Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. ml. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji dne 14. aprila 2005

Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 67/2003 z dne 10. 4. 2003 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

1. Pritožnik je s tožbo v pravdnem postopku od svojih staršev zahteval, naj mu povrneta vrednost izboljšav, ki so nastale z njegovim vlaganjem v njuno hišo. Po njuni smrti je pritožnik v zapuščinskem postopku uveljavljal izločitev dela premoženja iz zapuščine, sodišče pa ga je napotilo na pravdo. V že začeto pravdo je zato na stran tožene stranke vstopila pritožnikova sestra kot dedinja, pritožnik pa je spremenil dajatveni zahtevek v ugotovitvenega in zahteval ugotovitev, da obstaja njegova terjatev do zapuščine v višini 2.955.060 SIT. Na prvi in drugi stopnji je bilo pritožnikovemu zahtevku le delno ugodeno (do višine 353.468 SIT). Zoper sodbo Višjega sodišča je zato pritožnik v zavrnilnem delu vložil revizijo. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom revizijo zavrglo, ker je ugotovilo, da pritožnik ob objektivni in subjektivni spremembi tožbe, s katero je začel uveljavljati zahtevek za ugotovitev terjatve do zapuščine, ni navedel vrednosti spornega predmeta.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi Vrhovnemu sodišču očita, da je stališče, ki ga je zavzelo, napačno in pravno zmotno. Navaja, da je v tej pravdni zadevi Okrajno sodišče v Grosupljem štelo, da zaradi navedene vrednosti spornega predmeta ni pristojno, in je spis odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani, ki naj bi ves čas štelo, da je pritožnik navedel vrednost spornega predmeta. Pritožnik meni, da so bili z izpodbijanim sklepom kršeni 2. člen Ustave ter njegova pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, zaradi dolgotrajnosti celotnega postopka pa tudi njegova pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je na seji dne 23. 12. 2004 sklenil, da sprejme ustavno pritožbo v obravnavo, razen v delu, ki se nanaša na kršitev pravice sojenja brez nepotrebnega odlašanja, v katerem je ustavno pritožbo zavrglo. Ustavno pritožbo je Ustavno sodišče v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslalo sodišču, ki je izdalo izpodbijani sklep, ter v skladu z 22. členom Ustave nasprotni stranki iz pravdnega postopka, in jima omogočilo, da na ustavno pritožbo odgovorita, česar pa nista storila.

4. Iz vsebine navedb v ustavni pritožbi izhaja, da pritožnik nasprotuje pravnemu stališču iz izpodbijanega sklepa o dovoljenosti revizije in s tem Vrhovnemu sodišču očita nepravilno uporabo materialnega prava. Ustavna pritožba sicer ni pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve, ki jih sodišče stori pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava same po sebi. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Vsebina navedb v ustavni pritožbi o tem, da je pravno stališče sodišča, na katerem temelji izpodbijani sklep, napačno in pravno zmotno, pa zadošča za to, da Ustavno sodišče preizkusi (čeprav gre za vprašanje uporabe zakonskega prava, ki ne posega na raven človekovih pravic), ali je izpodbijani sklep tako očitno napačen in brez razumne pravne obrazložitve, da bi ga bilo mogoče označiti za samovoljnega oziroma arbitrarnega. V tem primeru bi bilo z njim kršeno procesno jamstvo, ki izhaja iz 22. člena Ustave.
5. Izpodbijani sklep temelji na stališču, da si pritožnik, ki je s (spremenjeno) tožbo v pravdnem postopku uveljavljal zahtevek za ugotovitev terjatve do zapuščine v višini 2.955.060 SIT, ni zagotovil pravice do revizije, ker ob spremembi tožbe, s katero je začel uveljavljati tak zahtevek, ni navedel vrednosti spornega predmeta. Vrhovno sodišče je zato s sklicevanjem na določbo 377. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZPP) njegovo revizijo zavrglo. V obrazložitvi je navedlo še, da je po določbi drugega odstavka 180. člena ZPP predpogoj za dovoljenost revizije v sporu, v katerem predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, da je tožnik vrednost spornega predmeta navedel v tožbi ali v spremembi tožbe, s katero je začel uveljavljati tak zahtevek.
6. ZPP v drugem odstavku 180. člena res določa, da mora tožeča stranka v tožbi navesti vrednost spornega predmeta, če je pristojnost sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek. Zahteva po navedbi vrednosti spornega predmeta, ki izhaja iz navedene določbe, pa ni sama sebi namen. Zato se nanaša le na primere, v katerih vrednosti spornega predmeta ni mogoče ugotoviti, ker ta niti ni razvidna že iz samega tožbenega zahtevka, niti je ni mogoče ugotoviti s pomočjo pravil, ki jih za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta določa ZPP (40.─ 43. člen).
7. (Spremenjena) tožba v obravnavanem primeru ni takšen primer. Iz tožbenega zahtevka za ugotovitev terjatve do zapuščine v višini 2.955.060 SIT (pred spremembo tožbe je bil zahtevek celo dajatveni) je mogoče ugotoviti, kolikšna je vrednost spornega predmeta, saj vsebuje denarni znesek. Pri tem je treba upoštevati, da smisel določitve vrednosti spornega predmeta ni v tem, da bi si stranka z njeno poljubno določitvijo lahko zagotovila določeno stvarno pristojnost (okrajnega ali okrožnega sodišča), določeno vrsto postopka (spor majhne vrednosti ali redni pravdni postopek), kasnejšo možnost revizije v tem postopku ali čim manjše stroške postopka. Po ureditvi v ZPP je smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora ─ na takšno oceno pa se nato vežejo omenjene procesne posledice.(*1) Res je sicer, da gre v obravnavnem primeru za ugotovitveni zahtevek in ne za dajatvenega, zato sodba na podlagi takega zahtevka ni neposredno izvršljiva. Vendar na ugotovitev, kolikšna je vrednost spornega predmeta, in s tem na odločitev o dovoljenosti revizije to ne bi smelo vplivati. Vrednost spornega predmeta je namreč razvidna že iz samega tožbenega zahtevka. Stališče sodišča, na katerem temelji izpodbijani sklep, da je v takem primeru, kot je obravnavani, za zagotovitev revizije potrebna še navedba vrednosti spornega predmeta, nasprotuje logični razlagi določbe drugega odstavka 180. člena ZPP, saj je v nasprotju z namenom zahteve po navedbi vrednosti spornega predmeta. Je torej očitno napačno ter zato v neskladju z jamstvom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
8. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča zaradi ugotovljene kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo navedb o drugih kršitvah človekovih pravic.

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Tako Ustavno sodišče že v sklepu št. U-I-21/02 z dne 12. 9. 2002 (Uradni list RS, št. 83/02, in OdlUS XI, 166).