Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A., pridržanega v Zavodu Ž., Ž. v Z. Z., na seji dne 12. maja 2005

S sklepom Vrhovnega sodišča št. II Ips 719/2004 z dne 6. 1. 2005 je bila kršena pritožnikova pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

1. Ustavnemu pritožniku je bilo s sodno odločbo podaljšano pridržanje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice za dobo do enega leta. S sodno odločbo mu je bila tudi odvzeta opravilna sposobnost. Pritožnik je pri Vrhovnem sodišču sam vložil "pritožbo proti sklepu Višjega sodišča". Vrhovno sodišče je njegovo vlogo odstopilo sodišču prve stopnje, ki je pritožnika s sklepom pozvalo, naj v roku 15 dni svojo vlogo popravi tako, da jo bo vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik. Opozorilo ga je, da bo v nasprotnem primeru sodišče njegovo vlogo zavrglo. Pritožnik je svojo vlogo v postavljenem roku popravil, in sicer tako, da je odvetnica, ki ga je zastopala po uradni dolžnosti, v njegovem imenu vložila revizijo.
2. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sklep, s katerim je Vrhovno sodišče obe reviziji zavrglo. Pritožnikovo vlogo je zavrglo, ker jo je vložil sam in ne po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZPP). Revizijo odvetnice pa je zavrglo kot prepozno. Pritožnik meni, da je ta sklep "ničen in neveljaven". Sicer pa v svoji vlogi opisuje svoje videnje preteklih dogodkov iz svojega življenja.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-153/05 z dne 8. 3. 2005 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.

4. Med postopkom pred Ustavnim sodiščem je Okrajno sodišče v Lenartu izdalo sklep št. Pr 20/2004 z dne 16. 3. 2005, da se sme pritožnik še nadalje pridržati v zavodu za dobo do enega leta. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom št. I Cp 825/2005 z dne 4. 4. 2005 zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjski sklep. To pomeni, da tudi če bi Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep o zavrženju revizije in Vrhovnemu sodišču naložilo, naj (ponovno) odloči o reviziji, se pritožnikov pravni položaj ne bi izboljšal. Pravni interes je ena izmed procesnih predpostavk vsakega postopka, tudi postopka z ustavno pritožbo. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani posamični akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Zgolj ugotovitev kršitve človekove pravice, ne da bi bil izpodbijani posamični akt razveljavljen ali odpravljen (prvi odstavek 59. člena ZUstS), namreč praviloma ne spreminja pritožnikovega pravnega položaja. Vendar pa Ustavno sodišče odloča drugače, kadar gre za primere, v katerih je predmet ustavne pritožbe sodno odločanje o odvzemu osebne svobode. Tako je Ustavno sodišče v pripornih zadevah (npr. odločba št. Up-315/00 z dne 3. 7. 2003, Uradni list RS, št. 70/03 in OdlUS XII, 104; odločba št. Up-763/03 z dne 8. 4. 2004, Uradni list RS, št. 51/04) izoblikovalo posebne kriterije za presojo pravnega interesa v primerih, ko izpodbijani priporni sklep ne velja več.(*1) Poseg v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave je eden izmed najhujših posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Učinkovito varstvo te pravice zahteva, da ima prizadeti možnost ustavnopravnega varstva tudi v primeru, ko izpodbijani sklep ni več aktualen. To pomeni, da mora Ustavno sodišče tudi v takšnem primeru ugotavljati, ali je bil poseg opravljen v skladu s procesnimi jamstvi, zagotovljenimi z Ustavo ali ne, čeprav svojo odločitev lahko omeji le na morebitno ugotovitev kršitve pravice do osebne svobode oziroma na kršitev tiste človekove pravice, ki ugotavljanje kršitve pravice iz prvega odstavka 19. člena Ustave onemogoča (47. člen v zvezi z 49. členom ZUstS).
5. Tako kot v pripornih zadevah je tudi v nepravdnem postopku o pridržanju na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice predmet odločanja posameznikova osebna svoboda. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-60/03 z dne 4. 12. 2003 (Uradni list RS, št. 131/03, in OdlUS XII, 93) poudarilo, da pomeni neprostovoljno pridržanje osebe na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice hud poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine bolnika, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave) in pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave), pa tudi v pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena, ki zagotavlja tako pravico do zdravljenja kot tudi pravico do odklonitve zdravljenja). Glede na to, da gre za ukrep, ki pomeni poseg v eno od najbolj temeljnih človekovih dobrin – osebno svobodo, je treba tudi v primerih odločanja o neprostovoljnem pridržanju v psihiatrični bolnišnici pridržanemu zagotoviti podobna procesna jamstva, kot jih ima pripornik v pripornih zadevah. To pomeni, da je treba tudi v primerih, ko je predmet izpodbijanja z ustavno pritožbo sklep o podaljšanju pridržanja v psihiatrični bolnišnici, uporabiti podobne kriterije za presojo pravnega interesa, kot so opisani v prejšnji točki obrazložitve. Ker je izpodbijani sklep o zavrženju revizije procesne narave, Ustavno sodišče ob odločanju o tej ustavni pritožbi ni moglo preizkusiti, ali je bila pritožniku z njim kršena pravica do osebne svobode (19. člen Ustave). Zato se je omejilo na preizkus, ali je bila pritožniku z izpodbijanim sklepom kršena katera od drugih človekovih pravic, ki onemogoča ugotavljanje kršitve pravice iz prvega odstavka 19. člena Ustave.
6. Zakon o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in nasl. – v nadaljevanju: ZNP) že med splošnimi določbami namenja posebno pozornost varstvu oseb z duševnimi motnjami. V skladu z določbo drugega odstavka 5. člena ZNP mora sodišče po uradni dolžnosti ukreniti vse, da se zavarujejo pravice in pravni interesi oseb, ki zaradi duševne bolezni ali drugih okoliščin niso sposobne, da bi same skrbele za svoje pravice in interese. Načelo varstva teh oseb velja za vse nepravdne postopke, še posebej pa je poudarjeno prav v postopku o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah.(*2)
7. Kot je bilo že poudarjeno, pomeni ukrep neprostovoljnega pridržanja na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice hud poseg v eno najbolj temeljnih človekovih dobrin – osebno svobodo, zato je treba procesne pravice pridržanega presojati drugače kot sicer (ko npr. sodišče odloča o premoženjskopravnih zahtevkih). Revizija, ki sicer v nepravdnem postopku ni dovoljena (34. člen ZNP), je v postopku odločanja o pridržanju osebe na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice izrecno dopustna (6. odstavek 77. člena ZNP). Iz tega izhaja, da je (že) zakonodajalec ocenil, da gre za tako občutljiv ukrep, ki narekuje takšno zakonsko ureditev, ki pridržanemu omogoča možnost vložitve izrednega pravnega sredstva – revizije in s tem možnost tristopenjskega sodnega odločanja. Kar zadeva obvezno zastopanje stranke po odvetniku v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, pa je treba poudariti, da je bilo to uveljavljeno šele z ZPP, medtem ko v času uveljavitve ZNP takšna obveznost ni obstajala.
8. Vrhovno sodišče je pravočasno revizijo pritožnika zavrglo, ker jo je vložil sam. Revizijo, ki jo je po pozivu prvostopenjskega sodišča vložila odvetnica, pa je zavrglo, ker jo je štelo kot prepozno. Iz Ustave izhaja zahteva po zagotovitvi učinkovitega in dejanskega uresničevanja pravic. Če zakonodajalec na zakonski ravni zagotovi določeno pravico (v konkretnem primeru pravico do revizije) in če sodišču izrecno naloži obveznost, da je dolžno po uradni dolžnosti storiti vse, da se zavarujejo pravice in pravni interesi oseb, ki zaradi določenih okoliščin (npr. duševne bolezni) niso sposobne same skrbeti za svoje pravice in interese, je sodišče pri reševanju konkretnih primerov to dolžno upoštevati.
9. S tem, ko Vrhovno sodišče pri odločanju v obravnavanem primeru ni upoštevalo zgoraj navedenih zahtev, je pritožniku kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Iz razlogov, ki so razvidni iz 5. točke obrazložitve te odločbe, se je Ustavno sodišče omejilo zgolj na ugotovitev kršitve pravice iz 22. člena Ustave.
10. Dne 19. 4. 2005 je pritožnik poslal vlogo, v kateri predlaga, naj Ustavno sodišče "zadevo vodi neprekinjeno naprej", saj je z vodenjem ponovnega postopka njegovo pridržanje v psihiatrični bolnišnici podaljšano. Priložil je sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 825/2005 z dne 4. 4. 2005, s katerim je bil potrjen prvostopenjski sklep o podaljšanju pridržanja v psihiatrični bolnišnici. Ustavno sodišče te pritožnikove vloge ni moglo obravnavati kot novo ustavno pritožbo, saj še niso izčrpana vsa pravna sredstva. Pritožnik ima namreč zoper navedeni sklep Višjega sodišča možnost vložiti revizijo.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 47. člena v zvezi z 49. členom ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Glede na kratke roke, določene v Ustavi in Zakonu o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP), se namreč v večini primerov zgodi, da v času odločanja Ustavnega sodišča z ustavno pritožbo izpodbijani priporni sklep ne velja več, pritožnik pa je še vedno v priporu na podlagi nadaljnjega sklepa o priporu.

(*2) Wedam Lukić D. in Polajnar – Pavčnik A.: Nepravdni postopek – Zakon s komentarjem, Uradni list SR Slovenije, Ljubljana, 1989, str. 17.