZIZ), z vložitvijo tožbe na nedopustnost izvršbe (tretji odstavek 65. člena ZIZ), v nekaterih primerih pa tudi z vložitvijo zahteve za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe (prvi odstavek 52. člena ZIZ). V vseh primerih gre za to, da tretji, vlagatelj ugovora, tožbe ali zahteve zatrjuje, da je izvršba na določen predmet nedopustna zato, ker ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Te pravice so po svoji naravi lahko stvarnopravne (predvsem lastninska pravica), druge absolutne pravice in tudi obligacijske pravice (npr. če ima dolžnik posest stvari na podlagi komisijske, zakupne, prevozne ali podobne pogodbe, ki predpostavlja izročitev stvari pogodbenemu partnerju).(*2)11. Po prvem odstavku 64. člena ZIZ lahko, kdor verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno. Če ugovor ni obrazložen ali če pravica ni verjetno izkazana, se šteje, da je ugovor neutemeljen (peti odstavek 64. člena ZIZ). Tretji mora torej ugovor obrazložiti in v njem verjetno izkazati obstoj svoje pravice, sicer bo sodišče ugovor zavrnilo. Nadaljnja usoda obrazloženega ugovora, v katerem je pravica tretjega verjetno izkazana, pa je odvisna od ravnanja upnika. Če upnik ne odgovori na ugovor v roku ali če izjavi, da ugovoru ne nasprotuje, sodišče (delno ali v celoti) razveljavi sklep o izvršbi in ustavi izvršbo (prvi odstavek 65. člena ZIZ). Če upnik v danem roku (rok za odgovor na ugovor je osem dni) izjavi, da ugovoru nasprotuje, pa sodišče ugovor zavrne (drugi odstavek 65. člena ZIZ). Tretji lahko v roku trideset dni od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora začne pravdo za ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna (tretji odstavek 65. člena ZIZ).
12. Ureditev po 65. členu ZIZ torej v celoti prepušča odločitev o usodi ugovora tretjega upniku. Če upnik izjavi, da ugovoru nasprotuje, mora sodišče ugovor zavrniti. Sodišče mora slediti volji upnika tudi, če je vprašanje obstoja pravice tretjega le vprašanje uporabe prava ali če so dejstva, na katerih temelji ugovor tretjega, splošno znana oziroma se njihovo resničnost lahko ugotovi z uporabo pravil o zakonskih domnevah, kot tudi v primeru, ko je tretji obstoj pravice, ki bi preprečevala izvršbo, izkazal z zelo veliko verjetnostjo (npr. s pravnomočno sodno odločbo ali s kakšno drugo javno listino ali z zasebno listino, ki ima značaj javne listine).(*3) Tretji ima v primeru, ko sodišče zavrne njegov ugovor, možnost obstoj svoje pravice dokazovati v pravdi, vendar vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe ne vpliva na tek izvršilnega postopka. Mogoče in precej verjetno je torej (razen seveda v primeru, če tretji uspe doseči odlog izvršbe), da se bo izvršilni postopek končal pred zaključkom pravde. Tudi če je tretji z ugovorom zatrjeval obstoj lastninske pravice na predmetu izvršbe, se lahko zgodi, da bo predmet prodan, preden bo odločeno o njegovi tožbi. Za tretjega to pomeni izgubo lastninske pravice na predmetu izvršbe. Če se želi temu izogniti, mora sodišču predlagati odlog izvršbe.
13. Tretji, ki je zahteval, naj se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno, lahko sodišču predlaga, naj odloži izvršbo glede tega predmeta. Sodišče bo njegovemu predlogu ugodilo, če bo ocenilo, da je tretji izkazal za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo (prvi odstavek 73. člena ZIZ). »Nenadomestljiva« škoda je pravni standard, zato je zanj kakor za vse pravne standarde značilno, da ga v pravnem aktu ni mogoče ustrezno jezikovno in pravnotehnično izraziti.(*4) Pravni standardi so zgled tipičnega pravnega občutka,(*5) zapolnjevanje njihove vsebine pa je naloga organov, ki odločajo v konkretnih primerih. Pravni standard »nenadomestljiva škoda«, ki ga za ugoditev predlogu za odlog izvršbe določa izpodbijani prvi odstavek 73. člena ZIZ, v primerjavi s standardom »znatnejša škoda«, ki je bil uveljavljen pred zadnjima novelama ZIZ, ali s pojmom »težko nadomestljiva škoda« po drugem odstavku 272. člena ZIZ, nedvomno izraža usmeritev k strožji presoji tega odložitvenega pogoja. Državni zbor v odgovoru na pobudo in Vlada v svojem mnenju navajata, da ima sodišče tudi pri tem spremenjenem pravnem standardu škode dovolj možnosti za ustrezno odločanje v posamičnih primerih. Državni zbor tudi navaja, da gre za že uveljavljen pravni standard (npr. pri začasnih odredbah iz 272. člena ZIZ), ki omogoča sodišču z uporabo t. i. »testa sorazmernosti« oceno na podlagi vseh relevantnih okoliščin posameznega primera. Državni zbor navaja kot elemente, ki naj bi jih sodišča ocenjevala pri odločanju o možnosti nastanka nenadomestljive škode: višino škode, ki bi nastala tretjemu, če bi se pokazalo, da izvršba ni dopustna, možnosti za morebitno restitucijo, pomen škode za posameznega tretjega ter v okviru tega tudi njegovo premoženjsko stanje, vrsto in višino upnikove terjatve. Vprašanje je, ali pojem »nenadomestljiva škoda« sploh dopušča uporabo zgoraj navedenih kriterijev. Ne glede na to, kakšne kriterije so in bodo sodišča uporabila pri presoji vsebine tega pravnega standarda, pa je nedvomno, da za ugoditev predlogu ne zadostuje (še tako prepričljivo) zatrjevanje tretjega, da je lastnik stvari, ki je predmet izvršbe, temveč mora tretji, predlagatelj odloga, izkazati, da mu z izvršbo grozi nastanek sedaj nepopravljive škode (škodljivih posledic). Pri standardu »nepopravljiva škoda« gre torej vedno zgolj za vprašanje teže škode oziroma škodljivih posledic, ki grozijo z izvršbo, izvršba sama po sebi ne more biti razlog za ugoditev predlogu za odlog ne glede na to, kako verjeten je obstoj pravice, ki jo tretji zatrjuje, in kaj je predmet izvršbe. Tudi uporaba jezikovne in sistematične razlage drugih določb ZIZ (prvi odstavek 71. člena, 270. in 272. člen) privede do zaključka, da se v izvršilnem pravu vsebina pojma »škoda« loči in razlikuje od vsebine pojma »verjetnost terjatve« ali v primeru tretjega »verjetnost obstoja pravice«. Da realizacija izvršbe sama zase in kot končni cilj tega postopka ne more biti tista škoda, ki bi bila lahko podlaga za odlog izvršbe, je tudi ustaljeno stališče sodne prakse, ki je sicer največkrat vsebovano v sklepih, s katerim so bili zavrnjeni predlogi dolžnika za odlog izvršbe. Navedeno stališče je logično. Nasprotno bi namreč pomenilo, da bi moralo sodišče v vsakem primeru, ko je vložen ugovor zoper sklep o izvršbi in torej obstaja možnost, da bo sklep o izvršbi razveljavljen, na predlog dolžnika odložiti izvršbo.
14. Določba prvega odstavka 73. člena ZIZ torej ne predvideva izkaza verjetnosti obstoja pravice, ki preprečuje izvršbo, kot samostojnega pogoja za odlog izvršbe. Ugovor tretjega seveda mora prestati preizkus verjetnega izkaza obstoja pravice v okviru prvega odstavka 64. člena ZIZ, sicer sodišče ugovor zavrne (peti odstavek 64. člena ZIZ) in posledično (najverjetneje) tudi morebiten predlog za odlog izvršbe. V vsakem primeru pa mora tretji za ugoditev predlogu za odlog izvršbe izkazati, da mu z izvršbo grozi nastanek nenadomestljive škode. Po določbah ZIZ je torej mogoča situacija, ko tretji v ugovoru zoper sklep o izvršbi z zelo veliko verjetnostjo, ki meji na gotovost (npr. s pravnomočno sodno odločbo ali s kakšno drugo javno listino, z zasebno listino, ki ima značaj javne listine), izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (to je mogoče celo pri nepremičninah, ki niso vpisane v zemljiško knjigo), pa je njegov ugovor zavrnjen zgolj zato, ker mu upnik nasprotuje, predlog za odlog izvršbe pa zato, ker mu z izvršbo ne grozi nastanek nenadomestljive škode. Tudi če bi šlo za izvršbo na nepremičnino, tretji (npr. lastnik več nepremičnin) ne bi vedno uspel izkazati nastanka nenadomestljive škode, prodaja nepremičnine na dražbi in izguba lastninske pravice pa sama po sebi ni nenadomestljiva škoda. Tretji bi, kot že povedano, v skladu z določbo tretjega odstavka 65. člena ZIZ moral obstoj zatrjevane pravice uveljavljati s tožbo v pravdnem postopku, pa ta na tek izvršilnega postopka ne vpliva. Ker se bo izvršilni postopek s prodajo nepremičnine zelo verjetno končal pred pravdnim postopkom, bo kupec na predmetu izvršbe na originaren način (torej ne glede na to, ali je bil predmet last dolžnika) pridobil lastninsko pravico. Tudi če bi tretji v pravdi na nedopustnost izvršbe uspel, se tak stvarnopravni položaj ne more spremeniti.
15. Iz zgoraj navedenega je razvidno, da izvršilni postopek, ki je sicer predvsem razmerje med dvema strankama z nasprotujočima si interesoma, med upnikom in dolžnikom, lahko poseže tudi v pravice tretje osebe (med drugim tudi v njegovo lastninsko pravico). Tretji mora zato imeti v okviru tega ali kakšnega drugega postopka možnost, da učinkovito zavaruje svoje pravice. V okvir pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave namreč sodi tudi vsakomur zagotovljena pravica do učinkovitega sodnega varstva njegovih pravic. V izvršilnem postopku sta varstvu pravic tretjih namenjena inštituta ugovora tretjega in odloga izvršbe na predlog tretjega. Navedena instituta sta med seboj vsebinsko povezana in med seboj odvisna. Pobudnik izpodbija določbo prvega odstavka 73. člena ZIZ, ki ureja odlog izvršbe na predlog tretjega, in (med drugim) zatrjuje, da izvršba posega v lastninsko pravico tretjih oseb, pravna sredstva, ki jih ima tretji v izvršilnem postopku, pa ne zagotavljajo varstva te pravice. Iz vsebine njegovih navedb izhaja, da uveljavlja neskladje izpodbijane določbe s prvim odstavkom 23. člena Ustave, ki vsakomur zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega varstva njegovih pravic. Pobudnik, ki je kot tretji v izvršilnem postopku zatrjeval obstoj svoje lastninske pravice, sicer zatrjuje neskladje izpodbijanih določb s 33. členom Ustave, vendar je poseg v pravico tretjega (v tem primeru v lastninsko pravico, lahko pa tudi v kakšno drugo pravico tretjega, ki ni ustavno zavarovana), lahko le posledica neučinkovitega sodnega varstva, ki ga ima tretji za zaščito svojih pravic. Zaradi vsebinske povezanosti ureditve ugovora tretjega in odloga izvršbe izpodbijane določbe ni mogoče presojati neodvisno od ureditve ugovora tretjega. Ustavno sodišče bo v nadaljevanju: zato presodilo, ali izpodbijana ureditev odloga izvršbe iz prvega odstavka 73. člena ZIZ v povezavi z ureditvijo ugovora tretjega tretjemu v izvršilnem postopku omogoča varstvo njegovih pravic (konkretno lastninske pravice) v obsegu in na način, ki je v skladu z določbo prvega odstavka 23. člena Ustave.
16. Iz obrazložitve v prejšnjih točkah te odločbe (zlasti 13., 14. in 15. točka) izhaja, da izpodbijana ureditev nedvomno pomeni poseg v pravico do sodnega varstva tretjega. Kot nadaljnje pa se zastavlja vprašanje dopustnosti takšnega posega. Po ustaljeni ustavnosodni presoji se glede na tretji odstavek 15. člena Ustave človekove pravice in temeljne svoboščine lahko omejijo zaradi pravic drugih oziroma zaradi javne koristi. Cilj, ki ga je želel zakonodajalec doseči s tem, da je zaostril in omejil presojo odložitvenega pogoja ter s tem možnost vplivanja tretjega na tek izvršilnega postopka, je jasen: omejiti obseg in trajanje zastojev v izvršilnem postopku ter s tem omogočiti upniku v izvršilnem postopku, da pride čimprej do poplačila svoje terjatve, torej do uresničitve svoje pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Tak cilj je nedvomno ustavno dopusten. Učinkovit izvršilni postopek je namreč neločljiv element pravice do sodnega varstva, saj je namen sodnega varstva praviloma dokončno dosežen šele z uresničitvijo določene pravice (oziroma pravnega razmerja) in ne le z odločitvijo o njenem obstoju. Namen izvršilnega postopka pa je, skladno z ustavno zahtevo po učinkovitosti pravice do sodnega varstva, zagotoviti izpolnitev obveznosti, ki praviloma izhaja iz pravnomočne sodbe.(*6)17. Poleg tega, da lahko poseg v človekove pravice temelji le na ustavno dopustnem cilju, je treba po ustaljeni ustavnosodni presoji vselej oceniti še, ali je ta v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države tudi v primerih, ko se z njimi zasleduje ustavno dopusten cilj (splošno načelo sorazmernosti). Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti. Ta test obsega presojo treh vidikov posega: (1) ali je poseg sploh nujen (potreben); (2) ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja; (3) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti). Šele če poseg prestane vse tri vidike testa, je ustavno dopusten (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, Uradni list RS, št. 108/03 in OdlUS XII, 86).
18. V okviru preizkusa nujnosti posega Ustavno sodišče presoja, ali je poseg sploh nujen (potreben) v tem smislu, da cilja ni mogoče doseči brez posega nasploh (kateregakoli) oziroma da cilja ni mogoče doseči brez ocenjevanega (konkretnega) posega s kakšnim drugim posegom, ki bi bil po svoji naravi blažji. Izvršilni postopek je potreben takrat, kadar dolžnik svoje obveznosti, ki mu je naložena (največkrat) s pravnomočno sodno odločbo, ne izpolni prostovoljno. Za zagotovitev učinkovitosti sodnega varstva je pomembno, da je učinkovit tudi izvršilni postopek. Izvršilni postopek pa je učinkovit takrat, kadar upniku zagotavlja, da pride čim hitreje do poplačila svoje terjatve. Za dosego tega cilja je nujno, da se omejita obseg in vsebina procesnih dejanj, ki lahko ovirajo tek izvršilnega postopka. Nujno je torej tudi, da se omejita vsebina in obseg ugovorov tretjega in njihov vpliv na tek izvršilnega postopka. Za doseg želenega cilja je poseg tudi primeren. Manjše možnosti tretjega, da v izvršilnem postopku doseže prekinitev teka postopka, na splošno seveda pomeni manj zastojev v izvršilnem postopku in posledično njegovo večjo učinkovitost.
19. Da izpodbijana določba prestane test sorazmernosti, mora biti izpolnjen tudi pogoj sorazmernosti v ožjem pomenu. Pri sorazmernosti v ožjem pomenu gre za presojo, ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale. V zvezi s tem kriterijem testa sorazmernosti je najprej treba poudariti, da seveda cilj izvršilnega postopka ne more biti, da upnik pride do poplačila svoje terjatve za vsako ceno (ne iz premoženja dolžnika, ampak nekoga tretjega). Če pa zaradi izvršilnega postopka kljub temu pride do posega v pravice tretjega, mora ta imeti zagotovljeno učinkovito varstvo svojih pravic. Obstoječa ureditev, ko tretji, ki z veliko verjetnostjo izkaže, da ima pravico, ki preprečuje izvršbo (npr. svojo lastninsko pravico izkaže z javno listino), ne more doseči, da izvršilno sodišče njegov ugovor vsebinsko obravnava, ureditev odloga izvršbe v prvem odstavku 73. člena ZIZ pa tudi ne nudi zadostnega varstva njegovih pravic, je zato v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave. Izpodbijana ureditev predstavlja nedopusten poseg v pravice tretjih, ki ni sorazmeren z zasledovanim ciljem, to je z zagotavljanjem učinkovitosti izvršbe.
20. Ustavno sodišče je zato ugotovilo, da je izpodbijana določba prvega odstavka 73. člena ZIZ v neskladju z Ustavo, in zakonodajalcu naložilo, naj ugotovljeno neskladje odpravi v roku pol leta od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Ustavno sodišče je izdalo ugotovitveno odločbo in ne razveljavitvene odločbe zato, ker bi razveljavitev izpodbijane določbe povzročila, da tretji sploh ne bi imel možnosti doseči odloga izvršbe (prvi odstavek 48. člena ZUstS). Zakonodajalec mora ugotovljeno neskladje z Ustavo odpraviti tako, da bo pri tem upošteval razloge te odločbe.
21. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da je določba prvega odstavka 73. člena ZIZ v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave, mu ni bilo treba presojati zatrjevanega neskladja z drugimi določbami Ustave.
22. Odločitev Ustavnega sodišča o ugotovljenem neskladju z Ustavo ne pomeni, da sodišča do odprave tega neskladja v izvršilnih postopkih o predlogih tretjih za odlog izvršbe ne bodo mogla odločati. Na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS je Ustavno sodišče določilo način izvršitve odločbe. Z njim je za čas, dokler zakonodajalec ne bo odpravil ugotovljenega neskladja z Ustavo, uredilo odlog izvršbe na predlog tretjega v izvršilnem postopku na enega izmed možnih načinov, s katerim bo v tem postopku tretjim omogočeno učinkovito varstvo njihovih pravic. Do odprave neskladja bodo sodišča pri odločanju o predlogu tretjih za odlog izvršbe morala poleg verjetnega izkaza nastanka škode upoštevati tudi drug kriterij, in sicer verjetnost obstoja zatrjevane pravice tretjega. Pri tem bodo morala tehtati tako težo škodljivih posledic, ki grozijo z izvršbo, kot tudi verjetnost obstoja pravice, ki preprečuje izvršbo, in sicer tako, da bodo ob zelo visoki stopnji izkaza pravice, ki preprečuje izvršbo, uporabila ustrezno milejšo presojo drugega odložitvenega pogoja, torej nastanka škodljivih posledic. Če pa bo tretji verjetno izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršbo nastala nenadomestljiva škoda, bo za odločitev o odlogu izvršbe zadostoval že blažji preizkus verjetnega izkaza obstoja pravice, po kriteriju, ki je vsebovan v prvem odstavku 64. člena ZIZ.

23. Pobudnik izpodbija tudi prvi odstavek 83. člena ZIZ in 76. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja. Tudi navedenima določbama očita, da sta v neskladju z 2., s 33. in z 69. členom Ustave, vendar ne pojasni posebej, v čem vidi zatrjevano neskladje z Ustavo. Njuno neustavnost utemeljuje z istimi očitki kot neustavnost prvega odstavka 73. člena ZIZ. Prvi odstavek 83. člena ZIZ določa, da se smejo zarubiti stvari, ki jih ima v posesti dolžnik, kot tudi njegove stvari, ki jih ima v posesti upnik, 76. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja pa predpisuje postopanje izvršitelja, kadar opravlja rubež stvari, glede katerih obstajajo ugovori, da se z rubežem kršijo pravice drugih oseb na tej stvari. Navedeni določbi se sicer tudi nanašata na postopek oprave izvršbe, vendar z vsebino določbe prvega odstavka 73. člena, natančneje s tistim vidikom, zaradi katerega je bila ugotovljena neustavnost, torej z vidikom varstva pravic tretjega, nimata neposredne vsebinske zveze, zato je Ustavno sodišče pobudo v tem delu kot očitno neutemeljeno zavrnilo.

24. A. A. vlaga tudi ustavno pritožbo zoper sklepa, s katerima sta bila zavrnjena njegov ugovor in predlog za odlog izvršbe. Iz vsebine njegovih navedb v ustavni pritožbi je razvidno, da ju izpodbija le v delu, v katerem je bilo odločeno o njegovem predlogu za odlog izvršbe. Ugovor sta sodišči zavrnili na podlagi določbe drugega odstavka 65. člena ZIZ, predlog za odlog izvršbe pa zato, ker naj tretji ne bi izkazal niti verjetnosti, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, niti nastanka nenadomestljive škode. V zvezi z zavrnitvijo predloga za odlog je sodišče prve stopnje namreč zavzelo stališče, da mora biti za verjetnost nastanka nenadomestljive škode podana verjetnost, da je izvršba na predmet nedopustna, da je torej avto last pritožnika, ter verjetnost tega, da bodo posledice prodaje predstavljale nenadomestljivo škodo. Glede na tako stališče je preizkušalo izpolnjevanje obeh (po mnenju sodišča kumulativnih) pogojev in ugotovilo, da noben izmed pogojev ni izpolnjen. Glede izkaza verjetnosti obstoja pritožnikove pravice na avtu je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navedlo, da je edini dokaz, da je pritožnik lastnik avtomobila, prometno dovoljenje, podatki iz prometnega dovoljenja, v katerem je pritožnik naveden kot lastnik, pa ne pomenijo ne domneve ne fikcije lastništva avtomobila in so le eden od dokazov o lastništvu. Sodišče je menilo, da iz predloženih dokazov ne izhaja, da je avto pritožniku kupil njegov oče ter da so prepričljivejše trditve upnika, da gre za poskus ogoljufanja upnikov. Po mnenju sodišča zato pritožnik ni uspel verjetno izkazati, da ima na avtu pravico, ki preprečuje izvršbo. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za odlog izvršbe ugotavljalo tudi verjetnost obstoja pritožnikove pravice in ugotovilo, da je ni verjetno izkazal, iz obrazložitev prvostopenjskega, zlasti pa drugostopenjskega sklepa izhaja na določbi prvega odstavka 73. člena ZIZ temelječe stališče sodišč, da mora biti za ugoditev predlogu za odlog vedno izkazana nenadomestljiva škoda, da pa sama prodaja spornega vozila kot poseg v lastninsko pravico ne predstavlja nenadomestljive škode. Višje sodišče je tako stališče tudi izrecno zapisalo v obrazložitvi svojega sklepa. Obe sodišči sta se tudi strinjali v ugotovitvi, da pritožnik nastanka nenadomestljive škode ni uspel izkazati.
25. Ustavnemu sodišču ni treba presojati, ali izpodbijana odločitev sodišč, da pritožnik v konkretnem primeru ni uspel izkazati nastanka nenadomestljive škode, kršita pritožnikove človekove pravice ali temeljne svoboščine. Izpodbijana sklepa namreč temeljita na stališču, da verjeten izkaz pravice, ki preprečuje izvršbo (ne glede na stopnjo verjetnosti), nikoli ne more zadostovati za ugoditev predlogu za odlog izvršbe, če ni izpolnjen tudi pogoj nastanka nenadomestljive škode. Tako stališče izhaja iz določbe prvega odstavka 73. člena ZIZ, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v povezavi z veljavno ureditvijo ugovora tretjega v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave, ker nesorazmerno posega v pravico tretjega do varstva njegovih pravic v izvršilnem postopku.
26. Sodišče prve stopnje je sicer v obravnavani zadevi presojalo tudi verjetnost, da je izvršba na predmetu izvršbe nedopustna, in ob tem ugotovilo, da pritožnik ni uspel niti verjetno izkazati obstoja svoje lastninske pravice na avtomobilu. Višje sodišče pravilnosti te ocene ni presojalo, v obrazložitvi svojega sklepa je le navedlo, da se je sodišče prve stopnje neutemeljeno spuščalo v ugotavljanje, ali gre v konkretnem primeru za poskus ogoljufanja upnikov. Iz navedenega izhaja, da po mnenju Višjega sodišča ob tem, da je potrdilo odločitev sodišča glede neobstoja nenadomestljivih škodljivih posledic, ta kriterij za odločitev o predlogu tretjega za odlog izvršbe ni relevanten. Tako stališče temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZIZ, za katerega je Ustavo sodišče odločilo, da je v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave (glej obrazložitev te odločbe). Odločitev Višjega sodišča, ki temelji na neustavni zakonski določbi, je neustavna iz istih razlogov in krši pritožnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva.
27. Kršitev pritožnikovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin je mogoče očitati tudi sodišču prve stopnje. To se je pri odločanju o predlogu tretjega za odlog izvršbe sicer ukvarjalo z vprašanjem verjetnosti izkaza zatrjevanje pravice in ocenilo, da tretji s tem, da je predložil prometno dovoljenje na svoje ime, ni niti verjetno izkazal, da je lastnik avtomobila. Navedena presoja sodišča prve stopnje je tako očitno napačna, da ji je mogoče očitati arbitrarnost in s tem kršitev pritožnikove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Drži sicer ugotovitev iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, da so podatki iz prometnega dovoljenja le eden izmed dokazov o lastništvu. Tudi če sodišče ni razpolagalo z računom za nakup vozila ali kupoprodajno pogodbo za vozilo, bi moralo upoštevati, da je za pridobitev prometnega dovoljenja treba predložiti listino, iz katere izhaja, da je oseba, ki bo vpisana v prometnem dovoljenju, lastnica avtomobila (npr. kupoprodajno ali darilno pogodbo). Ob tem se izkaže, da je dejstvo, kdo je prispeval denar za nakup avtomobila, tudi na tem dejstvu pa sodišče utemelji svojo odločitev, za odločitev o tem, kdo je lastnik avtomobila, nerelevantno. Da so razglabljanja o tem, da je šlo pri nakupu vozila za špekulacijo, povsem neutemeljena, pa je sodišču prve stopnje pojasnilo že Višje sodišče. Drugih argumentov, ki kažejo na to, da pritožnik ni lastnik avtomobila, sodišče ni navedlo. Ob upoštevanju, da je šlo le za ugotavljanje verjetnega izkaza pravice, je iz zgoraj navedenega jasno, da je odločitev sodišča, da pritožnik v obravnavanem primer ni niti verjetno izkazal obstoja lastninske pravice na vozilu, očitno napačna in zato krši pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave.
28. Ustavno sodišče je zaradi ugotovljenih kršitev ustavnih pravic izpodbijana sklepa v obsegu, ki je razviden iz pete točke izreka te odločbe, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču v novo odločanje. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijana sklepa zaradi ugotovljene kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo navedb o drugih kršitvah ustavnih pravic. Pri novem odločanju o utemeljenosti pritožnikovega predloga za odlog izvršbe bo moralo sodišče upoštevati razloge te odločbe in odločiti v skladu z načinom izvršitve iz tretje točke izreka te odločbe.

29. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. in 48. člena, drugega odstavka 26. člena, drugega odstavka 40. člena ter prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

Up-631/03-13

(*1) D. Wedam Lukić, Civilno izvršilno pravo, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1992, str. 78.

(*2) B. Starović, Komentar zakona o izvršnom postopku, Naučna knjiga, Beograd 1987, str. 193, in S. Triva, V. Belajec in M. Dika, Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb 1984, str. 333.

(*3) Drugačna je npr. ureditev hrvaškega izvršilnega prava (Ovršni zakon - Narodne novine, št. 29/99 in nasl.). Po določbi 56. člena tega zakona v primerih, ko tretji dokaže upravičenost svojega ugovora s pravnomočno sodbo, z javno listino ali z javno overjeno zasebno listino, ali kadar so dejstva, na katerih temelji ugovor, splošno znana, ali jih je mogoče ugotoviti z uporabo pravil o zakonskih domnevah, izvršilno sodišče samo odloči o ugovoru.

(*4) M. Pavčnik, Teorija prava, Cankarjeva založba, Ljubljana 1997, str. 52-53.

(*5) M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana 2004, str. 194.

(*6) Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-181/99 z dne 18. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 7/03 in OdlUS XI, 292).